Jedro

Tožba zoper sklep v zvezi s predlogom za oprostitev stroškov postopka pred Svetom za avtorsko pravo oziroma obročnim plačilom teh stroškov ni dopustna. Take tožbe ne predvideva ne ZASP, ki dopušča le tožbo zoper odločbo Sveta, ne ZUS-1, ki zoper sklepe dopušča tožbo le v taksativno naštetih primerih. Izpodbijani sklep pa ni sklep po 5. členu ZUS-1.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Stranki sami trpita svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka zavrgla predlog tožeče stranke za oprostitev plačila stroškov postopka pred Svetom za avtorsko pravo (v nadaljevanju Svet, 1. točka izreka) in zavrnila predlog tožeče stranke za obročno plačilo stroškov postopka pred Svetom (2. točka izreka).

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je tožena stranka navedla, da mora stranka, ki je začela postopek, v roku, ki ga določi Svet, založiti ustrezna sredstva za kritje stroškov njegovega delovanja, sicer Svet predlog za začetek postopka zavrže (četrti odstavek 157. c člena Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP). Sredstva za kritje stroškov delovanja določi Svet glede na obseg pričakovanih stroškov in tako je v predmetni zadevi s sklepom z dne 26. 3. 2014 odločil, da bo predujem v višini 15.000 EUR zadoščal za opisane stroške.

3. V zvezi z predlogom za oprostitev plačila stroškov postopka pred Svetom pa je tožena stranka pojasnila, da se v postopku pred Svetom smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek (torej Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP). Glede na določbo 122. člena ZUP lahko organ, ki vodi postopek, oprosti stranko plačila stroškov, če spozna, da jih ta ne more plačati brez škode za nujno preživljanje sebe in svoje družine. Iz citirane določbe izhaja, da ni predvidena oprostitev plačila stroškov za pravne osebe. Ker je tožeča stranka pravna oseba - gospodarsko interesno združenje (prvi odstavek 565. člena Zakona o gospodarskih družbah), je tožena stranka predlog za oprostitev plačila stroškov zavrgla (peti odstavek 122. člena ZUP v zvezi s sedmim odstavkom 157. a člena ZASP).

4. Kljub zavrženju predloga za oprostitev plačila stroškov pa je tožena stranka vsebinsko na kratko odgovorila še na razloge, ki jih je tožeča stranka uveljavljala (zrušenje raznolikosti in s tem osiromašenje biti slovenstva s strani centralno vodenih medijev, odvzem pravice do sodnega varstva in do učinkovitega pravnega sredstva, poseg v njeno premoženje in premoženje strank interesnega združenja, finančno izčrpanje nasprotne stranke, kršitve Ustave RS ter posegi v človekove pravice). ZUP za oprostitev plačila stroškov predvideva le razloge finančne narave (prvi odstavek 122. člena ZUP), v zvezi s tem pa je tožeča stranka navedla le, da je imela v letu 2012 500,00 EUR prihodkov, v letu 2013 pa 250,00 EUR ter ima trenutno sredstva v višini 44,00 EUR. Pri tem pa je spregledala dejstvo, da je gospodarsko interesno združenje, ki ima 61 članic, poleg tega ima očitno dovolj sredstev za plačilo zastopanja (odvetnika). Najmanj, kar bi tožeča stranka morala trditi in izkazati je, da njeni člani niso sposobni založiti sredstev za kritje stroškov delovanja Sveta, česar pa ni storila. Navedbe o finančnem izčrpanju so le pavšalne in povsem nepodprte. Trajanje postopka pa je v veliki meri odvisno tudi od ravnanja strank.

5. Glede predloga za obročno plačilo pa je tožena stranka poudarila, da razlogov zanj tožeča stranka ni podala, sklicevala se je na obrazložitev predloga za oprostitev plačila stroškov. Tožena stranka meni, da ti razlogi ne morejo biti identični. Oprostitev plačila ne velja za pravne osebe, obročna poravnava stroškov pa je mogoča. Zanjo mora stranka zatrjevati in izkazati zakonsko določene razloge: visoke stroške in nesposobnost plačila v enkratnem celotnem znesku, česar pa tožeča stranka ni niti omenila. Že kratek preračun pokaže, da stroški tega postopka na člana tožeče stranke znašajo 245,90 EUR, torej niso visoki in zato je tožena stranka predlog za obročno plačilo zavrnila.

6. Tožeča stranka je v tožbi predlagala razveljavitev in odpravo odločbe (pravilno sklepa) tožene stranke z dne 26. 8. 2014 ter zahtevala povrnitev stroškov tega postopka.

7. V tožbi je navajala, da so stroški postopka pred Svetom stroški strank in stroški tožene stranke. Medtem ko vsaka stranka sama nosi svoje stroške, pa morata stranki po enakih delih kriti stroške Sveta. Svet očitno že sedaj predvideva, da bodo stroški postopka zelo visoki. Tožena stranka ima sicer v določbah ZASP pravno podlago za odmero stroškov, vendar bi morala njihovo potrebnost, zlasti glede dolžine trajanja postopka, izkazati in v sklepu o stroških posebej utemeljiti, česar pa do danes ni storila. Pred Svetom se smiselno uporabljajo določbe ZUP, zato bi tožena stranka morala upoštevati načela upravnega postopka, med drugim načelo zakonitosti (6. člen ZUP), načelo ekonomičnosti postopka (14. člen ZUP), roke za odločitev o stvari ter utemeljenost stroškov. Tožeča stranka je navedla, da mesečni stroški postopka znašajo vsaj približno 5.000,00 EUR. Sama pa je imela v letu 2012 500,00 EUR celotnih prihodkov, v letu 2013 pa 250,00 EUR vseh prihodkov in ima le 44,00 EUR sredstev, tako da je povsem jasno, da ne more zagotoviti plačila kar 15.000,00 EUR stroškov postopka. Tudi če bi namenila za ta postopek vsa sredstva, ki jih letno zbere, bi morala samo za predujem stroškov plačevati kar 60 let. Tožena stranka namreč pogojuje s tem plačilom, da lahko tožeča stranka sploh sodeluje v upravnem postopku, v katerem bo odločeno o posegu v njeno premoženje in premoženje strank interesnega združenja. Dolgotrajnost postopka lahko tožečo stranko finančno izčrpa. V zvezi s tem se je sklicevala še na 23. člen Ustave ter stališča v odločitvah ESČP. 8. V zvezi z dopustnostjo tožbe je tožeča stranka navedla, da glede na smiselno uporabo določb ZUP pridejo v poštev tudi njegove določbe o pritožbi zoper prvostopenjski posamičen akt in tudi po 25. členu Ustave RS je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe. Zoper odločbo Sveta, izdano na podlagi določil ZASP ni pritožbe, kar pomeni, da gre za dokončen posamičen akt. Zato je tožba v upravnem sporu edino pravno sredstvo, tako izhaja tudi iz stališča Ustavnega sodišča. Tožeča stranka izrecno zatrjuje, da je s tem, ko tožena stranka ni ugodila njenemu predlogu za oprostitev plačila nadomestila ter ji ni omogočila obročnega plačevanja, bila kršena pravica do poštenega sojenja oziroma sodelovanja v postopku. Tožena stranka tako lahko vedno izkorišča svoj zakonsko omogočen monopolni položaj in z visoko tarifo onemogoča sodelovanje v postopkih. V zvezi s stališčem tožene stranke, da tožeča stranka ima sredstva, saj je očitno plačala odvetnika, pa poudarja, da je žaljivo. Stališče, da lahko člani tožeče stranke založijo sredstva, pa je pravno povsem zgrešeno in nejasno.

9. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo predlagala njeno zavrženje. Sklicevala se je na določbe ZASP, iz katerih naj bi izhajalo, da samostojna tožba zoper sklep o zavrženju predloga za oprostitev in o zavrnitvi predloga za obročno plačilo stroškov postopka pred Svetom ni možna. Iz zakona namreč jasno izhaja, da predvideva tožbo kot obliko sodnega varstva le proti končni odločitvi Sveta (prvi odstavek 157. d člena v zvezi s prvim odstavkom 157. b člena ZASP). Tožeča stranka tudi nima pravnega interesa za tožbo, saj je stroške že založila, zato je tožena stranka predlagala zavrženje tožbe po 6. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Sicer se je sklicevala na razloge v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ter poudarila, da oprostitev plačila stroškov ne velja za podjetnike posameznike v zvezi z njihovo dejavnostjo in za pravne osebe, kot izhaja iz 122. člena ZUP.

10. Odgovor na tožbo je bil vročen tožeči stranki.

11. Tožba ni dovoljena.

12. V obravnavani zadevi je tožena stranka v zadevi vlagatelja Zavoda za uveljavljanje pravic izvajalcev in proizvajalcev fonogramov Slovenije, Ljubljana (v nadaljevanju Zavod IPF), proti nasprotni stranki Gospodarskem interesnem združenju radiodifuznih radijskih programov, Ljubljana (tožeča stranka v tem upravnem sporu), v zvezi z zahtevo za določitev primerne tarife in tarife za čas postopka pred Svetom ter odločitvijo o drugih spornih vprašanjih, sprejela sklep z dne 26. 6. 2014. S tem sklepom je odločila, da je nasprotna stranka (tožeča stranka v tem upravnem sporu) v roku 15 dni dolžna odgovoriti na zahtevo in navesti dejstva ter predlagati dokaze, s katerimi izpodbija navedbe in dokaze vložnika (1. točka izreka), da prepoznega odgovora ne bo upoštevala (2. točka), da mora nasprotna stranka v roku 15 dni založiti 15.000,00 EUR (3. točka), jih plačati na tam naveden račun (4. točka) in če sredstva ne bodo v roku založena, bo predlog za začetek postopka zavrgla (5. točka). V obrazložitvi tega sklepa je glede višine stroškov postopka navedla, da je ob pregledu predloga za začetek postopka ocenila, da gre za zahtevnejšo zadevo, da bo potreben obsežnejši dokazni postopek, kar posledično pomeni daljši čas za rešitev predloga.

13. Tožeča stranka je vložila odgovor na zahtevo za določitev tarife in predlog za oprostitev plačila stroškov oziroma predlog za obročno plačevanje stroškov postopka. Na podlagi tega predloga je tožena stranka izdala v tem upravnem sporu izpodbijani sklep z dne 26. 8. 2014, s katerim je predlog za oprostitev plačila stroškov postopka zavrgla ter predlog za obročno plačilo stroškov postopka zavrnila.

14. Kot že navedeno je predmet tega spora sklep o zavrženju predloga za oprostitev plačila stroškov postopka oziroma zavrnitvi predloga za obročno plačilo teh stroškov in ne sklep o določitvi višine stroškov (za predujem) za postopek, zato se Vrhovno sodišče do tožbenih ugovorov v zvezi s samo višino (trajanje postopka, ekonomičnost, izkazanost in utemeljenost itd.) in posledicami neplačila (nesodelovanje v postopku), ne bo opredeljevalo.

15. Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah (ZASP) v sedmem odstavku 157. a člena določa, da se v postopku pred Svetom smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek, z izjemo določb o pravnih sredstvih in izvršbi, razen če je s tem zakonom drugače določeno. ZASP torej izrecno izključuje smiselno uporabo ZUP glede pravnih sredstev.

16. Glede sodnega varstva zoper odločbe Sveta pa ZASP v 157. d členu med drugim določa, da je zoper odločbo Sveta dovoljena tožba, ki se vloži pri Vrhovnem sodišču (prvi odstavek) in da se za postopek sodnega varstva po tem členu smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja upravni spor, razen, če je s tem zakonom določeno drugače. 17. ZUS-1, na katerega uporabo torej napotuje ZASP, pa v drugem odstavku 5. člena določa, da se v upravnem sporu se lahko izpodbijajo tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan.

18. Glede na zgoraj povzeta jasna zakonska določila tožba zoper sklep v zvezi s predlogom za oprostitev stroškov postopka oziroma obročnim plačilom teh stroškov ni dopustna. Take tožbe ne predvideva ne ZASP, ki dopušča le tožbo zoper odločbo Sveta, ne ZUS-1, ki zoper sklepe dopušča tožbo le v taksativno naštetih primerih. Izpodbijani sklep pa ni sklep po 5. členu ZUS-1, ker se tam našteti sklepi praviloma izdajajo v glavni stvari in se z njimi bistveno spremeni procesni položaj stranke (npr. konec postopka ipd.). Z izpodbijanim sklepom pa se procesni položaj tožeče stranke (v bistvenem) ni spremenil. 19. Ni pa v takih primerih s tem strankam odrečeno sodno varstvo. Zoper take sklepe ni posebnega sodnega varstva, sodno varstvo je le odloženo in ga lahko uveljavljajo zoper sklep o zavrženju, izdan na podlagi četrtega odstavka 157. c člena ZASP (če ne bi založile ustreznih sredstev za kritje stroškov postopka), ki ustreza odločitvi po drugem odstavku 5. člena ZUS-1 ali zoper poseben sklep o končnem izračunu stroškov.

20. Ker je Vrhovno sodišče tožbo zavrglo, na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 vsaka stranka sama trpi svoje stroške postopka.