Jedro

Sodišče prve stopnje za zaslišanje izvedenca ni imelo razloga, saj je v zaključnem delu svojega pisnega izvedenskega mnenja pojasnil tudi mehanizem nastanka poškodb pri obeh oškodovancih in glede oškodovanca S.H. zapisal, da je slednji zelo verjetno prejel udarec v glavo v predel čela, in da je malo verjetno, da bi udarnina v predelu čela nastala pri padcu na tla, ker človek pri padcu refleksno iztegne roki, da se obvaruje udarca v glavo, ter da je možno, da sta udarnina in podplutba v predelu desnega kolka nastala po brci, da pa je možen tudi padec na kolk. Takšen zaključek izvedenca medicinske stroke, ob upoštevanju ostalih izvedenih dokazov, tudi po oceni pritožbenega sodišča ni zahteval dodatnega zaslišanja izvedenca, saj je bilo glede poškodb in načina njihovega nastanka dejansko stanje obravnavane zadeve v zadostni meri pojasnjeno. Zagovornik obdolženca ni ne na glavni obravnavi in ne v pritožbi pojasnil, kaj bi naj izvedenec glede mehanizma nastanka poškodb še dodatno pojasnil oziroma na katera vprašanja naj bi odgovoril, pa tudi ne, katere so tiste določene okoliščine, ki izhajajo iz medicinske dokumentacije, ki bi jih naj pojasnil, in ki bi kazale na to, da je do poškodb prišlo, ker bi naj obdolženec ravnal v silobranu, kot trdi v pritožbi.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega M.P. se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo II K 35521/2010 z dne 19. 4. 2012 pod točko I izreka obdolženega M.P. spoznalo za krivega storitve dveh kaznivih dejanj lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 133. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in mu po 50. členu istega zakona izreklo pogojno obsodbo, v njej pa mu po prvem odstavku 133. člena KZ za vsako dejanje določilo kazen 2 meseca zapora, nato pa mu po 2. točki drugega odstavka 47. člena istega zakona določilo enotno kazen 3 mesece zapora s preizkusno dobo enega leta. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, in sicer znesek 390,08 EUR za izvedenca, stroške prič in sodno takso, kar bo odmerjeno naknadno po pravnomočnosti sodbe s posebnim pisnim sklepom, in da je dolžan povrniti potrebne stroške oškodovancev S.H. in M.H. ter potrebne stroške in nagrado svojega zagovornika odvetnika S.G.. Pod točko II izreka sodbe pa je po 1. točki 357. člena ZKP zoper obdolžena S.H. in J.P. zavrnilo obtožbo, ki je vsakemu očitala storitev kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena KZ in glede tega dela kazenskega postopka odločilo, da po prvem odstavku 96. člena ZKP stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolžencev obremenjujejo proračun.

2. Zoper obsodilni del sodbe pod točko I izreka se je pritožil zagovornik obdolženega M.P. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kot navaja uvodoma v pritožbi, s predlogom pritožbenemu sodišču, da napadeno sodbo spremeni tako, da obdolženca obtožbe oprosti, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožba zagovornika bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP očita z navedbo, da je bila obdolžencu kršena pravica do obrambe, ker sodišče prve stopnje ni ugodilo predlogu, da se izvedenec medicinske stroke, potem ko je bilo na glavni obravnavi prebrano njegovo izvedensko mnenje, še zasliši. Slednje bi bilo po oceni pritožbe nujno potrebno zaradi bolj natančne razjasnitve mehanizma nastanka poškodb in razjasnitve določenih okoliščin, ki izhajajo iz medicinske dokumentacije. Ker sodišče prve stopnje ni sledilo izpovedbam prič, ki so obdolženca razbremenile, je zaslišanje izvedenca medicinske stroke in kasnejša odreditev drugega izvedenca ključnega pomena, saj bi bil tako zagovor obdolženca v celoti potrjen, ko je povedal, da vse poškodbe, ki so bile ugotovljene pri pregledu oškodovanca, niso posledica dogodkov obravnavanega dne, nastale poškodbe pa so posledica obdolženčevega ravnanja v silobranu. Pritožbi priloženo mnenje sodne izvedenke I.F.S., dr. med., ki je bilo pridobljeno po izreku sodbe, pa nujnost izvedbe predlaganega dokaza še dodatno potrjuje.

5. Pritožbi pa ni mogoče pritrditi. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 19. 4. 2012 je razvidno, da je sodišče prve stopnje v dokazne namene s soglasjem strank prebralo izvedensko mnenje stalnega sodnega izvedenca K.M., dr. med. Stranke na prebrano mnenje niso imele pripomb, po izvedbi preostalih dokazov pa je zagovornik še predlagal, da se izvedenca zasliši zato, da bi bolj podrobno pojasnil poškodbe oškodovanca S.H., in kot je pojasnil zagovornik, da bi odgovoril na nekatera vprašanja, ki bi dopolnila podano izvedensko mnenje ter da bi natančneje pojasnil mehanizem nastanka poškodb in odgovoril na vprašanja glede določenih okoliščin, ki izhajajo iz listinske dokumentacije, in ki bodo postavljena na zaslišanju. Sodišče prve stopnje je navedeni dokazni predlog zavrnilo, kar je na glavni obravnavi in v obrazložitvi sodbe pojasnilo z navedbo, da bi bila izvedba predlaganega dokaza glede na izvedene dokaze nepotrebna, neekonomična in tudi ne bi bistveno prispevala k razjasnitvi stvari. Pritožba nima prav, ko trdi, da je sodišče prve stopnje navedeni dokazni predlog neutemeljeno zavrnilo, in da bi bilo potrebno izvedenca zaslišati na glavni obravnavi, ker bi bolj natančno razjasnil mehanizem nastanka poškodb, s tem pa bi bil (in nato z odreditvijo drugega izvedenca medicinske stroke, kot navaja pritožba) potrjen zagovor obdolženca, da je ravnal v silobranu. Sodišče prve stopnje namreč za zaslišanje izvedenca ni imelo razloga, saj je v zaključnem delu svojega pisnega izvedenskega mnenja pojasnil tudi mehanizem nastanka poškodb pri obeh oškodovancih in glede oškodovanca S.H. zapisal, da je slednji zelo verjetno prejel udarec v glavo v predel čela, in da je malo verjetno, da bi udarnina v predelu čela nastala pri padcu na tla, ker človek pri padcu refleksno iztegne roki, da se obvaruje udarca v glavo, ter da je možno, da sta udarnina in podplutba v predelu desnega kolka nastala po brci, da pa je možen tudi padec na kolk (izvedensko mnenje – l. št. 86 spisa). Takšen zaključek izvedenca medicinske stroke, ob upoštevanju ostalih izvedenih dokazov, tudi po oceni pritožbenega sodišča ni zahteval dodatnega zaslišanja izvedenca, saj je bilo glede poškodb in načina njihovega nastanka dejansko stanje obravnavane zadeve v zadostni meri pojasnjeno. Zagovornik obdolženca ni ne na glavni obravnavi in ne v pritožbi pojasnil, kaj bi naj izvedenec glede mehanizma nastanka poškodb še dodatno pojasnil oziroma na katera vprašanja naj bi odgovoril, pa tudi ne, katere so tiste določene okoliščine, ki izhajajo iz medicinske dokumentacije, ki bi jih naj pojasnil, in ki bi kazale na to, da je do poškodb prišlo, ker bi naj obdolženec ravnal v silobranu, kot trdi v pritožbi. Mnenje sodne izvedenke, ki ga je priskrbela obramba po izreku napadene sodbe, pa pravilnosti odločitve prvostopenjskega sodišča, da dokazni predlog za zaslišanje izvedenca medicinske stroke zavrne, prav tako ne more omajati. Ne le zato, ker sme sodišče pri ugotavljanju dejanskega stanja opreti svojo odločitev le na mnenje izvedenca, ki ga je samo odredilo, ne pa na tisto, ki ga je pridobila stranka, temveč tudi iz razloga, ker je bilo dejansko stanje na prvi stopnji v obravnavani zadevi pravilno ugotovljeno. Pritožba bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP zato uveljavlja neutemeljeno.

6. Pritožbi, ko uveljavlja pritožbeni razlog nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje obravnavanih kaznivih dejanj ugotovilo pravilno in popolno, za kar je imelo dovolj zanesljivo podlago v razpoložljivih dokazih, sprejelo pa je tudi pravilne dejanske in pravne zaključke, s katerimi je utemeljilo prvostopenjski krivdni izrek. Pritožbeno sodišče zato v celoti sprejema in povzema ustrezne razloge napadene sodbe kot pravilne, glede pritožbenih navedb obdolženčevega zagovornika pa še dodaja:

7. Po oceni pritožbe sodišče prve stopnje neutemeljeno ni verjelo izpovedbam prič, ki so potrdile zagovor obdolženca ter je svojo odločitev oprlo zgolj na izpovedbi oškodovancev in mnenje izvedenca medicinske stroke. Ker je napadeno sodbo oprlo na izjave, ki so jih priče dale policistom, bi moralo slednje o tem, kaj so jim priče povedale, na obravnavi zaslišati. Prezrlo pa je tudi, da oškodovanca nista izpovedovala po resnici, temveč sta zaradi uspeha odškodninske tožbe izpovedbi prirejala temu namenu.

8. Pritožba nima prav. Iz razlogov napadene sodbe je razvidno, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo tudi na izpovedbi oškodovancev S.H. in M.H., ocenilo pa je tudi izpovedbe prič, ki obdolženca niso obremenjevale, verodostojnost vseh pa je ocenjevalo tako, da je pri tem upoštevalo, ali so svoje navedbe tekom postopka spreminjale, takšna kontrolna presoja pa sodišču dovoljuje tudi pregled vsebine uradnih zaznamkov o zbranih obvestilih, ki so jih osebe podale policistom v predkazenskem postopku. Razlogov za to, da bi policiste zasliševalo o tem, kar so jim priče povedale, ko so obvestila zbirali, sodišče prve stopnje glede na izvedene dokaze zato ni imelo. Pravilno je pojasnilo, da zaslišanje izvedenca medicinske stroke ni bilo potrebno, kot je bilo že obrazloženo, in na ugotovljen potek dogodkov obravnavanega dne ni imelo razloga za dvom v izpovedbi oškodovancev, ko sta pojasnila, na kakšen način sta bila poškodovana. Pritožba navaja, da je sodišče pri presoji prezrlo, da priče, čeprav so bile v neposredni bližini obdolženca in oškodovancev, niso videle, da bi obdolženec oškodovanca udaril z roko oziroma nogo ali da bi oškodovancema kako drugače naklepno povzročil poškodbe, ter da so potrdile njegov zagovor, ko je povedal, da sta se napadalno obnašala oškodovanca in da so zato vse poškodbe, ki so morebiti nastale, posledica obdolženčeve obrambe, ko je poskušal oškodovanca S.H. „držati na distanci“. Takšnim sklepanjem pritožbe tudi ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi napadene sodbe navedlo podrobne in prepričljive razloge o tem, zakaj pričam J.P., J.U., J.U., B.Š. in I.S. ne verjame v delu, kjer so izpovedovali o ravnanju obdolženca in oškodovancev. Z navedeno dokazno oceno se pritožbeno sodišče v celoti strinja, saj sodišče prve stopnje utemeljeno ni prezrlo okoliščine, da so postale priče v izpovedovanjih neprepričljive, ko je prišlo do opisovanja okoliščin, v katerih sta oškodovanca dobila poškodbe. Tako je priča A.U. podrobno opisoval, da je oškodovanec S.H. zamahnil proti glavi obdolženca, nato pa padel po bregu, medtem ko je na vprašanje, ali je videl, da bi obdolženec udaril oškodovanca ali oškodovanko, povedal, da tega ni videl, ker je snemal in zato na dogajanje ni bil toliko pozoren. Tudi priča J.U. po svojih navedbah ni ves čas opazoval dogajanja, čeprav je bil od obdolženca in oškodovancev oddaljen le 5 metrov, videl pa naj bi, ko je obdolženec oškodovanca odrinil od sebe, ker je oškodovanec „skočil v njega“, zaradi česar je oškodovanec padel po tleh, oškodovanko pa je obdolženec le prijel za roko in ji rekel, da naj gre, ni pa je udaril, kot je povedal. Da obdolženec oškodovancev ni zgolj odrival od sebe, temveč da sta očitno po resnici izpovedala oškodovanca, pa je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo ne le na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke in medicinske dokumentacije oškodovancev, temveč tudi glede na navedbe prič B.Š. in I.S.. Navedba prvega, da je policistu povedal le, da je videl, ko je obdolženec zamahnil z nogo proti H., da ga pa ni zadel, in da ne ve, kako je oškodovanec padel po tleh, daje nedvomno podlago za sklepanje, da priča očitno ni hotela obdolženca obremeniti, saj trditev, da obdolženec oškodovanca ni zadel, kljub temu, da je brcnil proti njemu, ter da priča ne ve, zaradi česa je oškodovanec padel, ni logična in ni niti malo prepričljiva. Tudi izpovedbo priče I.S. je sodišče prve stopnje utemeljeno ocenilo kot neprepričljivo, ko je glede svoje izjave policistu povedal, da drži le, da je videl, ko je obdolženec „šel z roko proti H.“, ne ve pa, če ga je prijel ali ne, in prav tako ni bil prepričljiv, ko je povedal, da ni videl, da bi ga kdo udaril, nato pa je videl, da oškodovanec leži na tleh. Tudi takšno izpovedbo, s katero priča očitno ni hotela obremeniti obdolženca, je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo in utemeljeno zaključilo, da nima razloga za dvom v izpovedbi oškodovancev, ko sta opisala obdolženčevo ravnanje in način nastanka poškodb, potrjuje pa ju tudi izvedensko mnenje K.M.. Pritožba, ki ponuja drugačno dokazno oceno izvedenih dokazov, zato ne more biti uspešna. Pri tem pritožba sama pravilno ugotavlja, da izvedenci ne morejo z gotovostjo podati mnenja o načinu nastanka poškodb, temveč to stori sodišče, ko njihove ugotovitve ocenjuje v povezavi z ostalimi izvedenimi dokazi. Za sklepanje, ki ga ponuja pritožba, da bi poškodbe S.H. in M.H. nastale pri padcu oškodovanca po hribu navzdol oziroma ob prijemu oškodovanke za roko, sodišče prve stopnje glede na vse izvedene dokaze ni imelo podlage. Pravilnosti zaključkov prvostopenjskega sodišča pa ne more omajati niti mnenje izvedenke medicinske stroke, ki ga je pridobila obramba, saj je izvedenec dr. K.M. sprejemljivo pojasnil, da je poškodba oškodovanca zelo verjetno posledica udarca v predel čela, kot je oškodovanec navajal že v ovadbi (pa tudi ob pregledih pri nevrologu in otorinolaringologinji, kot je razvidno iz ambulantnih kartonov), izvedenec pa je tudi potrdil, da je udarnina in podplutba v predelu desnega kolka nastala po brci, da pa je možen tudi padec na kolk, glede vrste in načina nastanka poškodb M.H. pa njegovo mnenje prav tako potrjuje navedbe oškodovanke. Izvedenec je tudi prepričljivo pojasnil, da je bila zaradi vrste in narave poškodb ter okoliščine, da ji je bilo priporočeno mirovanje, oškodovankina zmožnost za delo začasno zmanjšana, enako posledico pa so povzročile poškodbe pri oškodovancu S.H., kot je razvidno iz izvedenskega mnenja. Sodišče prve stopnje je zato dejanji pravilno pravno opredelilo kot kaznivi dejanji lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 133. člena KZ. Pritožba, ki v dejansko oceno izvedenca in pravno oceno sodišča dvomi, pri tem pa svojo drugačno dokazno oceno gradi na izvedenskem mnenju, ki ga je pridobila sama, zato ni utemeljena, in ne more prepričati niti, ko navaja, da so telesne poškodbe oškodovanca nastale kot posledica silobrana. Z opisom, ko je v svojem zagovoru povedal, da je imel oškodovanec stisnjeno pest in da se mu je z oškodovanko približeval, zaradi česar je želel zaščititi svoj osebni prostor, pri čemer naj bi oškodovanec roko držal ob telesu, oziroma naj bi oba oškodovanca proti njemu klatila in ju je zato odrinil, obdolženec ne opisuje silobrana kot tistega napada, ki je bil neizogibno potreben, da bi obdolženec od sebe odvrnil istočasen protipraven napad. Za sklepanje, da bi obdolženec ravnal v silobranu, pa sodišče prve stopnje ni imelo razloga tudi glede na razliko v starosti in konstituciji obdolženca in oškodovanca.

9. Po obrazloženem, in ker tudi v ostalem ne navaja ničesar takšnega, kar bi lahko omajalo pravilnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja, je pritožba zoper prvostopenjski krivdni izrek neutemeljena.

10. Pritožbeno sodišče je napadeno sodbo preizkusilo tudi v odločbi o kazenski sankciji, ki je pritožba ne graja, njen preizkus po uradni dolžnosti pa je posledica uveljavljanega pritožbenega razloga nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pri tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje povsem pravilno ocenilo stopnjo obdolženčeve krivde in težo kaznivih dejanj ter mu utemeljeno izreklo pogojno obsodbo kot sankcijo opominjevalne narave, pri tem pa določilo ustrezni posamezni kazni in enotno kazen ter primerno preizkusno dobo, zato odločbe o kazenski sankciji ne gre spreminjati obdolžencu v korist. 11. Iz navedenih razlogov, in ker pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi zagovornika obdolženca odločilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe.

12. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka, ki jo bo sodišče prve stopnje odmerilo in naložilo v plačilo s posebnim plačilnim nalogom (prvi odstavek 95. člena in prvi odstavek 98. člena ZKP).