Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

Up-1084/17, U-I-189/17

Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

14. 1. 2021

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopkih za preizkus pobude in ustavne pritožbe družbe Frutarom Etol Tovarna arom in eteričnih olj, d. o. o., Škofja vas, ki jo zastopa Ivan Šalinovič, odvetnik v Ljubljani, na seji 14. januarja 2021

sklenilo:

1.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti tretjega in četrtega odstavka 74. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 13/11 – uradno prečiščeno besedilo, 32/12, 94/12, 111/13, 90/14, 91/15, 63/16, 69/17, 36/19 in 66/19) se zavrne.

2.Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. X Ips 96/2017 z dne 30. 8. 2017 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča št. I U 653/2016 z dne 3. 1. 2017 in z odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Celje, št. DT 0610-12/2008-150(040704,16) z dne 25. 3. 2011 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pobudnica očita neskladje izpodbijanih določb Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) z načelom jasnosti in pomenske določljivosti predpisov iz 2. člena Ustave. Po mnenju pobudnice izpodbijani določbi ne vsebujeta nobenih meril za razmejitev med vrstami pravnih poslov, ki jih omenjata, zato naj davčni zavezanci ne bi mogli vedeti, v katerih primerih bo davčni organ posamezni pravni posel ocenil kot navidezni pravni posel iz tretjega odstavka in v katerih kot pravni posel izogibanja oziroma zlorabe iz četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2. Po navedbah pobudnice naj bi bila tudi sodna praksa Upravnega sodišča in Vrhovnega sodišča v zvezi s tem neenotna. Sodišči naj bi v nekaterih primerih sprejeli stališče, da je gospodarska oziroma ekonomska vsebina dogodkov glede na 74. člen ZDavP-2 lahko zakrita bodisi s sklepanjem navideznih pravnih poslov bodisi s sklepanjem pravnih poslov, ki pomenijo izogibanje ali zlorabo drugih predpisov oziroma ob hkratni uporabi obeh, v drugih primerih pa naj bi izdali sodbe, ki temeljijo samo na tretjem oziroma samo na četrtem odstavku 74. člena ZDavP-2. Nejasnost in nedoločnost razlikovanja med navedenima določbama naj bi potrjeval tudi pobudničin konkreten primer, v katerem je Upravno sodišče presodilo, da so bili sporni pravni posli navidezni pravni posli, Vrhovno sodišče pa je na podlagi istega dejanskega stanja štelo, da je šlo za pravne posle izogibanja oziroma zlorabe.

2.Protiustaven naj bi bil tudi četrti odstavek 74. člena ZDavP-2. Merilo ekonomske vsebine, ki ga vsebuje, naj bi bilo povsem nejasno in nedoločno. Davčni zavezanci naj ne bi mogli vedeti, kdaj bo to merilo izpolnjeno oziroma kaj vse morajo storiti, da bi mu zadostili. Bistveno vprašanje naj bi bilo, kaj je tista meja, kjer bi davčni organ in sodišča zaključili, da ima določena transakcija ekonomsko vsebino in je kot taka skladna z določbami ZDavP-2. Četrti odstavek 74. člena v zvezi s 5. členom ZDavP- 2 naj bi davčnim organom in sodiščem omogočal, da si ga v vsakem konkretnem primeru razlagajo samovoljno oziroma tako, da v vsakem konkretnem primeru postavijo drugačen standard za presojo ekonomske vsebine pravnih poslov. Prav tako naj ne bi bilo mogoče napolniti vsebine izrazov izogibanje in zloraba iz četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2, niti ob uporabi sodne prakse ne, saj naj bi bila ta še povsem neenotna in nekonsistentna.

3.Pobudnica še navaja, da v njenem konkretnem primeru, v katerem so se na podlagi 74. člena ZDavP-2 ocenjevali tudi pravni posli, ki so bili izvedeni v letu 2004, ni bilo mogoče govoriti o jasnem in določnem pojmu davčnega izogibanja, ki se ji je očitalo. V letu 2004 naj bi spoštovala veljavno zakonodajo in vse posle izvedla v skladu z njo. Pravila iz tretjega in četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2 so bila v davčno zakonodajo po vsebini prvič vključena v letu 2005 s 7. členom Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 21/06 – uradno prečiščeno besedilo in 58/06 – popr. – v nadaljevanju ZDavP-1). Zato v letu 2004 sodne prakse na področju davčnega izogibanja še ni moglo biti.

4.Pobudnica je vložila tudi ustavno pritožbo zoper odločitve davčnega organa in upravnih sodišč v njeni zadevi. Davčni organ je pritožnici za obdobje od 1. 1. 2004 do 31. 12. 2006 odmeril prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine v višini 1.753.683,68 EUR in pripadajoče obresti v višini 296.690,00 EUR na podlagi ocene, da je bilo opcijsko nagrajevanje (podelitev pravice do nakupa delnic pritožnice po določeni (nižji) ceni) pritožničinih vodilnih kadrov (zaposlenih, članov uprave in nadzornega sveta) izvedeno na način, da bi se pritožnica kot izplačevalka nagrade in prejemniki nagrade izognili obdavčitvi v Republiki Sloveniji. Prejemniki opcijskih upravičenj so v letu 2004 upravičenja prodali nizozemski družbi, ki so jo sami ustanovili. Te transakcije je davčni organ ocenil kot navidezne pravne posle v smislu tretjega odstavka 74. člena ZDavP-2 in jih za potrebe obdavčitve ni upošteval, hkrati pa je štel, da je do obdavčljivega dogodka (prejema obdavčljive nagrade) prišlo v letu 2006, ko je nizozemska družba izvršila opcijska upravičenja (kupila delnice pritožnice po določeni ceni in jih nato prodala tretji osebi) ter svojim ustanoviteljem izplačala denar iz naslova izvršenih opcij. Upravno in Vrhovno sodišče sta odločitev potrdila, pri čemer je Vrhovno sodišče presodilo, da v zadevi ni šlo za sklepanje navideznih pravnih poslov, temveč za sklepanje pravnih poslov izogibanja oziroma zlorabe.

5.Pritožnica davčnemu organu in sodiščema očita kršitev 2., 22., 23, 25., 147. in 155. člena Ustave. Vrhovno sodišče naj bi ji s spremembo pravne kvalifikacije spornega dejanja iz dejanja po tretjem odstavku v dejanje po četrtem odstavku 74. člena ZDavP-2 onemogočilo, da bi se z revizijo lahko učinkovito branila. Kršilo naj bi ji tudi pravico do sodnega varstva oziroma pravico do zakonitega sodnika, ker Sodišču Evropske unije ni postavilo vprašanj za predhodno odločanje, ki jih je predlagala. Upravno sodišče naj navedb prič, ki jih je zaslišalo, ne bi pretehtalo, temveč le pavšalno zavrnilo. Tretji oziroma četrti odstavek 74. člena ZDavP-2 naj bi bila retroaktivno uporabljena, saj naj bi bila v slovensko zakonodajo v takšni obliki vključena šele z ZDavP-1, ki se je začel uporabljati 1. 1. 2005, sporne transakcije prodaje opcijskih upravičenj nizozemski družbi pa so bile izvedene v letu 2004.

B.

6.Izpodbijani tretji odstavek 74. člena ZDavP-2 določa, da navidezni pravni posli ne vplivajo na obdavčenje in da je za obdavčenje merodajen prikrit pravni posel, če navidezni pravni posel prikriva drug pravni posel. Izpodbijani četrti odstavek navedenega člena pa določa, da se z izogibanjem ali zlorabo drugih predpisov ni mogoče izogniti uporabi predpisov o obdavčenju in da se šteje, če se ugotovi takšno izogibanje ali zloraba, da je nastala davčna obveznost, kakršna bi nastala ob upoštevanju razmerij, nastalih na podlagi gospodarskih (ekonomskih) dogodkov.

7.Pobudnica izpodbijanima določbama očita dvoje: da sta protiustavno nejasni in nedoločni, ker naj ne bi bilo mogoče jasno razlikovati med vrstami poslov, ki jih določbi omenjata, in da je protiustavno nejasen in nedoločen sam četrti odstavek 74. člena ZDavP-2, ker vsebuje nedoločne pravne pojme "ekonomska vsebina transakcije" in "izogibanje oziroma zloraba drugih predpisov".

8.Po presoji Ustavnega sodišča je pobudničin očitek, da sta tretji in četrti odstavek 74. člena ZDavP-2 protiustavno nejasna in nedoločna, ker naj ne bi bilo mogoče jasno razlikovati med vrstami poslov, ki jih določbi omenjata, očitno neutemeljen.

9.Po ustaljeni ustavnosodni presoji načelo jasnosti in pomenske določljivosti predpisov, ki je eno izmed načel pravne države iz 2. člena Ustave, ne zahteva, da morajo biti predpisi taki, da jih ne bi bilo treba razlagati. Uporaba predpisov vedno pomeni njihovo razlago in tako kot vsi drugi predpisi so tudi zakoni predmet razlage. Z vidika pravne varnosti, ki je prav tako eno od načel pravne države iz 2. člena Ustave, postane predpis sporen takrat, kadar s pomočjo pravil o razlagi ni mogoče priti do jasne vsebine predpisa. Predpis torej izpolnjuje zahteve po jasnosti in pomenski določljivosti predpisov, če je mogoče z ustaljenimi metodami razlage ugotoviti njegovo vsebino in je na ta način ravnanje organov, ki ga ti morajo izvajati, določno in predvidljivo.

10.Da je s pomočjo pravil o razlagi predpisov mogoče priti do jasne razmejitve med vrstami poslov, ki jih izpodbijani določbi omenjata, potrjuje že sodba Vrhovnega sodišča, ki jo pobudnica izpodbija z ustavno pritožbo. Iz njene obrazložitve (glej 15. in 16. točko obrazložitve sodbe) izhaja, da so posli izogibanja ali zlorabe iz četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2 tisti pravni posli, pri katerih si pogodbeni stranki posel, ki je bil sklenjen, resnično želita in ga tudi izvedeta. V teh primerih naj bi pogodbeni stranki skozi izbrano obliko pravnega posla zasledovali cilj, ki zanj običajno ni predviden in naj bi se odražal zgolj v dosegu davčne koristi. Učinkovitost takega pravnega posla naj bi se predpostavljala, saj brez nje uresničitev namena (davčna korist) ne bi bila dosegljiva. Za navidezne pravne posle iz tretjega odstavka 74. člena ZDavP-2 pa gre po mnenju Vrhovnega sodišča tedaj, ko pogodbeni stranki namenoma izjavita voljo z vsebino pogodbe, ki je ne želita skleniti. V teh primerih nimata resnega namena, da bi prevzeli obveznosti in pridobili pravice, ki so vsebina te pogodbe. Do izvršitve oziroma uresničitve pravnega posla naj ne bi prišlo, namenjen naj bi bil zgolj prikrivanju drugega (želenega) pravnega posla. Podan naj bi bil razkorak med navzven izraženo poslovno voljo in resnično voljo pogodbenih strank. Glede na povzeta stališča Vrhovnega sodišča je očitno mogoče razmejevati med vrstami pravnih poslov iz tretjega in četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2. Da je s pomočjo pravil o razlagi predpisov mogoče priti do jasne razmejitve med vrstami poslov, ki jih izpodbijani določbi omenjata, končno potrjujejo tudi pobudničina lastna navajanja, in sicer tako tista, ki jih je podala že v upravnem sporu (Vrhovno sodišče v 21. točki obrazložitve izpodbijane sodbe navaja, da se je pobudnica v reviziji zavedala možnosti uporabe določene pravne podlage, da je na njo opozarjala in se do nje celo opredelila), kot tista, ki jih je v podala v vlogi, s katero je začela postopek pred Ustavnim sodiščem. Iz slednje namreč izhaja, da pobudnica razlago Vrhovnega sodišča o razmejevanju med vrstami poslov razume in se z njo strinja.

11.Pobudnica tudi ne more uspeti s sklicevanjem na neenotnost sodne prakse Upravnega in Vrhovnega sodišča v zvezi s 74. členom ZDavP-2. Neenotnost sodne prakse je lahko tudi posledica nejasne in nedoločne zakonske norme, vendar v obravnavanem primeru pobudnica ni izkazala, da neenotnost sodne prakse v zvezi z razmejevanjem med posli iz tretjega in četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2 sploh obstoji. Iz sodb, na katere se primeroma sklicuje, ne izhaja, da bi Vrhovno sodišče sprejelo stališče, ki bi onemogočalo ali vsaj pomembno oteževalo razmejitev med pravnimi posli iz tretjega in četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2, temveč so v njih vsebovana stališča v upoštevnem oziru skladna s stališči Vrhovnega sodišča iz izpodbijane sodbe.

12.Po presoji Ustavnega sodišča je očitno neutemeljen tudi očitek, da je sam četrti odstavek 74. člena ZDavP-2 protiustavno nejasen in nedoločen, ker vsebuje nedoločne pravne pojme "ekonomska vsebina transakcije" in "izogibanje oziroma zloraba drugih predpisov".

13.Nedoločni pravni pojmi so resda pojmi s spreminjajočo se vsebino, vendar je njihovo bistvo (in hkrati temelj ustavnopravne sprejemljivosti njihove uporabe v zakonodaji) v tem, da jih zakonodajalec v opisu abstraktnega dejanskega stanu uporabi tedaj, kadar želi s takšnim pojmom zajeti različne dejanske dogodke in stanja, ki imajo skupno pomensko vsebino. Po ustaljeni ustavnosodni presoji uporaba nedoločnih pravnih pojmov sama po sebi ne pomeni kršitve 2. člena Ustave, vendar je pri tem pomembno, da stopnja nedoločnosti pravnega pojma ni previsoka.

14.Po oceni Ustavnega sodišča iz pobudničinih navedb niti ne izhaja, da bi bila stopnja nedoločnosti pojma "ekonomska vsebina transakcije" iz četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2 previsoka. Iz pobudničinih navedb izhaja, da je zanjo v zvezi s pojmom "ekonomska vsebina transakcije" bistveno vprašanje, kdaj ima posamezna transakcija dovolj ekonomske vsebine, da se v davčnem postopku upošteva tako, kot je formalno oblikovana, in se ne vrednoti mimo njene formalne oblike. To pomeni, da za pobudnico navedeni pojem ni sporen kot pojmovna kategorija na abstraktni ravni, temveč le v smislu presoje, kdaj glede na okoliščine konkretnega primera posamezna transakcija zadosti temu pogoju in se mora obravnavati v skladu z njeno formalno obliko. Če nedoločni pravni pojem ni sporen kot pojmovna kategorija na abstraktni ravni, je ustrezen temelj, na podlagi katerega lahko davčnopravna in upravnosodna praksa oblikuje podrobnejša in notranje skladna stališča o njegovi vsebini. Ni videti razlogov za sklep, da bi bilo oblikovanje takih stališč na podlagi obravnavanega pojma v praksi nemogoče, pobudnica pa tega tudi ne zatrjuje. Enako po oceni Ustavnega sodišča velja glede pojmov "izogibanje" in "zloraba", saj iz četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2 izhaja, da je njun pomen obratno povezan z vprašanjem obstoja ekonomske vsebine transakcije. V primeru, ko ima pravni posel ekonomsko vsebino, je izključeno, da bi šlo za posel izogibanja ali zlorabe.

15.Pobudnica nedoločnosti in nejasnosti četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2 tudi ni izkazala s sklicevanjem na neenotnost sodne prakse. Do določene mere konkretizirano utemeljuje le neenotnost sodne prakse v zvezi z razmejevanjem med navideznimi pravnimi posli in pravnimi posli izogibanja ali zlorabe, ne pa tudi glede samih pojmov izogibanja ali zlorabe. V zvezi s slednjima ni navedla nobenih konkretnih odločitev, iz katerih bi izhajalo, da sodišča ta pojma razlagajo neenotno.

16.Po presoji Ustavnega sodišča pobudnica tudi ne more uspeti z navajanjem, da vsaj v njenem konkretnem primeru, ki je časovno umeščen v obdobje, ko je bilo protizaobidno (oziroma protizlorabno) pravilo še relativna zakonodajna novost, ni bilo mogoče govoriti o jasnem in določnem pojmu davčnega izogibanja. V obdobju neposredno po uzakonitvi novega nedoločnega pravnega pojma je sicer razumljivo pričakovati določena razhajanja pri njegovem razlaganju v konkretnih primerih. Četudi to naslovnikom norme lahko otežuje pravni položaj, pa zgolj zato nova pravna norma še ni v neskladju z 2. členom Ustave. Morebitna oteženost pravnega položaj naslovnikov nove norme se v takih primerih uravnoteži s poudarjeno dolžnostjo odločujočih organov oziroma sodišč, da svojo odločitev, ki temelji na novo uzakonjeni normi, izčrpno in temeljito obrazložijo ter da naslovnikom norme pred sprejemom odločitve zagotovijo pravico do izjave oziroma nasploh zagotovijo polno izvrševanje vseh ustavnopravnih postopkovnih jamstev, zlasti ob upoštevanju zahtev iz 22., 23. in 25. člena Ustave. Ali državni organi oziroma sodišča ta jamstva v teh postopkih zagotavljajo, pa ni vprašanje, ki bi se lahko obravnavalo v okviru presoje ustavnosti predpisa, temveč se lahko rešuje le v okviru ustavne pritožbe zoper odločitev, ki je bila sprejeta na podlagi tega predpisa.

17.Ustavno sodišče je glede na navedeno pobudo kot očitno neutemeljeno zavrnilo (1. točka izreka).

18.Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo, ker niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 55.b člena ZUstS (2. točka izreka).

C.

19.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 26. člena in drugega odstavka 55.b člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Rajko Knez ter sodnice in sodniki dr. Matej Accetto, dr. Rok Čeferin, Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA), dr. Marijan Pavčnik, Marko Šorli in dr. Katja Šugman Stubbs. Sodnici dr. Dunja Jadek Pensa in dr. Špelca Mežnar sta bili pri odločanju v tej zadevi izločeni. Ustavno sodišče je sklep sprejelo soglasno.

dr. Rajko Knez Predsednik

[1]Pritožnica primeroma navaja sodbi Vrhovnega sodišča št. X Ips 301/2013 z dne 19. 12. 2014 in št. X Ips 80/2012 z dne 10. 10. 2013.

[2]Primeroma navaja sodbo Upravnega sodišča št. I U 429/2014 z dne 21. 10. 2014 in sodbo Vrhovnega sodišča št. X Ips 189/2013 z dne 13. 2. 2014.

[3]Ta v drugem odstavku določa, da se predmet obdavčitve ter okoliščine in dejstva, ki so bistveni za obdavčenje, vrednotijo po svoji gospodarski (ekonomski) vsebini.

[4]Ta je v petemu odstavku določal: "Navidezni pravni posli ne vplivajo na obdavčenje. Če navidezni pravni posel prikriva drug pravni posel, je za obdavčenje merodajen prikrit pravni posel." V šestem pa: "Z izogibanjem ali zlorabo drugih predpisov se ni mogoče izogniti uporabi predpisov o obdavčenju. Če se ugotovi takšno izogibanje ali zloraba, se šteje, da je nastala davčna obveznost, kakršna bi nastala ob upoštevanju razmerij, nastalih na podlagi gospodarskih (ekonomskih) dogodkov."

[5]Glej npr. odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-28/16 z dne 12. 5. 2016 (Uradni list RS, št. 42/16, in OdlUS XXI, 25), 15. točka obrazložitve.

[6]Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-32/02 z dne 10. 7. 2003 (Uradni list RS, št. 73/03, in OdlUS XII, 71), 15. točka obrazložitve.

[7]M. Pavčnik, Teorija prava: prispevek k razumevanju prava, 5. pregledana in dopolnjena izdaja, IUS Software in GV Založba, Ljubljana 2015, str. 108.

[8]Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-136/07 z dne 10. 9. 2009 (Uradni list RS, št. 74/09, in OdlUS XVIII, 37), 14. točka obrazložitve.

[9]Glej npr. odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-155/11 z dne 18. 12. 2013 (Uradni list RS, št. 114/13, in OdlUS XX, 12), 30. točka obrazložitve.

[10]Prim. sklep Ustavnega sodišča št. U-I-304/04 z dne 17. 2. 2005, 8. točka obrazložitve, in odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-92/07 z dne 15. 4. 2010 (Uradni list RS, št. 46/10, in OdlUS XIX, 4), 152. točka obrazložitve.

Ustavno sodišče

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia