Jedro

Utemeljevanje ponovitvene nevarnosti z udeležbo obdolženca v predhodnih in vzporednih postopkih je dopustno le v primeru, ko je storitev kaznivih dejanj, ki so predmet teh postopkov, že bila predmet sodne presoje in je ugotovljena vsaj s stopnjo verjetnosti, ki jo zahteva dokazni standard utemeljenega suma.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Dežurna preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Ljubljani je zoper obdolženega S. K. odredila pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti (3. točka prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku; v nadaljevanju ZKP). Zunajobravnavni senat istega sodišča je pritožbo obdolženčeve zagovornice zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora vlaga obdolženčeva zagovornica zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi kršitev določb kazenskega postopka. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in odpravo pripora, podrejeno pa predlaga nadomestitev pripora s hišnim priporom.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru predlaga zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovi zagovornici, ki nanj nista odgovorila.

B.

5. Po drugem odstavku 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato se Vrhovno sodišče z očitki zagovornice, ki izražajo nestrinjanje z dejanskimi zaključki in dokazno oceno sodišč, ni ukvarjalo. Kot takšne Vrhovno sodišče ocenjuje zlasti navedbe, da je bil obdolženec v prodajo droge dne 17. 7. 2012 prisiljen, da droge ni hranil zaradi nadaljnje prodaje, temveč zaradi lastne uporabe, da mu prodaja droge ne predstavlja vira zaslužka, ter navedbe o zaseženi tehtnici in izvoru zaseženega denarja. Na očitek zagovornice, ki se nanaša na kaznivo dejanje po drugem odstavku 217. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in ki ga je zagovornica uveljavljala že v pritožbi, pa je pravilno odgovoril že zunajobravnavni senat, zato se Vrhovno sodišče v celoti sklicuje na razloge, navedene na 2. in 3. strani izpodbijanega sklepa.

6. Neutemeljeno je sklepanje zagovornice, da ponovitvena nevarnost v izpodbijanih sklepih ni konkretizirana. Sodišči sta namreč natančno obrazložili objektivne in subjektivne okoliščine (3. točka prvega odstavka 201. člena ZKP), na katere sta oprli svoj zaključek o obstoju tega pripornega razloga. Zagovornica sicer pravilno opozarja, da podatek o predhodnih številnih policijskih (in tožilskih) obravnavah obdolženca zaradi suma storitve drugih kaznivih dejanj ne more biti podlaga za sklepanje o obstoju ponovitvene nevarnosti. Vrhovno sodišče je namreč že večkrat pojasnilo (npr. v sodbi I Ips 272/2006 z dne 24. 8. 2006), da je utemeljevanje tega pripornega razloga z udeležbo obdolženca v predhodnih in vzporednih postopkih dopustno le v primeru, ko je storitev kaznivih dejanj, ki so predmet teh postopkov, že bila predmet sodne presoje in je ugotovljena vsaj s stopnjo verjetnosti, ki jo zahteva dokazni standard utemeljenega suma (npr. že izdani sklep o preiskavi ali pravnomočnost obtožnice v drugem kazenskem postopku). Enak dokazni standard, kot je določen za ugotovitev verjetnosti, da je določena oseba storilec kaznivega dejanja, v zvezi s katerim sodišče odloča o priporu, mora veljati tudi za kazniva dejanja, zaradi katerih že tečejo sodni kazenski postopki zoper obdolženca. Le takšna razlaga ustrezno upošteva pomen domneve nedolžnosti (27. člen v zvezi z 20. členom Ustave RS). Čeprav sta sodišči sklepanje o obstoju ponovitvene nevarnosti med drugim nepravilno oprli tudi na podatek, da je policija že 21-krat obravnavala obdolženca zaradi suma storitve različnih kaznivih dejanj (zlasti zoper premoženje in zaradi dejanj, povezanih s prometom prepovedanih drog), to na pravilnost sklepanja o obstoju tega pripornega razloga ni vplivalo, saj že ostale, v izpodbijanih sklepih navedene okoliščine (zlasti teža in število očitanih kaznivih dejanj, količina zasežene droge (kokain in heroin), odsotnost redne zaposlitve in lastnih sredstev za preživljanje – preprodaja droge kot vir zaslužka, pravnomočnost obtožnice v drugem kazenskem postopku zaradi kaznivega dejanja po prvem odstavku 186. člena KZ-1) kažejo na realno in konkretno nevarnost, da bi obdolženec, če bi ostal na prostosti, s takšnimi oziroma podobnimi kaznivimi dejanji nadaljeval. 7. Sodišči sta tudi utemeljeno presodili, da je glede na ugotovljene okoliščine odreditev pripora zoper obdolženega S. K. nujna za varnost (zdravje) ljudi in da zato ni mogoča nadomestitev pripora z milejšim ukrepom, to je hišnim priporom, ki ga v zahtevi ponovno izpostavlja zagovornica. Takšnega zaključka ne more spremeniti niti zatrjevana okoliščina, da so bili predmeti, ki bi lahko služili za nadaljevanje kriminalne dejavnosti, obdolžencu že zaseženi (mobilni telefoni, sim kartice, tehtnica), saj možnost ponovitve kaznivega dejanja ni vezana le na predmete, ki so bili uporabljeni pri očitanih dejanjih. Tako je neutemeljen tudi slednji očitek zahteve, ki se nanaša na nujnost odreditve pripora.

C.

8. Ker zatrjevane kršitve niso podane, je Vrhovno sodišče zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

9. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom tretjega člena in 7. točko prvega odstavka petega člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.