Jedro

V obravnavani zadevi za tožnika ni sporno dejstvo, da tožena stranka izvaja pripor na podlagi pravnomočnega sklepa Okrožnega sodišča v A., s katerim je bil tožniku pripor podaljšan do pravnomočnosti sodbe oz. do nastopa kazni zapora, vendar najdalj do izteka izrečene mu zaporne kazni. Nesporno je tudi, da navedeni sklep do vložitve tožbe ni bil odpravljen, zato sta nanj vezana tudi tožena stranka in njen direktor. Dokler navedena odločba ne bo odpravljena ali spremenjena oziroma se ne bodo iztekli roki oz. pogoji iz izreka sklepa, s svojim ravnanjem zato ta ne moreta posegati v tožnikovo pravico do svobode.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Tožnik v tožbi in njeni dopolnitvi navaja, da je tožena stranka s svojim ravnanjem posegla v njegove človekove pravice in svoboščine s tem, ko mu je omejila in odvzela osebno svobodo. V zvezi s tem navaja, da je pri toženi stranki v priporu že od dne 26.4.2007, ko ga je s sklepom odredilo Okrožno sodišče v A.. Tožena stranka je prejela zadnjo odločbo o priporu Okrožnega sodišča v A. dne 16.8.2007 (Sklep Ks ..., Ks ...). Navedeni sklep je postal pravnomočen s sklepom Višjega sodišča v A. Kp ..., ki je njegovo pritožbo, dne 29.8.2007 zavrnilo in pripor potrdilo. Tožnik zatrjuje, da je veljavnost navedenega sklepa, s katerim mu je bil pripor podaljšan po izrečeni sodbi K ... do pravnomočnosti sodbe oz. do nastopa kazni zapora, vendar najdalj do izteka časa izrečene mu kazni, potekla dne 15.10.2007, sodni spis pa je bil zaradi pritožbe na sodbo poslan Višjemu sodišču v A.. Ker Višje sodišče v A. na seji senata dne 21.11.2007 ni ravnalo v skladu s 7. odst. 392 člena ZKP, saj sklepa o odpravi oz. podaljšanju pripora ni izdalo, toženi stranki očita, da ga zato, ker veljavne odločbe o podaljšanju oz. odpravi pripora Višjega sodišča v A. ni prejela, od 22.11.2007 od 12 ure dalje nezakonito zadržuje v priporu. Tožena stranka in njen direktor, lahko pripor izvajata po uradni dolžnosti le na podlagi sodne odločbe o podaljšanju pripora. S tem, ko ga tožena stranka zadržuje v priporu, mu krši temeljno človekovo pravico in svoboščino, ki mu pripada po 19. členu Ustave Republike Slovenije to je pravico do svobode, ki je lahko kršena le ob pogojih določenih v 20. členu Ustave. Tožnik zato zahteva, da sodišče ugotovi, da je bilo z opisanim ravnanjem nezakonito poseženo v njegovo pravico do svobode, da protipraven odvzem osebne svobode traja že od dne 21.11.2007 od 12 ure dalje in da se to dejanje izvaja pri toženi stranki pod vodstvom direktorja. Sodišču predlaga tudi, da na podlagi 2. odstavka 66. člena Zakona o upravnem sporu brez odlašanja izda sklep, s katerim naj direktorju tožene stranke naloži, da ga izpusti na prostost. Tožbo je sodišče zavrglo iz naslednjih razlogov: V upravnem sporu odloča sodišče tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo (1. odstavek 4. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 - v nadaljevanju ZUS-1). Če se v upravnem sporu izpodbijajo dejanja javne oblasti, se v postopku uporabljajo določbe tega zakona, ki se nanašajo na izpodbijanje upravnega akta (2. odstavek 4. člena ZUS-1). Upravni akti pa niso tiste odločitve, ki jih nosilci sodne veje oblasti sprejemajo za izvrševanje svojih ustavnih pristojnosti.

V obravnavani zadevi za tožnika ni sporno dejstvo, da tožena stranka izvaja pripor na podlagi pravnomočnega sklepa Okrožnega sodišča v A. št. Ks ..., Ks ... z dne 16.8.2007, s katerim je bil tožniku pripor podaljšan do pravnomočnosti sodbe oz. do nastopa kazni zapora, vendar najdalj do izteka izrečene mu zaporne kazni. Nesporno je tudi, da navedeni sklep do vložitve tožbe ni bil odpravljen. Očitano nezakonito ravnanje tožene stranke pa utemeljuje z navajanjem okoliščin, zaradi katerih bi moralo Višje sodišče, ki je pristojno za odločanje o njegovi pritožbi zoper kazensko sodbo, navedeni sklep o priporu odpravili ali pripor podaljšali v skladu z Zakonom o kazenskem postopku.

Po določbi 2. člena Zakona o sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 s spremembami in dopolnitvami v uradno prečiščenem besedilu št. 94/07 - v nadaljevanju ZS) mora pravnomočno odločbo sodne oblasti spoštovati vsaka fizična in pravna oseba v Republiki Sloveniji, takšne odločbe pa vežejo tudi sodišča in vse druge državne organe Republike Slovenije. To pa pomeni, da je na pravnomočni sklep, s katerim je tožniku pripor podaljšan do pravnomočnosti sodbe oz. do nastopa kazni zapora, vendar najdalj do izteka tožniku izrečene zaporne kazni, vezana tudi tožena stranka in njen direktor. Zato je tožnik v zmoti, če meni, da je tožena stranka, ki le izvršuje pravnomočno sodno odločbo, pristojna presojati razloge, s katerimi tožnik utemeljuje prenehanje pripora odrejenega s pravnomočno sodno odločbo. Zato tožena stranka in njen direktor dokler navedena odločba ne bo odpravljena ali spremenjena oziroma se ne bodo iztekli roki oz. pogoji iz izreka sklepa, s svojim ravnanjem tudi ne moreta posegati v tožnikovo pravico do svobode.

Na podlagi navedenega sodišče ugotavlja, da tožena stranka in njen direktor očitno ne posegata v tožnikovo pravico do svobode. Zato je tožbo zavrglo po 6. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1.