Jedro

Pri dodatku po ZZSV ne gre za določitev slovenske pokojnine, ampak dodatek predstavlja to, kar izhaja iz njegovega poimenovanja in iz naslova zakona: dodatek k pokojnini, ki jo je upravičencu dolžan izplačati nosilec zavarovanja iz katere od republik nekdanje SFRJ.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z odločbo št. 9898947 z dne 15. 4. 2002 tožnici priznala pravico do dodatka k starostni pokojnini na podlagi Zakona o zagotavljanju socialne varnosti slovenskim državljanom, ki so upravičeni do pokojnin iz republik nekdanje SFRJ (Uradni list RS, št. 45/92 in 18/2001 - ZZSV), in sicer od 16. 11. 2001 dalje. Pritožba tožnice zoper način odmere je bila zavrnjena z odločbo tožene stranke št. P-9898947 z dne 13. 8. 2002. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice glede datuma odmere: ne od 16. 11. 2001, temveč od 13. 3. 2001 dalje. Po določbi 6. člena ZZSV bi morala tožena stranka priznati tožnici dodatek od prvega naslednjega dne po vložitvi zahteve. Ugotovilo je, da je bila tožnici priznana starostna pokojnina pri srbskem nosilcu zavarovanja od 1. 4. 1992 dalje, zato je tožena stranka pri odmeri dodatka pravilno upoštevala določbo 4.a člena ZZSV. Zaradi ugotovitve dejanskega stanja za obdobje od 13. 3. 2001 do 15. 11. 2001 je sodišče izpodbijani odločbi tožene stranke odpravilo in zadevo vrnilo v ponovno odločanje.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, vlaga tožnica revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je dejansko uveljavila pravico do starostne pokojnine že v letu 1985, samo pokojnino pa je zaradi nadaljevanja dela začela uživati šele v letu 1992. Obrazložitev, da pri odmeri dodatka k pokojnini ne gre za odmero pokojnine, temveč za dodatek, ki naj zagotavlja minimalno socialno varnost, razume tako, da gre za dodatek k že obstoječi, odmerjeni in prejemani pokojnini, ki skupaj s pokojnino zagotavlja upravičenki minimalno socialno varnost. Tožnici pa ne pokojnina, odmerjena v Srbiji, ne dodatek kot je odmerjen, ne zagotavljata minimalne socialne varnosti za življenje v Sloveniji. Tožnica je v dobri veri, da ji bo dodatek zagotavljal socialno varnost, pri nosilcu zavarovanja v Srbiji vložila zahtevo, da se ji pokojnina ne izplačuje več. S tem je tožena stranka tudi pogojevala odločitev o odmeri dodatka. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je tožnica v neenakopravnem položaju. Lahko pa je sam materialni predpis v nasprotju s 14. členom Ustave. Predlaga razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje in vrnitev zadeve temu sodišču zaradi ponovne odločitve o pritožbi tožnice zoper prvostopno sodbo.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP). Ker tožnica revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka ne uveljavlja, revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tem delu ni preizkušalo.

Sodišče prve stopnje je sicer "delno ugodilo" tožbenemu zahtevku tožnice, vendar izrek prvostopne sodbe zavrnilnega dela nima. Tožbenemu zahtevku, kot je bil postavljen v tožbi, je sodišče (v izreku) dejansko ugodilo v celoti in tožnica v revizijskem predlogu tudi ne predlaga razveljavitve prvostopne sodbe.

Tožnica je v svoji vlogi z dne 31. 1. 2005 zahtevek za razveljavitev odločb tožene stranke smiselno dopolnila le tako, da naj sodišče "ukine" odločbo tožene stranke in naloži novo odmero dodatka "po osnovi iz septembra 1991". Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe (na strani 4 zgoraj) navedlo razloge, zakaj odmera dodatka z upoštevanjem osnove iz septembra 1991 ni možna. Pritožbo tožnice je tudi v tem delu sodišče druge stopnje vsebinsko zavrnilo in razloge ustrezno utemeljilo (stran 3 izpodbijane sodbe).

Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-147/94 z dne 30. 11. 1995 navedlo (točka 18 obrazložitve), da je dodatek, ki gre upravičencem po ZZSV, pravica posebne vrste. Ne gre za pravico iz socialnega zavarovanja, ker so to dolžni zagotavljati posamezni nosilci pokojninskega zavarovanja v republikah nekdanje SFRJ. Gre za pravico, ki je po svoji naravi še najbližja denarnim pravicam socialnega varstva (socialne pomoči).

Navedeno stališče je Ustavno sodišče ponovilo v odločbi št. U-I-101/97 z dne 20.5.1999, v kateri je tudi pritrdilo navedbam Državnega zbora (torej zakonodajalca), da ni mogoče primerjati pokojnine, ki bi jo moral (ali ki jo) prejemati upravičenec v Srbiji (ali katerikoli drugi nekdanji republiki SFRJ), s pokojnino, ki bi ji ob enakih pogojih šla pri slovenskem ZPIZ. Pri določitvi kot osnove pokojnine za mesec september 1991 ni šlo za preračun v slovensko pokojnino, ampak za določitev osnove za izračun dodatka. Namen zakona tudi ni bil odpraviti razlik med pokojninami v posameznih republikah nekdanje Jugoslavije. Ustavno sodišče pa je ugotovilo, da ni v skladu z Ustavo, ker ZZSV ne določa načina odmere dodatka za tiste upravičence, ki so se upokojili po septembru 1991. Možen je tudi način, kot se je uporabljal v praksi, vendar zanj zakonske podlage ni bilo.

Z novelo ZZSV (Uradni list RS, št. 18/2001) je bil dodan nov 4.a člen, s katerim je dotedanja praksa odmere dodatka upravičencem, ki so se upokojili po 1.10.1991, dobila zakonsko podlago. Ustavno sodišče je s sklepom št. U-I-144/2001 z dne 21.10.2004 ugotovilo, da je zakonodajalec odpravil ugotovljeno neustavnost ZZSV, kot neutemeljeno pa je zavrnilo pobudo za oceno ustavnosti 4.a člena. Zakonodajalec je lahko določil, da se dodatek za obe skupini (tistih, upokojenih do septembra 1991 in tistih, upokojenih kasneje) odmeri od različnih osnov. Pokojnine, odmerjene do 1. 10. 1991 so bile še relativno primerljive s slovenskimi pokojninami. Kasneje pridobljenih pokojnin pa zaradi bistveno nižjih ravni ni več mogoče primerjati s slovenskimi. To je po presoji Ustavnega sodišča objektivno utemeljen (razumen in stvaren) razlog za določitev drugačnih meril za odmero dodatka. Zato niso utemeljeni očitki o neskladju z načelom enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave.

Tožena stranka, in tudi obe sodišči, so glede na navedene odločitve Ustavnega sodišča kot pravno podlago lahko in morali upoštevati določbe ZZSV, vključno z določbo 4.a člena. Slednja ob vložitvi zahteve za priznanje pravice do dodatka (12.3.2001) res še ni veljala, veljala pa je že v času odločanja tožene stranke na prvi stopnji (15.4.2002).

Ugotovitev obeh sodišč o datumu upokojitve tožnice temelji na listinah v spisu ter tudi na izrecnem priznanju tožnice kot nespornega dejstva (na obravnavi 16.3.2005), da je bila v delovnem razmerju do leta 1992. Pravica do starostne pokojnine ji je bila priznana z odločbo srbskega nosilca pokojninskega zavarovanja z dne 16.3.1992. Zahtevku tožnice za priznanje pravice do dodatka od 13.3.2001 je sodišče ugodilo ob pravilni uporabi 6. člena ZZSV (v tem delu tožnica revizije niti ne vlaga).

Dodatek po ZZSV je to, kar izhaja iz njegovega poimenovanja in naslova zakona: dodatek k pokojnini, ki jo je upravičencu dolžan izplačati nosilec zavarovanja iz katere od republik nekdanje SFRJ. Njegov namen je zagotavljanje minimalne socialne varnosti slovenskim državljanom, ki tudi stalno živijo v Republiki Sloveniji. Prejemek, ki se v vseh primerih upošteva za primerjavo, je znesek pokojnine, ki jo je dolžan izplačevati (tuji) nosilec zavarovanja. Na drugi strani pa je ZZSV določil prejemek (osnovo), ki se upošteva kot tisti, ki upravičencu zagotavlja minimalno socialno varnost. Za upravičence, upokojene do septembra 1991, je to njihova pokojnina, preračunana v slovenske tolarje, ki se nato valorizira enako kot slovenske pokojnine. Kot je navedlo že Ustavno sodišče, ne gre za določitev slovenske pokojnine, pač pa za določitev osnove za obračun, ki ohranja realno vrednost pokojnine, takrat še primerljive s slovenskimi (oziroma odmerjenimi pri ZPIZ). Za upravičence, upokojene po 1.10.1992, pa se upošteva način zagotavljanja socialne varnosti, ki velja tudi za druge slovenske upokojence ob enakih okoliščinah: osnova je pokojnina, ki bi se mu odmerila po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju glede na dopolnjeno pokojninsko dobo od najnižje pokojninske osnove.

Ni sporno, da tožnica ima pravico do dodatka. Na odločitev o tem nima vpliva okoliščina, ali nosilec zavarovanja v tuji državi pokojnino izplačuje oziroma razlog, zakaj jo ne izplačuje. To je pomembno le pri odločitvi o tem, v kakšni višini se izplačuje: ali v višini razlike med osnovo in tolarsko protivrednostjo pripadajoče pokojnine (3. člen ZZSV), ali v višini osnove (prvi odstavek 4. člena ZZSV).

Glede na navedeno je odločitev nižjih sodišč pravilna, zato je revizijsko sodišče v skladu z določbo 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.