Jedro

V pogodbi o oblikovanju pokojninskega načrta prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja, ki sta jo sklenili tožena stranka in sindikat družbe, je bila za zaposlene, ki jim je na dan podpisa pogodbe manjkalo manj kot pet let do izpolnitve prvega pogoja za upokojitev, predvidena možnost, da jim tožena stranka ne plačuje premij za prostovoljno dodatno zavarovanje, ampak je za njih predvidena ob upokojitvi možnost enkratnega izplačila v višini seštevka premij, ki bi jim jih v skladu s pokojninsko shemo tožena stranka do tedaj vplačala v njihovo korist, če bi bili vključeni v pokojninski načrt. Tožnik ni upravičen do plačila premij, ki naj bi jih prejel v času od prenehanja pogodbe o zaposlitvi do upokojitve.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, ki je uveljavljal plačilo zneska 201.196,36 SIT (839,57 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 3. 2004 dalje ter plačilo zneska 296.989,32 SIT (1.239,14 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.3.2004 dalje. Sklenilo je, da se postopek v zvezi z zahtevkom za izplačilo zneska 166.927,43 SIT (696,57 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 3. 2004 dalje ustavi, in naložilo tožeči stranki, da toženi stranki povrne odmerjene stroške postopka. Ugotovilo je namreč, da tožnik ni bil vključen v dodatno pokojninsko zavarovanje, da so zato premije, ki jih je plačevala tožena stranka predstavljale druge dohodke iz delovnega razmerja in so zato bile po zakonu obdavčene in da ni bilo pravne podlage, za plačevanje premij tudi v času od prenehanja delovnega razmerja pa do upokojitve.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo in del sklepa sodišča prve stopnje. Revizija je bila dopuščena.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da sta sodišči zmotno tolmačili pisni dokument "Prijava v prostovoljno dodatno pokojninsko zavarovanje", ki jo je tožnik podpisal 22. 11. 2001 in s tem pristopil k pokojninskemu načrtu. Dokument je pripravila tožena stranka in ga je zato tudi dolžna upoštevati. Kasnejši aneks, o katerem tožnik ni bil obveščen, je sicer spremenil pogoje, ki pa tožnika ne morejo zavezovati, ker pri njem ni sodeloval. Tožnik je bil tudi po ugotovitvi v izpodbijani sodbi v neenakopravnem položaju z drugimi mlajšimi delavci, kar je po ustavi nedopustno. Zato je predlagal, da sodišče reviziji ugodi, spremeni izpodbijano sodbo in tožbenemu zahtevku ugodi.

4. Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP).

7. Ker revizija ne uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka, revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede tega revizijskega razloga ni preizkušalo.

8. Sodišče ni zmotno uporabilo materialnega prava.

9. V postopku je bilo pravilno ugotovljeno, da je tožnik sicer pristopil k pokojninskemu načrtu PN1, da pa kljub temu ni bil vključen v prostovoljno dodatno pokojninsko zavarovanje. V pogodbi o oblikovanju pokojninskega načrta prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja, ki sta jo 28. 11. 2001 sklenili tožena stranka in Sindikat družbe, je bila v 8. členu kot prehodna določba tudi možnost za zaposlene pri toženi stranki, ki jim je na dan podpisa pogodbe manjkalo manj kot pet let do izpolnitve prvega pogoja za upokojitev. Za te delavce je bila predvidena možnost, da jim delodajalec ne plačuje premij za prostovoljno dodatno zavarovanje, ampak je za njih predvidena ob upokojitvi možnost enkratnega izplačila, v višini seštevka premij, ki bi jim v skladu s pokojninsko shemo iz 3. člena te pogodbe delodajalec do tedaj vplačal v njihovo korist, če bi bili vključeni v pokojninski načrt. 10. Iz Prijave v prostovoljno dodatno pokojninsko zavarovanje, ki jo je tožnik podpisal 22. 11. 2001, izhaja, da je tožnik soglašal, da se mu ob upokojitvi izplača enkratni znesek v višini seštevka vplačanih premij.

11. Neutemeljen je tožnikov ugovor, da zanj ne veljajo določbe aneksa, ki sta ga sklenila tožena stranka in Sindikat družbe. Glede aneksa revizijsko sodišče ugotavlja, da v ničemer ne posega v vsebino pravnega razmerja med tožnikom in toženo stranko, ker je imela že osnovna pogodba, ki za tožnika očitno ni sporna, v zadnjem odstavku 3. člena določbo, da v primeru, če zavarovancu preneha delovno razmerje pri delodajalcu (toženi stranki), preneha tudi obveznost delodajalca, da v korist zavarovanca vplačuje premijo, prav tako za zavarovanca ne veljajo več pogoji kolektivne zavarovalne police. In ker se je 8. člen osnovne pogodbe, ki je določal pravice delavcem, ki jim je manjkalo manj kot pet let do izpolnitve prvega pogoja za upokojitev, izrecno skliceval na pogoje pokojninske sheme iz 3. člena osnovne pogodbe, določbe aneksa na tožnikovo podpisano in dogovorjeno pravno razmerje ni imelo nobenega vpliva. Zato tožnik ni upravičen do plačila premij, ki naj bi jih prejel v času od prenehanja pogodbe o zaposlitvi do upokojitve, kar je pravilno odločilo sodišče v izpodbijani sodbi.

12. Sodišče je pravilno uporabilo tudi določbe Zakona o prispevkih za socialno varnost (ZPSV - Uradni list RS, št. 5/96 in nadalj.) in Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ - Uradni list RS, št. 106/99 in nadalj.) glede plačevanja prispevkov za socialno varnost in s tem pravno podlago za tožbeni zahtevek. Pravilno je zaključilo, da tožnik ni bil vključen v dodatno prostovoljno pokojninsko zavarovanje, zato tudi plačilo zneska v višini zavarovalne premije, ki je bilo za tožnika sicer opravljena v višini premije za prostovoljno pokojninsko zavarovanje, ni bilo med tistimi, za katere zakon določa (drugi odstavek 368. člena ZPIZ), da se od njih ne plačuje prispevkov za socialno varnost. Tožena stranka je morala od teh vplačil prispevke plačati kot od "drugih prejemkov", zato je bil seštevek teh vplačanih "premij" manjši kot bi bil, če prispevki za socialno varnost ne bi bili plačani. Zato tožnik ni upravičen do višjega enkratnega izplačila, kot mu ga je izplačala tožena stranka.

13. Ker je sodišče odločalo ob pravilni uporabi materialnega prava, je revizijsko sodišče revizijo v skladu z določbo 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.