Jedro

Dokazno breme, da je predvajala glasbo, prosto plačil kolektivnim organizacijam, je na toženi stranki kot uporabnici. Tožena stranka bi lahko uspešno ugovarjala, da je predvajala zgolj avtorsko nevarovana glasbena dela, za predvajanje katerih ne potrebuje dovoljenja tožeče stranke, če bi dokazala, da je javnosti priobčevala ljudsko glasbo, glasbena dela, ki niso več avtorsko pravno varovana zaradi poteka 70-letnega roka; še neobjavljena glasbena dela ali glasbena dela, ki jih avtor lahko uveljavlja individualno. Tega pa tožena stranka ni zatrjevala, ampak je ugovarjala, da je predvajala le avtorska dela tujih avtorjev, ki so se avtorskim pravicam odpovedali, vendar pa tega ni dokazala.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se: - v I. točki izreka znesek glavnice v višini 874,49 EUR zviša na 956,55 EUR, - v zavrnilnem delu pa se znesek 638,87 EUR zniža na 556,81 EUR in - v II. točki izreka znesek pravdnih stroškov v višini 112,92 EUR nadomesti z zneskom 85,12 EUR; sicer se pritožbi zavrneta ter se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 13. 4. 2012 sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 116476/2010 z dne 26. 8. 2010 v 1. točki izreka ohranilo v veljavi za glavnico 874,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 6. 2009 dalje do plačila in v celoti v 3. točki izreka. V presežku (za znesek glavnice 638,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 6. 2009 dalje do plačila) pa je sklep v 1. točki izreka razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki povrne pravdne stroške v višini 112,92 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II izreka sodbe).

2. Zoper sodbo sta obe pravdni stranki vložili pravočasno pritožbo.

3. Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe in uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. člena Zakona o pravdnem postopku (1) (v nadaljevanju: ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga, da višje sodišče spremeni zavrnilni del sodbe tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ter ji posledično prizna tudi vse stroške postopka. Poudarja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je za izračun nadomestila uporabilo tarifo iz Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del, sprejetega v letu 1998 (v nadaljevanju: Pravilnik 1998). Obširno razlaga, zakaj bi bilo treba nadomestilo obračunati v skladu s Pravilnikom o javni priobčitvi glasbenih del iz leta 2006 (v nadaljevanju: Pravilnik 2006). Poudarja, da Pravilnik 1998 vsebuje splošno tarifo in del, ki določa pogoje za uporabo avtorskih del. Ta v 11. členu vzpostavlja mehanizem valorizacije tarifnih vrednosti. Odobritev Pravilnika 1998 s strani Urada RS za intelektualno lastnino (v nadaljevanju: URSIL) se nanaša tako na tarifno prilogo kot na vse druge določbe normativnega dela, ki določajo tarifo, vključno z 11. členom. Izpostavlja, kakšna naj bi bila po podatkih Statističnega urada RS inflacija od sprejema Pravilnika 1998 dalje in meni, da za revalorizacijo zneskov v skladu z 11. členom Pravilnika 1998 ni bilo potrebno soglasje URSIL-a oziroma javna objava. Poudarja, da pri zneskih tarife, objavljenih v Pravilniku 2006, ni šlo za spremembo tarife, ampak za usklajevanje z rastjo cen na drobno. Opozarja na različno sodno prakso, pri tem pa se sklicuje na odločbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 4292/2009, ki njenemu stališču pritrjuje. Obrazlaga, zakaj naj bi bilo sklicevanje sodišča prve stopnje na pravilo exceptio illegalis napačno. Pravilnik 2006 je bil sprejet v skladu z zakonom in predstavlja del pravnega reda RS, za presojanje ustavnosti in zakonitosti pa je v skladu s tretjo alinejo prvega odstavka 21. člena Zakona o Ustavnem sodišču pristojno le Ustavno sodišče RS. Graja pa tudi uporabo tarife iz Pravilnika 1998, ker je sodišče pri večini vtoževanih računov napravilo napačen preračun. Podaja izračun za poslovalnico S. I. B. v velikost 1285 m2, pri kateri bi nadomestilo moralo z vključenim DDV-jem znašati 43,71 EUR, in ne le 38,01 EUR. Napačen izračun avtorskega honorarja je bil napravljen pri vseh računih, razen pri računih pod točkami 15, 17 in 20. Pritožuje pa se tudi zoper odločitev o pravdnih stroških, saj bi moralo prvostopenjsko sodišče upoštevati uspeh tudi po temelju in ne le po višini.

4. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev. Vztraja pri svojih stališčih o pavšalnih in nedokazanih trditvah tožeče stranke ter zavrača vse očitke o nepravilni uporabi materialnega prava.

5. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka ter uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. členom ZPP predvidene pritožbene razloge. Podaja predlog, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži povrnitev vseh nadaljnjih pravdnih stroškov; podredno pa, da sodbo v ugodilnem delu razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Poudarja, da se sodišče prve stopnje pri odločanju o tem, katera glasbena dela so avtorsko varovana in kdo nosi dokazno breme ni opredelilo do pomena repertoarjev kolektivnih organizacij, pa tudi ne do namena sklenjenih recipročnih sporazumov, temveč je poenostavljeno in pavšalno zaključilo, da je dokazno breme o predvajanju avtorsko nevarovanih glasbenih del na toženi stranki ter da slednja tega ni uspela dokazati. Prvostopenjsko sodišče se ni ukvarjalo z vprašanjem, da tožeča stranka ne more upravljati s pravicami, katerim so se avtorji odpovedali. Prvostopenjsko sodišče se sploh ni ukvarjalo z vprašanjem, ali se avtor lahko odpove svojim materialnim avtorskim pravicam, čeprav je to vprašanje eno ključnih v obravnavani zadevi. Očiten zaključek prvostopenjskega sodišča, da je avtorsko glasbeno delo varovano, čeprav ni navedeno v repertoarjih kolektivnih organizacij, ter da obstaja podlaga za prehod premoženja v določbah Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (v nadaljevanju: ZASP) o obveznem kolektivnem upravljanju malih avtorskih pravic, ni pravilen. Pri tem je spregledalo, da je ZASP poglavje o kolektivnem uveljavljanju avtorskih pravic uredil na novo in da obseg upravljanja avtorskih pravic ni več zakonsko omejen le na varovane avtorske pravice, temveč tudi glede na to, ali varovano avtorsko delo sodi v repertoar kolektivne organizacije. Prvostopenjsko sodišče se je v zvezi z vprašanjem, kaj je repertoar tožeče stranke, sklicevalo na 2. člen Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del, kljub jasni dikciji te določbe pa ni upoštevalo, da pooblastilo drugih avtorskih organizacij predstavljajo recipročni sporazumi, ki pa jih tožeča stranka kljub pozivom tožene stranke ni predložila. Evropska komisija je z dokumentom št. MEMO/08/511 potrdila, da repertoar posamezne kolektivne organizacije sestavljajo glasbena dela, katerih avtorji so na to kolektivno organizacijo prenesli pravice do upravljanja njihovih avtorskih pravic, in repertoar drugih kolektivnih organizacij, ki so z njo sklenile recipročni sporazum. Tožeča stranka tuja glasbena dela lahko ščiti le pod pogojem, če so zaobjeta v repertoarju neke tuje kolektivne organizacije, s katero ima sklenjen recipročni sporazum. Prvostopenjsko sodišče se do omenjenega dokumenta ni opredelilo. Poudarja, da v primeru, ko glasbenega dela tujega avtorja, ki se je odpovedal svojim materialnim avtorskim pravicam, ni navedenega v repertoarju nobene kolektivne organizacije, s katero ima tožeča stranka sklenjen recipročni sporazum, tudi dokazovanje odpovedi pravicam tega avtorja ni več potrebno. Prvostopenjsko sodišče zaradi nepravilne uporabe materialnega prava – neupoštevanja pomena oziroma vloge repertoarjev in recipročnih sporazumov – ni pravilno presodilo, katera dejstva so ključnega pomena za odločitev o tožbenem zahtevku. Tožena stranka je v svojih prostorih v vtoževanem obdobju predvajala izključno glasbo, ki jo preko satelita predvaja avstrijska družba R. Gre za poseben glasbeni program, sestavljen iz tistih glasbenih del, ki niso zaobjeta v nobenem repertoarju kolektivnih organizacij, saj so se njihovi avtorji svojim materialnim avtorskim pravicam oziroma upravljanju z njimi odpovedali. V seznamu M. so avtorji navedeni neposredno ob naslovu glasbenih del, v zvezi z drugim seznamom brez naslova pa je tožena stranka večkrat poudarila, da so avtorji glasbenih del praviloma tudi izvajalci. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do dopisa S. z dne 13. 7. 2011, ki je bil predložen kot dokaz, da za priobčevanje glasbe avstrijski kolektivni organizaciji A. ni treba plačevati ničesar. Tožena stranka pa se pritožuje tudi zoper odmero stroškov, ker prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo tarifne št. 3100 Zakona o odvetniški tarifi ter ni nagrade za postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine vštelo v nagrado za postopek na prvi stopnji. Nadalje ugovarja potnim stroškom, ki jih je sodišče prve stopnje priznalo tožeči stranki. Toženi stranki ni mogoče naložiti bremena stroškov, ki nastanejo, če si je tožeča stranka odvetnika izbrala zunaj območja sodišča, pri katerem teče postopek ter izpostavlja, da je sodišče v štirih zadevah narok opravilo istočasno, zato so pooblaščenki tožeče stranke dejansko nastali stroški za pristop na narok zgolj enkrat, ne glede na število zadev, ki so se na tem naroku obravnavale. Izpostavlja, da ji prvostopenjsko sodišče brez kakršnekoli obrazložitve ni priznalo v stroškovniku priglašenega stroška – pavšalnega zneska za fotokopiranje in tiskanje po tar. št. 6000 Zakona o odvetniški tarifi v višini 37,20 EUR, do katerega je upravičena.

6. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in prerekala podane pritožbene navedbe.

7. Pritožbi sta delno utemeljeni.

O pritožbi tožeče stranke:

8. Pravilnik 1998 je bil pravno veljavno sprejet in objavljen ter tarifa odobrena s strani URSIL-a. Pravilno je stališče prvostopenjskega sodišče, da od uveljavitve Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (Uradni list RS, št. 43/2004; ZASP-B) tožeča stranka ne more več sama določati tarife za uporabo avtorskih del, ampak je zavezana k sporazumevanju z uporabniki in je tarifa prvenstveno rezultat sporazuma, doseženega z reprezentativnimi združenji uporabnikov. Tarifa, objavljena v Pravilniku 2006, ni bila sprejeta na ta način, zato je ni mogoče uporabiti. ZASP-B je v četrtem odstavku 26. člena določil, da se tarife kolektivnih organizacij, ki veljajo na dan uveljavitve tega zakona, obravnavajo kot veljavni skupni sporazumi. Z upoštevanjem tarife iz Pravilnika 1998, veljavne na dan uveljavitve ZASP-B, je materialno pravo pravilno uporabljeno. Ta tarifa je ustrezna podlaga tudi za uveljavljanje materialnih avtorskih pravic v primeru, ko pogodbene podlage za uporabo avtorskih del ni. ZASP-B je dal moč skupnega sporazuma zgolj tarifi (v ožjem pomenu besede), ne pa tudi normativnemu delu Pravilnika 1998, zato valorizacija na podlagi 11. člena Pravilnika 1998 ne pride v poštev. Takšno stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v odločbi II Ips 160/2011 z dne 15. 9. 2011. Ker tarifa iz Pravilnika 2006 ni bila sprejeta po postopku, ki ga je predvidel zakon, ne more imeti pravne veljave.

9. Pravilno je pritožbeno razlogovanje, da lahko neustavni (nezakoniti) podzakonski akt razveljavi le Ustavno sodišče RS. Vendar pa je sodnik rednega sodišča pri opravljanju sodniške funkcije vezan le na ustavo in zakon. Če meni, da podzakonski predpis, ki bi ga moral uporabiti pri sojenju, ni v skladu z ustavo ali zakonom, mu je dano pooblastilo, da ga ne uporabi. Tarifne določbe Pravilnika 2006 zaradi načina njihovega sprejema niso v skladu z ureditvijo, ki jo je vzpostavil četrti odstavek 26. člena ZASP-B, ki je le prejšnji tarifi dal moč sporazuma in s tem preprečil, da bi se ta spreminjala enostransko. Zato je sodišče prve stopnje upravičeno ni upoštevalo in je svojo odločitev oprlo na še zmeraj veljavne tarifne določbe Pravilnika 1998. 10. Utemeljena pa je pritožbena graja, da je prvostopenjsko sodišče pri izračunu nadomestila napačno uporabilo tarifo iz Pravilnika 1998 in ni napravilo pravilnega preračuna. Sodišče prve stopnje je določilo III-c tarife 98, ki se nanaša na obračun honorarja za trgovska podjetja in blagovno trgovske centre uporabilo tako, da je prostore, ki merijo nad 600 m2, uvrstilo v eno od alinej, navedenih v III-c/1 členu ter za nadaljnje kvadratne metre nad 600 m2 upoštevalo zgolj en parameter za izračun avtorskega honorarja. Ker gre pri uporabi pravilnika za uporabo materialnega prava, na katerega pravilno uporabo pazi pritožbeno sodišče tudi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče ustrezno višino nadomestila, ki predstavlja prikrajšanje tožeče stranke in korist tožene stranke, izračunalo na podlagi neprerekanih navedb o velikosti prodajnih centrov tožene stranke po tarifi iz Pravilnika 1998. Opravilo je ponovne obračune avtorskega honorarja za račune pod točkami 1-23, razen za točke 11, 17 in 20. 11. S predvajanjem glasbe v 1285 m2 velikem S. I. B. je tožena stranka prikrajšala tožečo stranko za avtorski honorar v višini 38,54 EUR (29,79 + 4 x 1,75 + 1 x 1,75); s predvajanjem glasbe v 1275 m2 velikem S. R. je tožena stranka prikrajšala tožečo stranko za avtorski honorar v višini 38,54 EUR (29,79 + 4 x 1,75 + 1,75); s predvajanjem glasbe v 1372 m2 velikem S. V. je tožena stranka prikrajšala tožečo stranko za avtorski honorar v višini 38,54 EUR (29,79 + 4 x 1,75 + 1 x 175); s predvajanjem glasbe v 1288 m2 velikem S. S. K. je tožena stranka prikrajšala tožečo stranko za avtorski honorar v višini 38,54 EUR (29,79 + 4 x 1,75 + 1 x 175); s predvajanjem glasbe v 854 m2 velikem S. M. je tožena stranka prikrajšala tožečo stranko za avtorski honorar v višini 33,29 EUR (29,79 + 2 x 1,75); s predvajanjem glasbe v 700 - 800 m2 velikem S. C. je tožena stranka prikrajšala tožečo stranko za avtorski honorar v višini 33,29 EUR (29,79 + 2 x 1,75); s predvajanjem glasbe v 1167 m2 velikem S. H. V. je tožena stranka prikrajšala tožečo stranko za avtorski honorar v višini 36,79 EUR (29,79 + 4 x 1,75); s predvajanjem glasbe v 3340 m2 velikem I. P. je tožena stranka prikrajšala tožečo stranko za avtorski honorar v višini 49,04 EUR (29,79 + 4 x 1,75 + 5 x 1,75 + 2 x 1,75); s predvajanjem glasbe v 1060 m2 velikem H. M. je tožena stranka prikrajšala tožečo stranko za avtorski honorar v višini 36,79 EUR (29,79 + 4 x 1,75); s predvajanjem glasbe v 820 m2 velikem S. K. je tožena stranka prikrajšala tožečo stranko za avtorski honorar v višini 33,29 EUR (29,79 + 2 x 1,75); s predvajanjem glasbe v 1342 m2 velikem S. O. je tožena stranka prikrajšala tožečo stranko za avtorski honorar v višini 38,54 EUR (29,79 + 4 x 1,75 + 1x 1,75); s predvajanjem glasbe v 1267 m2 velikem S. R. je tožena stranka prikrajšala tožečo stranko za avtorski honorar v višini 38,54 EUR (29,79 + 4 x 1,75 + 1 x 1,75); s predvajanjem glasbe v 4753 m2 veliki I. M. L. je tožena stranka prikrajšala tožečo stranko za avtorski honorar v višini 54,29 EUR (29,79 + 4 x 1,75 + 5 x 1,75 + 5 x 1,75); s predvajanjem glasbe v 965 m2 velikem S. P. je tožena stranka prikrajšala tožečo stranko za avtorski honorar v višini 35,04 EUR (29,79 + 3 x 1,75); s predvajanjem glasbe v 1407 m2 velikem S. N. je tožena stranka prikrajšala tožečo stranko za avtorski honorar v višini 40,29 EUR (29,79 + 4 x 1,75 + 2 x 1,75); s predvajanjem glasbe v 762 m2 velikem S. Z. je tožena stranka prikrajšala tožečo stranko za avtorski honorar v višini 31,54 EUR (29,79 + 1 x 1,75); s predvajanjem glasbe v 2049 m2 velikem S. S. G. je tožena stranka prikrajšala tožečo stranko za avtorski honorar v višini 45,54 EUR (29,79 + 4 x 1,75 + 5 x 1,75); s predvajanjem glasbe v 1360 m2 velikem S. Č. je tožena stranka prikrajšala tožečo stranko za avtorski honorar v višini 38,54 EUR (29,79 + 4 x 1,75 + 1 x 1,75); s predvajanjem glasbe v 1325 m2 velikem S. S. B. je tožena stranka prikrajšala tožečo stranko za avtorski honorar v višini 38,54 EUR (29,79 + 4 x 1,75 + 1 x 1,75) in

s predvajanjem glasbe v 749 m2 velikem S. S. S. B. je tožena stranka prikrajšala tožečo stranko za avtorski honorar v višini 31,54 EUR (29,79 + 1 x 1,75).

Celotni znesek dolga z upoštevanim 8,5 % DDV-jem tako znaša 956,55 EUR, ta znesek pa je tožena stranka dolžna poravnati skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot jih je določilo sodišče prve stopnje. Višji tožbeni zahtevek za plačilo honorarja v višini 556,81 EUR pa je sodišče kot neutemeljen zavrnilo, ker v tem delu tožeča stranka ni pravilno uporabila tarife za izračun pripadajočega avtorskega honorarja.

12. Napačno pa je pritožbeno stališče, da bi moralo prvostopenjsko sodišče pri odmeri stroškov upoštevati dejstvo, da je tožeča stranka po temelju uspela v celoti ter toženi stranki v plačilo naložiti vse pravdne stroške. Posebno upoštevanje uspeha po temelju in višini pride v poštev le v primerih, ko nastanejo relevantni in hkrati posebni pravdni stroški pri obravnavanju tako temelja kot višine zahtevka, kar pa ne velja v obravnavani zadevi.

O pritožbi tožene stranke:

13. Zakon o avtorski in sorodnih pravicah predpisuje obvezno kolektivno upravljanje avtorskih pravic za javno priobčitev neodrskih glasbenih del javnosti (male pravice), pri čemer kolektivna organizacija male avtorske pravice upravlja tudi brez pogodbe z avtorjem (tretji odstavek 151. člena ZASP). Repertoar varovanih del kolektivne organizacije v smislu 1. točke prvega odstavka 146. člena ZASP predstavljajo poleg avtorskih del, ki jih kolektivna organizacija upravlja na podlagi pogodbe z avtorjem, tudi tista že objavljena avtorska dela, ki jih kolektivna organizacija upravlja na podlagi zakona (147. člen ZASP). Tak primer je tudi priobčitev neodrskih glasbenih del (male pravice). V tem primeru sestavljajo repertoar tožeče stranke vsa že objavljena glasbena neodrska dela, ne glede na to, ali gre za domačega ali tujega avtorja. To je tudi v skladu s prvim in drugim odstavkom 176. člena ZASP, kjer je uzakonjeno načelo enakega obravnavanja tujih in domačih avtorjev. Pritožbeno stališče tožene stranke, da je tožeča stranka upravičena upravljati z malimi pravici na delih tujih avtorjev le v obsegu, v katerem jo za to pooblastijo sestrske organizacije, je v nasprotju s sedanjo ureditvijo. Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje na dokument MEMO/08/511, saj gre zgolj za memorandum, ki ni pravno zavezujoč in ne posega v domačo pravno ureditev.

14. Nepravilno je stališče tožene stranke glede vprašanja dokaznega bremena. Dokazno breme, da je predvajala glasbo, prosto plačil kolektivnim organizacijam, je na toženi stranki kot uporabnici. Tožena stranka bi lahko uspešno ugovarjala, da je predvajala zgolj avtorsko nevarovana glasbena dela, za predvajanje katerih ne potrebuje dovoljenja tožeče stranke, če bi dokazala, da je javnosti priobčevala ljudsko glasbo (3. točka prvega odstavka 9. člena ZASP), glasbena dela, ki niso več avtorsko pravno varovana zaradi poteka 70-letnega roka iz 59. člena ZASP; še neobjavljena glasbena dela (prvi odstavek 147. člena ZASP) ali glasbena dela iz četrtega odstavka 151. člena ZASP, ki jih avtor lahko uveljavlja individualno. Tega pa tožena stranka ni zatrjevala, ampak je ugovarjala, da je predvajala le avtorska dela tujih avtorjev, ki so se avtorskim pravicam odpovedali, vendar pa tega ni dokazala. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo dokazno breme glede uporabe avtorsko nevarovane glasbe, ko ga je preneslo na uporabnico, ta pa izjeme od splošnega načela varovanja avtorskih del ni izkazala. Tudi predloženi seznami in dopisi, na katere se sklicuje v pritožbi, ne izkazujejo, da so se avtorji odpovedali materialnim avtorskim pravicam. Pritožbeno sodišče še pripominja, da ne more biti odločilno, ali določena glasbena dela sodijo v repertoar A. ali G. oziroma ali ti dve organizaciji za njihovo predvajanje zahtevata nadomestilo.

15. Tožena stranka izpodbija tudi stroškovno odločitev sodišča prve stopnje, pri čemer pa je v tem delu njena pritožba delno utemeljena. V skladu s tar. št. 3100 Zakona o odvetniški tarifi je bilo treba nagrado za postopek, ki jo je sodišče prve stopnje priznalo tožeči stranki, zmanjšati za nagrado za postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine, ki je bila tožeči stranki priznana v okviru 3. točke sklepa o izvršbi. Zapisniki o narokih za glavno obravnavo potrjujejo pritožbene trditve tožene stranke, da so se hkrati obravnavale štiri pravdne zadeve. Potni stroški pooblaščenke tožeče stranke so nastali le enkrat, zato ji gre iz tega naslova v obravnavani zadevi le povračilo ¼ skupaj priznanih potnih stroškov. V ostalem delu pa je pritožba glede pravdnih stroškov neutemeljena. Pooblaščenki tožeče stranke pripadajo stroški pristopa na sodišče, saj gre za zadevo, ki terja specialistična znanja, pri čemer je odvetnikov s takšnim specialističnim znanjem na območju razpravljajočega sodišča malo. Prvostopenjsko sodišče pa toženi stranki upravičeno ni priznalo priglašenega stroška za fotokopiranje in tiskanje po tar. št. 6000 Zakona o odvetniški tarifi, ker iz stroškovnika ni razvidno, na fotokopiranje katerih listin naj bi se ta strošek nanašal. 16. Tožeča stranka je tako upravičena do nagrade za postopek v višini 45,78 EUR, nagrade za narok v višini 104,40 EUR, za materialne stroške v višini 20,00 EUR in za pristop na narok v višini 6,47 EUR, kar z vključenim DDV-jem znaša 211,98 EUR, s sodno takso (114,00 EUR) pa je skupni znesek pravdnih stroškov tožeče stranke 325,98 EUR. Glede na njen 63 % uspeh v postopku je upravičena do 205,37 EUR stroškov postopka. Stroški tožene stranke znašajo 325,00 EUR, glede na njen uspeh v postopku pa ji je pritožbeno sodišče dosodilo 120,25 EUR pravdnih stroškov. Po pobotanju je tako tožena stranka dolžna tožeči povrniti še 85,12 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

17. Ker sta obe pravdni stranki zgolj v minimalnem delu uspeli s pritožbama, je pritožbeno sodišče v skladu z določilom drugega odstavka 154. člena ZPP odločilo, da vsaka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

(1) Uradni list RS, št. 26/1999