Jedro

ZPP določa dva roka za vrnitev v prejšnje stanje in sicer subjektivnega in objektivnega. Tek obeh rokov se računa po določbah 110. do 112. člena ZPP. Oba roka sta zakonska prekluzivna roka in ju ni mogoče podaljšati. Pravočasnost je pogoj za dopustnost predloga za vrnitve v prejšnje stanje. Če predlog ni pravočasen, ga sodišče zavrže. Subjektivni rok znaša 30 dni in praviloma začne teči od trenutka, ko je prenehal vzrok zamude. V korist pravne varnosti pa je določen tudi objektivni rok, saj je v vsakem primeru vrnitev v prejšnje stanje treba zahtevati prej kot v 6 mesecih od nastopa zamude, to je v konkretnem primeru od poteka roka za vložitev odgovora na tožbo. Tožena stranka je odgovor na tožbo podala po poteku roka (za odgovor). Vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude roka za odgovor na tožbo pa je predlagala eno leto od nastopa zamude, kar je prepozno, zato je sodišče prve stopnje predlog za vrnitev v prejšnje stanje pravilno zavrglo (118. člen ZPP).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo predlog tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje z dne 26. 6. 2013 po sodbi sodišča prve stopnje opr. št. Pd 97/2012-5 z dne 28. 9. 2012, kot prepozen.

Zoper navedeni sklep se pravočasno pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in uveljavlja kršitev ustavnih pravic, zlasti 2. in 22. člena Ustave RS in 6. ter 13. člena Konvencije. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi v celoti ugodi in v celoti izpodbijani sklep razveljavi in odpravi in v zadevi samo odloči oz. zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek in novo sojenje s stroškovno posledico. Navaja, da je sodišče prve stopnje izdalo v isti zadevi dva sklepa in sicer v zadevi Pd 97/2012 sklep, da se vloga zavrže, medtem ko je v zadevi Pd 98/2012, samo pri drugi stranki (drugem tožniku) izdalo sklep, da se vloga zavrne, kar že pomeni kršitev 1. odstavka 14. člena Ustave RS v zvezi z 2. členom in 1. odstavkom 23. člena Ustave RS. Pri svoji odločitvi je sodišče prve stopnje stopnje tudi zmotno uporabilo materialno pravo, saj je v času, ko je bila tožba toženi stranki dostavljena, je že ta bivala na novem naslovu A., ne pa na naslovu, kamor je sodišče prve stopnje dostavilo sodno pisanje. Pri tem se tožena stranka v pritožbi sklicuje na odločbo Ustavne sodišča RS, št. U-I-279/08-14 z dne 9. 7. 2009, s katero so bili razveljavljeni 4., 5. in 6. odstavek 143. člena ZPP. Napačna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da na starem naslovu tožbe ni bilo mogoče vročiti, za to naj bi vročevalec (navadni poštar, ki ni niti pravnik niti izobražen razlagati pravno pomembna dejstva zakona, v katerem so opisani postopki vročanja) ravnal pravilno, ko je pisanje vročal po 4. odstavku 141. člena ZPP. Vročitev sodnega pisana toženi stranki ni bila pravilna, saj ta listina ni bila legalno dostavljena, ker toženi stranki ni bila dostavljena na naslov "A.".

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti in da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je predlog tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje zavrglo. Če stranka zamudi narok ali rok za kakšno pravno dejanje in izgubi zaradi tega pravico opraviti to dejanje, ji sodišče v skladu s 1. odstavkom 116. člena ZPP na njen predlog dovoli, da ga opravi pozneje (vrnitev v prejšnje stanje), če spozna, da je stranka zamudila narok oz. rok iz upravičenega vzroka. Če se dovoli vrnitev v prejšnje stanje, se po določbi 2. odstavka 116. člena ZPP pravda vrne v tisto stanje, v katerem je bila pred zamudo in se razveljavilo vse odločbe, ki jih je sodišče izdalo zaradi zamude. Predlog se poda pri sodišču, pri katerem bi bilo treba opraviti zamujeno dejanje (1. odstavek 117. člena ZPP). Predlog se mora vložiti v 15 dneh od dneva, ko je prenehal vzrok, zaradi katerega je stranka zamudila narok ali rok, če je stranka šele pozneje izvedela za zamudo, pa od dneva, ko je za to izvedela (2. odstavek 117. člena ZPP). Po 6 mesecih od dneva zamude se ne more več zahtevati vrnitev v prejšnje stanje (3. odstavek 117. člena ZPP). Če se predlaga vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude roka, mora predlagatelj obenem, ko vloži predlog, opraviti tudi zamujeno dejanje (4. odstavek 117. člena ZPP). V 118. členu ZPP pa je določba, da se vrnitev ne dovoli, če je zamujen rok za predlog, da se dovoli vrnitev v prejšnje stanje.

Iz spisovnih podatkov je razvidno: - da je tožena stranka prejela poziv, da odgovori na tožbo dne 16. 5. 2012 in v pozivu je bilo tudi opozorilo na posledice, če odgovor ne bo vložen v roku 30 dni; - da je bil odgovor na tožbo vložen priporočeno na pošti dne 26. 6. 2012, to je po preteku določenega roka; - da odgovoru na tožbo, ki ga je podala tožena stranka (in sama navaja naslov B.), ni bil priložen predlog za vrnitev v prejšnje stanje; - da je sodišče prve stopnje izdalo zamudno sodbo, s katero je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika, ker je ugotovilo, da tožena stranka odgovora na tožbo ni podala v zakonsko določenem roku 30 dni, temveč šele po poteku roka dne 26. 6. 2012; - da so bili z izdajo zamudne sodbe izpolnjeni tudi vsi preostali pogoji, ki jih določa 1. odstavek 318. člena ZPP; - da je sodišče prve stopnje tako tožbo kot tudi zamudno sodbo vročalo toženi stranki na naslov B..

Sodišče prve stopnje je predlog tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje (tožena stranka je skupaj s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje vložila tudi pritožbo zoper zamudno sodbo, odgovor na tožbo, podala pa je tudi ugovor zaradi nasprotne terjatve) zavrglo na podlagi 1. odstavka 120. člena ZPP, ker je ugotovilo, da je predlog za vrnitev v prejšnje stanje vložen prepozno, saj je tožena stranka predlog sodišču poslala s priporočeno pošiljko z dne 26. 6. 2013, to je po poteku 6-mesečnega roka za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje (3. odstavek 117. člena ZPP).

Predpostavka za vrnitev v prejšnje stanje je torej zamuda naroka ali roka za opravo kakšnega pravdnega dejanja, zaradi česar stranka tega dejanja ne more več opraviti, razlog za zamudo pa mora izhajati iz sfere stranke. Če se stranka sklicuje na to, da je zamudila rok za opravo procesnega oziroma pravdnega dejanja (npr. pravočasna vložitev odgovora na tožbo) zaradi napake sodišča (zatrjevana nepravilna vročitev tožbe je uveljavljanje napake sodišče), pa to ni uveljavljen razlog za vrnitev v prejšnje stanje, saj so stranki z odpravo nezakonitosti v sodnih postopkih na razpolago druga ustrezna pravna sredstva (npr. pritožba), ne pa institut vrnitve v prejšnje stanje (tako npr. sodba VSRS opr. št. II Ips 53/2003 z dne 22. 1. 2004, sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 530/2010, sklep VDSS opr. št. Pdp 373/2013 z dne 9. 5. 2013 itd).

Zakon določa dva roka za vrnitev v prejšnje stanje in sicer subjektivnega in objektivnega. Tek obeh rokov se računa po določbah 110. do 112. člena ZPP. Oba roka sta zakonska prekluzivna roka in ju ni mogoče podaljšati. Pravočasnost je pogoj za dopustnost predloga za vrnitve v prejšnje stanje. Če predlog ni pravočasen, ga sodišče zavrže. Subjektivni rok znaša 30 dni in praviloma začne teči od trenutka, ko je prenehal vzrok zamude. V korist pravne varnosti pa je določen tudi objektivni rok. V vsakem primeru je vrnitev v prejšnje stanje treba zahtevati prej kot v 6 mesecih od nastopa zamude, to je v konkretnem primeru od poteka roka za vložitev odgovora na tožbo, ki se je iztekel 15. 6. 2012, tožena stranka pa je odgovor na tožbo podala po poteku roka dne 26. 6. 2012. Ker je vrnitev v prejšnje stanje predlagala šele 26. 6. 2013, torej eno leto od nastopa zamude, je bil predlog za vrnitev v prejšnje stanje prepozen in ga je sodišče prve stopnje v skladu z določbo 118. člena ZPP (ki določa, da se vrnitev v prejšnje stanje ne dovoli, če je zamujen rok za predlog, da se dovoli vrnitev v prejšnje stanje, ali če je bil zamujen narok, določen na predlog za vrnitev v prejšnje stanje), pravilno zavrglo. Ker je torej tožena stranka predlagala vrnitev v prejšnje stanje prepozno, je sodišče prve stopnje njen predlog utemeljeno zavrglo.

Neutemeljeni so pritožbeni očitki tožene stranke, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe 1. odstavka 14. člena Ustave RS v zvezi s členom 2. Ustave RS in 1. odstavkom 23. člena Ustave RS, s tem, ko je v zadevi opr. št. Pd 98/2012 vlogo zavrnilo, v tem individualnem delovnem sporu pa zavrglo (tožena stranka sicer v zvezi z navedenim ni vložila v spis nikakršnega dokaza). Pritožbeno sodišče ob tem pojasnjuje, da v primeru, da je predlog za vrnitev v prejšnje stanje vložen prepozno, torej po izteku roka iz 2. odstavka 117. člena ZPP oziroma 3. odstavka 117. člena ZPP mora sodišče takšen predlog na podlagi 1. odstavka 120. člena ZPP zavreči, kot je to pravilno storilo v predmetnem sporu. Kolikor pa je predlog pravočasen in dovoljen, pa mora sodišče o tem predlogu odločiti po vsebini (2. odstavek 120. člena ZPP). Glede na navedeno v pritožbi zatrjevane kršitve Ustave RS niso podane.

Tožena stranka tudi neutemeljeno navaja, da je pričel teči rok šele takrat, ko je toženka na pravilen naslov prejela sklep o izvršbi z dne 10. 6. 2013 opr. št. 0963I891/2013 in je bila k sklepu priložena zamudna sodba, saj se je šele tedaj seznanila z zamudno sodbo. Tožena stranka je bila o posledicah, če na tožbo ne bo odgovorila v roku 30 dni od poziva, ali če odgovor na tožbo ne bo obrazložen, seznanjena v pozivu sodišča prve stopnje, naj odgovori na tožbo z dne 25. 4. 2012, ki ga je prejela 16. 5. 2012 (torej še v času, ko je bil njen naslov B., kar je v odgovoru na tožbo tudi navedla), vendar ga je vložila po poteku zakonsko določenega roka. To pa pomeni, da je bil ob dejstvu, da je bil predlog za vrnitev v prejšnje stanje vložen priporočeno šele 26. 6. 2013, zamujen rok za predlog, ki ga zato mora sodišče v skladu z določbo 1. odstavka 120. člena zavreči. Neutemeljeno je sklicevanje na Ustavno odločbo opr. št. U-I-279/08, s katero je Ustavno sodišče RS razveljavilo 4., 5. in 6. odstavek 143. člena ZPP, ki se nanaša na vročanje na naslovu za vročitev. Toženi stranki namreč vročitev ni bila opravljena po tej določbi, ampak je bila vročitev tožbe opravljena po 1. odstavku 141. člena ZPP, medtem ko zamudna sodba vročena po 4. odstavku 141. člena ZPP.

Na preostale pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ne odgovarja, ker za odločitev o utemeljenosti pritožbe tožene stranke niso odločilnega pomena (360. člen ZPP v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP). Pritožbeno sodišče ob tem ugotavlja, da je tožena stranka v spis vložila tudi zahtevo za razveljavitev klavzule pravnomočnosti. Glede na navedeno bo moralo sodišče prve stopnje v nadaljnjem postopku najprej odločiti o zahtevi tožene stranke za razveljavitev klavzule pravnomočnosti v zvezi z zamudno sodbo opr. št. Pd 98/2012 z dne 28. 9. 2012. Ker niso bili podani niti pritožbeni razlogi, ki jih uveljavlja tožena stranka niti tisti, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških tožene stranke ni odločalo, ker jih ta ni priglasila.