Jedro

Zavrnitev primarnega zahtevka temelji na dejstvu, da ni dokazan obstoj take skupnosti, ki bi imela od uveljavitve Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list SRS št. 15/76) dalje za posledico nastajanje skupnega premoženja.

Po ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje tožnica tudi ni dokazala, da bi nastajalo solastno premoženje na podlagi sporazumnega skupnega pridobivanja ali na kakšen drug zakonit način, tako da bi imela tožnica solastni delež na nepremičnih stvareh in premičnih stvareh oz. da bi lahko zahtevala povračilo svoje polovice vlaganj. Za uporabo 23. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, na katerega se sklicuje tožnica v reviziji, ob vseh ugotovljenih okoliščinah konkretnega primera ni pogojev.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek na ugotovitev, da spadajo v skupno premoženje pravdnih strank nepremičnine parc. št. 10, 46, 47 in 331/4 pripisane k vl. št. k.o. pri katerih znaša tožničin delež 2/5, toženčev pa 3/5, za kar naj izda toženec tožnici zemljiškoknjižno listino za vpis. Nadalje naj bi po tožničinem zahtevku spadali v skupno premoženje nepremičnina vl. št. k.o. s parc. št. 275 in številne premičnine (kmetijski stroji, gradbeni material, stanovanjska oprema, živina), pri katerih naj bi znašal solastninski delež vsake do polovice. Razen tega je zahtevala tožnica plačilo zneska 3.500,00 din (SIT) z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje. Za primer, če sodišče ne bi ugotovilo obstoja skupnega premoženja, je tožnica postavila zahtevek na ugotovitev enakih solastninskih deležev. Tožničino pritožbo proti sodbi sodišča prve stopnje je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnica je vložila proti sodbi sodišča druge stopnje revizijo, v kateri uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje pred spremenjenim senatom. V obrazložitvi revizije ponavlja pritožbene navedbe, da obstaja nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sodbe sodišča prve stopnje (13. točka 2. odstavka 354. člena ZPP), ker se je sodišče ukvarjalo le s stvarnopravnim zahtevkom, prezrlo pa je obligacijskega, ki je bil tudi uveljavljen. Kršilo je tudi določbo 7. člena ZPP, ker ni izvedlo predlaganih dokazov razen subsidarnega dokaza z zaslišanjem strank. Tožnica je bila pri zaslišanju pod vplivom zaužitih zdravil, ki so omejevala njeno sposobnost razmišljanja. O tej okoliščini je sodišče zavzelo stališče na podlagi nekih domnev brez ustreznega strokovnega mnenja izvedenca, katerega je tožnica v postopku predlagala. Navaja še, da ni pravilno stališče sodišča druge stopnje o tem, da bi bila med strankama glede na sorodstveno razmerje izključena izvenzakonska skupnost. Poudarja, da je tožnica v 22 letih življenja in ekonomske skupnosti s tožencem v skupno premoženje prispevala poleg fizičnega dela tudi lastno plačo in kasneje pokojnino. Glede na dolgoletno izvenzakonsko skupnost bi bil zlasti utemeljen primarni tožbeni zahtevek. Kolikor bi prišlo do obravnavanja podrednega zahtevka, bi bilo tega treba presojati po 23. členu Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki 2. odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku, ki naj bi obstajala v tem, da se sodišči nista ukvarjali s tožničinim obligacijskim zahtevkom, ni podana. Tožnica je primarno uveljavljala ugotovitev skupnega premoženja in delež na njem, podrejeno pa ugotovitev enakih solastninskih deležev. Oba zahtevka vsebujeta tudi zahtevek na plačilo zneska sedanjih 3.500,00 SIT s prip. obrestmi, vendar je tudi ta zahtevek tožnica v tožbenih navedbah oprla na skupno premoženje oz. na solastnino na vlaganjih oz. premičninah. Tožnica svojega denarnega zahtevka ni oprla na samostojno obligacijskopravno podlago. Njene navedbe tudi ne vsebujejo nobenega trditvenega gradiva, iz katerih bi taka podlaga izhajala. Pri takem položaju vsebujejo razlogi izpodbijanih sodb, ki presojajo utemeljenost tožničinih zahtevkov s stališča skupnega premoženja oz. solastnine, vsa odločilna dejstva. Sodišče prve stopnje tudi ni kršilo določbe 7. člena ZPP, če ni zaslišalo prič, ampak le pravdni stranki, in oprlo odločitev na njuni izpovedbi. Čeprav predvideva 2. odstavek 264. člena ZPP, da izvede sodišče dokaz z zaslišanjem strank, kadar ni drugih dokazov ali kadar tudi po izvedenih drugih dokazih spozna, da je to potrebno za ugotovitev pomembnih dejstev, ni podana kršitev določb 7. člena ZPP, če sodišče izvede samo ta dokaz. Prezreti tudi ni mogoče, da je bilo treba v konkretnem primeru razčistiti take sporne okoliščine, ki jih je bilo mogoče ugotoviti predvsem z zaslišanjem strank. Kršitve določb pravdnega postopka tudi ne predstavlja okoliščina, da sodišče ni izvedlo naknadno predlaganega dokaza z izvedencem iz nevropsihiatrične stroke, ki naj bi pojasnil, v kakšnem zdravstvenem stanju je bila tožnica ob zaslišanju zaradi zaužitih zdravil. Zaslišanje tožnice kot stranke na obravnavi dne 12.9.1991 je bilo izvedeno v navzočnosti njenega pooblaščenca in to izredno izčrpno z natančno postavljenimi vprašanji in s skrbnim zapisom njenih odgovorov. Navzočnost pooblaščenca je omogočala, da se sproti razčistijo vse nejasnosti in nesoglasja v izpovedbah obeh strank. Način tožničinega pripovedovanja in odgovori na postavljena vprašanja ne dopuščajo nobenega dvoma o tožničini sposobnosti za zaslišanje. Zato se sodišču ni bilo treba ukvarjati z vprašanjem, kakšne posledice imajo lahko zdravila, ki jih je tožnica zaužila zjutraj istega dne, kot je bila glavna obravnava.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo še glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, vendar take kršitve ni ugotovilo.

Sodišči prve in druge stopnje sta z zavrnitvijo tožničinega primarnega in podrejenega zahtevka tudi pravilno uporabili materialno pravo. Po dejanskih ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (3. odstavek 385. člena ZPP), sta pravdni stranki živeli skupaj na posestvu, katerega lastnik je bil toženec, v času od leta 1964 ali 1965 do leta 1986, ko se je tožnica odselila. Toženec je tožnici, ki je bila v stiski, dovolil, da pri njem stanuje. Tožnica mu je zato gospodinjila, skrbela za živino in delala tudi na polju. V skupnem gospodinjstvu je imela tožnica hrano in za njeno delo ji je dal toženec vsako leto enega prašiča. Stranki sta sestrična in bratranec. Med njima ni bilo tesnejše življenjske skupnosti in tudi ne ekonomske skupnosti, saj sta razpolagala vsak s svojimi denarnimi sredstvi. V obnovo posestva tožnica ni vlagala. Na podlagi takih ugotovitev sta sodišči prve in druge stopnje pravilno zaključili, da med strankama ni obstajala trajnejša življenjska skupnost v smislu 12. člena Zakona o zakonski skupnosti in družinskih razmerjih. Spričo vseh ugotovitev medsebojnega razmerja niti ni bistveno njuno sorodstveno razmerje, ki samo na sebi ne more izključiti možnosti obstoja izvenzakonske skupnosti, kot bi izhajalo iz zaključkov sodišča druge stopnje. Zavrnitev primarnega zahtevka temelji na dejstvu, da ni dokazan obstoj take skupnosti, ki bi imela od uveljavitve Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list SRS št. 15/76) dalje za posledico nastajanje skupnega premoženja.

Po ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje tožnica tudi ni dokazala, da bi nastajalo solastno premoženje na podlagi sporazumnega skupnega pridobivanja ali na kakšen drug zakonit način, tako da bi imela tožnica solastni delež na nepremičnih stvareh in premičnih stvareh oz. da bi lahko zahtevala povračilo svoje polovice vlaganj. Za uporabo 23. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, na katerega se sklicuje tožnica v reviziji, ob vseh ugotovljenih okoliščinah konkretnega primera ni pogojev.

Pripominja se še, da je revizijsko sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo v smeri uveljavljanih revizijskih razlogov le v okviru tožničinih zahtevkov in trditvenega gradiva, ki ga je navajala tožnica za njihovo utemeljenost. Pravilnosti razlogov pritožbenega sodišča, ki presegajo ta okvir, revizijsko sodišče ni presojalo, ker za razsojo te zadeve niso odločilni.

Iz vseh navedenih razlogov je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).