Jedro

Zaključke o tem, da pacient huje ogroža tako sebe kot tudi ostale, je sodišče prve stopnje pravilno napravilo na podlagi podatkov o tem, na kakšen način in zakaj je bil pacient sprejet v bolnišnico, kako je ravnal ob sprejemu in tudi kasneje, kot tudi iz ostalih podatkov, ki kažejo na njegov odnos do zdravljenja, do dojemanja vsakdanjega življenja in na njegov odnos do staršev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugodilo predlogu Psihiatrične bolnišnice V. za podaljšanje zdravljenja D. Z., rojenega ... za dobo dveh mesecev od poteka roka iz sklepa tega sodišča opr. št. Pr 26/2011 z dne 12. 4. 2011. Ugotovilo je, da je na podlagi 53. člena Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr) in 39. člena tega zakona podaljšanje tega ukrepa še za dobo dveh mesecev nujno potreben. Pri tem se je oprlo na zdravstveno dokumentacijo, izpovedbo bližnje osebe ter mnenje izvedenca psihiatrične stroke M. K. Sodišče je ocenilo, da so še vedno podani vsi pogoji iz 39. člena ZDZdr za nadaljnje zadržanje pacienta v oddelku pod posebnim nadzorom tudi brez njegove privolitve, saj je pacient popolnoma nekritičen do svoje bolezni in do nujne potrebe po nadaljnjem zdravljenju, še vedno ni sposoben dojeti nujnosti zdravljenja in jemanja zdravil. Prav tako je ugotovilo, da pridržani ogroža tako sebe kot starše in druge ljudi, kar izhaja tako iz poročila Centra za socialno delo Š. p. J. kot tudi podatkov policijske postaje. Pacient ima zaradi ugotovljene duševne motnje še vedno hudo moteno presojo realnosti in sposobnosti obvladovati svoje ravnanje. Zdravljenje na zaprtem oddelku je nujno, saj milejši ukrep ne bi bil učinkovit. D.Z. se je zoper sklep pravočasno pritožil, in uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve materialnega prava (ZPP čl. 338/I točki 2 in 3). V pritožbi navaja, da sodišče ni sledilo izpovedbi pacientove lečeče zdravnice A. N. P., ki je jasno povedala, da ni več razlogov, da bi še ostal v bolnišnici, saj ga nimajo česa več zdraviti. Iz izpovedbe te zdravnice izhaja, da je zdravljenje pacienta zaključeno. Zato pacient meni, da ni razlogov za nadaljnjo zadržanje na oddelku pod posebnim nadzorom. Sodišče ne bi smelo izključno upoštevati izvedeniškega mnenja dr. M. K., zato je zmotno ugotovilo dejansko stanje. Gre za hud poseg v njegovo osebno svobodo, kar bi moralo sodišče upoštevati, upoštevati bi moralo mnenje lečeče zdravnice in predlog za podaljšanje zavrniti. Meni, da niso izpolnjeni vsi zakonski pogoji za njegovo prisilno zdravljenje in zato predlaga, da se njegovi pritoži ugodi in da se sklep spremeni tako, da se zavrne predlog psihiatrične bolnišnice za podaljšanje zdravljenja.

Pritožba ni utemeljena.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 70. člena ZDZdr podaljšalo že uvedeno pridržanje za dobo dveh mesecev. Pri tem je pravilno ugotavljalo, ali so še izpolnjeni pogoji za pridržanje. Ti so našteti v 39. členu ZDZdr. Pogoj za izrek tega ukrepa je, da oseba ogroža svoje življenje ali življenje drugih, ali da huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim, če je ogrožanje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje in če navedenih vzrokov in ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (z zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, z ambulantnim zdravljenjem ali z nadzorovano obravnavo).

Sodišče prve stopnje je ugotovilo vse pogoje, ki jih določa 39. člen, v sklepu pa jih obširno obrazložilo. Pravilno je ocenilo tako zdravstveno dokumentacijo, podatke, ki so v spisu Pr 26/2011 in v ostalih spisih, mnenje izvedenca psihiatra, vso medicinsko dokumentacijo in pravilno ocenilo tako izpovedbo pridržanega kot tudi njegove oddelčne psihiatrinje. Zaključke o tem, da pacient huje ogroža tako sebe kot tudi ostale je napravilo na podlagi podatkov o tem, na kakšen način in zakaj je bil pacient sprejet v bolnišnico, kako je ravnal ob sprejemu in tudi kasneje kot tudi iz ostalih podatkov, ki kažejo na njegov odnos do zdravljenja, do dojemanja vsakdanjega življenja in na njegov odnos do staršev. Pridržani je bil sprejet 10. 4. 2011 že sedmič, pripeljali pa so ga vklenjenega v spremstvu policije, ker naj bi doma napadel z nožem starše. To je potrdil tudi v postopku zaslišani oče, ki je prepričljivo opisal ta dogodek. Tudi iz pacientovega ravnanja po sprejemu, ko je bil nameščen v oddelek in sicer, ko se je sam poškodoval, izhaja, da so pravilni zaključki sodišča prve stopnje o tem, da ogroža svoje življenje. Sodišče je tudi ugotovilo, da pacient na prostosti ne jemlje tistih zdravil, ki jih mora jemati, da nima težav, zaradi katerih je bil že večkrat pridržan.

Pritožnik v pritožbi predvsem izpostavlja izpovedbo njegove osebne zdravnice oddelčne psihiatrinje, vendar pa je sodišče prve stopnje ta dokaz pravilno ocenilo, in pravilno zaključilo, da samo na podlagi izpovedbe oddelčne psihiatrinje ne more odločiti drugače oziroma tako, da odredi, da se pacienta izpusti oziroma da se podaljšanje ne dovoli. Ostali dokazi, ki jih je izvedlo sodišče in jih tudi dokazno ocenilo, so prepričljivi. Pravilno se je sodišče oprlo na mnenje izvedenca psihiatrične stroke, pri tem pravilno uporabilo določbo 43. člena ZDZdr. Izvedenec je proučil vso razpoložljivo medicinsko dokumentacijo, opravil pregled in razgovor s pacientom, in ugotovil, da je njegov stik z realnostjo pomembno moten, njegova načrtovanja nerealna in da ne zmore nikakršne uvidevnosti do psihopatoloških doživljanj. Zato je izvedenec tudi ocenil, da obstaja realna nevarnost ponavljanja hetero oziroma avtoagresivnih dejanj ter ocenil, da so vsa pacientova ravnanja posledica hudo motene presoje realnosti, zato je tudi navedel, da je potrebno, da se ga zadrži na zdravljenju pod posebnim nadzorom za nadaljnja dva meseca. Izvedenec je tudi pojasnil, da ambulantno zdravljenje ni možno, ker je iz anamneze razbrati, da se ga pacient ni nikoli udeleževal. Zato so zaključki sodišča prve stopnje o tem, da pridržani resno ogroža tako svoje življenje in zdravje kot tudi življenje drugih ljudi, pravilni. Sodišče prve stopnje tudi pravilno ni sledilo izpovedbi pridržanega, o tem, da je sposoben sam živeti in na prostosti in da lahko sam tudi jemlje zdravila, saj je takšna izpovedba v nasprotju s tem, kar je sodišče ugotovilo o njegovem ravnanju v preteklem obdobju.

Izpovedba lečeče zdravnice je le en od dokazov, sodišče pa je dolžno skrbno pretehtati vse dokaze, kar je tudi storilo, saj je svojo odločitev obširno in prepričljivo obrazložilo. Zato ne držijo navedbe pritožnika o tem, da so njegove zdravstvene težave že izzvenele in da hospitalizacija ne bo dosegla svojega namena, saj so te navedbe v nasprotju z dokazi, ki jim je sodišče prve stopnje sledilo. Samo dejstvo, da je izvedenka navedla, da je zdravljenje pridržanega že zamujeno, pa ne more samo po sebi pomeniti, da le-to ne bo doseglo nobenih učinkov.

Res je, da je prisilen odvzem prostosti zelo hud poseg v osebnostne pravice, v pravico do svobode gibanja in svobode zdravljenja, ki so ustavne pravice, vendar pa je tak poseg v konkretnem primeru utemeljen. Sodišče je skrbno pretehtalo na eni strani poseg v osebno svobodo, po drugi strani pa nujnost takšnega ukrepa. Sodišče prve stopnje je v sklepu to tudi obrazložilo, pri tem pa se oprlo na oceno izvedenih dokazov in pravilno zaključilo, da milejša oblika zdravljenja ni možna, s čimer se pritožbeno sodišče strinja.

Pritožbene navedbe o tem, da je pridržani nazadnje ogrožal svoje življenje dan po sprejemu, 11. 4. 2011, ne morejo pripeljati do drugačnih zaključkov. Dejstvo je, da je sodišče ugotovilo, da se pridržani na prostosti noče zdraviti, da je nekritičen do svojih ravnanj in do ogrožanja svojega življenja in življenja svojih bližnjih, zato je tudi utemeljeno takšno prisilno zdravljenje.

Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da so podani vsi pogoji iz 39. člena ZDZdr, pravilno je ugotovilo dejansko stanje in ocenilo vse dokaze, zato pritožba ni utemeljena in jo je bilo potrebno v skladu z določbo 353. člena ZPP zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče pa absolutno bistvenih kršitev določb postopka, na katere je dolžno gledati po uradni dolžnosti, ni našlo.