Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da toženka ni bila dolžna preložiti zagovora na kasnejši datum, saj ZDR-1 v drugem odstavku 109. člena določa kratek rok za podajo izredne odpovedi (30 dni od ugotovitve razloga za odpoved in šest mesecev od nastanka razloga) in bi toženka s preložitvijo zagovora lahko tvegala, da bi ta rok (predvsem subjektivni 30 dnevni rok) zamudila. V obvestilu o tožničini hospitalizaciji, na katerega se je tožnica sklicevala, je namreč navedeno, da je tožnica oskrbovana na oddelku Psihiatrične klinike od 28. 5. 2021 do nadaljnjega. Ne drži pritožbena navedba, da je splošno znano, da so tovrstne hospitalizacije kratke in trajajo zgolj od dva do tri tedne. Ker torej ni bilo gotovo, kdaj se bo tožnici izboljšalo zdravstveno stanje, so bile podane okoliščine, zaradi katerih bi bilo od toženke neupravičeno pričakovati, da tožnici omogoči kasnejši zagovor. Tožnici pravica do zagovora torej ni bila kršena.

Obvestitev delodajalca o odsotnosti z dela ne terja intelektualnega napora; tožnica bi to zmogla tudi ob njenem siceršnjem negativnem razpoloženju, kar je jasno potrdila sodna izvedenka. Nenazadnje je tožnica, kot tudi sama poudarja, toženko o svoji bolniški odsotnosti predhodno že obveščala, pri čemer je bilo njeno zdravstvo stanje po ugotovitvah izvedenke v letu 2021 nespremenjeno. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da bi tožnica toženko o svoji odsotnosti z dela v času od 26. 4. 2021 do 3. 5. 2021 morala in mogla obvestiti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja med pravdnima strankama in za razveljavitev sklepa o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 5. 2021 ter zahtevka za reintegracijo in reparacijo. Zavrnilo je tudi podredni zahtevek za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi in za plačilo odškodnine po 118. členu ZDR-1. Odločilo je še, da krije tožnica sama svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica. Uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, kot tudi kršitve 22., 23. in 49. člena Ustave RS. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjenim senatom. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Navaja, da je napačna obrazložitev sodišča prve stopnje, da je o zadevi že odločalo s sodbo I Pd 870/2021, saj je odločilo s sodbo I Pd 470/2021. Sodišču prve stopnje očita, da je napačno in brez jasne obrazložitve zavrnilo dokazne predloge z zaslišanjem prič A. A. in B. B., kot tudi dokazne predloge za predložitev posnetkov nadzornih kamer, šestih fasciklov, vplogled v zadevo V Ps 685/2021 in opravo poizvedb pri ZPIZ. Nadalje sodišču prve stopnje očita, da ni v celoti pregledalo listinskih dokazov. Glede seznanitve z očitanimi kršitvami in zagovorom navaja, da ji toženka 7. 5. 2021 tega ni vročila in da je bila od 28. 5. 2021 do nadaljnjega hospitalizirana, kar je bil utemeljen razlog, da se ni mogla odzvati vabilu na zagovor ter da ga ni mogla podati ne ustno ne pisno. Zagovor ji tako ni bil omogočen. Ne strinja se s sklicevanjem sodišča prve stopnje na 30-dnevni rok za podajo odpovedi. Zakon namreč določa tudi objektivni 6-mesečni rok, zato bi toženka lahko ugodila njeni prošnji za preložitev zagovora. Splošno znano je, da traja zdravljenje na oddelku, na katerem je bila hospitalizirana, največ dva do tri tedne. V vabilu in obvestilu o izredni odpovedi ni bila seznanjena z vsemi dejstvi in razlogi, predvsem pa je toženka napačno navedla, da je od 13. do 23. 4. 2021 koristila letni dopust, saj je bila takrat v bolniškem staležu, torej je bila opravičeno odsotna, o čemer je bila toženka seznanjena 5. 5. 2021. Poudarja, da je bila zaradi dolgotrajnega bolniškega staleža upravičeno odsotna že pred spornim obdobjem, o čemer je toženko obveščala, česar sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Zato ne drži, da naj bi toženka pričakovala, da bo prišla na delo. Meni, da je toženka ne bi smela razporediti na dežurstvo v tednu od 26. 4. do 30. 5. 2021, saj je bila 15. 3. 2021 seznanjena, da je od tega dne dalje v bolniškem staležu. Poudarja, da je šlo le za enkratno kršitev, zato njeno ravnanje ne more v tolikšni meri porušiti zaupanja toženke in njene organizacije dela. Upoštevaje navedeno meni, da za odpoved ni izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1. V zvezi s tem še dodaja, da toženka nima nobenih pravil oziroma splošnega akta o obveščanju delavcev v primeru bolniške odsotnosti, in da je bila pri njej zaposlena več kot 11 let. Nadalje navaja, da je izvedensko mnenje, ki mu je sledilo sodišče prve stopnje, polno nekonsistentnosti, zato je nanj podala obširne pripombe, na katere pa izvedenka ni pisno odgovorila, pač pa jo je sodišče prve stopnje zgolj povabilo na narok, na katerem pa na pripombe ponovno ni odgovorila. Zato je predlagala postavitev drugega izvedenca. Tako je ostalo odprto vprašanje, ali je bila tožnica v spornem obdobju sposobna razumeti dogajanje. Ni jasno, kako je izvedenka prišla do zaključka, da v spornem obdobju ni imela porušenega stika z realnostjo in kognitivnega upada. Ta zaključek je tudi v nasprotju z zaključkom, da takrat ni bila zmožna opravljati vsakodnevnih običajnih opravil in intelektualnih nalog. Ne strinja se z zaključkom, da bi lahko obvestila toženko o svoji odsotnosti in razlogih zanjo. Izvedenka pa je sicer pritrdila ugotovitvam izvedenca C. C., ki je ugotovil kognitivni upad tožničinih funkcij. Navaja še, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njene pripravljalne vloge v ponovljenem postopku in da izpodbijana sodba tudi sicer ne vsebuje ključnih razlogov, zaradi katerih je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek. Ni jasno, katero njeno ravnanje naj bi predstavljalo naklepno ali hujšo kršitev iz hude malomarnosti. Izpodbijana sodba ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, v njej ni razlogov o odločilnih dejstvih, razlogi so nejasni in sami s sabo v nasprotju. Prav tako pa je nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov in zvočnih posnetkov, ter med temi listinami, zapisniki in zvočnimi posnetki.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Izpodbijana sodba nima nobenih pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti. Ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, ti razlogi so jasni in med seboj skladni. V pritožbi očitana postopkovna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) tako ni podana. Nadaljnja v pritožbi očitana postopkovna kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa je nekonkretizirana, saj tožnica v pritožbi ne navede, o katerih odločilnih dejstvih naj bi bilo nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov in prepisov zvočnih posnetkov, ter med samimi temi listinami, zapisniki oziroma posnetki. Zato pritožbeno sodišče te kršitve, na katero ne pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), ni moglo preizkusiti.

5. Nekonkretiziran je tudi pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni v celoti pregledalo listinskih dokazov. Tožnica namreč ne navede, katerih listinskih dokazov naj sodišče prve stopnje ne bi pregledalo in katero pravno relevantno dejstvo naj bi te listine dokazovale. Pritožba prav tako ne konkretizira očitka, do katerih navedb in dokazov iz zadnje pripravljalne vloge naj se sodišče prve stopnje ne bi opredelilo. Pritožbeno sodišče zato teh pritožbenih očitkov ni moglo preizkusiti.

6. Pritožba tudi ne konkretizira uveljavljanih kršitev 22., 23. in 49. člena Ustave RS (ki določajo enako varstvo pravic, pravico do sodnega varstva in svobodo dela). Kljub temu pritožbeno sodišče ugotavlja, da siceršnje pritožbene navedbe ne utemeljujejo zaključka o kršitvah navedenih ustavnih pravic.

7. Nebistvena je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje zmotno navedlo, da je o tej zadevi že odločilo s sodbo opr. št. I Pd 870/2021, ker je v resnici odločilo s sodbo opr. št. I Pd 470/2021 (ki je bila razveljavljena s sklepom pritožbenega sodišča Pdp 426/2022). Gre za nepomembno očitno pisno napako, ki v ničemer ne vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

8. Pritožba neutemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi neizvedenih dokazov. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o zavrnitvi dokazov jasno in pravilno obrazložilo, zato je neutemeljen pritožbeni očitek o nasprotnem. Tožnica tako v pritožbi neutemeljeno vztraja pri zaslišanju njene osebne zdravnice A. A., saj dejstva v zvezi s tožničinim bolniškim staležem, o katerih bi lahko izpovedala zdravnica, niso odločilna za ta spor. Toženka namreč tožnici v izpodbijani odpovedi ni očitala neopravičene odsotnosti z dela, pač pa ji je očitala, da je ni obvestila o svoji odsotnosti. Ker za odločitev v tej zadevi niso odločilna dejstva v zvezi s pripravo seznamov dežurnih strokovnih sodelavcev, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tudi tožničin dokazni predlog za zaslišanje priče B. B. Navedeno velja tudi za tožničin predlog za predložitev šestih fasciklov, ki se nanašajo na tožničino letno oceno dela, saj presoja le-te ni predmet tega spora. Za odločitev v tem sporu je nepotreben tudi posnetek nadzornih kamer toženke z dne 7. 5. 2021, saj ni sporno, da je bila tožnica tega dne pri toženki. Tožničin dokazni predlog za vpogled v spis V Ps 685/2021 pa je bil nekonkretiziran, saj tožnica ni navedla, katero konkretno listino iz tega spisa naj sodišče vpogleda in kaj z njo dokazuje. Tudi sicer pa je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da za odločitev v tem sporu ni bistveno, ali je bila tožnica v spornem obdobju opravičeno odsotna z dela (o čemer je tekel navedeni socialni spor). Končno je neutemeljen pritožbeni očitek o neizvedbi dokaznega predloga za opravo poizvedb pri ZPIZ o morebitnih zaposlitvah tožnice po prenehanju delovnega razmerja pri toženki, saj ne le, da je bil to dokazni predlog toženke in ne tožnice, pač pa je sodišče prve stopnje tudi sicer pravilno ugotovilo zakonitost izpodbijane odpovedi.

9. Sodišče prve stopnje je presojalo zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je toženka podala tožnici na podlagi četrte alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), skladno s katero lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti.

10. Pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi mora delodajalec delavca pisno seznaniti z očitanimi kršitvami in mu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči (drugi odstavek 85. člena ZDR-1). Toženka je tožnico pisno seznanila z očitanimi kršitvami in ji omogočila zagovor, kar je sodišče prve stopnje izčrpno in pravilno obrazložilo. Tožnica v tožbi priznava, da ji je toženka 24. 5. 2021 vročila obvestilo o uvedbi postopka in vabilo na zagovor za dne 31. 5. 2021, zato so nerelevantne obširne pritožbene navedbe o poskusu vročitve 7. 5. 2021 in kasnejšemu vročanju preko tožničinih odvetnikov. Ne drži pritožbena navedba, da toženka tožnice v obvestilu in vabilu na zagovor ni seznanila z vsemi relevantnimi dejstvi očitane kršitve. Tako v obvestilu in vabilu na zagovor kot tudi v izpodbijani odpovedi je tožnici očitano enako, in sicer, da je bila od 26. 4. 2021 do vključno 3. 5. 2021 (to je pet zaporednih delovnih dni) odsotna z dela, ne da bi toženko predhodno ali v času odsotnosti obvestila o svoji odsotnosti in razlogih zanjo, čeprav bi to morala in mogla storiti. Kot že rečeno, pa za odpovedni razlog po četrti alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 ni odločilno, ali je bila tožničina odsotnost opravičena, zato so nebistvene pritožbene navedbe, da v obvestilu in vabilu na zagovor ni navedb o tožničinem bolniškem staležu v tem obdobju.

11. Kot rečeno, je bila skladno z drugim odstavkom 85. člena ZDR-1 toženka dolžna tožnici omogočiti zagovor, kar je tudi storila. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da toženka ni bila dolžna preložiti zagovora na kasnejši datum, saj ZDR-1 v drugem odstavku 109. člena določa kratek rok za podajo izredne odpovedi (30 dni od ugotovitve razloga za odpoved in šest mesecev od nastanka razloga) in bi toženka s preložitvijo zagovora lahko tvegala, da bi ta rok (predvsem subjektivni 30 dnevni rok) zamudila. V obvestilu o tožničini hospitalizaciji, na katerega se je tožnica sklicevala, je namreč navedeno, da je tožnica oskrbovana na oddelku Psihiatrične klinike od 28. 5. 2021 do nadaljnjega. Ne drži pritožbena navedba, da je splošno znano, da so tovrstne hospitalizacije kratke in trajajo zgolj od dva do tri tedne. Ker torej ni bilo gotovo, kdaj se bo tožnici izboljšalo zdravstveno stanje, so bile podane okoliščine, zaradi katerih bi bilo od toženke neupravičeno pričakovati, da tožnici omogoči kasnejši zagovor. Tožnici pravica do zagovora torej ni bila kršena.

12. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnica ni prerekala v odpovedi očitane petdnevne zaporedne odsotnosti z dela v obdobju od 26. 4. 2021 do 3. 5. 2021. Tožnica namreč ni navajala, da bi v tem obdobju prišla na delo. Tega ne trdi niti v pritožbi. V pritožbi izpostavljeno dejstvo, da je bila do 30. 4. 2021 v bolniškem staležu (o čemer je bila toženka obveščena šele 5. 5. 2021, ko je od tožničine zdravnice prejela potrdilo o opravičeni zadržanosti z dela), namreč ne pomeni, da je bila tožnica takrat prisotna na delu, pač pa pomeni le, da je bila opravičeno odsotna. Kot že rečeno, pa to, da je bila odsotnost opravičena, za v izpodbijani odpovedi očitano kršitev ni relevantno.

13. Za presojo zakonitosti izpodbijane odpovedi je bistveno, da tožnica toženke ne pred navedeno odsotnostjo ne tekom nje ni obvestila, da bo z dela odsotna in o razlogih njene odsotnosti, kar je nenazadnje tožnica potrdila v svoji izpovedbi. Ne drži pritožbena navedba, da bi morala toženka glede na tožničin predhodni bolniški stalež in njeno elektronsko sporočilo z dne 8. 4. 2021 pričakovati, da tožnice na delo ne bo. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da iz tega sporočila izhaja prav nasprotno, in sicer, da tožnica pride 26. 4. 2021, po končanem letnem dopustu v službo, razen, če bi ji komisija v času dopusta podaljšala bolniški stalež. Ker toženka vse do 5. 5. 2021 ni prejela potrdila o tožničinem bolniškem staležu za čas od 26. 4. 2021 do 3. 5. 2021, je tožnico, glede na njeno sporočilo z dne 8. 4. 2021, 26. 4. 2021 utemeljeno pričakovala na delu. Niso relevantne pritožbene navedbe, da toženka tožnice glede na predhodni bolniški stalež za to obdobje ne bi smela razporediti na dežurstvo. Kot rečeno, je tožnica v elektronskem sporočilu toženki zapisala, da se 26. 4. 2021 vrne na delo, kar bi morala storiti (ali pa sporočiti odsotnost) tudi, če za ta čas ne bi bila predvidena za dežurstvo. Zato so nerelevantne tudi tožničine navedbe o tem, da naj ne bi bila seznanjena z dežurstvom.

14. Tožnica bi torej morala dne 26. 4. 2021 priti na delo ali pa sporočiti, da je na delo ne bo iz opravičenih - zdravstvenih razlogov (zaradi bolniškega staleža), česar pa ni storila. Tudi če tožnica takrat še ni imela potrjenega bolniškega staleža za čas od 26. 4. 2021 dalje, ga pa je pričakovala, bi morala toženko o tem obvestiti in se z njo dogovoriti o nadaljnji odsotnosti. V vsakem primeru bi torej morala tožnica toženko obvestiti, da je na delo od 26. 4. 2021 dalje ne bo in ji sporočiti razloge za svoj izostanek, česar pa ni storila. Niso utemeljene pritožbene navedbe, da gre za pretirane zahteve toženke. Obveznost obveščanja delodajalca o bistvenih okoliščinah, ki vplivajo na izpolnjevanje njegovih delovnih obveznosti, med katere nedvomno sodi tudi obvestilo o odsotnosti z dela, je osnovna obveznost delavca iz delovnega razmerja, ki je določena v 36. členu ZDR-1. Glede na navedeno zakonsko določilo so nerelevantne pritožbene navedbe, da toženka nima splošnega akta ali pravil o obveščanju v primeru bolniške odsotnosti.

15. Niso utemeljene pritožbene navedbe, da iz izpodbijane sodbe ne izhaja, ali je tožnica očitano kršitev storila naklepno ali iz hude malomarnosti. Kot že rečeno in kot je obrazložilo sodišče prve stopnje, je bila tožnici očitana kršitev iz četrte alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, za katero pa ni pomembno, s kakšno obliko krivde je bila kršitev storjena, pač pa je pomembno le, ali je tožnica o svoji odsotnosti z dela toženko morala in mogla obvestiti.

16. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da bi tožnica o svoji odsotnosti in razlogih zanjo toženko morala in mogla obvestiti. Do tega zaključka je prišlo predvsem na podlagi izvedenskega mnenja izvedenke psihiatrične stroke, v zvezi s katerim tožnica v pritožbi neutemeljeno vztraja na stališču, da je pomanjkljivo in nekonsistentno. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da je izvedensko mnenje ustrezno obrazloženo, jasno, brez nasprotij, izvedenka pa je v svojem zaslišanju pisno mnenje še dodatno obrazložila in pojasnila morebitne pomanjkljivosti ter se opredelila do vseh tožničinih pripomb. Zato sodišče prve stopnje pravilno ni sledilo tožničinemu predlogu za postavitev novega izvedenca (drugi odstavek 254. člena ZPP). Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da bi morala izvedenka podati pisno dopolnitev izvedenskega mnenja. Skladno s prvim odstavkom 253. člena ZPP je v pristojnosti sodišča, da odloči, ali naj da izvedenec svoj izvid in mnenje samo ustno na obravnavi ali pa naj ju da tudi pisno pred obravnavo. Zakon torej določa pisno izvedensko mnenje zgolj kot alternativo, četudi je v praksi to pravilo. Sodišče prve stopnje torej ni kršilo določb postopka, ker je izvedenko glede pripomb na njeno pisno izvedensko mnenje (zgolj) zaslišalo. Sodišče prve stopnje se je v izpodbijani sodbi opredelilo do vseh tožničinih pripomb v zvezi z izvedenskim mnenjem, zato so neutemeljene pritožbene navedbe o nasprotnem.

17. Ne drži pritožbena navedba, da izvedenka ni odgovorila na vprašanje, ali je bila tožnica v spornem obdobju sposobna razumeti dogajanje. Kot je to pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, je izvedenka v svojem zaslišanju izrecno in jasno izpovedala, da je bila tožnica v spornem obdobju sposobna razumeti dogajanje in sposobna obvestiti toženko o svoji odsotnosti in razlogih zanjo. Pravilen je tudi nadaljnji zaključek sodišča prve stopnje, da je izvedenka obrazložila, kako je prišla do teh ugotovitev, in sicer na podlagi psihiatričnega intervjuja tožnice (v katerem jo je spraševala tudi o njenem stanju v spornem obdobju) in celotne zdravstvene dokumentacije tožnice - tako izvidov obravnav pri psihiatrih, kliničnem psihologu kot zapisov v tožničinem osebnem kartonu, kar vse je v izvedenskem mnenju natančno povzeto.

18. Izvedenka je tudi pojasnila, da dejstvo, da tožnica v spornem obdobju ni bila zmožna opravljati svojega dela, še ne pomeni, da je bila v takem psihičnem stanju, da ne bi mogla obvestiti toženke o svoji odsotnosti in razlogih zanjo. Izvedensko mnenje torej ni samo s seboj v nasprotju. Kot je to obrazložilo že sodišče prve stopnje, je izvedenka logično pojasnila, da se tožnica ni zdravila zaradi kake duševne motnje, ki bi vplivala na njeno razumsko presojo. Tožnica ni imela porušenega stika z realnostjo niti pomembnega kognitivnega upada. Kot rečeno, je izvedenka do teh ugotovitev prišla na podlagi pregleda celotne tožničine zdravstvene dokumentacije in intervjuja, v katerih ni bilo nobenih navedb o izgubi stika z realnostjo. Da pri tožnici ni prišlo do pomembnega kognitivnega upada, pa je izvedenka ugotovila tudi na podlagi testiranja tožnice pri kliničnem psihologu. Ne drži pritožbena navedba, da je izvedenec C. C. v izvedenskem mnenju, ki ga je izdelal v že omenjenem socialnem sporu, ki je tekel v zvezi s tožničino začasno nezmožnostjo za delo, ugotovil upad tožničinih kognitivnih funkcij. Ta ugotovitev iz njegovega mnenja, ki ga je upoštevala tudi v tem postopku postavljena izvedenka, ne izhaja.

19. Obvestitev delodajalca o odsotnosti z dela ne terja intelektualnega napora; tožnica bi to zmogla tudi ob njenem siceršnjem negativnem razpoloženju, kar je jasno potrdila sodna izvedenka. Nenazadnje je tožnica, kot tudi sama poudarja, toženko o svoji bolniški odsotnosti predhodno že obveščala, pri čemer je bilo njeno zdravstvo stanje po ugotovitvah izvedenke v letu 2021 nespremenjeno. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da bi tožnica toženko o svoji odsotnosti z dela v času od 26. 4. 2021 do 3. 5. 2021 morala in mogla obvestiti.

20. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je podan tudi nadaljnji pogoj za zakonitost izpodbijane odpovedi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, to je, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Glede na to, da je tožnica kršila najosnovnejšo dolžnost delavca, to je dolžnost obvestila o izostanku z dela in razlogih zanj, je izguba zaupanja toženke v tožnico, ki jo je zatrjevala toženka in o kateri je izpovedal njen direktor, upravičena in objektivno utemeljena. Dejstvo, da bi morala toženka prilagoditi oziroma drugače organizirati delovni proces tudi v primeru, če bi tožnica sporočila bolniško odsotnost, še ne pomeni, da medsebojno zaupanje ni načeto do te mere, da nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče. Tudi okoliščine, da je bila tožnica pri toženki zaposlena 10 let, da je predhodno sicer sporočala svojo bolniško odsotnost z dela in da si želi nadaljevati z delovnim razmerjem pri toženki, ne morejo pretehtati nad okoliščinami in interesi toženke. Glede na dejavnost toženke (izvajanje državno tožilske funkcije) in naravo dela, ki ga je tožnica opravljala pri toženki (strokovna sodelavka), je (zaradi narokov in izdelave tožilskih aktov, ki morajo biti izdani v zakonsko predpisanih rokih) za uspešno poslovanje toženke še posebej pomembna prisotnost oziroma pravočasna obveščenost o odsotnosti njenih zaposlenih. Zato je zaupanje toženke v tožnico, ki na delo ni prišla pet zaporednih delovnih dni in svoje odsotnosti sploh ni sporočila, upravičeno omajano do te mere, da nadaljevanje delovnega razmerja ni mogoče. 21. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

22. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).