Jedro

Dejanska situacija, ki jo navaja tožnica in ki naj bi bila podlaga za postavitev količkov (zasebni zavod v sosednjem objektu), pa tudi po presoji sodišča ob tehtanju javnega interesa z interesi, ki jih uveljavlja tožnica, ne more vplivati na odločitev v tem upravnem sporu.

Izrek

Tožba se zavrne. Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

: Tožena stranka je z izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožnice zoper odločbo Mestne občine A, Mestne uprave, št. ... z dne 19. 4. 2004, s katero ni dovolila postavitve količkov na cestišče občinske ceste - na pločnik ... ulice v A, vzdolž objekta ... ulica št. ... . Tožena stranka ugotavlja, da je prvostopni organ ravnal pravilno in zakonito, ko tožnici ni dovolil postavitev količkov na cestišče občinske ceste, pri čemer je svojo odločitev ustrezno obrazložil. Tožnica je z vlogo dne 22. 9. 2003 zaprosila za izdajo dovoljenja, da vzdolž pločnika ob njeni hiši postavi stebričke zaradi preprečitve parkiranja na pločniku, in za postavitev prometnega znaka, ki prepoveduje ustavljanje. Glede postavitve prometnega znaka se postopek v skladu s 1. odstavkom 126. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 do 52/02, v nadaljevanju ZUP) vodi po uradni dolžnosti, če se ugotovi, da je za to podana dejanska in zakonska podlaga, zato oseba, ki da pobudo za ukrepanje ali opozorilo na obstoj stanja, nima lastnosti stranke v takem postopku. Glede postavitve stebričkov vzdolž pločnika, kjer tožnica stanuje (kjer parkiranje že tako ni dovoljeno), pa Odlok o občinskih cestah (Uradni list RS, št. 78/00), v 32. členu določa, da upravni organ lahko dovoli z odločbo na podlagi vloge ali po uradni dolžnosti postavitev komunalne opreme (količkov, cvetlična korita, klopi, koše za odpadke in podobno) in začasne objekte na cestišču občinske ceste. Po mnenju tožene stranke je upravni organ upravičen odločati po prostem preudarku (diskrecijski pravici), to pomeni, da lahko organ pri istem dejanskem stanju, izbere tisto odločitev, ki jo šteje glede na konkretni primer za najbolj smotrno oziroma primerno. Prvostopni organ je v odločbi navedel razloge, na podlagi katerih je ocenil, da ne dovoli postavitve stebričkov na cestišče občinske ceste. Stebrički pred navedeno lokacijo bi reševali problem nepravilnega parkiranja zgolj na tem mestu, kjer ima tožnica dejanski interes. Prvostopni organ je navedel tudi, da je postavitev fizičnih ovir utemeljena, če je ogrožena prometna varnost, sicer pa predstavljajo postavljeni stebrički na pločniku oviro za pešce in oviro pri vzdrževanju ceste, komunalne infrastrukture, intervencije in izvrševanje zimske službe, nedovoljeno parkiranje pa je potrebno reševati z drugimi ukrepi v skladu z Zakonom o varnosti cestnega prometa (Uradni list RS, št. 30/98 do 67/02, v nadaljevanju ZVCP) in Odloka o cestno prometni ureditvi (Uradni list RS, št. 33/01).

Tožnica vlaga tožbo v upravnem sporu. Pravice in obveznosti lahko v skladu s 87. členom Ustave ureja le zakon. Inštitut prostega preudarka je pristojnemu organu dano pooblastilo, po katerem lahko ta v upravni zadevi, na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja, izmed več možnih rešitev izbere najprimernejšo, to je tako, ki je vsebinsko gledano najbolj ustrezna oziroma najbolj smotrna in s katero bo v največji možni meri dosežen namen pravne norme. Noben zakon, na katerega se sklicuje prvostopni organ, to je Zakon o varnosti cestnega prometa, Odlok o cestno prometni ureditvi, Zakon o javnih cestah in Odlok o občinskih cestah, pooblastila za odločanje o dovolitvi postavitve količkov po prostem poudarku ne daje. Takega pooblastila tudi ne daje 32. člen Odloka o občinskih cestah, nalaga pa Mestnemu svetu, da sprejme Pravilnik o komunalni opremi in pogojih, ki morajo biti izpolnjeni, da se postavitev količkov dovoli. Pravilnika Mestni svet ni sprejel, zato nastale pravne praznine ne more nadomestiti samovoljno z uzurpacijo pravice do odločanja po prostem preudarku, kar neposredno krši načela pravne države iz 2. člena Ustave, zato je izpodbijana odločba nezakonita. Navedbe, s katerimi upravni organ utemeljuje svojo odločitev, so povsem pavšalne in ne odražajo dejanskega stanja, ki ga organ sploh ni ugotovil. Upravni organ ni upošteval dejstva, da zasebnica v treh pravno organizacijskih oblikah v sosednjem objektu izvaja dejavnost tako, da za 100 % prekoračuje dovoljenja (tudi OJGS) in da je zato ob konicah - ob prevzemih in oddajah gojencev - zaradi pomanjkanja parkirnih mest, pred objektom tožnice, hkrati po več parkiranih vozil in da gre za posebne okoliščine, ki jih je dolžna odpraviti Mestna občina A, kar bi bilo lahko storjeno s pozitivno odločbo, ki v ničemer ne bi bila v nasprotju z javnim interesom. Upravni organ tudi ni upošteval, da se količki lahko postavijo tako, da je po potrebi omogočena njihova poglobitev v pločnik, tako da bodo izpod njegove ravni in bo s tem omogočeno, da se odstranijo, kadar bi se izkazali kot ovira. Ratio legis materialnih predpisov (na primer odloka) je prav v tem, da se s količki prepreči nezakonita dejanja občanov na mestih, kjer se ta zaradi določenih okoliščin na določenih mestih zdržema pojavljajo. Vsega navedenega prvostopni organ kljub številnim slikovnim dokazom ni ugotovil, zato je njegova subsumpcija materialnih norm, na katere se sklicuje, napačna in ne utemeljuje njegove odločitve v izreku, kar je v očitnem nasprotju z 214. členom ZUP. Kolikor pa je prvostopni organ imel pooblastilo za odločanje po prostem preudarku, bi bil moral jasno ugotoviti, s katerimi ukrepi bi lahko odpravil stanje in preprečil nenehne ovire, ki tožnici onemogočajo redno in nemoteno uporabo njene nepremičnine. Tega ni storil, pri čemer pa tožnica dodaja, da Mestna redarska služba vse do sedaj niti v enem posamičnem primeru, ko so tretje osebe parkirale pred njenim objektom, tega ni preprečila. Če je delo redarske službe alternativa postavitvi količkov, bi upravni organ moral spoznati, da je le-to primernejša rešitev in jih dovoliti, kot je doslej to storil v treh primerih v mikrookolju sosednjih ulic, to je ... in ... ulice. Ta samovolja obeh organov pa pomeni tudi kršitev ustavnega načela enakopravnosti. Izpodbijana odločba je nezakonita in nepravilna ter ni odgovorjeno na pritožbene navedbe. Sklepno tožnica sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo in odločbo prve stopnje odpravi in zadevo vrne prvostopnemu organu v ponovno obravnavo in odločanje ter toženi stranki naloži plačilo vseh stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe in poudari, da je v skladu s 32. členom Odloka o občinskih cestah, upravni organ imel pooblastilo za odločanje po prostem preudarku. Odločba je bila izdana v mejah pooblastila in v skladu z namenom, za katerega je pooblastilo dano. Svojo odločitev je organ tudi obrazložil. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

V pripravljalni vlogi, s katero tožnica odgovarja na odgovor tožene stranke na tožbo, vztraja pri tožbenih navedbah in dodaja, da je tožena stranka spregledala ključno usmeritev v pravu Evropske Unije (praksa ESČP), po kateri se mora uveljavljanje pravic prilagoditi življenjskemu področju in vrednostno pretehtati javni in zasebni interes na realni podlagi, ne pa navajati nesmislov češ, da bodo količki ovirali pluženje in hojo. Pločnikov službe Mestne občine A nikoli niso čistile, ampak so celo porinile splužen sneg s cestišča na pločnik. Ker pa je ulica zaparkirana tako kot ne sme biti, so ljudje zato prisiljeni hoditi po cesti, količki pa bi na 20 metrih zagotavljali dejansko prometno varnost. Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interes je udeležbo v tem sporu prijavilo z vlogo št. ... z dne 23. 8. 2004. Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena. Upravni organ ima v obravnavanem primeru pooblastilo za odločanje po prostem preudarku, ki izhaja iz 32. člena Odloka o občinskih cestah, ki ga je sprejel Mestni svet Mestne občine A dne 10. 7. 2000, na podlagi 1. odstavka 82. člena Zakona o javnih cestah (Uradni list RS, št. 29/97, v nadaljevanju ZJC). Po navedeni določbi upravni organ lahko dovoli z odločbo na podlagi vloge ali po uradni dolžnosti, postavitev komunalne opreme (količki, cvetlična korita, klopi, koši za odpadke in podobno) in začasne objekte (stojnice in podobno) na cestišču občinske ceste. Prvostopni organ je vlogo tožnice, glede na naveden predpis lokalne skupnosti, presojal po prostem preudarku, odločba je bila izdana v mejah pooblastila in v skladu z namenom, za katerega mu je pooblastilo dano (2. odstavek 6. člena ZUP). Namen in obseg pooblastila določa zakon ali predpis lokalne skupnosti, ki vsebuje pooblastilo za odločanje po prostem preudarku. Glede na že naveden 1. odstavek 32. člena Odloka o občinskih cestah, po mnenju sodišča morebitno nesprejetje Pravilnika o komunalni opremi in pogojih, ki jih mora izpolnjevati (2. odstavek istega člena), ni bistveno za odločitev o tem, ali se dovoli postavitev komunalne opreme na cestišču občinske ceste. Prvostopni organ je obširno utemeljil razloge za svojo odločitev. Pojasnil je, da 1. odstavek 47. člena ZVCP ne dovoljuje ustavitve in parkiranja na pločnikih. Ustavitev in parkiranje na pločniku je prepovedano tudi po določbi 1. odstavka 24. člena Odloka o cestno prometni ureditvi (Uradni list RS, št. 33/01). Po določbi 3. odstavka istega člena je parkiranje med drugim prepovedano tudi pred vhodi v stavbe, če bi parkirano vozilo oviralo ali onemogočalo dostop, pred uvozom za vozila v garaže, dvorišča in podobno in mestih, kjer bi parkirano vozilo povzročalo oviro v prometu. Ravnanje v nasprotju z navedenim členom se kaznuje kot prekršek. Po 48. členu Odloka o cestno prometni ureditvi se odredi tudi odvoz nepravilno parkiranega vozila s pajkom, če se ugotovi, da parkirano vozilo ogroža druge udeležence ali predstavlja oviro v cestnem prometu, lahko pa se na vozilo, v skladu s 53. členom tega odloka, ki je nepravilno parkirano in ne izpolnjuje pogojev za odvoz s pajkom, odredi priklenitev lisic. 110. člen ZVCP določa tudi ovire, označevanje ovir in odstranitev ovir v cestnem prometu. Po določbi 61. člena ZJC, ki prepoveduje ogrožanje državne ceste in prometa na njej, je na podlagi 64. člena Odloka o občinskih cestah prepovedano ogrožanje občinske cesta in prometa na njen. Prepovedano je voziti ali parkirati po bankinah, površinah za kolesarje in pešce ali drugih delih ceste, ki niso namenjeni za vožnjo z vozili, razen če je parkiranje na njih izrecno dovoljeno. Prvostopni organ je pojasnil, zakaj bi postavitev stebrička ne bila primerna, na način kot ga predlaga tožeča stranka, pri čemer bi bila postavitev stebričkov na pločniku - fizična ovira, dovoljena le v skrajnih primerih, kjer je ogrožena prometna varnost. To pa tudi po presoji sodišča v obravnavanem upravnem sporu ni podano in gre predvsem, kot je navedla tožena stranka v izpodbijani odločbi, za dejanski interes tožeče stranke, kar pa tudi po presoji sodišča ni podlaga za dovoljenje za postavitev stebričkov, upoštevajoč že navedene predpise in cestno prometna pravila, ki iz njih izhajajo. Navedbe tožeče stranke v tožbi so enake pritožbenim in so tudi po presoji sodišča neutemeljene. Diskrecijska pravica je bila pravilno uporabljena, saj je pooblastilo zanjo dano v predpisu lokalne skupnosti (Odlok o občinskih cestah), dejanska situacija, ki jo tožnica navaja in naj bi bila podlaga za postavitev količkov (zasebni zavod v sosednjem objektu) pa tudi po presoji sodišča, ob tehtanju javnega interesa na eni strani z interesi, ki jih uveljavlja tožeča stranka, ne morejo vplivati na odločitev v tem upravnem sporu. Tudi postavitev stebričkov v bližnji okolici ... ulice ne vpliva na odločitev v tem upravnem sporu, saj tožeča stranka ne izkazuje, da gre za enako dejansko stanje.

Glede na povedano je sodišče, po tem ko je ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, tožbene navedbe pa neutemeljene, tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97, 70/00 in 45/06 - odl. US).

Ker tožeča stranka s tožbo ni uspela, po določbi 154. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 36/04, v nadaljevanju ZPP - UPB2), ki se po odločbi Ustavnega sodišča RS, št. U-I-68/04-14 z dne 6. 4. 2006 v zvezi s 16. členom ZUS uporablja tudi v postopkih presoje zakonitosti izpodbijanega akta, do povrnitev stroškov ni upravičena.