Jedro

Pravilna je odločitev o deljeni odgovornosti za škodo v razmerju 50 % proti 50 %. Tožena stranka je opustila čiščenje zasnežene in poledenele nakladalne rampe. Tožnik je imel na voljo tudi druge izhode iz skladišča in ne samo dovozne rampe, kjer je tožena stranka hojo delavcev sicer planirala. Tožnik je vedel za stisnjen sneg na rampi z blagim naklonom in je hodil po njeni sredini, ne pa ob robu, kjer je bila pot varnejša. Z izbiro te poti je zanemaril pazljivost, ki se pričakuje od povprečnega človeka. Tožnikov zdrs na rampi in posledična škoda je torej v zvezi z delno odgovornostjo tako tožnika kot delodajalca.

Izrek

Revizija proti odločitvi o odškodnini za premoženjsko škodo se zavrže, v ostalem pa zavrne.

Obrazložitev

Tožnik je kot skladiščnik pri toženi stranki dne 14.2.1994 padel na poledeneli dovozni rampi in se poškodoval. Sodišče prve stopnje je ugotovilo krivdo tožene stranke in tožnikovo sokrivdo do 50% ter prisodilo tožniku odškodnino v znesku 852.588,50 SIT z obrestmi. Ocenilo je, da znaša pravična odškodnina za nepremoženjsko škodo 1.690.000 SIT in odškodnina za premoženjsko škodo 15.177 SIT. Glede na deljeno krivdo je prisodilo tožniku 845.000 SIT za nepremoženjsko škodo in 7.588,50 SIT za premoženjsko škodo.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbama strank, delno znižalo odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in razsodilo tožniku odškodnino v skupnem znesku 747.588,50 SIT z zamudnimi obrestmi. Presodilo je, da je pravična denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo 1.480.000 SIT, ob upoštevanju deljene odgovornosti v razmerju 50% proti 50% pa je prisodilo odškodnino v znesku 740.000 SIT. Glede premoženjske škode je ob upoštevanju sokrivde ohranilo znesek 7.588,50 SIT. V presežku do uveljavljanih 1.865.177 SIT je bil tožbeni zahtevek pravnomočno zavrnjen. Odločeno je bilo še, da vsaka pravdna stranka nosi svoje pravdne stroške.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo. Izpodbija sodbo o zavrnitvi zahtevka za 1.117.588,50 SIT in uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji navaja, da sodba nima razlogov o dokaznem predlogu tožeče stranke, da bi namestitev nadstreška nad sporno rampo preprečila nastop škodnega dogodka. Zaradi tega je napačen dokazni zaključek, kar ima za posledico napačno uporabo materialnega prava v zvezi s sokrivdo tožnika. Tožena stranka ni namestila nadstreška, zagotovila razporeda čiščenja snega, nadzora nad čiščenjem in sredstev za čiščenje sporne rampe. Vse te okoliščine je sodišče druge stopnje presojalo napačno, zato je sodba nezakonita, ker nima razlogov o odločilnih dejstvih. Iz istih razlogov je zaradi napačne in zmotne presoje dejanskega stanja zmotno uporabljeno materialno pravo. Sodišče tožniku očita premajhno pazljivost, vendar za tak zaključek ni podlage v ugotovljenem dejanskem stanju. Tožnik je uporabljal za hojo pot, ki ni bila prepovedana, določno pa je tudi izpovedal, da stisnjenega snega ni videl. Če bi ga videl, ne bi stopil na stisnjen in zglajen sneg. Videti ga ni mogel, ker je bil po njegovem vedenju stisnjen sneg prekrit s sveže zapadlim snegom. Ta okoliščina dokazuje, da tožnik ni bil nepreviden pri hoji. Tožena stranka bi morala dokazati, da je tožnik videl stisnjen sneg in da se temu ni izognil, marveč je stopil na zglajeni sneg in v posledici tega padel. Tega pa tožena stranka niti ni trdila in zato dokazna ocena sodišča niti v trditvah niti v dokazih nima pravne podlage.

Tožnik zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava tudi pri odmeri odškodnine po višini po posameznih odškodninskih postavkah. Meni, da je v celotni vtoževani višini 250.000 SIT utemeljena odškodnina za strah, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa v višini 900.000 SIT. Za tako odškodnino je podlaga v izvedenskem mnenju izvedenca medicinske stroke. Zdravljenje je trajalo od 14.2.1994 do 10.2.1995. Tako dolgotrajno zdravljenje je pri tožniku povzročilo hujšo zaskrbljenost nad izidom zdravljenja. Nenazadnje se je ta strah objektiviziral v visoki stopnji invalidnosti in zmanjšanju življenjske aktivnosti. Ne gre prezreti dejstva, da tudi boleha na srcu, zaradi česar je bil utemeljeno zaskrbljen, kakšne bodo trajne posledice. Tudi zmanjšanje življenjske aktivnosti je podano v takšnem obsegu, da glede na tožnikov status delavca, ki opravlja tudi težja dela, pomeni večjo prizadetost. Tožnik je manj zmožen za težje fizično delo in za delo, ki zahteva nagle gibe glave. Pri odškodnini bi moralo biti upoštevano, da je nanjo čakal dobrih deset let. Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 do 2/2004) je bila revizija vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija proti odločitvi o premoženjski škodi ni dovoljena, proti odločitvi o nepremoženjski škodi pa je neutemeljena.

Tožnik v reviziji izpodbija sodbi nižjih sodišč v delu, v katerem ni uspel, to je izrecno glede zneska 1.117.588,50 SIT. Ta znesek se nanaša na zahtevek za odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 1.110.000 SIT in na zahtevek za povrnitev premoženjske škode v znesku 7.588,50 SIT. Navedena zahtevka imata različno pravno in dejansko podlago, zato se po 41. členu ZPP v zvezi z 39. členom ZPP pri ugotavljanju dovoljenosti revizije upoštevata vsak posebej. Ker je po drugem odstavku 367. člena ZPP revizija dovoljena le, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 SIT, revizijska sporna vrednost zahtevka za povrnitev premoženjske škode pa navedenega zneska ne presega, revizija v tem delu ni dovoljena. Revizijsko sodišče je zato po 377. členu ZPP tožnikovo revizijo glede premoženjske škode zavrglo.

V preostalem delu, to je glede nepremoženjske škode, je revizija dovoljena. Tožnik se ne strinja z odločitvijo o deljeni odgovornosti v razmerju 50% proti 50% v smislu 192. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list RS, št. 29/78 do 57/89). Svoje nestrinjanje gradi na trditvah o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka. Na tem mestu revizijsko sodišče poudarja, da revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Zato so neupoštevne vse revizijske trditve, ki izpodbijajo dejansko stanje, vključno z napačnimi dokaznimi zaključki. Zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja je prepovedan revizijski razlog tudi tedaj, če jo stranka formalno uveljavlja kot bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Zato ni podan uveljavljani revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, češ da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih opustitve ravnanja tožene stranke. Sodbi sodišč druge in prve stopnje namreč imata povsem zadostne razloge o tem, kaj je bilo dne 14.2.1994 s čiščenjem sporne nakladalne rampe pri toženi stranki, koliko je bila očiščena snega in kdo je bil za čiščenje odgovoren. Prav iz tovrstnih ugotovitev je sledil zaključek o tem, da je tožena stranka opustila dolžno skrb za varstvo pri delu in jo zato zadane odgovornost za nastalo škodo. Obrazložitev sodb nižjih sodišč o krivdi tožene stranke je temeljita in izčrpna in nikakor ne drži, da sodb zaradi pomanjkljivosti ne bi bilo mogoče preizkusiti.

Neutemeljene so tudi tožnikove revizijske trditve o opustitvi tožene stranke, ker ni namestila nadstreška nad sporno rampo. Ni predpisa, ki bi zahteval postavitev nadstreška nad vsako rampo, ki vodi do skladišča. Tožnik ni navedel nobenega predpisa, običaja ali internega akta tožene stranke, ki bi narekoval namestitev nadstreška nad sporno rampo. Zato je zatrjevanje opustitve postavitve nadstreška nerelevantno in je povsem zadosten odgovor pritožbenega sodišča, da tožnik ni navedel standardov, na katerih podlagi bi moral biti nadstrešek zgrajen.

Tožnikovo nasprotovanje odločitvi o njegovi sokrivdi ni utemeljeno, ko se sklicuje, da pot po rampi ni bila prepovedana in da stisnjenega snega na rampi ni videl. Slednja trditev je dejanske narave in je v nasprotju z dejanskimi ugotovitvami nižjih sodišč, ki jih v revizijskem postopku ni mogoče izpodbijati in na katere je revizijsko sodišče vezano. Gre za dejansko ugotovitev, da je toženec vedel za stisnjen sneg na rampi in da je hodil po sredini dovozne rampe, ne pa ob robu dovoza z blagim naklonom. Nadaljnja dejanska ugotovitev je tudi, da je imel tožnik na voljo tudi druge izhode iz skladišča in ne samo dovozne rampe, kjer pa je tožena stranka hojo delavcev zares tolerirala. Nasprotovanje navedenim dejstvom oziroma dokazni oceni nižjih sodišč je v reviziji neupoštevno, tako da je povsem zmotna nadaljnja revizijska trditev, da je zaradi napačne presoje dejanskega stanja zmotno uporabljeno materialno pravo. Revizijsko sodišče zaključuje drugače: glede na ugotovljeno dejansko stanje, na katerega je pri presoji vezano, je materialno pravo o tožnikovi 50% soodgovornosti za nastalo škodo uporabljeno pravilno. Po 44. členu tedaj veljavnega Zakona o varstvu pri delu (ZVD, Uradni list RS, št. 32/74 do 56/99) je moral vsak delavec delo opravljati s tolikšno pazljivostjo, da je varoval svoje življenje in zdravje. Vsakdo je bil dolžan ravnati s potrebno skrbnostjo, sicer je poleg krivdno odgovornega tudi sam kriv za nastalo škodo (prvi odstavek 154. člena ZOR in 192. člen ZOR). Tožnik je ob drugih izhodih iz skladišča izbral pot po zasneženi rampi, kjer je hodil po sredini, čeprav je vedel za stisnjen sneg na rampi, in tudi ni hodil ob robu rampe, kjer je bila pot varnejša. Pritrditi je izpodbijani sodbi, da je šlo za tožnikovo neprevidno ravnanje, saj je zanemaril pazljivost, ki se pričakuje od povprečnega človeka, ko je izbral tako pot, na kateri mu je pretila nevarnost zdrsa, do katerega je tudi prišlo. Tožnikova soodgovornost za nastalo škodo v višini 50% je zato ocenjena pravilno in je odločitev o podlagi odgovornosti materialnopravno pravilna. Tožnikova revizija je v tem delu neutemeljena.

Tožnik nasprotuje tudi višini prisojene odškodnine, češ da je utemeljena odškodnina v celotni vtoževani višini. Revizijsko sodišče se s to trditvijo ne strinja. Ugotavlja namreč, da je odločitev o pravični denarni odškodnini za nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 1.480.000 SIT v skladu s temeljnima načeloma za odmero take odškodnine. Ti načeli sta načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prvo zahteva upoštevanje stopnje in trajanja bolečin ter strahu, izhaja pa iz poznanja, da je posameznik neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in duševne biti, zato vsak specifično doživlja svojo telesno in duševno celovitost ter posege vanjo. Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine pa terja upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih. Izraža tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic, ko se morajo enaki primeri obravnavati enako,različni pa različno.

V izpodbijani sodbi sta ustrezno upoštevani obe načeli. Ustrezno so ugotovljene vse konkretnosti in specifičnosti tega primera nepremoženjske škode ter so ob upoštevanju sodne prakse v podobnih primerih tudi ustrezno ovrednotene. Odškodnina za telesne bolečine v znesku 700.000 SIT je prisojena v celoti in zato ni sporna. Za strah pa je od zahtevanih 250.000 SIT prisojena odškodnina 130.000 SIT. Pri tem so upoštevana dejstva, da ni bilo intenzivnega primarnega strahu, zaskrbljenost za izid zdravljenja pa je bila zaradi enoletnega bolniškega staleža nekoliko daljša kot v podobnih primerih, vendar ni bilo zapletov in zato zaskrbljenost ni bila intenzivna. Trditev o večji zaskrbljenosti zaradi bolezni srca predstavlja zatrjevanje dejstva, ki v izpodbijanih sodbah ni bilo ugotovljeno in zato v revizijskem postopku ni upoštevna. Revizijsko sodišče ocenjuje, da je odškodnina v višini 130.000 SIT rezultat pravilnega vrednotenja ugotovljenih dejstev, pomembnih za odločitev o odškodnini za strah, ter gre zato pri tej odločitvi za pravilno uporabo 200. člena ZOR.

Za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je tožnik zahteval odškodnino v znesku 900.000 SIT, z odločitvijo pritožbenega sodišča pa je priznana odškodnina v znesku 650.000 SIT (kar je v obrazložitvi sicer zmotno navedeno kot 600.000 SIT). Pri odmeri te odškodnine so upoštevane vse okoliščine, ki jih navaja revizija. Tožnik duševno trpi zaradi zmanjšane gibljivosti vratu in bolečin ob spremembi vremena, naglih gibih ali težjem delu. Kot skladiščni delavec mora vlagati večje napore v delo, posebej ob dviganju težjih bremen. Delno je prikrajšan tudi pri domačih delih in športnih aktivnostih. Ob upoštevanju tožnikove starosti (41 let ob času nezgode) in daljšega čakanja na odškodnino je tudi po presoji revizijskega sodišča glede na merila iz 200. in 203. člena ZOR in glede na primerljive primere sodne prakse za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti zaradi tožnikovega zvina vratne in prsne hrbtenice ter udarnine glave pravična in primerna odškodnina v znesku 650.000 SIT. Zato revizijsko nasprotovanje tej odločitvi, kot tudi odločitvi o prisoji odškodnine za celotno tožnikovo nepremoženjsko škodo v znesku 1.480.000 SIT, ni utemeljeno. V skladu s tožnikovo sokrivdo prisojena odškodnina v znesku 740.000 SIT je tako po presoji revizijskega sodišča materialnopravno pravilna, kar pomeni, da je tožnikova revizija proti odločitvi o odškodnini za nepremoženjsko škodo v celoti neutemeljena. V tem delu je bilo zato treba revizijo zavrniti (378. člen ZPP).