Jedro

Poslovodstvo družbe tudi v primeru izjemno oteženih pogojev poslovanja ne sme iskati ustreznih, za družbo ugodnih poslovnih odločitev z neupoštevanjem oziroma kršenjem veljavne zakonodaje.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 150,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Novem mestu je z uvodoma citirano sodbo obsojenega R. B. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja kršitve pravic do sodelovanja pri upravljanju in kršitve sindikalnih pravic po prvem odstavku 200. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izrečena mu je bila pogojna obsodba z določeno kaznijo štirih mesecev zapora in s preizkusno dobo enega leta. Odločeno je bilo, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Z isto sodbo je bila spoznana za odgovorno tudi pravna oseba – gospodarska družba N., d. d. (sedaj N., d. d. - v stečaju), za storitev kaznivega dejanja kršitve pravic do sodelovanja pri upravljanju in kršitve sindikalnih pravic po prvem odstavku 200. člena KZ-1. Na podlagi prvega odstavka 6. člena Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (v nadaljevanju ZOPOKD) je bilo odločeno, da se navedeni pravni osebi kazen ne izreče. Po četrtem odstavku 95. člena ZKP je bila pravna oseba oproščena plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje je zagovornik obsojenca vložil pritožbo, ki jo je Višje sodišče v Ljubljani zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče je odločilo, da je obsojenec dolžan plačati stroške pritožbenega postopka in sicer na 180,00 EUR odmerjeno sodno takso.

3. Zoper pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenca vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri je uvodoma navedel, da jo vlaga iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP in je predlagal, da se izpodbijano sodbo spremeni ter obsojenca oprosti očitka po obtožnem predlogu ali pa podrejeno, da se razveljavi sodbi sodišča prve in druge stopnje ter zadevo vrne v novo sojenje.

4. V odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti je vrhovna državna tožilka podala mnenje, da je zahteva utemeljena, ker je podana kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Po mnenju vrhovne državne tožilke se sodišči nista opredelili do bistvenih zatrjevanj obrambe (da je bil na podlagi „drugih predpisov“ in na podlagi navodil nadzornega sveta ter zahtev za odprodajo poslovno nepotrebnega premoženja), zavezan ravnati, tako kot je ravnal. Poleg tega pa izpodbijani sodbi tudi nimata razlogov glede zatrjevanj, da je bilo ravnanje predsednika Sveta delavcev motivirano z osebnimi interesi.

5. Odgovor vrhovne državne tožilke je bil poslan obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki pa se o njem nista izjavila.

6. V zahtevi za varstvo zakonitosti se najprej oporeka stališču sodišča druge stopnje glede vprašanja, ali gre pri pravici delavcev do sodelovanja pri upravljanju po 75. členu Ustave RS (v nadaljevanju Ustava) za ustavno določeno temeljno človekovo pravico, saj naj bi po vsebini šlo le za pooblastilo zakonodajalcu, da „uredi način in pogoje sodelovanja pri upravljanju v gospodarskih organizacijah.“ Ker naj bi sodišči v izpodbijani sodbi dali prednost navedeni pravici do soodločanja po določbah 95. in 97. člena Zakona o sodelovanju delavcev pri upravljanju (v nadaljevanju ZSDU) v odnosu do pravic iz socialne varnosti in zdravstvenega varstva opredeljenih v 50. in 51. členu Ustave, naj bi bila odločitev „materialnopravno in ustavnopravno“ napačna. V nadaljevanju vložnik zahteve v zvezi s temi razlogi na več mestih očita izpodbijani sodbi, da ni bilo zavzeto stališče do tako izpostavljene kolizije pravic, kar naj bi predstavljalo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, kot tudi kršitev ustavnega načela zakonitosti (28. člen Ustave), domneve nedolžnosti (27. člen Ustave), pravnih jamstev v kazenskem postopku (29. člen Ustave), in sicer pravice, da ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje, ali priznati krivde, pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave); pred sodiščem druge stopnje pa naj bi bila kršena pravica do pravnega sredstva (25. člen Ustave).

7. Kolikor zahteva za varstvo zakonitosti s povzetimi stališči meri na to, da izpodbijana sodba nima razlogov oziroma nima razlogov o odločilnih dejstvih (kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP), je treba ugotoviti, da se je že sodišče prve stopnje vsebinsko opredelilo tudi do zatrjevane kolizije v zahtevi izpostavljenih pravic delavcev, ko je na podlagi izvedenega dokaznega postopka zaključilo, da se s prodajo obravnavanih počitniških kapacitet v Bohinjski Bistrici ne bi ničesar rešilo, saj glede na vrednost niso zadostovale niti za poravnavo „davčne obveznosti niti prispevkov delavcev“ (točka 13 obrazložitve). To je izhajalo predvsem iz izpovedb prič V. Z. in Z. Š. (točka 10 obrazložitve), ko je zlasti slednji navedel, da je bila „vrednost, ki je bila dosežena pri prodaji predmetnih nepremičnin, minimalna glede na celotni dolg“. Kolikor se vložnik zahteve s takim zaključkom na podlagi ocene izvedenih dokazov ne strinja, vsebinsko uveljavlja nedovoljen razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Sicer pa ne drži, da bi se sodišče druge stopnje opredeljevalo o prednosti katere od v ustavi zagotovljenih pravic pred drugimi, temveč je le določno navedlo, kako razumeti vsebino pravice delavcev do sodelovanja pri upravljanju in se pri tem sklicevalo tako na 75. člen Ustave, kot tudi na 95. in 97. člen ZSDU (točka 5 obrazložitve). Iz teh in nadaljnjih razlogov sodbe sodišča druge stopnje (zlasti iz točke 11 obrazložitve) tako povsem nedvoumno izhaja le, da je nujno upoštevanje pravice delavcev, ki jim jo zagotavlja 95. člen ZSDU, ko gre za razpolaganja s počitniškimi kapacitetami. Takemu stališču je treba pritrditi, saj ni mogoče sprejeti razlage, ki izhaja iz zahteve za varstvo zakonitosti, po kateri bi se uresničevanje ustavno varovanih človekovih pravic zagotavljalo s kršitvijo zakonskih določb, ki opredeljujejo in določajo druge pravice delavcev. Glede na navedeno Vrhovno sodišče v izpodbijani sodbi ne ugotavlja niti kršitev ostalih, v zahtevi sicer pavšalno navajanih ustavnih pravic.

8. Vložnikova stališča (sicer le navržena in neobrazložena), da gre v primeru kaznivega dejanja po 200. členu KZ-1 za dejanje trajanja, ki ga ni mogoče storiti z nižjo obliko krivde kot z obarvanim, direktnim naklepom so neutemeljena. Že iz ubeseditve izvršitvenega načina kaznivega dejanja po prvem odstavku 200. člena KZ-1 je razvidno, da gre lahko za enkratno dejanje storilca (prepreči, onemogoči, zlorabi, ovira) in torej ni potrebno daljše časovno trajanje. Poleg tega iz zakonske opredelitve tega kaznivega dejanja ne izhaja način storitve z obarvanim, direktnim naklepom, kar pa tudi sicer ni relevantno v obravnavanem primeru, ko sodba sodišča prve stopnje ugotavlja, da je obsojenec dejanje storil z direktnim naklepom.

9. V zahtevi se utemeljuje, da je svet delavcev gospodarske družbe N., d. d. (v nadaljevanju N.), ko ni dal soglasja za prodajo sedmih garsonjer, počitniških kapacitet v Bohinjski Bistrici, ravnal v nasprotju z namenom zakona, torej nezakonito, pri čemer naj bi prevladal individualni interes nad interesom skupine delavcev; da je zato šlo za zlorabo navedene pravice in da svet delavcev niti ni odločil v zakonsko določenem roku osmih dni, zaradi česar naj bi obsojenec ne bil več vezan na odločitev sveta delavcev. Glede na to, da presoje zakonitosti odločanja sveta delavcev v navedenem smislu sodišči v izpodbijani sodbi nista podali, naj bi bila storjena kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Vendar je zahteva tudi v tem delu neutemeljena, saj vsebinsko izpodbija ugotovljeno dejansko stanje o upravičenosti odrekanja soglasja sveta delavcev za prodajo navedenih nepremičnin in gre torej za uveljavljanje nedovoljenega razloga (drugi odstavek 420. člena ZKP). Sicer pa iz izpodbijane sodbe izhaja ocena, da je svet delavcev ravnal v okviru svojih pristojnosti, torej zakonito (posebej je v tem pogledu zavzelo stališče sodišče druge stopnje v točki 11 obrazložitve). Pri tem je bilo upravičeno opozorjeno, da določba 95. člena ZSDU ne daje možnosti izogniti se obveznosti delodajalca, da pridobi soglasje sveta delavcev v zvezi z razpolaganjem s počitniškimi zmogljivostmi (kot tudi v drugih primerih, ki jih ta določba izrecno navaja, a za obravnavo te zadeve niso relevantni).(1) Je pa že iz v izpodbijani sodbi ugotovljenega poteka dogovarjanja in usklajevanja med obsojencem in svetom delavcev razvidno, da zakonski rok osmih dni, v katerem mora svet delavcev sprejeti odločitev o predlogu za taka razpolaganja, sicer se šteje, da z njimi soglaša (drugi in tretji odstavek 95. člena ZSDU), v tej fazi ni bil več upošteven, saj je svet delavcev že predhodni upravi N. zavrnil predlagana razpolaganja s temi nepremičninami in je šlo v tem primeru za nadaljnja, ponovna prepričevanja in utemeljevanja obsojenca, zakaj bi naj bila njihova odprodaja nujna ter za njegova pogajanja s svetom delavcev, da bi vendar dobil njegovo soglasje.

10. Glede na navedeno, pravilno zavzeto stališče v izpodbijani sodbi, da je bila pridobitev soglasja sveta delavcev nujna za izvedbo prodaje zadevnih počitniških zmogljivosti v Bohinjski Bistrici, so odvečne in za presojo obsojencu očitanega ravnanja neupoštevne ter zato neutemeljene tudi vse ostale navedbe iz zahteve za varstvo zakonitosti, kot so: - pridobitev pogojnega oziroma delnega naknadnega soglasja sveta delavcev; - izvedba prodaje šele v naslednjem letu, ko naj bi „bila družba v povsem drugih pogojih poslovanja in primežu davčnih dolgov“; - nujnost upoštevanja odločitev nadzornega sveta, ki je terjal prodajo poslovno nepotrebnega premoženja, kar naj bi izključilo protipravnost obsojenčevega ravnanja; - domnevna konfliktnost obravnavane obveznosti pridobiti in upoštevati soglasje sveta delavcev po 95. členu ZSDU z obveznostmi po Zakonu o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – v nadaljevanju ZFPPIPP; - oddaja počitniških kapacitet, med njimi tudi tistih v Bohinjski Bistrici, v brezplačen najem sindikalni skupini N., d. d., zastopani po predsedniku M. B., kar naj bi kazalo na interes sindikata, da zavlačuje s prodajo; - nujnost prodaje počitniških kapacitet zaradi poplačila davčnih obveznosti in s tem v zvezi dano soglasje Davčne uprave Novo mesto za njihovo prodajo.

Nobena od navedenih okoliščin ni torej upravičevala takega obsojenčevega ravnanja, ki bi pomenilo kršitev zakonsko določene obveznosti iz 95. člena ZSDU. Drugačno stališče bi namreč pomenilo, da lahko poslovodstvo družbe v primeru izjemno oteženih pogojev poslovanja išče ustrezne, za družbo ugodne poslovne odločitve, tudi z neupoštevanjem oziroma kršenjem veljavne zakonodaje.

11. Vložnik zahteve ponavlja že v pritožbi uveljavljano stališče, da je obsojenec v obravnavanem primeru ravnal v pogojih skrajne sile, ko je upošteval odredbo nadzornega sveta in „dogovor z bankami“ glede prodaje počitniških kapacitet. S tem naj bi bila izključena protipravnost obsojenčevega ravnanja, ker je na ta način odvračal nezakrivljeno nevarnost (glede na nastop svoje funkcije v N. 2. junija 2008 obsojeni naj ne bi bil odgovoren za predhodna zadolževanja), ki je grozila družbi zaradi prehoda v pogoje insolventnosti, čemur bi sledila nevarnost prodaje nepremičnin družbe „pod ceno“ zaradi davčne izvršbe na dražbi ter posledično ogrozitev socialne varnosti zaposlenih, ker ne bi bile izplačane plače in prispevki delavcev, sledil pa bi „stečaj v najmanj dveh mesecih.“ Na enake pritožbene navedbe je odgovorilo že sodišče druge stopnje (točka 12 obrazložitve), čemur ni treba ničesar dodati, glede na to, da utemeljitev zahteve teh razlogov sodbe v ničemer ne omaja.

12. Tudi navedba vložnika zahteve, da bi naj sodišče druge stopnje napačno zavrnilo stališče, da je šlo pri ravnanju obsojenca za dejanje majhnega pomena, je neutemeljena. Vložnik se pri tem opira na svojo oceno o domnevno privilegiranem položaju sveta delavcev v izpodbijani sodbi, na neupoštevanje pritiska bank in DURS ter da je napačno stališče v sodbi o nedoseganju takšne ravni finančnih težav podjetja, „da bi opravičevale storitev kaznivega dejanja“ - s čimer vse se izpodbija ugotovljeno dejansko stanje glede navedenih okoliščin in gre torej za nedovoljen razlog za to izredno pravno sredstvo.

13. V zaključnem delu zahteve vložnik ponovi, da je že v pritožbi izpostavil pristranskost izpodbijane sodbe, da je ta „pravno strokovno in v dejanskem pogledu nepravilna“, ponovi določbe Ustave, ki naj bi bile pri tem kršene in v alinejah našteje razloge, ki da jih sodišče ni obravnavalo oziroma obrazložilo (kot na primer glede obsojenčevega zagovora in zatem dokazovanje obstoja kaznivega dejanja z zagovorom, negativno vrednostno opredeljevanje do izjav in ravnanj obsojenca in kršenje njegovega privilegija zoper samoobtožbo, neupoštevanje številnih kolizij interesov in pravic, posameznih konkretnih znakov kaznivega dejanja in dokazov, najemne pogodbe s sindikatom in osebnega interesa predsednika sindikata, predsednika sveta delavcev in člana nadzornega sveta, izkrivljeno prikazovanje izpovedb prič, na škodo obrambe, zlasti sporni položaj in pričanje V. Z., zapis neresnice o vodstvu podjetja kot kupcih počitniških kapacitet). Pri tem pa gre za razloge, ki so ostali na povsem pavšalni ravni golih trditev vložnika in jih zato niti ni mogoče vsebinsko preizkusiti, ali pa gre za nedovoljeno uveljavljanje zmotne ocene dejanskega stanja (na primer oporekanje dokazni oceni izpovedb prič, drugih dokazov in zagovora obsojenca), kot tudi ponavljanje stališč, katera so bila že v gornjih točkah zavrnjena kot neutemeljena. Kolikor se pri tem ponovno izpostavlja v izreku izpodbijane sodbe opisano obsojenčevo ravnanje – objava vabila za dajanje ponudb za nakup obravnavanih nepremičnin v letu 2009, kar da samo po sebi še ni pomenilo razpolaganja z njimi, za katero bi bilo potrebno soglasje sveta delavcev, Vrhovno sodišče ugotavlja, da se je o tem že opredelilo sodišče druge stopnje v okviru presoje ugotovljenega dejanskega stanja (točka 8 obrazložitve). Pri tem je bilo to ravnanje obsojenega ocenjeno v luči njegove odločitve, da se te nepremičnine proda, ne glede na nesoglasje sveta delavcev in čeprav sama objava navedenega vabila ni pomenila še dejanskega razpolaganja z nepremičninami, je pa bila pomembna okoliščina za oceno obsojenčevega nadaljnjega (naklepnega) ravnanja, ko je te nepremičnine dejansko prodal. 14. Zaradi navedenih razlogov, ko v izpodbijani sodbi niso bile ugotovljene bistvene kršitve določb kazenskega postopka, niti kršitve kazenskega zakona, zahteva pa vsebinsko uveljavlja predvsem zmotno ugotovljeno dejansko stanje, je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.

15. Glede na gmotne razmere obsojenca, razvidne iz njegovih osebnih podatkov in na podlagi 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, je bilo odločeno, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso v višini 150,00 EUR.

(1) Glej na primer stališče Mate Gostiše v Pravni praksi, št. 43, str. 24-25, kjer pravi: „...svet delavcev je v tem primeru le eden izmed subjektov odločanja, katerega glas „za“ je nujno potreben za sprejem odločitve…gre za povsem avtonomno poslovno odločitev, o smotrnosti katere tudi sicer ni mogoče arbitrirati oziroma razsojati po pravni poti. Zato tudi morebitna vsebinska (ne)upravičenost odklonitve soglasja sveta delavcev v danem primeru ne more biti predmet arbitražne presoje.“