Jedro

Glede na jezikovno razlago določbe prvega odstavka 135. člena KZ-1 gre pri temeljni obliki kaznivega dejanja grožnje zgolj za verbalni delikt oziroma poseg v oškodovančevo življenjsko, telesno in duševno integriteto, medtem ko grdo ravnanje že pomeni neposredno uresničitev grožnje, ker se s takim ravnanjem že realno poseže v oškodovančevo telesno in duševno celovitost. Ker se v obravnavanem primeru obdolženki očita, da je z mld. oškodovancem grdo ravnala s tem, ko ga je vlekla za uho in ga je večkrat udarila po zadnjici, pa je obdolženka presegla verbalni nivo grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1. Z fizičnim kaznovanjem mld. oškodovanca je posegla v njegovo telesno in duševno integriteto. Grožnjo je udejanila. Resna grožnja je bila torej vsebovana že v samem grdem ravnanju, zato ni nobene potrebe, da bi abstraktni del opisa kaznivega dejanja vseboval še očitek o resni grožnji.

Neutemeljena so tudi pritožbena izvajanja, da v opisu očitanega kaznivega dejanja ni konkretiziran namen ustrahovanja.

Opisana dejanja obdolženke (vlačenje za uho in večkratni udarci po zadnjici) pa so nedvomno takšne narave in intenzitete, da so pri vsakemu otroku, staremu od 3 do 4 leta, objektivno zmožna povzročiti občutek prestrašenosti in ogroženosti.

Izrek

Pritožbi zagovornika obdolžene B.Š. in okrožnega državnega tožilca se zavrneta kot neutemeljeni in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče na Ptuju je s sodbo I K 12536/2016 z dne 3. 4. 2019 obdolženo B.Š. iz razloga po 4. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe, da naj bi storila kaznivo dejanje grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po prvem odstavku 96. člena ZKP je odločilo, da obremenjujejo stroški tega kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženke in potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika, proračun. Po tretjem odstavku 97. člena ZKP pa bremenijo stroški postavljenega pooblaščenca mladoletnega oškodovanca proračun.

2. Zoper to sodbo sta se pritožila: - zagovornik obdolženke, ki je svojo pritožbo tudi dopolnil, in sicer zaradi bistvenih določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, s predlogom, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženko oprosti obtožbe na podlagi 1. točke 358. člena ZKP, oziroma podredno, da jo oprosti obtožbe na podlagi 3. točke 358. člena ZKP; - okrožni državni tožilec zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, s predlogom, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da obdolženko spozna za krivo storitve kaznivega dejanja grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena ZKP in ji za to kaznivo dejanje izreče pogojno obsodbo, v kateri se ji določi kazen štiri mesece zapora in preizkusna doba enega leta, oziroma podredno, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje.

3. Pritožbi nista utemeljeni.

K pritožbi zagovornika obdolžene B.Š.

4. Zagovornik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z navajanji, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali je mladoletni oškodovanec utrpel strah za življenje in telo, ampak je ugotavljalo zgolj bolečnost določenih delov telesa in psihično prizadetost v obliki strahu, zaradi česar so razlogi izpodbijane sodbe v tem delu nejasni. Pritožba nima prav, ker se je sodišče prve stopnje v točki 10 obrazložitve izpodbijane sodbe do tega jasno opredelilo, ko je pojasnilo, da je mld. oškodovanec utrpel tako fizične bolečine in psihično prizadetost v obliki strahu in občutka osebne ogroženosti, opisano ravnanje obdolženke pa ne vzdrži drugačne razlage od te, da se je mld. oškodovanec zaradi tega počutil prestrašeno. Ker je obdolženka z opisanim grdim ravnanjem že posegla v njegovo telesno in osebno integriteto, je jasno, da občutek ogroženosti zajema tako strah za njegovo telesno kot tudi duševno celovitost, pri tem pa je sodišče prve stopnje tudi opisalo, kako so se te posledice kazale v zunanjem svetu (tesnoba, nerazpoloženost, jokavost, itd.), zato zatrjevana kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

5. Zagovornik v pritožbi in dopolnitvi pritožbe kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP utemeljuje s tem, da je sodišče prve stopnje napačno opredelilo zakonske znake kaznivega dejanja grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 372. člena ZKP, s čimer je hkrati tudi kršilo ustavno načelo zakonitosti v kazenskem pravu po 28. členu Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Po mnenju zagovornika bi se morala v obravnavanem primeru zgornja zakonska premisa glasiti: „Kdor komu, zato da bi ga ustrahoval, z grdim ravnanjem resno zagrozi, da bo napadel njegovo telo, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do enega leta,“ v skladu s tem pa bi moralo biti v opisu kaznivega dejanja opredeljeni in konkretizirani (1) zakonski znak namen ustrahovanja, (2) „sredstvo“ grdega ravnanja ter (3) resna grožnja z napadom na telo. Po stališču zagovornika pa v obravnavanem primeru ni podan zakonski znak namen ustrahovanja, v opisu pa manjka tudi zakonski znak resne grožnje, poleg tega pa vsaka oblika strahu ne pomeni ogroženosti osebe zaradi pričakovanega napada na življenje in telo.

6. Pritožba nima prav, saj si zagovornik napačno razlaga zakonsko dikcijo kaznivega dejanja grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1. V prvem odstavku citiranega člena je namreč inkriminirana temeljna oblika tega kaznivega dejanja, ki je storjeno z resno grožnjo, v drugem odstavku pa je inkriminirana kvalificirana oblika tega dejanja, ki je lahko storjeno na več alternativnih izvršitvenih načinov, med drugim tudi z grdim ravnanjem. Grdo ravnanje tako ni zgolj sredstvo, s katerim se lahko izvrši kaznivo dejanje grožnje, kot si to zagovornik napačno razlaga, ampak samostojno izvršitveno ravnanje,1 ki zaradi svoje intenzitete posega v oškodovančevo življenjsko, telesno in duševno integriteto zahteva strožje sankcioniranje v primerjavi z resno grožnjo po prvem odstavku 135. člena KZ-1. Glede na jezikovno razlago določbe prvega odstavka 135. člena KZ-1 gre pri temeljni obliki kaznivega dejanja grožnje zgolj za verbalni delikt oziroma poseg v oškodovančevo življenjsko, telesno in duševno integriteto, medtem ko grdo ravnanje že pomeni neposredno uresničitev grožnje, ker se s takim ravnanjem že realno poseže v oškodovančevo telesno in duševno celovitost. Ker se v obravnavanem primeru obdolženki očita, da je z mld. oškodovancem grdo ravnala s tem, ko ga je vlekla za uho in ga je večkrat udarila po zadnjici, pa je obdolženka presegla verbalni nivo grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1. Z fizičnim kaznovanjem mld. oškodovanca je posegla v njegovo telesno in duševno integriteto. Grožnjo je udejanila. Resna grožnja je bila torej vsebovana že v samem grdem ravnanju, zato ni nobene potrebe, da bi abstraktni del opisa kaznivega dejanja vseboval še očitek o resni grožnji.2 Zato se pritožbena izvajanja v smeri, da bi opis moral zajemati tudi zakonski znak resne grožnje, pokažejo kot neutemeljena.

7. Neutemeljena so tudi pritožbena izvajanja, da v opisu očitanega kaznivega dejanja ni konkretiziran namen ustrahovanja. Obdolženki se namreč jasno očita, da je z mld. oškodovancem grdo ravnala ravno z namenom ustrahovanja, ki je rezultiralo v tem, da se je mld. oškodovanec počutil prestrašenega in ogroženega, saj je abstraktni in konkretni opis kaznivega dejanja potrebno brati skupaj v medsebojni povezavi. Sicer po ustaljeni sodni praksi za izpolnjenost zakonskih znakov kaznivega dejanja ne zadostuje subjektivni občutek oškodovanca, ali je bil zaradi dejanja prestrašen ali ne, ampak mora iti za tako dejanje, ki je glede na njegovo naravo in intenziteto objektivno zmožno povzročiti občutek strahu za telesno in duševno celovitost oškodovanca. Opisana dejanja obdolženke (vlačenje za uho in večkratni udarci po zadnjici) pa so nedvomno takšne narave in intenzitete, da so pri vsakemu otroku, staremu od 3 do 4 leta, objektivno zmožna povzročiti občutek prestrašenosti in ogroženosti. Glede na navedeno je tako ugotoviti, da je tak opis povsem korekten, saj iz njega v zadostni meri izhaja očitek, da je obdolženka očitano ravnanje storila z namenom ustrahovati oškodovanca.

8. Glede na navedeno po zagovorniku zatrjevana kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP ni podana, posledično pa tudi ni podana v dopolnitvi pritožbe uveljavljana kršitev Ustave. S preostalimi pritožbenimi izvajanji v zvezi s tem, da ni podan zakonski znak namen ustrahovanja, ker je obdolženka ravnala z zgolj namenom umiriti mld. oškodovanca in ga disciplinirati, pa zagovornik napada pravilnost prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Kazenski zakon je namreč kršen le tedaj, kadar sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje uporabi napačen zakon ali ga sploh ne uporabi. Zato zmotna ugotovitev dejanskega stanja, ki jo uveljavlja zagovornik, ne more imeti za posledico kršitev kazenskega zakona.

9. Pritožbi zagovornika pa ni mogoče pritrditi niti v delu, ko graja pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja obravnavanega kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženke in izvedene dokaze pa je pravilno ocenilo in na tej osnovi zanesljivo ugotovilo, da je obdolženka s svojim ravnanjem izpolnila zakonske znake kaznivega dejanja grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1, za kar je v izpodbijani sodbi navedlo tehtne in prepričljive razloge. Pritožbeno sodišče z njimi v celoti soglaša in se zato v izogib ponavljanju nanje tudi sklicuje, v zvezi s pritožbenimi navedbami zagovornika pa dodaja naslednje:

10. Bistvo pritožbe je v graji dokazne ocene, s katero zagovornik ne soglaša, saj meni, da je sodišče prve stopnje nekritično ocenilo izvedene dokaze s tem, ko je sledilo izpovedbi staršev mld. oškodovanca, ravnatelja in njegove pomočnice, ki so vsi močno zainteresirani za obsodbo obdolženke, pri tem pa je neutemeljeno odreklo verodostojnost izpovedbi priče S.K., ki je z obdolženko delala v skupini in je edina poznala razmere v igralnici, ni pa zaznala, da bi bil mld. oškodovanec kritičnega dne kakorkoli prizadet ali jokav, ampak je še naprej metal copate v druge speče otroke. Zagovornik ponavlja zagovor obdolženke, da je mld. oškodovanca želela zgolj umiriti.

11. S takimi pritožbenimi izvajanji ni moč soglašati. Sodišče prve stopnje zagovoru obdolženke, da je mld. oškodovanca zgolj prijela z rokami pod glavo in ritko ter ga položila na ležalnik, da bi zaspal, utemeljeno ni sledilo. Podlago za to je imelo v izpovedbi matere mld. oškodovanca K.G., kateri je slednji še istega dne, ko se je zgodil obravnavani dogodek, pred nočnim počitkom zaupal, kaj se je tega dne dogajalo v vrtcu, in sicer da ga je obdolženka vlekla za uho in ga je trikrat udarila po zadnjici, ker je bil poreden. Njeno izpovedbo je v celoti potrdil tudi oče mld. oškodovanca. Tudi njemu je sin, sicer nekaj dni po dogodku, povedal, da ga je obdolženka udarila po ritki. Njuni izpovedbi sta podprti tudi z izpovedbo ravnatelja M.Š. in pomočnice ravnatelja E.K., ki sta po obvestilu staršev o dogodku začela s preverjanjem okoliščin, zaradi česar je bil posledično izveden postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Oba sta poudarila, da jima je obdolženka sama priznala, da je mld. oškodovanca udarila po zadnjici. Pritožba njihove izpovedbe ocenjuje kot neverodostojne ter navaja, da obdolženko bremenijo, ker so se zavedali, da so ji storili veliko krivico, ko je zaradi tega obdolženka ostala brez zaposlitve in so morali vztrajati pri svojih izjavah, vendar zagovornik s takimi pritožbenimi izvajanji, ko podaja lastno oceno izpovedb navedenih prič, ne more uspeti. Sodišče prve stopnje je namreč v točkah 5-7 obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo tehtne razloge, zakaj izpovedbam teh prič verjame. Ugotovilo je, da so skladne v bistvenih podrobnostih in tudi podprte z listinsko dokumentacijo v spisu. Zato se pritožbeno sodišče z dokazno oceno sodišča prve stopnje v celoti strinja.

12. Posledično sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo izpovedbi priče S.K., kar je tehtno obrazložilo v točki 8 izpodbijane sodbe. Priča je na glavni obravnavi zanikala navedbe, ki jih je po dogodku podala materi mld. oškodovanca, ravnatelju in njegovi pomočnici o strogem in grobem odnosu obdolženke do otrok v skupini oziroma o njenih bolj grobih strokovnih prijemih. To je obrazložila z navajanjem, da je bila v tako izjavo prisiljena zaradi grožnje, da bo izgubila službo. Slednji so to zanikali, prezreti pa ni, da priča dogodka ni videla in da je ob prihodu v igralnico zaznala, da se je pred njenim prihodom tam očitno nekaj zgodilo, saj je mld. oškodovanec še metal copate, obdolženka pa je bila „iz sebe.“ Zaznala je torej del tega, kar je mld. oškodovanec istega večera povedal materi pred spanjem. Okoliščina, da priča pri mld. oškodovancu takrat ni zaznala stiske (joka), pa ob upoštevanju preostalih izvedenih dokazov, ne dokazuje, da se obravnavani dogodek ni zgodil. Mld. oškodovanec je namreč zvečer spontano povedal, da je bil v vrtcu poreden in da je dobil po ritki ter da ga je vzgojiteljica potegnila za uho, oba starša pa sta kot priči skladno izpovedala, da sta v naslednjih dneh pri njem opazila določene posledice, povezane s tem dogodkom, ki so se kazale v njegovem psihičnem razpoloženju in odnosu do obiskovanja vrtca, in čeprav niso bile zelo hude in dolgotrajne, pa so vendarle bile prisotne in so kazale, da je do dogodka prišlo. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni podvomilo v izpovedbo staršev, ki sta izpovedovala zgolj to, kar jima je o obravnavanem dejanju zaupal mld. oškodovanec, pri čemer slednji ni imel razloga, da bi po krivem obremenil obdolženko opisanega nasilja, pri čemer ni prezreti, da je hkrati priznal, da je obdolženki pred tem nagajal. Sodišče prve stopnje pa tudi ni imelo razloga, da bi podvomilo v verodostojnost izpovedbo priče M.Š. in E.K., pa tudi v izpovedbi staršev mld. oškodovanca, ob upoštevanju, da so vsi izpovedali, da so bili do takrat z delom obdolženke zadovoljni in da so bili z njo tudi v dobrih odnosih. Razlogov, da bi jo po krivem obremenili očitanega kaznivega dejanja, utemeljeno ni zaznalo.

13. Pritožbi zagovornika, ni mogoče pritrditi, ko zatrjuje, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je obdolženka obravnavano dejanje storila z namenom ustrahovanja. Mld. oškodovanca je sicer lahko želela umiriti in pri njem doseči, da pri počitku ne bi motil drugih otrok, vendar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in v točki 10 tehtno pojasnilo, da je to storila z ustrahovanjem ter da je tak namen tudi imela. Pritožbeno sodišče zato z razlogi prvostopne sodbe soglaša. Nemirnost otroka ni in ne sme biti opravičilo za njena dejanja. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je obdolženka s svojim ravnanjem izpolnila vse objektivne in subjektivne zakonske znake očitanega kaznivega dejanja, pri tem je tudi pravilno ugotovilo njeno krivdo, to je direktni naklep, kar je v izpodbijani sodbi vse tehtno obrazložilo. Ker pritožba tudi v nadaljevanju podala lastno oceno izvedenih dokazov in se sklicuje na zagovor obdolženke, ne more biti uspešna.

K pritožbi državnega tožilca

14. Državni tožilec uvodoma navaja, da se pritožuje zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, pri čemer ne opredeli, katero kršitev iz 371. člena ZKP uveljavlja, tega pa ni mogoče razbrati niti iz vsebine pritožbenih izvajanj. Prav tako pa ne konkretizira v uvodu uveljavljene kršitve kazenskega zakona po 2. točki 372. člena ZKP, zato pritožbe v temu delu ni moč preizkusiti, pritožbeno sodišče pa ob preizkusu sodbe po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP) zatrjevanih kršitev ni ugotovilo. Je pa iz vsebine pritožbenih navedb razbrati, da graja ugotovljeno dejansko stanje, ko navaja, da je sodišče prve stopnje na podlagi očitno zmotnih dejanskih zaključkov napravilo napačen sklep o podani nesorazmernosti med majhnim pomenom kaznivega dejanja ter posledicami, ki bi jih povzročila obsodba.

15. Vendar pa pritožbeno sodišče po preizkusu razlogov izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb okrožnega državnega tožilca ugotavlja, da je sodišče prve stopnja vsa odločilna dejstva tudi v zvezi s tem vprašanjem ugotovilo pravilno in popolno, saj je izvedlo vse potrebne dokaze, jih ocenilo, napravilo pravilne dokazne zaključke in zanje navedlo tudi prepričljive razloge. Zaključki sodišča prve stopnje so logični, prepričljivi in izkustveno sprejemljivi, zato je ob pravilni uporabi določbe 4. točke 358. člena ZKP obdolženko utemeljeno oprostilo obtožbe za očitano kaznivo dejanje.

16. V točki 13 obrazložitve izpodbijane sodbe so navedene številne okoliščine, ki govorijo v prid temu, da je podana nesorazmernost med majhnim pomenom kaznivega dejanja in posledicami, ki bi jih za obdolženko povzročila obsodilna sodba in pritožbeno sodišče jih ocenjuje kot pravilno ovrednotene. Gre za težo kaznivega dejanja, ki se kaže v predpisani kazni za storjeno kaznivo dejanje grožnje po drugem odstavku 135. člena KZ-1, ko je za navedeno kaznivo dejanje, kljub temu da gre za kvalificirano obliko tega kaznivega dejanja, predpisana denarna kazen ali zapor do enega leta, zaradi česar je to družbi manj nevarno kaznivo dejanje. Sodišče prve stopnje ni prezrlo niti, da so posledice, ki jih je mld. oškodovanec utrpel s kaznivim dejanjem, neznatne in da niso trajale dlje časa, pri tem pa se je oprlo na mnenje sodne izvedenke klinične psihologije T.P.J.. Pravilno je upoštevalo osebne lastnosti obdolženke, ki je zaradi svojega dejanja že utrpela zanjo hude posledice, ki so se kazale v izgubi službe. Ob upoštevanju njene starosti pa je pravilno ugotovilo, da gre tudi za težje zaposljivo osebo, ki bi jo obsodilna sodba še dodatno ovirala pri iskanju zaposlitve. Nadalje je sodišče prve stopnje pri zaključku, da gre v obravnavanem primeru za dejanje majhnega pomena, pravilno upoštevalo tudi okoliščine, v katerih je bilo dejanje storjeno in osebnostne lastnosti mld. oškodovanca, za katerega je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je šlo za težje vodljivega otroka. Pravilno je tudi izpostavilo, da obdolženka do sedaj še ni bila obsojena in da je šlo pri obravnavanem dejanju za osamljen primer v obdolženkini 34-letni karieri vzgojiteljice, pri čemer je njeno dejanje mogoče pripisati neprimerni reakciji na obnašanje mld. oškodovanca v času opoldanskega počitka. Do tedaj je bila pri svojem delu vzgojiteljice vzorna in so bili starši otrok in njeni nadrejeni z njenim delom zadovoljni, otroci pa so jo imeli radi. Glede na izpovedbo priče S.K. pa jo je rad imel tudi mld. oškodovanec, kar je sodišče prve stopnje tudi pravilno upoštevalo.

17. Ob takih ugotovitvah pritožbene navedbe državnega tožilca, ki se zavzema za izrek sankcije opozorilne narave tako z vidika specialne kot generalne prevencije, ne morejo omajati pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje, da obdolženko oprosti po 4. točki 358. člena ZKP. Kljub taki odločitvi sodišča je sporočilo izpodbijane sodbe še vedno jasno: podobna ravnanja s strani učiteljev in vzgojiteljev so kazenskopravno nedopustna. Le narava in teža očitanega kaznivega dejanja ne dosegata meje, ki bi zahtevala kazenskopravno intervencijo kot skrajno sredstvo družbenega odzivanja na odklonska ravnanja, še posebej ob prisotnosti kratkotrajnih neznatnih posledic v sferi mld. oškodovanca.

18. Po obrazloženem se pokaže, da pritožbi zagovornika in okrožnega državnega tožilca ne moreta omajati pravilnosti prvostopenjskih dejanskih ugotovitev in pravnih zaključkov, zaradi česar sta njuni pritožbi zoper prvostopni oprostilni izrek neutemeljeni. Ker pa pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbah zagovornika obdolženke in okrožnega državnega tožilca odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

19. Ker je z odločbo višjega sodišča odločeno deloma v obdolženkino korist, se v skladu z drugim odstavkom 98. člena ZKP sodna taksa ne določi. 1 Prim.: sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 19411/2012-54 z dne 27. 8. 2015. 2 Prim: sodbi Vrhovnega sodišče RS I Ips 40318/2013-61 z dne 9. 7. 2015 in I Ips 47349/2014-65 z dne 6. 4. 2017.