Jedro

Tudi v primeru poslovne odškodninske terjatve za zastaranje terjatve za sukcesivno nastajajočo bodočo škodo velja, da je pravnočasno sodno uveljavljanje prve tovrstne škode pred potekom zastaralnega roka pogoj za uspešno uveljavljanje nadaljnjih zahtevkov, saj pravočasno sodno uveljavljanje prve terjatve pretrga zastaranje. Če je ta rok za uveljavljanje prve sukcesivne terjatve zamujen in je tako ta terjatev zastarana, pa je zaradi zastaranja prenehala pravica zahtevati izpolnitev nadaljnjih sukcesivno nastajajočih enakovrstnih terjatev.

Izrek

1. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem prisodilnem delu in izreku o stroških (1. točka izreka) spremeni tako, da sedaj v tem delu glasi: Tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 760.882,00 SIT oziroma sedaj 3.175,10 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.6.2003 do plačila in ji povrniti pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila, se zavrne.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 1,037,10 EUR v 15 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku tega roka.

2. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 217,57 EUR pritožbenih stroškov v 15 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku tega roka.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 760.882,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.6.2003 do plačila ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 222.061,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.1.2006 do plačila (1. točka izreka). V presežku za zakonske zamudne obresti od zneska 760.882,00 SIT od 1.7.1997 do 19.6.2003 pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (2. točka izreka) in ta del sodbe je postal pravnomočen.

Odločitev sodišča prve stopnje v prisodilnem delu (1. točki izreka) izpodbija tožena stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz I. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da sodišče druge stopnje sodbo prvostopnega sodišča v prisodilnem delu (1. točki izreka) spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek tudi v tem delu in tožeči stranki naloži v plačilo pravdne stroške tožene stranke. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj je sodilo preko postavljenega tožbenega zahtevka. Prav tako pritožba ne sprejema zaključka izpodbijane sodbe, da je tožeča stranka precizirala tožbeni zahtevek in postavila regresni zahtevek za povračilo rentnih izplačil za obdobje od leta 2000 do 19.6.2003 in poudarja, da tožeča stranka tožbe ni modificirala. Navedba tožeče stranke na naroku dne 14.12.2005, da v spis vlaga likvidacijo škode oziroma potrdila o rentnih izplačilih oškodovancu ter da naj se glede na ugovor zastaranja upoštevajo izplačila od leta 2000 dalje, ne pomenijo modifikacije tožbe. Na takšno spremembo tožbe toženec ne pristaja in bi se mu uprl že na naroku dne 14.12.2005, če bi bilo jasno, da gre za spreminjanje tožbe. Poleg tega je takšen tožbeni zahtevek, iz katerega ne izhaja jasno, v kakšni višini naj se upošteva izplačana renta, nesklepčen. Niti tožeča stranka niti sodišče prve stopnje pa nista navedla višine mesečnih izplačil rente, zato ima sodba pomanjkljivosti, ki onemogočajo njen preizkus. Prav tako v izpodbijani sodbi ni razlogov o pobotnem ugovoru toženca, ki ima zoper tožečo stranko terjatev iz naslova odškodnine iz sklenjenega požarnega zavarovanja. V nadaljevanju pritožba nasprotuje materialnopravnim zaključkom sodišča prve stopnje o zastaranju in navaja, da je v konkretnem primeru v skladu s 373. členom Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) zastarala sama pravica, iz katere izvirajo občasne terjatve. Ker je tožeča stranka že dne 16.11.1995, ko je plačala odškodnino za nepremoženjsko škodo, pridobilo pravico uveljavljati od toženca regres, je ugovor zastaranja utemeljen, saj takšna terjatev na podlagi 380. člena ZOR zastara v treh letih, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

Tožeča stranka ni podala odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je odločalo o utemeljenosti zahtevka tožeče stranke zoper toženca, ki je z vožnjo pod vplivom alkohola povzročil prometno nesrečo, v kateri je sopotniku nastala škoda, ki mu jo je tožeča stranka povrnila iz zavarovanja avtomobilske odgovornosti vozila toženca. Ker je toženec vozil pod vplivom alkohola, je kršil pogodbo o zavarovanju avtomobilske odgovornosti in posledično izgubil pravice iz tega zavarovanja, zaradi česar je tožeča stranka upravičena do povračila odškodnine, ki jo je plačala oškodovancu. Ti dejanski in materialnopravni zaključki sodišča prve stopnje niso pritožbeno izpodbijani.

Tožeča stranka je v tožbi navedla, da od toženca zahteva povračilo izplačane odškodnine za nepremoženjsko škodo (v znesku 2,545.850,00 SIT), za premoženjsko škodo (998.400,00 SIT) ter denarne rente kot povračilo škode zaradi izgube na zaslužku in trajnega povečanja potreb (v mesečnem znesku 27.200,00 SIT). Ker pa je takšen zahtevek v skladu s Splošnimi pogoji za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO-92 limitiran na 12 povprečnih mesečnih osebnih dohodkov, je postavila tožbeni zahtevek v višini tega limita (760.882,00 SIT). Tako ni mogoče slediti pritožbenim očitkom, da navedbe tožeče stranke na naroku dne 14.12.2005, naj sodišče glede na ugovor zastaranja, ki ga je uveljavljal toženec, upošteva le izplačane mesečne obroke denarne rente od leta 2000 naprej, pomenijo spremembo istovetnosti zahtevka, povečanje obstoječega zahtevka oziroma uveljavljanje drugega zahtevka poleg obstoječega, kar so primeri objektivne spremembe tožbe (II. odstavek 184. člena ZPP). Skrčitev trditvene podlage iz tožbe, v kateri je bila zajeta tudi denarna renta in navedena dejstva, da se ta plačuje mesečno in koliko znaša posamezna, torej omejitev podlage tožbenega zahtevka le na terjatev iz naslova izplačanih denarnih rent od leta 2000 dalje (medtem ko je višina tožbenega zahtevka zaradi zgoraj pojasnjenega limita ostala enaka), ne predstavlja objektivne spremembe tožbe, za katero bi bila potrebna privolitev toženca oziroma sklep sodišča o dovolitvi spremembe tožbe (I. odstavek 185. člena ZPP), zato so pritožbene navedbe, ki nanašajo na podlago tožbenega zahtevka, neutemeljene.

Prav tako pa ni mogoče pritrditi pritožbi, da je izpodbijana sodbo pomanjkljiva, ker sodišče prve stopnje v njej ni odločilo o pobotnem ugovoru toženca. V postopku pred prvostopnim sodiščem namreč toženec ni uveljavljal pobota in so navedbe pritožbe glede v pobot uveljavljene terjatve toženca do tožeče stranke pritožbene novote, ki jih sodišče druge stopnje v skladu z določili I. odstavka 337. člena ZPP ne sme upoštevati, saj toženec ni izkazal, da teh dejstev brez svoje krivde ni mogel uveljavljati tekom postopka na prvi stopnji.

Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da terjatev tožeče stranke ne predstavlja neposlovne odškodninske terjatve in zastaranje terjatve presojalo po določilih III. odstavka 376. člena ZOR v zvezi s III. odstavkom 380. člena ZOR, na podlagi katerih odškodninska terjatev za škodo, ki je nastala s prekršitvijo pogodbene obveznosti, zastara v času, določenem za zastaranje te obveznosti, torej terjatev zavarovalnice iz zavarovalne pogodbe zastara v treh letih. V skladu s sodno prakso pa za zastaranje terjatve za sukcesivno nastajajočo bodočo škodo velja, da je pravočasno sodno uveljavljanje prve tovrstne škode pred potekom zastaralnega roka pogoj za uspešno uveljavljanje nadaljnjih zahtevkov, saj pravočasno sodno uveljavljanje prve terjatve pretrga zastaranje. Če je ta rok za uveljavljanje prve sukcesivne terjatve zamujen in je tako ta terjatev zastarana, pa je zaradi zastaranja prenehala pravica zahtevati izpolnitev nadaljnjih sukcesivno nastajajočih enakovrstnih terjatev.

Sodišče prve stopnje, ki je odločalo o upravičenosti terjatev tožeče stranke iz naslova izplačanih mesečnih denarnih rent od leta 2000 dalje, je tako sprejelo zmoten zaključek o tem, da je toženčev ugovor zastaranja glede te terjatve neutemeljen, ker zastaranje rentnih odškodninskih zahtevkov ne nastopi, dokler traja izplačevanje rente. Takšen zaključek je v nasprotju z zgoraj pojasnjenim stališčem sodne prakse o zastaranju sukcesivnih terjatev in tudi s samim smislom instituta zastaranja, ki je v tem, da upnik pravočasno poskrbi za realizacijo svojih pravic, v nasprotnem primeru pa izgubi pravico zahtevati izpolnitev (pravovarstveni zahtevek).

Glede na to, da je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe ugotovilo (kar pritožbeno ni sporno), da je tožeča stranka denarno rento kot povračilo škode zaradi izgube na zaslužku in trajnega povečanja potreb v mesečnem znesku 27.200,00 SIT oškodovancu izplačevala od 13.10.1997 dalje, je bil triletni rok za uveljavljanje prve sukcesivne terjatve, torej prvega rentnega zahtevka, ob vložitvi tožbe (po neizpodbijanih ugotovitvah sodbe dne 19.6.2003) zamujen, torej je bila ta terjatev zastarana. Za začetek teka zastaralnega roka velja splošna določba iz I. odstavka 361. člena ZOR, na podlagi katerega zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti (če za posamezne primere ni določeno kaj drugega), kar pomeni, da je zastaralni rok za uveljavljanje prvega rentnega zahtevka začel teči prvi dan po dnevu, ko je imela tožeča stranka pravico terjati od toženca izpolnitev obveznosti. Upoštevaje navedene razloge je pritrditi pritožbi, da je ugovor toženca o tem, da je terjatev tožeče stranke od njega (zaradi kršitve zavarovalne pogodbe) zahtevati povračilo oškodovancu plačanega zneska denarne rente zastarala, v celoti utemeljen, zato je potrebno odločitev prvostopnega sodišča, ki je tožbenemu zahtevku delno (glede plačila zneska 760.882,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.6.2003 do plačila) ugodilo, spremeniti in tožbeni zahtevek tožeče stranke tudi v tem delu zavrniti.

To pa pomeni, da je tožeča stranka, ki ji je prvostopno sodišče priznalo potrebne stroške pravdnega postopka in jih naložilo v plačilo tožencu, v tej pravdi propadla, medtem, ko je bil toženec v njej v celoti uspešen, zato je potrebno spremeniti prvostopno sodbo tudi v stroškovnem delu, tako, da je tožeča stranka dolžna povrniti tožencu stroške, ki so bili potrebni v pravdnem postopku. Te stroške toženca predstavljajo stroški sestave odgovora na tožbo (tar. št. 19 Odvetniške tarife-v nadaljevanju OT), zastopanja na naroku dne 16.9.2003 (1. točka tar. št. 20 OT), sestave pripravljalne vloge z dne 13.12.2005 (1. točke tar. št. 19 OT), zastopanja na naroku dne 14.12.2005 (1. točka tar. št. 20 OT) po 300 točk za posamezno dejanje (skupaj 1200 točk), 375 točk za sestavo pritožbe (1. točka tar. št. 21 OT) ter 20 točk za končno poročilo stranki (tar. št. 39 OT), kar znese skupaj 1595 točk oziroma glede na vrednost točke (0,459 EUR) 732,105 EUR, skupaj z DDV (20 %) pa 878,526 EUR. Temu je potrebno prišteti še stroške sodnih taks za odgovor na tožbo (31,714 EUR oziroma prej 7.600,00 SIT) in za pritožbo zoper vmesno sodbo sodišča prve stopnje z dne 23.9.2003 (126,860 EUR oziroma prej 30.400,00 SIT). Tako je tožeča stranka dolžna plačati tožencu 1,037,10 EUR pravdnih stroškov.

Toženec pa ni upravičen do povračila stroškov posveta s stranko, saj je to opravilo ovrednoteno v nagradi za sestavo odgovora na tožbo, za katerega so mu bili stroški priznani, prav tako pa tudi ne stroški poročil stranki, saj gre pooblaščencu v skladu z določili OT nagrada le za končno poročilo stranki. Stroški, priglašeni z vlogo z dne 11.1.2006, pa so bili priglašeni po koncu glavne obravnave, torej prepozno (III. odstavek 163. člena ZPP), zato o tej zahtevi za povračilo stroškov ni mogoče odločati.

Glede na vse zgoraj navedeno je sodišče druge stopnje pritožbi toženca v celoti ugodilo in sodbo prvostopnega sodišča v izpodbijanem prisodilnem delu in izreku o stroških (1. točki izreka) spremenilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (4. točka 358. člena ZPP).

Zaradi uspeha s pritožbo je toženec upravičen tudi do povračila potrebnih stroškov tega pritožbenega postopka v višini 375 točk za sestavo pritožbe (1. točka tar. št. 21 OT) ter 20 točk za poročilo stranki (3. točka tar. št. 39 OT), skupaj 395 točk oziroma glede na vrednost točke 181,305 EUR, z 20 % DDV (36,251 EUR) pa 217,57 EUR.

O začetku teka zakonskih zamudnih obresti od priznanih pravdnih stroškov je sodišče druge stopnje odločilo v skladu z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13.12.2006. Sodišče druge stopnje je presojalo pravilnost izpodbijane sodbe po stanju na dan njene izdaje, torej po stanju na dan 16.1.2006, ko je bila še veljavna valuta tolar. Ker pa je v času odločanja drugostopnega sodišča, ki je spremenilo izpodbijano sodbo, že veljal Zakon o uvedbi eura, je v skladu s 13. členom tega zakona glavno terjatev in pravdne stroške spremenilo v od 1.1.2007 veljavno valuto EUR-o. Določbe ZOR so bile uporabljene na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), saj gre za sporno razmerje, ki je nastalo pred 1.1.2002, ko je začel veljati OZ.