Jedro

Taksna obveznost je predvidena za izdajo vsake prvostopenjske sodbe, le način njenega izračuna je v primeru, ko je bila za predhodno sodbo taksna obveznost že plačana, drugačen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Zavrnjen je ugovor tožeče stranke zoper plačilni nalog, s katerim je bila tožeča stranka pozvana, da plača sodno takso za sodbo v višini 208,64 EUR.

2. Pritožuje se tožeča stranka. Uveljavlja pritožbeni razlog nepravilne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo sklepa tako, da se ugotovi, da taksne obveznosti za sodbo ni. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Navaja, da ji je bil nalog za plačilo sodne takse za sodbo poslan več kot 6 let po nastanku taksne obveznosti. Opozarja, da se plačilni nalog sklicuje na 34. čl. ZST-1, medtem ko se v izpodbijanem sklepu kot materialna podlaga za odločitev navaja ZST. Opozarja, da je taksna obveznost nastala dne 14.3.2008 z izdajo sodbe opr. št. P 522/2006-I. Tožeča stranka na plačilo takse ni bila pozvana niti na obravnavi niti z opominom. Prvič je bila k plačilu pozvana s plačilnim nalogom z dne 24.3.2014. Upoštevajoč določilo 9. čl. ZST je plačilo zastaralo 31.12.2010; v roku dneh let po preteku leta, v katerem bi bilo sodno takso za sodbo treba plačati. Absoluten zastaralni rok pa se je iztekel po preteku 4 let od nastanka obveznosti, to je 14.3.2012. Sklicevanje na 33. čl. ZST ni sprejemljivo, ker višje sodišče sodbe z dne 14.3.2008 ni razveljavilo, ampak jo je potrdilo. Sodba z dne 14.3.2008 je bila skupaj z inštančno sodbo razveljavljena šele z revizijsko odločbo dne 6.10.2011, zato se na določbo 33. čl. ZST ni mogoč sklicevati. Nepomembno je, da je sodišče izdalo dve sodbi, saj tožeča stranka ni zakrivila nepravilnosti prve in pritožbene odločbe. Sodišče je imelo pravico sodno takso terjati le enkrat, pa je v predvidenem terminu ni zahtevalo. Določil ZST-1 sodišče ne sme uporabiti.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnica pravilno navaja, da je za presojo taksnih obveznosti v tem pravdnem postopku treba uporabiti Zakon o sodnih taksah (Ur. list RS 30/78 s spremembami, v nadaljevanju ZST). Res se plačilni nalog z dne 24.3.2014, s katerim je bila tožeča stranka pozvana, da plača sodno takso za sodbo, sklicuje na pozitivni predpis – Zakon o sodnih taksah (Ur. list RS 37/08 s spremembami, v nadaljevanju ZST-1), je pa materialno pravna podlaga taksne obveznosti pravilno navedena v izpodbijanem sklepu. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom pravilno pojasnilo, da je zato, ker se je pravdni postopek začel pred uveljavitvijo ZST-1, pri odmeri takse treba uporabiti ZST (39. čl. ZST-1). Taksna obveznost za sodbo je bila s plačilnim nalogom uveljavljana v pravilni višini 208,64 EUR (1 % od vrednosti zahtevka; ZST, tar. št. 1).

5. S 4. čl. ZST je določeno, da je takso treba plačati takrat, ko nastane taksna obveznost, pa tudi, da taksna obveznost za sodbo nastane takrat, ko je obravnava zaključena, če stranka na njej ni navzoča, po ob vročitvi prepisa odločbe. Pravica zahtevati plačilo sodne takse zastara v dveh letih po preteku leta, v katerem bi bilo takso treba plačati. Vsako uradno dejanje, katerega namen je plačilo takse, zastaranje pretrga, vendar v vsakem primeru obveznost zastara po preteku 4 let od nastanka obveznosti (9. čl. ZST).

6. V obravnavni zadevi je bila sodba izdana in je taksna obveznost nastala z izdajo sodbe P 552/2006-I z dne 14.3.2008 (v pritožbenem postopku je bila sodba potrjena). Ker sodišče plačila takse v zgoraj navedenem zastaralnem roku ni zahtevalo, je ta taksna obveznost zastarana.

7. Po tem, ko je revizijsko sodišče z odločbo II Ips 178/2009 z dne 6.10.2011 delno razveljavilo drugostopenjsko sodbo, pritožbeno sodišče pa s sklepom I Cp 4066/2011 prvostopenjsko sodbo, je prvostopenjsko sodišče o (preostalem) zahtevku ponovno odločilo s sodbo I P 1488/2012 z dne 19.8.2013. Z izdajo prvostopenjske sodbe je nastala taksna obveznost (4. čl. ZST). Če bi bila za predhodno sodbo (sodbo P 552/2006-I z dne 14.3.2008) taksa že plačana, bi bilo – na podlagi 33. čl. ZST – treba že plačni znesek všteti v novonastalo taksno obveznost. Ker plačila ni bilo, novonastale taksne obveznosti ni treba zmanjševati.

8. Obveznost plačila sodne takse za sodbo opr. št. I P 1488/2012 z dne 19.8.2013 ni zastarana, ker jo je sodišče s plačilnim nalogom z dne 24.3.2014 uveljavljalo prej kot v roku dveh let od izteka leta, v katerem je taksna obveznost nastala.

9. Nepravilno je pritožbeno stališče, da sodišče v enem postopku takso za sodbo lahko izterja samo enkrat. Takega določila ZST ne vsebuje. Nasprotno! S 4. čl. ZST je predviden nastanek taksne obveznosti za vsako sodno odločbo; s 33. čl. ZST je predvideno plačilo sodne takse tudi za odločbe, izdane v ponovljenem postopku. Taksna obveznost je torej predvidena za izdajo vsake prvostopenjske sodbe, le način njenega izračuna je v primeru, ko je bila za predhodno sodbo taksna obveznost že plačana, drugačen. 33. čl. ZST se sklicuje na novo izdano sodbo v primeru, ko je bila prejšnja razveljavljena po višjem sodišču. V obravnavanem primeru gre za tak primer, vendar odločitev ne bi bila drugačna, če bi prvostopenjsko sodbo razveljavilo revizijsko sodišče sámo. Tudi v tem primeru bi bilo treba (analogno) uporabiti 33. čl. ZST.

10. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 2. točke 365. čl. ZPP pritožba zavrnjena. Zavrnitev pritožbe vsebuje tudi zavrnitev priglašenih stroškov pritožbenega postopka (1. odstavek 165. čl. v zvezi s 1. odstavkom 154. čl. ZPP). Sodnica posameznica odloča na podlagi 366.a. čl. ZPP.