Jedro

V konkretnem primeru pristojni organ ni sam „podvomil“, da tožniki stalno ne prebivajo v naselju oziroma na naslovu, kjer imajo prijavljeno stalno prebivališče, ampak je bil „obveščen“ s strani prijavitelja (Center za socialno delo), da tožniki tam ne prebivajo stalno. V obeh primerih je sicer legitimen javni interes za začetek postopka podan, kajti v javnem interesu je, da register stalnega prebivalstva v čim večji meri odraža dejansko stanje, kar nedvomno pomembno prispeva k redu in varnosti v širšem pomenu besede (34. člen URS). V konkretnem primeru pa niti prvostopenjski organ niti tožena stranka nista ugotovila kakšnih posebnih elementov javnega interesa za poseg v ustavno pravico tožnikov do svobodne izbire prebivališča (32. člen URS), saj nista ugotovila, da bi prijava stalnega prebivališča tožnikov posegala v pravico prijavitelja ali koga drugega, ki je vpleten v zadevo, do izbire prebivališča ali varstva zasebnosti na spornem naslovu.

Izrek

Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Upravne enote Krško št. 210-73/2010-74 z dne 16. 12. 2010 se odpravi in se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 350,00 EUR, povečane za 20 % DDV, kar skupaj znaša 420,00 EUR, v roku 15 dni, po poteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ na podlagi 5. v zvezi z 8. členom Zakona o prijavi prebivališča (ZPPreb) v povezavi s 3. odstavkom 251. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) v ponovljenem postopku, po uradni dolžnosti, v upravni zadevi ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča tožnikov odločil z izrekom pod točko 1, da tožniki ne prebivajo na naslovu S. 4, kjer imajo prijavljeno stalno prebivališče. Z izrekom pod točko 2 je odločil, da z dnem, ko postane odločba dokončna, se pri tožnikih v register stalnega prebivalstva vpiše sprememba naslova stanovanja na naslov T. 3, z izrekom pod točko 3 pa, da dokončna odločba velja kot potrdilo o prijavi stalnega prebivališča. Z izrekom pod točko 4 je odločil o stroških postopka.

V obrazložitvi uvodoma navaja, da je pobudo za ugotovitev dejanskega stalnega prebivališča tožnikov podal Center za socialno delo Brežice (v nadaljevanju: CSD). Iz pobude izhaja, da v ponovnem postopku ugotavljanja dejanskih razmer zaradi upravičenosti do denarne socialne pomoči pobudnik razpolaga s podatki, da bi naj tožniki živeli skupaj z očetom otrok na naslovu T. 3, čeprav mati otrok ves čas zatrjuje, da z otrokoma živi na prijavljenem naslovu S. 4, navedeno dejstvo pa je pomembno pri odločanju v postopku glede upravičenosti do denarne socialne pomoči. Prvostopni organ nadalje v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je po izvedenem ugotovitvenem postopku na podlagi pridobljenih dokazil pri prvem odločanju v tej zadevi presodil, da tožnica E.E. s svojima mladoletnima otrokoma C.C. in D.D. dejansko ne prebiva na naslovu S. 4, kar je izhajalo iz izjav zaslišanih prič G.G. in H.H., kot tudi iz dopisa Policijske postaje Krško z dne 8. 7. 2010. Izjavi sta na zapisnik podala tudi tožnica in oče njunih otrok, A.A., ki oba navajata, da tožnica z otrokoma dejansko stalno živi na naslovu S. 4, in da na naslovu T. 3, tožniki niso nikoli živeli, čeprav so zaradi otrok v dobrih odnosih, otroka pa veliko časa preživita pri očetu na naslovu T. 3. Glede na to, da sta le prva tožnica in oče mladoletnih tožnikov, njunih otrok, izjavila, da tožniki živijo na naslovu S. 4, in da tako iz izjav omenjenih dveh prič in Policijske postaje Krško, ki nimajo interesa podajati neresničnih izjav, izhaja, da na naslovu S. 4, ne živi nihče, je upravni organ z odločbo št. 210-73/2010-28 z dne 26. 7. 2010 odločil, da se z dnem dokončnosti te odločbe v register stalnega prebivalstva pri tožnikih vpiše sprememba naslova stanovanja na naslov T. 3. Zoper navedeno odločbo pa so tožniki vložili pritožbo, ki ji je drugostopni organ z odločbo z dne 3. 11. 2010 ugodil in navedeno prvostopno odločbo odpravil ter zadevo vrnil organu prve stopnje v ponoven postopek, da bo prvostopenjski organ stranke seznanil s posameznimi dokazi, ki so bili izvedeni v ugotovitvenem postopku ter v tej zvezi podane izjave stranke upošteval pri svoji odločitvi, saj njegova obrazložitev ni bila popolna, ker ni vsebovala dokazne ocene, ki je nujni sestavni del obrazložitve, v kateri je izostala presoja dokazov oziroma razlogi, ki so glede na tedaj ugotovljeno dejansko stanje narekovali v dispozitivu navedeno odločitev. Prav tako pa iz odločbe ni bilo razvidno, zakaj je prvostopni organ večjo verjetnost naklonil izjavam oseb, ki stranke osebno ne poznajo, kot izjavam tožnice in priče, ki živi na naslovu, kjer naj bi tožniki dejansko živeli.

Prvostopni organ nadalje v obrazložitvi navaja, da je po prejemu drugostopne odločbe v ponovnem postopku izvedel ponovna dejanja za ugotovitev resničnosti dejanskega stanja ter v ta namen na zaslišanje povabil priče, in sicer sosede I.I., J.J., H.H., K.K., L.L., M.M. in N.N. ter očeta mladoletnih tožnikov A.A. in njegovo mamo B.B., ki imata prijavljeno prebivališče na istem naslovu, T. 3. Prvostopni organ še navaja, da je dodatno pregledal lastne evidence in opravil ponovne poizvedbe pri CSD Krško, CSD Brežice in Osnovni šoli Raka, zaradi nasprotujočih si pričevanj prič in stranke pa je prvostopni organ za podatke dodatno zaprosil Policijsko postajo Krško in izvedel zaslišanje vodje policijskega okoliša ter pred izdajo odločbe tožnike seznanil z vsemi ugotovitvami v postopku v skladu z določili 7. in 146. člena ZUP tako, da je tožnico z vabilom, ki se mu je odzvala 9. 12. 2010, povabil na zaslišanje, na katerem je bila seznanjena s celotnim postopkom in vsemi dokazili, ki jih je upravni organ pridobil v ponovljenem postopku ter z vsemi izjavami prič. Tedaj je tožnica izpovedala, da se stanje glede njenega prebivališča ni spremenilo in da skupaj z mladoletnima otrokoma stalno živi na naslovu S. 4, kjer pa se krajani med sabo ne poznajo, tako da glede izjav, ki so jih podale priče, ne more nič komentirati, glede izjave priče N.N. pa je povedala, da jo pozna na videz in glede njene izjave, da sta otroka sošolca izpovedala, da C.C. včasih res omeni, da je doma v kraju T., a prav tako pravi, da je doma v kraju S. in v kraju U. Izpovedala je tudi, da z A.A. nista v zunajzakonski skupnosti, pač pa je imenovani le oče njenih otrok. Zanikala je, da bi kdaj skupaj z A.A. grabila seno v kraju S. in še izpovedala, da sta otroka tam bila, prav tako je možno, da je bila tam sestra A.A., ker tožnica veliko časa prebije pri svojem bratu v kraju U., ki je bolan. Glede priče J.J. je izpovedala, da ga ne pozna, prav tako ne pozna priče H.H. Izpovedala je še, da se dvorišča hiše na naslovu T. 3, ne vidi s ceste, kajti okoli hiše so zasajene visoke smreke, tako da ni možno, da bi tožnico kdorkoli videl na omenjenem naslovu, saj bi se očividec, da bi to lahko videl, moral pripeljati prav na dvorišče. Izrecno je zanikala navedbe priče H.H., da na naslovu S. 4, ne živi nihče, saj se na tem naslovu zagotovo nahaja vsak dan, tako da so po potrebi prižgane luči in je zjutraj in zvečer v hiši tudi zakurjeno. Le v eni sobi so na oknih spuščene rolete, to je v spalnici otrok. Po C.C. pa večkrat prihaja v šolo njegov oče in ga občasno odpelje ali na naslov S. 4 ali pa, če tožnice ni doma, na naslov T. 3. Izpovedala je še, da jo preseneča izjava B.B., ki lepo govori o svojih vnukih C.C. in D.D., ker sama tožnica ni imela občutka, da bi ju imenovana imela rada. Zanikala je tudi, da bi se kdaj skupaj peljala v avtomobilu z očetom otrok, A.A., saj po izjavi tožnice nikoli ne gredo nikamor skupaj, razen če se kje slučajno srečajo, da otrokoma oče kaj kupi, kar pa se redko zgodi. V zvezi s pričevanjem H.H. je tožnica še izpovedala, da je imenovana pred časom imela z otrokom mladoletnih tožnikov neke neporavnane račune, zato tožnica predvideva, da je navedeno razlog za neresnične izjave imenovane priče. Izpovedala je tudi, da so ji znane govorice o tem, da bi naj imel A.A. partnerko, vendar ona o tem ne ve povedati nič, saj ima imenovani svoje življenje. V zvezi s pričevanjem policista je še izpovedala, da ne držijo njegove izjave glede okenskih rolet, luči in igrač na dvorišču ter dodala, da je na dvorišču več igrač tako pred hišo kot tudi za njo, da pa bi se policist oglasil na naslovu T. 3 in da mu ni nihče odprl vrat pa njej ni nič znano. Tam živi mama A.A., ki se lahko svobodno giblje. Glede izjave mladoletnega fanta, da naj bi vsi tožniki živeli skupaj v kraju T. 3, pa prav tako navaja, da ni resnična, ker naj bi si imenovani to le predstavljal ali pa sklepal. Izpovedala je tudi, da dvomi, da bi oče mladoletnih tožnikov nagovarjal sosede, da naj pričajo, da dejansko živi v kraju S. ter da je sama večkrat videla policista, da se je peljal mimo hiše na naslovu S. 4, in enkrat tudi trkal na vratih, vendar mu ni mogla takoj odpreti, ko pa je to storila, se je policist že odpeljal z dvorišča. V zvezi z navedbami v dopisu Osnovne šole Raka je izpovedala, da položnice za prehrano plačuje oče otrok in da jih sama nikoli ne vidi, tako da ni opazila, da bi bil kje zabeležen naslov T. 3, lahko pa je razlog v tem, da ima mladoletni C.C. na navedenem naslovu prijavljeno začasno prebivališče, kar naj bi bil razlog, da so položnice naslovljene na ta naslov. V zvezi z dopisom CSD Brežice ni imela pripomb, razen da avto Renault, ki ga omenjajo, da je bil viden na naslovu T. 3, ni bil njen, kajti tistega dne se tam ni nahajala. Tožnica je ponovno izjavila, da z otrokoma stalno živi na naslovu S. 4, in da na naslovu T. 3 niso živeli nikoli.

Nadalje v obrazložitvi prvostopni organ še navaja, da je pri odločanju dolžan slediti temeljnemu namenu ZPPreb, ki je v zagotavljanju pregleda nad stanjem in gibanjem prebivalstva, posledično pa v zagotavljanju ažurnosti stalnega prebivalstva, tako da se v tovrstnih postopkih ne odloča o drugih pravicah in pravnih koristih posameznika. Za prijavo stalnega prebivališča morata biti po veljavnih predpisih hkrati izpolnjena oba pogoja, tako namen bivanja in pa dejanska naselitev, kar izhaja iz 3. točke 3. člena ZPPreb. Dalje še navaja, da je skrbno pretehtal vse v postopku pridobljene dokaze in podatke iz uradnih evidenc ter razpoložljive podatke drugih organov, izjave prič in izjave stranke same, pri čemer ugotavlja, da iz pobude CSD Brežice za uvedbo postopka izhaja, da je E.E. v postopku pridobitve denarne socialne pomoči lažno prikazovala podatke o stalnem prebivališču, kar je CSD Brežice ugotavljal že od leta 2008 dalje, o čemer je predložil pisno poročilo. Iz podatkov registra stalnega prebivalstva izhaja, da so tožniki imeli od rojstva dalje do 4. 2. 2009 prijavljeno stalno prebivališče na naslovu U. 2, nato pa na naslovu S. 4, mladoletni C.C. pa je imel na naslovu T. 3 prijavljeno začasno prebivališče od 8. 5. 2008 do 8. 5. 2009. V zvezi z izpovedbo tožnice prvostopni organ ugotavlja, da iz njenih izjav izhaja, da ves čas stalno živi na prijavljenem naslovu, pri čemer je vse nasprotne izjave označila za neresnične, vendar za podkrepitev svojih izjav ni predložila nobenih dokazov. Hkrati ugotavlja, da je od rešitve postopka odvisna njena materialna korist, posredno pa tudi materialna korist očeta mladoletnih tožnikov, ki je zaslišan kot priča potrdil izjavo tožnice. Z njim sorodstveno povezani osebi, to sta mama imenovanega in njegova sestra, pa s svojimi izjavami le nakazujeta, da tožniki bivajo na prijavljenem naslovu, saj je B.B. kot priča izjavila, da je slišala, da E.E. s sinovoma biva na navedenem naslovu, saj sama tja ne zahaja. F.F. pa je v izjavi navedla, da glede na prisotnost igrač in oblačil smatra, da tam tudi živijo. Iz izjav prič – sosedov J.J., I.I. in L.L. izhaja, da tožnikov ne poznajo oziroma se do bivanja E.E. in njenih otrok niso opredelili, čeprav po svojih navedbah tožniki stalno prebivajo ves čas prijave, to je od februarja 2009 na navedenem naslovu. V tej zvezi prvostopni organ dodaja, da gre za prebivalce sosednjih hiš v dveh manjših naseljih na podeželju, kjer se sosedje med seboj dobro poznajo. Izjava najbližjega soseda J.J., da mu ni znano, da bi imel A.A. otroke, pa po mnenju prvostopnega organa izraža upravičen dvom v resničnost pričevanja, saj tako tožnica kot tudi oče otrok in njuna stara mati potrjujejo, da sta oba otroka veliko časa pri očetu na naslovu T. 3, ker se na dvorišču nahajajo otroška igrala. Pri svoji odločitvi pa je prvostopni organ sledil izjavam prič G.G., lastnika hiše nasproti hiši na naslovu S. 4, in H.H., ki živi med naseljema S. in T., predvsem pa izjavi O.O., vodji policijskega okoliša Krajevne skupnosti Raka, ki je stanje spremljal in preverjal na terenu tako v mesecu juliju 2010, kot ponovno v novembru 2010. Ker je prijava prebivališča namenjena izključno registraciji posameznika na naslovu, kjer dejansko živi in mu omogoča pridobitev osebnih dokumentov ter uveljavljanje nekaterih pravic, vezanih na prijavo stalnega prebivališča, je prvostopni organ presodil, da tem pričam ni v interesu podajati lažne izjave, zato je njihovim navedbam namenil večjo težo, kot pričanju stranke in z njo povezanih oseb, ki v postopku varujejo svoj interes in materialne koristi, ter odločil, kot izhaja iz izreka.

Pritožbo tožnikov zoper navedeno prvostopno odločbo je organ druge stopnje zavrnil kot neutemeljeno na podlagi ugotovitve, da je prvostopni organ v izvedenem postopku v celoti sledil namenu in določilom ZPPreb ter pravilno ocenil ugotovljena dejstva, ki so vplivala na njegovo končno odločitev. Drugostopni organ med drugim navaja, da je v pritožbenem postopku v skladu z določilom 254. člena ZUP sledil ugotovitvam in navedbam prvostopnega organa v obrazložitvi izpodbijane odločbe ter je v skladu s 1. odstavkom 248. člena ZUP pritožbo zavrnil kot neutemeljeno.

Tožniki v tožbi uveljavljajo tožbeni ugovor nepopolno in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb postopka, ker je upravni organ, ki je v predmetni zadevi odločal že drugič, po tem, ko je bila njegova prvotna odločba z dne 26. 7. 2010 odpravljena zaradi bistvenih kršitev pravil postopka v smislu 146. člena ZUP, ki je bil v drugostopni odločbi izrecno izpostavljen, ne glede na navodila drugostopnega organa v ponovljenem postopku odločal v nasprotju z napotki drugostopnega organa in določili ZUP, na kar so tožniki opozorili v pritožbi, vendar neuspešno. Drugostopni organ se je v tej zvezi postavil na za tožnike nesprejemljivo stališče, da je prvostopni organ v izvedenem postopku v celoti sledil namenu in določilom ZPPreb ter pravilno ocenil ugotovljena dejstva, ki so relevantna za končno odločitev. Pri tem se drugostopni organ ni opredelil v zvezi z izrecno izpostavljeno kršitvijo določil ZUP, ki se nanašajo na pravice strank v postopku v smislu 146. člena ZUP. Tožniki menijo, da jim aktivno sodelovanje v postopku ni bilo omogočeno pri izvedbi dokazov tako, da bi postavljali vprašanja številnim zaslišanim pričam, zlasti H.H. in O.O., na katerih izpovedbe se je prvostopni organ neposredno oprl. Kot zgrešeno tožniki označujejo stališče drugostopnega organa, da neposredno sodelovanje tožnikov v postopku izvajanja dokazov na način, da se pričam zastavljajo vprašanja, ni potrebno. Nadalje tožniki kot pomanjkljivost prvostopne odločbe navajajo, da iz le-te ni mogoče razbrati jasne in nedvoumne dokazne ocene upravnega organa, ki je zgolj navedel, da je pri svoji odločitvi sledil izjavam prič G.G., H.H. in O.O., pri čemer ni pojasnil, zakaj je sledil izjavam navedenih oseb oziroma zakaj ni upošteval izjav prič, ki so izpovedovale drugače in potrdile navedbe tožnice, da živi skupaj z otrokoma na prijavljenem naslovu, ne pa na naslovu T. 3. Tožniki v zvezi z izjavo priče G.G., na katero se je upravni organ oprl pri odločitvi, izpostavljajo, da z izjavo te priče tožeča stranka niti ni bila seznanjena in da se do nje tudi ni mogla opredeliti, saj je tudi iz obrazložitve odločbe razvidno, da navedena priča v ponovljenem postopku, v katerem je bila tožnikom šele prvič dana možnost izjaviti se o dokazih, sploh ni bila ne vabljena in ne zaslišana. Zato se po mnenju tožnikov izpodbijana odločba na takšno izjavo ne bi smela opreti oziroma bi moralo biti tožnikom vsaj predočeno, kaj naj bi navedena priča izpovedala. Tudi sicer tožniki opozarjajo, da priča ni ves dan na oknu oziroma vratih, da bi opazovala, kaj se dogaja v njegovi okolici in zato zagotovo ne more verodostojno navajati, kdo živi v hiši na naslovu S. 4, saj priča G.G. iz svoje hiše oziroma parcele nima direktnega pogleda na dvorišče hiše tožnikov in zato ne more zatrjevati, ali kdo tam živi ali ne. Tožeči stranki bi zato moralo biti omogočeno, da je ob njegovem zaslišanju prisotna in da mu v tej zvezi postavlja ustrezna vprašanja, saj bi se šele tako lahko ugotovilo realno dejansko stanje. Kot nadaljnjo bistveno pomanjkljivost izpodbijane odločbe tožniki navajajo, da sploh ne vsebuje obrazložitve ugotovitev dokaznega postopka, saj iz odločbe ni razvidno, zakaj je upravni organ določenim izjavam dal večjo težo, kot izjavi same tožnice in izjavam nekaterih prič, in sicer A.A., B.B., J.J., N.N. in tudi CSD Brežice, ki navaja, da ne more z gotovostjo ugotoviti, kje naj bi tožniki dejansko živeli, saj tudi CSD, ko je izvajal dokazni postopek in zaslišal še druge priče, ni mogel ugotoviti, da tožniki živijo na drugem naslovu, kot je prijavljen. Nadalje tožniki menijo, da tožena stranka ni pojasnila zaključka v odločbi, da tožnica za podkrepitev svoje izjave, da ves čas živi na prijavljenem naslovu in da so drugačne izjave neresnične, ni predložila nobenih dokazov, je pa od rešitve postopka odvisna njena materialna korist, posredno pa tudi materialna korist očeta mladoletnih tožnikov, kajti upravni organ niti ne navede, v čem naj bi bila ta materialna korist tožnikov in očeta otrok, tako da se odločbe v tem delu ne da preizkusiti. Glede na to, da je bila navedena okoliščina za toženo stranko bistvena, bi po mnenju tožnikov morala pojasniti, v kakšni zvezi je bila podana in o kakšni materialni koristi govori. Tudi pritožbeni organ o navedeni pomanjkljivosti ni podal nobenega stališča, glede na to pa, da se v register stalnega prebivalstva vpiše sprememba naslova z dnem dokončnosti odločbe, pa glede na odsotnost obrazložitve v tem delu tožniki menijo, da so kakršnekoli izjave o materialni koristi tožnikov ali tretjih oseb povsem neutemeljene. Tožniki dodatno navajajo, da je tožena stranka pri svojih zaključkih, da naj tožnica ne bi predložila dokazov o svojih trditvah, prišla sama s sabo v nasprotje, medtem ko navaja, da je iz izjave priče B.B. povsem jasno razvidno, da na naslovu T. 3 tožnica ne živi. To pa izhaja tudi iz izjave priče P.P., brata tožnice, s katero je prvostopni organ prav tako razpolagal, pa se do nje sploh ni opredelil, kot tudi ne do številnih drugih dokazov, s katerimi je bil seznanjen in s katerimi so navedbe tožnice v celoti potrjene. Kot nejasno tožniki označujejo navedbo, da gre pri vabljenih pričah J.J., I.I. in L.L. za prebivalce sosednjih hiš v dveh manjših naseljih na podeželju, kjer se sosedje med seboj dobro poznajo, kajti ta izjava je očitno subjektivna ugotovitev uradne osebe, ki je vodila postopek, ne pa objektivizirana in na dokazih utemeljena ugotovitev, ki bi jo bilo mogoče upoštevati. Četudi gre za manjši kraj, to že dolgo samo po sebi ne predstavlja okoliščine, ki bi kazala na to, da se vsi med seboj poznajo in da kdorkoli trdi drugače, ne govori resnice. Nadalje je v zvezi z ugotavljanjem dejanskega stanja upravni organ v celoti sledil izpovedbi priče H.H., čeprav je njena verodostojnost za tožnike najmanj vprašljiva glede na to, da je sama izpovedala, da je njena vas od obeh krajev, S. in T., oddaljena 1 do 1,5 km. Zato je toliko manj sprejemljivo stališče upravnega organa, ki je kljub temu v celoti verjel njeni izpovedbi, ne glede na to, da so okoli hiše na naslovu T. 3 zasajene visoke smreke, zaradi katerih se na dvorišče sploh ne vidi. Ob dejstvu, da se tožena stranka sploh ni z ničemer opredelila do navedb tožnice o obstoju nesoglasij med navedeno pričo in družino očeta njenih otrok, navedena okoliščina povzroča dvom v verodostojnost imenovane priče. Prav tako se tožena stranka ni opredelila do navedb tožnice v zvezi z izpovedjo priče O.O., ki mu tožnica takrat, ko je na vrata hiše nekoč trkal, ni mogla odpreti, o tem pa policista tudi sama ni mogla seznaniti, ker ji ni bila dana možnost, da bi pričam v postopku postavljala vprašanja. Priči se tudi ni predočilo, da hiša na naslovu S. 4 še ni prodana, kar bi upravni organ lahko preveril iz uradnih evidenc, navedena okoliščina pa po mnenju tožnikov kaže na to, da je priča pridobila nepopolne in nepravilne informacije, zato na njih upravni organ ne bi smel utemeljiti svoje odločitve. S tem, da stranki ni bilo omogočeno aktivno sodelovanje v postopku, je bilo poseženo tudi v njene temeljne pravice, ki so sicer tudi zakonsko predpisane. Dokazna ocena tožene stranke je po mnenju tožnikov pomanjkljiva v tolikšni meri, da je onemogočen njen preizkus, enostranski zaključki pa v škodo tožnikov, brez da bi upravni organ ocenjeval vsak dokaz posebej in potem v povezavi z drugimi. Posledično je bilo dejansko stanje v postopku nepravilno ugotovljeno. Sodišču tožniki predlagajo, da izpodbijano odločbo, kot tudi odločbo tožene stranke kot drugostopnega organa odpravi in toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka navedbe tožeče stranke in v celoti vztraja pri svoji odločitvi ter sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno. Dodatno še navaja, da zavrača navedbe tožnikov, da jim v postopku ni bila dana možnost aktivnega sodelovanja pri izvedenih dokazih v skladu s 146. členom ZUP, ker naj jim ne bi bilo omogočeno, da postavljajo vprašanja zaslišanim pričam, na izjavah katerih temelji odločitev. Iz pritožbenega spisa je razvidno, da je bila tožnici pred izdajo odločbe dana možnost sodelovanja v postopku tako, da je bila seznanjena z ugotovitvami v postopku, kot tudi z izjavami prič in da se je do njih tudi opredeljevala, zato po mnenju tožene stranke neposredno sodelovanje tožnice v postopku izvajanja dokazov na način, da bi vsem pričam zastavljala vprašanja, ni potrebno, niti ne bi bilo ekonomično. V zvezi s tožbeno navedbo, da izpodbijana odločba ne vsebuje obrazložitve ugotovitev postopka in da ni razvidno, zakaj je določenim izjavam dal upravni organ večjo težo kot izjavam stranke same ter nekaterih prič, tožena stranka meni, da je iz izpodbijane odločbe jasno razvidna ocena, zakaj je prvostopni organ določenim izjavam dal večjo težo kot izjavam stranke.

K točki 1: Tožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru gre za ugotavljanje dejanskega stalnega prebivališča tožnikov. Sodišče ugotavlja, da gre v tej sporni zadevi za primerljiv primer, kot v zadevi opr. št. I U 1626/2011, v kateri je sodišče odločilo s sodbo z dne 9. 5. 2012, iz katere v nadaljevanju povzema nosilne razloge, ki so glede na tožbene ugovore relevantni tudi v konkretnem primeru.

Pri odločanju o tem, kje posameznik ne prebiva, in pri odločanju, kje prebiva, na podlagi ZPPreb gre za odločanje o ustavni pravici, po kateri ima vsakdo pravico, da si izbira prebivališče, kar z bistveno manjšimi omejitvami velja za državljane Republike Slovenije kot za tujce (1., 2. in 3. odstavek 32. člena Ustave). Tožniki so državljani Republike Slovenije.

Pravico tožnika do izbire prebivališča je med drugim možno omejiti tudi zaradi zavarovanja javnega reda (2. odstavek 32. člena Ustave), kar je relevantno v obravnavanem primeru. Omejitev pravice do izbire prebivališča je dopustno omejiti zaradi zavarovanja javnega reda, če je to v skladu z načelom sorazmernosti (3. odstavek 15. člena Ustave), kar je treba presojati v vsakem posamičnem primeru glede na konkretne okoliščine. Tožena stranka te pravne narave in možnih okvirov omejevanja pravice do izbire prebivališča ni upoštevala.

Primarno so sicer posamezniki in stanodajalci (2., 4., 6., 7. člen člen ZPPreb) ter v primerih otrok starši ali skrbniki (6. člen ZPPreb) dolžni prijaviti stalno prebivališče in njegovo spremembo; izjemoma lahko v postopku, ki ga sproži stranka, pristojni organ po lastni presoji, če dvomi v navedbe stranke, stranko le začasno prijavi na naslovu, ki ga želi stranka, dokler organ ne ugotovi, da posameznik dejansko živi na želenem naslovu. Po uradni dolžnosti je organ zavezan uvesti postopke za ugotavljanje dejanskega stalnega prebivališča le, če dobi zahtevo samoupravne lokalne skupnosti na območju katere je posameznik prijavil stalno prebivališče, ali na območju katere dejansko živi (2 odstavek 8. člena ZPPreb). V konkretnem primeru tožena stranka ni prejela takšne zahteve samoupravne lokalne skupnosti.

Iz prvostopenjske odločbe pa je razvidno, da je postopke spodbudil in z dokazili podkrepil javni zavod – Center za socialno delo Brežice in da je na tej podlagi tožena stranka po uradni dolžnosti začela postopek. Po uradni dolžnosti je sicer dopustno začeti postopek tudi v okoliščinah po 1. odstavku 8. člena ZPPreb, ki je tudi pravna podlaga za konkretno odločanje v tem primeru. Vendar mora biti vodenje postopkov po tem členu, če pobudo in določene dokaze, ki bi lahko bili relevantni v sporu, pristojnemu organu predložijo tretje osebe, ki so v sporih z posameznikom, katerega stalno prebivališče se ugotavlja, še z večjo pozornostjo podrejeno ustavnopravnim standardom posega v ustavno pravico in na to vezana pravila udeležbe stranke v postopku po ZUP (1. odstavek 9. člena in 1. odstavek 138. člena ZUP). Med strankama tega upravnega spora ni sporno dejstvo, da so tožniki in pobudnik te sporne zadeve, ki je dal pobudo in dokaze za začetek postopka, v konfliktu glede določenih socialno-varstvenih prejemkov, ki so jih tožniki uveljavljali na podlagi socialnovarstvenih predpisov, po katerih na prvi stopnji upravnega odločanja sprejme odločitev prijavitelj. V konkretnem primeru pristojni organ ni sam „podvomil“, da tožniki stalno ne prebivajo v naselju oziroma na naslovu, kjer imajo prijavljeno stalno prebivališče, ampak je bil „obveščen“ s strani prijavitelja, da tožniki tam ne prebivajo stalno. V obeh primerih je sicer legitimen javni interes za začetek postopka podan, kajti v javnem interesu je, da register stalnega prebivalstva v čim večji meri odraža dejansko stanje, kar nedvomno pomembno prispeva k redu in varnosti v širšem pomenu besede (34. člen Ustave). V konkretnem primeru pa niti prvostopni organ niti tožena stranka nista ugotovila kakšnih posebnih elementov javnega interesa za poseg v ustavno pravico tožnikov iz 32. člena Ustave, saj nista ugotovila, da bi prijava stalnega prebivališča tožnikov posegala v pravico prijavitelja ali koga drugega, ki je vpleten v zadevo, do izbire prebivališča ali varstva zasebnosti na naslovu S. 4. To pomeni, da je v konkretnem primeru javni interes za vodenje tega postopka zgolj v zagotavljanju skladnosti registra stalnega prebivalstva z dejanskim stanjem.

Prebivališče (2. točka 3. člena ZPPreb) oziroma stalno prebivališče (3. točka 3. člena ZPPreb) je naselje, kjer se posameznik naseli z „namenom“, da v njem prebiva; gre za naselje, kjer posameznik dejansko prebiva in je to naselje središče njegovih življenjskih „interesov“ /.../. Ker je treba torej v tovrstnih postopkih ugotavljati „interes“ in „namen“ posameznika, je hkrati treba tudi zlasti v primerih, ko v zvezi z določeno nepremičnino potekajo spori med več osebami v civilnem oziroma drugih postopkih, s popolno zanesljivostjo ugotoviti voljo posameznika in mu dati možnost, da to voljo (in druge relevantne okoliščine) dokazuje. V konkretnem primeru sodišče pa sta to okoliščino upravna organa prve in druge stopnje v celoti prezrla, tako da ničesar v tej zvezi ni mogoče razbrati niti iz prvostopenjske odločbe niti iz drugostopenjske odločbe, s čimer je bila tako tožnikom le navidezno dana možnost, da so kot stranka udeleženi v postopku, saj upravna organa vseh dejstev, navedenih v izpovedbi tožnice glede izkazovanja njihovega „interesa“ in „namena“, ki jih je jasno navedla, ko je bila na zapisnik ustno zaslišana kot stranka, sploh ni vključil v dokazno oceno.

Zaradi tega je podana bistvena kršitev določb postopka in sicer določila 2. in 3. točke 2. odstavka 237. člena ZUP (v zvezi z 3. odstavkom 27. člena ZUS-1). Tako sodišče niti ne more opraviti presoje z vidika načela sorazmernosti, to je presoje, ali je ukrep nujen in če obstaja sorazmerje v ožjem pomenu besede med posegom v pravico tožnikov do izbire prebivališča in varstvom pravic drugih do varnosti oziroma javnega reda (34. člen Ustave), ki bi jo sicer moral narediti že organ na prvi stopnji odločanja. Na tej podlagi je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (3. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1).

K točki 2: Izrek o stroških temelji na določilu 3. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem je sodišče tožeči stranki, ki je s tožbo uspela in jo je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, skladno z 2. odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07) prisodilo ustrezen pavšalni znesek povračila stroškov.