Jedro

Glede na okoliščine primera razpiše sodišče narok za obravnavo ugovora. V primeru spornih dejstev pa sodišče dolžnika napoti na pravdo.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da je njegov sklep o izvršbi z dne 26.11.1993 opr. št. I I 1407/93 postal pravnomočen glede dela glavnice v znesku 147.797,30 SIT ter hkrati kot neutemeljen zavrnilo dolžnikov ugovor proti navedenemu sklepu.

Proti temu sklepu se je pritožil dolžnik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj sodišče druge stopnje sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in ugotovi, da dolžnik ni več dolžan preživljati polnoletnega upnika od 11.11.1993. V obrazložitvi pritožbe navaja, da sodišče prve stopnje ob odločanju o dolžnikovem ugovoru ni upoštevalo dolžnikove navedbe, da je upnik Ž. P. že končal srednjo šolo pečarske smeri v letu 1993, o čemer obstoja tudi spričevalo izdano na omenjeni šoli. Upnik je zamolčal sodišču, da je vpisan pogojno, ter je že drugič vpisan v III. letnik srednje šole, sicer res druge usmeritve. Ob upoštevanju dejstva, da je upnik postal 11.11.1993 tudi polnoleten in sposoben na podlagi priznane izobrazbe preživljati samega sebe tožnik meni, da ne gre več za redno šolanje in torej ni več dolžan preživljati upnika. Zakon jasno nalaga obveznost staršem do preživljanja svojih otrok v času rednega šolanja tudi po polnoletnosti, vendar pa ni nikjer določeno, da morajo preživljati polnoletne otroke, če se le-ti redno ne šolajo in se v izogib redni zaposlitvi po končani šoli ponovno vpisujejo v isti letnik srednje šole, da bi živeli na tuj račun. Upnik pa že peto leto obiskuje neko srednjo šolo, česar dolžnik ni več pripravljen podpirati in ga k temu ne zavezuje zakon. Dalje tožnik poudarja, da mora po dovoljeni izvršbi plačevati upniku po zakoniti zastopnici M. P., ki pa to ni bila več v času vložitve izvršilnega predloga. Končno dolžnik še poudarja, da je formalno res prišlo do razveze oz. razdora družine na podlagi sporazuma, dejansko pa zaradi "prešuštva" upnikove matere.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je ob preizkusu izpodbijanega sklepa v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi ugotovilo, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Sodišče je dolžno dovoliti izvršbo, ko stranka to zahteva na podlagi pravnomočne in izvršljive odločbe, ki je izvršilni naslov. Pri tem se sodišče ne spušča v vprašanje obstoja terjatve, ki je ugotovljena v tem izvršilnem naslovu. Če dolžnk ugovarja, da kljub obstoju izvršilnega naslova izvršba ni dopustna, ker zaradi okoliščin, ki so nastopile po trenutku, na katrega se nanaša pravnomočnost izvršilnega naslova, terjatev ne obstoji več, oz. je ovirana, je treba ponovno odločiti o sami terjatvi. O tem pa izvršilno sodišče ne more odločiti, če so sporna dejstva, ker spada to v pristojnost odločanja pravdnega sodišča. V konkretnem primeru dolžnik zatrjuje, da upnik ni več upravičen do preživnine zaradi okoliščin, ki so nastopile na njegovi strani (polnoletnost, nezaposlenost, izredno šolanje). O tem pa sodišče v izvršilnem postopku ne more odločati, zato bo moral dolžnik najprej izpodbiti izvršilni naslov oz. v pravdnem postopku tožiti na ukinitev njegove preživninske obveznosti do upnika. Dolžnik pa v ugovoru niti v pritožbi ne zatrjuje kakih dejstev, ki bi sama po sebi povzročila prenehanje upnikove terjatve in ni podan noben razlog za ugovor iz 50. člena Zakona o izvršilnem postopku. Dolžnik je tudi očitno prezrl, da je v obravnavani zadevi upnik pooblastil za zastopanje svojo mater M. P. v pooblastilu z dne 16.11.1993, ki je v spisu (list. št. 8). Sodišče prve stopnje je tudi pravilno dovolilo izvršbo na podlagi pravnomočne sodbe Temeljnega sodišča v Ljubljani, enote v Ljubljani z dne 11.8.1981, opr. št. VI P 554/91 in obvestil o uskladitvi preživnine Centra za socialno delo L., po katerih mora dolžnik plačevati preživnino na naslov prejemnika M. P., G. 45. Ker je sodišče druge stopnje ugotovilo, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker tudi ni ugotovilo kakih formalnih kršitev iz razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter v skladu z določilom čl. 380 tč. 2 ZPP v zvezi s 14. členom Zakona o izvršilnem postopku potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker v pritožbi niso bili zaznamovani.

Določbe Zakona o pravdnem postopku in Zakona o izvršilnem postopku, na katerih temelji odločitev pritožbenega sodišča, so uporabljene na podlagi I. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 1/91-I).