Jedro

S tem ko vložnika zatrjujeta, da višina škode ni zanesljivo ugotovljena, uveljavljata razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki po določbi 2. odstavka 420. člena ZKP ni razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

Izrek

Zahteva zagovornikov obsojenega B.F. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrajno sodišče na Ptuju je z uvodoma navedeno sodbo spoznalo obsojence M.Š., B.F., V.F. in D.S. za krive, in sicer M.Š. in B.F. vsakega za eno kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po 2. in 1. odstavku 54. člena KZ RS, B.F., V.F. in D.S. pa zaradi kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po 1. odstavku 224. člena KZ. Vsem obsojencem je prvostopno sodišče izreklo pogojno obsodbo, pri čemer je po določitvi posameznih kazni obsojenemu V.F. določilo enotno kazen en mesec in petnajst dni zapora s preizkusno dobo enega leta in vsem obsojencem naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka s povprečnino 30.000,00 SIT vsakemu. Po 2. odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) so bili obsojenci B.F., V.F. in D.S. obsojeni na plačilo odškodninskega zahtevka v znesku 98.530,00 SIT s pripadki od 07.06.1992 dalje do dneva plačila nerazdelno, s presežkom pa je bil oškodovanec napoten na pravdo. Višje sodišče v Mariboru kot pritožbeno sodišče je z uvodoma navedeno sodbo pritožbo zagovornika obsojenega B.F. zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in obsojencu naložilo plačilo stroškov pritožbenega postopka s povprečnino.

Zagovornika obsojenega B.F. sta pravočasno 14.09.1998 vložila na Okrajno sodišče na Ptuju zahtevo za varstvo zakonitosti zoper obe uvodoma navedeni sodbi iz razlogov 1. do 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP s predlogom, da Vrhovno sodišče obe napadeni sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovni postopek. Vložnika vlagata zahtevo izrecno le glede kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po 1. odstavku 224. člena KZ RS in glede prisojenega premoženjskopravnega zahtevka. Pri tem navajata, da sta že v pritožbi izrecno opozarjala, da ni bila zanesljivo ugotovljena vrednost poškodovanih stvari, kar je zakoniti znak kaznivega dejanja, čemur tudi pritožbeno sodišče ni sledilo. Prvostopno sodišče je odločalo o oškodovančevem premoženjskopravnem zahtevku za povrnitev škode, česar pa obsojeni B.F. ni priznal. Višina škode je bila ugotovljena z izvedencem, vendar zgolj po navedbah oškodovanca, ki niso bile z ničemer dokazane. Tudi če bi bila škoda v priznani višini takšna, pa bi moralo sodišče upoštevati 2. odstavek 189. člena ZOR, iz katerega izhaja, da se škoda odmerja po cenah na dan izdaje sodne odločbe. Oškodovanec ni izkazal, sodišče pa tega ni ugotavljalo, ali je ta škodo saniral na dan, ko je bila ocenjena vrednost te škode. Le v tem primeru, če bi škodo saniral, bi bil upravičen do zakonitih zamudnih obresti, če pa škoda ni sanirana, mu gre odškodnina po vrednosti na dan izdaje prvostopne sodne odločbe, sicer je oškodovanec obogaten. Ko je tako sodišče prve stopnje odločalo o premoženjskopravnem zahtevku, je kršilo določbe kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost odločbe.

Vrhovni državni tožilec svetnik B.Š. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti meni, da ta ni utemeljena. Zagovornika obsojenega B.F. utemeljujeta svojo zahtevo, vloženo iz vseh razlogov po 420. členu ZKP, z navedbami, da ni zanesljivo ugotovljena vrednost poškodovanih stvari niti višina škode. S tem izvajata v resnici razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, iz tega razloga pa ni moč vložiti zahteve za varstvo zakonitosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da s tem, ko vložnika zatrjujeta, da višina škode ni zanesljivo ugotovljena, uveljavljata razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki po izrecni določbi 2. odstavka 420. člena ZKP ni razlog, iz katerega je mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti, zato v tej smeri s svojo zahtevo nista mogla imeti uspeha.

Prav tako ni utemeljen očitek vložnikov, da sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo materialnega prava pri določitvi obresti od prisojenega odškodninskega zahtevka, ko ni upoštevalo 189. člen ZOR. Iz krivdoreka prvostopne sodbe je razvidno, da je prišlo do škodnega dogodka 06.06.1992. Iz zapisnika o ocenitvi škode na objektu in inventarju oškodovanca je razvidno, da je bil ta sestavljen 12.06.1992. Z upoštevanjem v navedenem zapisniku ugotovljeno višino škode na dan sojenja, prvostopno sodišče ni kršilo v škodo obsojenega B.F. materialnega prava tudi ne glede obresti, označenih s klavzulo pp od 06.06.1992 dalje, to je od dneva storitve kaznivega dejanja. Višina zamudnih obresti bo predmet ugotavljanja v eventuelnem izvršilnem postopku. Dejanske podlage za uporabo izreka o plačilu pripadkov k odškodninskemu zahtevku so ugotavljanje dejanskega stanja, ki kot že rečeno, ni predmet presoje s tem izrednim pravnim sredstvom, zato tudi v tej smeri, ko se očita poleg kršitve materialnega prava tudi kršitev določb kazenskega postopka, vložnika s svojo zahtevo nista mogla imeti uspeha.

Vrhovno sodišče je potem, ko je ugotovilo, da ni podana nobena kršitev zakona, zahteva pa je bila vložena predvsem zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).