Jedro

Za potrditev, da je bila med pravdnima strankama resnično sklenjena pogodba, ni zadosti dokazov, saj niti iz ene od predloženih listin ne izhaja volja oziroma pripravljenost tožene stranke po sklenitvi take pogodbe.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnik nosi sam svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Na podlagi določbe 1. odstavka 498. člena ZPP/99 je pritožbeno sodišče odločalo o pritožbi po določbah ZPP/77. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za ugotovitev, da je pravno dejanje dolžnika A. d.o.o. - sklenitev prodajne pogodbe z dne 19.05.1997 ter pobot z dne 19.05.1997, brez pravnega učinka proti stečajni masi A. P. d.o.o. - v stečaju in da je tožena stranka dolžna vrniti v stečajno maso vtoževani znesek in ji naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v višini 34.960,00 SIT.

Zoper sodbo prvostopenjskega sodišča se je tožnik pravočasno pritožil in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po členu 353 ZPP. V pritožbi navaja, da se ne strinja z ugotovitvijo prvostopenjskega sodišča, da tožeča stranka ni dokazala sklenitve prodajne pogodbe ter obstoja pravnega dejanja pobota. Dodaja, da tožena stranka ni nasprotovala tožbeni trditvi o obstoju terjatve do tožeče stranke na dan 18.05.1997 v višini 1.166.186,80 SIT, zanikala pa je obstoj poslovnih transakcij v zadnjih treh mesecih pred uvedbo stečaja, vendar pa tožena stranka svojih terjatev ni prijavila v stečajnem postopku, kar gotovo kaže na to, da je v svojih poslovnih knjigah izvršila pobot, tako kot tožeča stranka. Pove še, da obstaja nasprotje med tem, kar sodišče navaja v razlogih sodbe ter med listinami v spisu, saj je po mnenju tožnika ustno naročilo toženca z dne 19.05.1997 šteti za ponudbo, kar je tožeča stranka sprejela - to je izkazano z dobavnico, na podlagi katere je tožena stranka blago prevzela, nato pa je tožeča stranka zanj izstavila račun, ki ga tožena stranka ni niti zavrnila niti plačala. Glede na navedeno tožeča stranka sodiču predlaga, naj pritožbi ugodi, tako da izpodbijano sodbo spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku. Tožeča stranka zahteva tudi povrnitev stroškov pritožbe.

Pritožba je bila poslana toženi stranki, ki pa odgovora nanjo ni podala.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka v pritožbi ni obrazložen, zato tudi pritožbeno sodišče ne more ocenjevati tega izpodbojnega razloga v širšem obsegu, kot je to dolžno storiti po uradni dolžnosti po 2. odstavku 354. člena ZPP. Po tako opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana nobena takšna kršitev pravdnega postopka.

Kot pritožbena razloga navaja tožnik v pritožbi tudi zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter zmotno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje je kritično ocenilo vse dokaze in na podlagi teh pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter zaključilo, da je tožbeni zahtevek neutemeljen. Pritožbeno sodišče se pridružuje stališču sodišča prve stopnje, da je bil dne 19.05.1997 res izdan predračun toženi stranki za plačilo blaga v višini 1.013.188,00 SIT, ni pa tožeča stranka izkazala, da bi bil ta predračun, niti ne račun z dne 20.05.1997 izdan na podlagi zatrjevane prodajne pogodbe. Na dobavnici, ki jo je sicer prvostopenjsko sodišče zaradi slabše čitljivosti datuma zmotno opredelilo kot dobavnico z dne 16.09.1997 za blago v znesku 1.281.705,00 SIT, pravilno pa gre za dobavnico z dne 16.05.1997, znesek 1.281.705,00 SIT pa predstavlja bruto vrednost zneska 1.013.188,00 SIT, ni razvidno, da bi toženec blago res prevzel, saj na mestu "prevzel", niti kje drugje na dobavnici ni podpisa ali štampiljke tožene stranke. Pod rubriko "prevzel" se nahaja zgolj štampiljka tožeče stranke, podpis prevoznika pa prav tako ne predstavlja dokaza, da je bilo blago res dostavljeno toženi stranki. Za potrditev, da je bila med pravdnima strankama resnično sklenjena pogodba, ni zadosti dokazov, saj niti iz ene od predloženih listin ne izhaja volja oziroma pripravljenost tožene stranke po sklenitvi take pogodbe. Glede na to, da pogodba med pravdnima strankama ni bila sklenjena (vsaj dokazov za to ni), tudi do pobota ni moglo priti, tako da pritožbene navedbe tožeče stranke glede pravne narave pobotne izjave oziroma predloga za kompenzacijo v tem primeru niso relevantne. Dejstvo, da tožena stranka ni uveljavljala svojih obstoječih terjatev napram tožeči stranki v stečajni masi, pa ne more biti dokaz, da so te terjatve ugasnile z domnevnim sklenjenim pobotom, saj je uveljavljanje terjatev v stečajno maso predvsem in v celoti v sferi stranke oziroma upnika in tudi če je ne uveljavlja, to še ne pomeni, da terjatev ne obstoji.

Glede na povedano, je pritožba v smeri zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava neutemeljena.

Dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo, nanj pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 354. člena ZPP. V pritožbi uveljavljani razlogi in razlogi, ki jih mora sodišče upoštevati po uradni dolžnosti, niso podani.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (368. člen ZPP).

Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato mora sam nositi svoje pritožbene stroške (1. odst. 166. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP).