Jedro

Ukinitev zagotavljanja finančnih sredstev za plačo oziroma za nadomestilo plače za delavca, ki mu iz razloga organizacijske narave ni bilo mogoče nadalje zagotavljati dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, predstavlja utemeljen ekonomski (poslovni) razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnika, da se kot nezakonita razveljavi redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 1. 2009 in se ugotovi, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 31. 1. 2009 in še traja, zato ga mora tožena stranka pozvati nazaj na delo, mu za čas od 31. 1. 2009 dalje do vrnitve nazaj na delo vpisati kot delovno dobo v delovno knjižico in mu za ves čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja izplačati pripadajočo nadomestilo plače z vsemi davki in prispevki, kot če bi delal, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od mesečne zapadlosti plače dalje do plačila. Prav tako je zavrnilo zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna povrniti pravdne stroške v roku 15-ih dni od izdaje sodbe sodišča prve stopnje, po tem roku pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka.

Zoper zavrnilni del sodbe se pravočasno pritožuje tožnik iz pritožbenih razlogov po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Navaja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog tožnika po zaslišanju inšpektorice za delo ter prič M.Č. in S.K. ter dokazne predloge, da se opravijo poizvedbe pri Inšpektoratu Republike Slovenije ter sindikatu ..., ker izvedba navedenih dokazov ne bi bila v skladu z načelom ekonomičnosti in smotrnosti postopka, priče pa ne bi mogle izpovedati drugega, kot že izhaja iz priloženih listinskih dokazov. Po mnenju pritožbe bi sodišče predlagane dokaze moralo izvesti, ker pa jih ni, je ostalo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno, sodišče pa je posledično zmotno uporabilo materialno pravo. Prav tako tožniku ni bila dana možnost, da izvaja dokaze v svojo korist, oziroma možnost obravnavanja pred sodiščem, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Priča M.Š. – inšpektorica bi lahko izpovedala o kršitvah, ki jih je ugotovila pri toženi stranki ob inšpekcijskih pregledih ter odgovorila na vprašanje, ali je ob inšpekcijskih pregledih ugotovila načrtno šikaniranje tožnika s strani tožene stranke. Tožnik je namreč dokazoval, da mu je delovno razmerje prenehalo zaradi spora z delodajalcem. Enako velja za priči Ć. in K., ki sta bili deležni enakih pritiskov s strani tožene stranke zaradi članstva v sindikatu ter spora z ravnateljem Ž.. Obe priči bi lahko izpovedali, ali se je število dijakov spreminjalo, ali je potreba po delu na delovnem mestu vzgojitelja prenehala ali ne, ali bi lahko tožnik delo opravljal glede nameščanja študentov in dijakov iz ... gimnazije, oziroma ali bi ga lahko mogoče v okviru delodajalca razporediti na drugo delovno mesto. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, saj bi moralo zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi presojati po določbah ZJU in ne ZDR kot je storilo. Tožena stranka je javni zavod, ki se financira iz javnih sredstev in v 146. členu ZJU je določeno, da se glede razlogov za redno odpoved iz poslovnih razlogov ne uporabljajo določbe ZDR, temveč določbe ZJU. Ker je tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi določb ZDR in ne ZJU, je takšna odpoved nezakonita. Sodišče prve stopnje je ob obrazložitvi sodbe navedlo, da je MŠŠ podalo soglasje k sistemizaciji delovnih mest za leto 2008/2009, po kateri je bilo sistemizirano delovno mesto vzgojitelja za 21 ur tedensko, iz tega pa naj bi izhajalo, da so podani pogoji za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku. Takšno stališče sodišča prve stopnje je napačno, saj je sistemizacijo sestavila tožena stranka sama, ki je lahko sistemizacijo ustrezno spremenila zgolj iz razloga, da tožniku odpove pogodbo o zaposlitvi. Tožnik je namreč izpovedal, da je število nameščenih dijakov ves čas nihalo tudi med šolskim leto, prav tako pa je pri toženi stranki obstajala možnost glede na večje število nameščenih študentov, da ustanovi delovno mesto vzgojitelja za študente, ki ga poznajo tudi drugi dijaški domovi. Letni delovni načrt in sistemizaciji sta bila sprejeta v prvi polovici leta 2008, tožniku pa je delovno razmerje odpovedano 23. 1. 2009, za presojo pa je bistveno, kolikšno je bilo število dijakov v času izdaje redne odpovedi, to je 23. 1. 2009. Število dijakov ob začetku šolskega leta oziroma v začetku šolskega leta sprejeta sistemizacija za presojo za odpoved pogodbe o zaposlitvi nista relevantni, saj bi sodišče moralo ugotavljati ali so bili pogoji podani ob odpovedi, ne pa ob začetku šolskega leta. Sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe, kot razlog odpovedi pogodbe o zaposlitvi navaja seznanitev tožene stranke z dejstvom, da bo Ministrstvo prenehalo z zagotavljanjem sredstev za plačevanje presežnih delavcev, kar predstavlja nov ekonomski razlog, zaradi katerega delovno razmerje ni mogoče nadaljevati. Na podlagi navedenega je sodišče zaključilo, da je seznanitev tožene stranke z dejstvom prenehanja varstva presežnih delavcev in s seznanitvijo prenehanja financiranja predstavljajo nov utemeljen poslovni razlog po 1. alinei 1. odstavka 88. člena ZDR. Sodišče tako navaja razlog, ki ga tožena stranka v redni odpovedi sploh ni navajala kot razlog odpovedi, saj je kot razlog za odpoved v 2. odstavku obrazložitve navedla zmanjšanje števila vzgojnih skupin za eno skupino, zaradi česar tožniku ni bilo mogoče zagotoviti dela na delovnem mestu vzgojitelj, tak razlog pa je tožena stranka ugotovila že 18. 7. 2008, torej več kot šest mesecev pred izdano odpovedjo. Sodišče je tako ugotavljalo odpovedne razloge, ki se razlikujejo od tistih, ki jih je v odpovedi navedla tožena stranka, zato je podan tudi pritožbenem razlog po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Po mnenju pritožbe je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi pravočasna, saj je tožena stranka za razloge za izredno odpoved zvedela dne 18. 7. 2008, zato bi morala odpoved, podati najkasneje v šestih mesecih. Tega ni storila, saj je odpoved izdala dne 30. 1. 2009, torej izven zakonskega roka. Prav tako je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je presodilo, da je tožena stranka izpolnila obveznost iz 3. odstavka 88. člena ZDR, saj v spis ni predložila nobenega dokaza, iz katerega bi bilo razvidno, da je opravila primerjavo med delavci na istem delovnem mestu ter preverjala možnost zaposlitve na drugih delovnih mestih. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne in potrdi odločitev sodišča prve stopnje. Navaja, da tožnik ni utemeljil in dokazal, da bi bilo ravnanje tožene stranke namerno usmerjeno proti tožniku z namenom prizadeti njegove pravice in koristi in da so podani elementi, ki opredeljujejo trpinčenje delavca na delovnem mestu. Tega tožnik nikakor ni mogel utemeljiti in dokazati niti s predlaganimi pričami. Prav tako inšpektorica ne more namesto tožnika dokazovati, da naj bi tožena stranka načrtno šikanirala tožnika, saj iz listin v spisu ne izhaja, da naj bi inšpekcijski organ sploh ugotavljal kakršnekoli kršitve pravic tožnika, odnos med ravnateljem tožene stranke in pričami K. ter Ć. pa za predmetni spor ni relevantno. Tožena stranka je utemeljila in dokazala, da tožniku ni bilo mogoče zagotoviti dela pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih in tudi predlagani priči na to dejstvo ne moreta vplivati. Tožnik tudi ni zatrjeval, da naj bi tožena stranka na novo zaposlovala, organizacija dela zavoda in sistemizacija delovnih mest pa so po 49. člena ZOFVI v pristojnosti ravnatelja zavoda. Tožena stranka je tudi pravilno predmetno redno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala na podlagi pravilne izbire pravne podlage, to sta ZDR in specialni predpis za področje šolstva, ZOFVI, ki urejata pravice in obveznosti javnih uslužbencev, zaposlenih v vzgojno-izobraževalnih zavodih ter postopkov prenehanja pogodbe o zaposlitvi teh javnih uslužbencev. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe tožnika, da je sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo razlog, ki ga tožena stranka v redni odpovedi sploh ni navajala. Tožena stranka je v 6. odstavku odpovedi izrecno navedla, da tudi nima sredstev iz lastnih virov, da bi lahko zagotavljala plačo tožniku, zato je bila prisiljena pričeti s postopkom redne odpovedi njegove pogodbe o zaposlitvi, tem navedbam pa tožnik v postopku sploh ni nasprotoval. Ugotovitve sodišča prve stopnje se tako v ničemer ne razlikujejo od obrazložitve tožene stranke glede obstoja odpovednega razloga.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu v mejah razlogov navedenih v pritožbi, pri tem pa je skladno z določilom 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je lahko presodilo miselno pot sodišča prve stopnje, zakaj je presodilo tako, kot izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe, prav tako pa razlogi iz obrazložitve sodbe ne nasprotujejo sami sebi in tudi niso nejasni, prav tako ni podano nasprotje med razlogi in izrekom sodbe. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvajati vseh predlaganih dokazov, pač pa le tiste, za katere oceni, da so potrebni, da se ugotovi dejansko stanje in pravno razmerje, ki je pomembno za odločbo, kot to izhaja iz določbe 285. člena ZPP. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh relevantnih dejstev in izvedlo tudi vse bistvene dokaze. Obveznost sodišča je, da dokazne predloge strank oceni, pretehta njihovo relevantnost glede na zatrjevana dejstva, ki jih želi stranka s temi dokazi dokazati ter izvede in se opredeli le do tistih dokazov, ki so bistvenega pomena za odločitev. Načelo kontradiktornosti ne zavezuje sodišča k izvajanju vseh predlaganih dokazov. Že iz definicije delovnega razmerja (4. člen Zakona o delovnih razmerjih, ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji) izhaja, da je za organizacijo delovnega procesa odgovoren delodajalec in zato mnenje posameznih delavcev, ki iz zaposlitve niso odgovorni za organizacijo delovnega procesa in zagotavljanje dela ne more biti odločilno pri ugotavljanju obsega potreb po del, zato sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka, ko v zvezi s preverjanjem obstoja utemeljenega poslovnega razloga ni zaslišalo s strani tožnika predlaganih prič.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka tožniku podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 23. 1. 2009 (A2). V obrazložitvi odpovedi je navedla, da je ravnatelj dne 18. 7. 2008 sprejel sklep o ugotovitvi o presežnih delavcih, saj se je glede na obseg vpisa dijakov v šolskem letu 2008/2009, to je devet dijakov, oblikovala le ena vzgojna skupina in posledično izmed dveh delavcev na delovnem mestu vzgojitelja v šolskem letu 2008/2009 lahko zagotavljalo delo le enemu vzgojitelju. Tako je bil tožnik v postopku ugotavljanja presežnih delavcev na delovnem mestu vzgojitelj dne 18. 7. 2008 ugotovljen kot presežni delavec, vendar mu je bilo v skladu s 113. členu ZDR zagotovljeno posebno varstvo pred odpovedjo. Tožena stranka tožniku ni mogla zagotoviti dela, hkrati pa mu pogodbe o zaposlitvi ni mogla odpovedati, zato ga je za čas varstva napotila na čakanje. V času čakanja tožnika na delo je tožena stranka od pristojnega Ministrstva za šolstvo in šport prejemala sredstva za nadomestilo plače tožnika. S trenutkom prenehanja varstva pred odpovedjo (30. 1. 2009), ni imela več podlage za uveljavljanje sredstev za delavca od pristojnega ministrstva oziroma je ta sredstva prejemala le še v okviru postopka podaje redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in do izteka odpovednega roka delavcu, kakor izhaja iz obrazložitve odpovedi. Ker tožena stranka ni imela sredstev iz drugih virov, da bi lahko zagotavljala plače tožniku kot presežnemu delavcu, je bila prisiljena pričeti s postopkom redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi za delavca na delovnem mestu vzgojitelj. S prenehanjem varstva pred odpovedjo in posledično ukinitvijo zagotavljanja sredstev za plačo oziroma nadomestilo plače za tožnika, ki mu iz poslovnega razloga zaradi zmanjšanja obsega vpisa, ni bilo mogoče zagotoviti dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi (zaradi posebnega varstva pred odpovedjo po 113. členu ZDR), je tožniku dne 23. 1. 2009 odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz ekonomskih razlogov, ker ni imela več podlage za uveljavljanje sredstev za tožnika od pristojnega ministrstva.

V določbi 2. odstavka 81. člena ZDR lahko delodajalec delavcu redno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstaja utemeljen razlog. V 1. alinei 1. odstavka 88. člena ZDR je opredeljen poslovni razlog kot prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih razlogov na strani delodajalca. Ti razlogi morajo biti resni in utemeljeni, onemogočati morajo nadaljevanje delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem (2. odstavek 88. člena ZDR). Delodajalec mora pred odpovedjo preveriti, ali je možno zaposliti delavca pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih, ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja oziroma prekvalificirati za drugo delo. Če taka možnost obstaja, mora delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe (3. odstavek 88. člena ZDR). Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je bil pri toženi stranki v šolskem letu 2008/2009 manjši vpis dijakov glede na šolsko leto 2007/2008. Glede na vpisano število dijakov oziroma vajencev, se določi število vzgojnih skupin. V skladu z določbo 2. člena Pravilnika o normativih in standardih v dijaških domovih (Ur. l. RS, št. 76/2003 in nadaljnji) šteje vzgojna skupina 28 dijakov ali vajencev, delovna mesta vzgojiteljev pa se sistemizirajo tako, da se na eno vzgojno skupino oziroma prilagojeno vzgojno skupino sistemizira eno delovno mesto vzgojitelja (8. člen pravilnika). Zaradi vpisanih le 9 dijakov je bilo mogoče zagotoviti delo le enemu vzgojitelju za eno vzgojno skupino, zato je neutemeljena pritožbena navedba, da je tožena stranka zmanjšala število vzgojnih skupin zgolj iz razloga, da tožniku odpove pogodbo o zaposlitvi. Število vzgojnih skupino je dejansko odvisno od števila vpisanih dijakov in glede na dejansko število vzgojnih skupin je potreba po določenem številu vzgojiteljev. Iz soglasja Ministrstva za šolstvo in šport z dne 9. 2. 2009 (B5) k sistemizaciji delovnih mest za šolsko leto 2008/2009 izhaja, da je pri toženi stranki vpisanih 9 dijakov in 11 študentov višjih šol, pri čemer se za študente višjih šol vzgojna skupina ne oblikuje. Tako se lahko po normativih pri toženi stranki oblikuje le ena vzgojna skupina za 9 dijakov ter posledično sistemizira le eno delovno mesto vzgojitelja v deležu delovnega časa.

Po določbi 115. člena Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI – Ur. l. RS, št. 12/96 in nadaljnji) se za poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi šteje sprememba programa vzgoje in izobraževanja, standardov in normativov, izobrazbenih pogojev in zmanjšanja obsega vpisa. V obravnavanem sporu je bil poslovni razlog izkazan v smislu te določbe z dejstvom, da se je zmanjšal vpis dijakov v dijaški dom v tem šolskem letu in se je zaradi tega zmanjšalo število vzgojnih skupin (iz dveh vzgojnih skupin se je oblikovala ena), to pa je istočasno pomenilo, da je prenehala potreba po delu enega vzgojitelja. Tožena stranka je z izpovedbo ravnatelja, ki jo potrjuje tudi letni delovni načrt za šolsko leto 2008/2009, v primerjavi z letnim načrtom za šolsko leto 2007/2008 (ko je bilo 46 dijakov in dve vzgojni skupini – B17), izkazala zmanjšanje števila dijakov iz 46 na 9. Zaradi tega je tožena stranka na podlagi Pravilnika o normativih in standardih v dijaških domovih (2. do 4. člen) lahko oblikovala le eno namesto prejšnjih dveh vzgojnih skupin, kot javni zavod s področja vzgoje in izobraževanja, za katerega velja ZOFVI. Število vzgojnih skupin je podlaga za sistemizacijo delovnih mest vzgojiteljev in tožena stranka je v šolskem letu 2008/2009 na podlagi normativov in standardov (ki veljajo za dijaške domove) lahko sistemizirala 0,7 delovnega mesta vzgojitelja. Ob zmanjšanju števila dijakov v šolskem letu 2008/2009, je lahko oblikovala le eno vzgojno skupino. S tem pa ni bilo več dejanske podlage za zaposlitev dveh vzgojiteljev, ampak le enega. Tako je utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da je zmanjšan obseg vpisa dijakov dijaški dom in posledično zmanjšanje števila vzgojnih skupin, odpovedni razlog po 115. členu ZOFVI.

Poleg določb ZDR, ki urejajo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, pa je dolžan delodajalec v zvezi z ugotavljanjem presežnih delavcev spoštovati tudi določbe ustrezne kolektivne pogodbe. Te določbe je vsebovala Kolektivna pogodba vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji (KPVIZ – Ur. l. RS, št. 52/94 in nadaljnji). Tožena stranka je morala primerljive delavce (vzgojitelje) oceniti po kriterijih, določenih v 39. členu KPVIZ in nato podati redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tistim delavcem, ki dobijo manjše število točk (38. člen KPVIZ) seveda ob upoštevanju zaščitenih kategorij delavcev (113., 114., 115. in 116. člen ZDR). Tožena stranka je imela dve vzgojni skupini in dva vzgojitelja, tako da je opravila izbiro med obema vzgojiteljema. Oba vzgojitelja sta bila zaščitena, in sicer tožnik po 113. členu ZDR kot član sveta delavcev (po 2. odstavku 113. člena do 30. 1. 2009), drugi delavec po 114. členu ZDR in sicer je imel zaščito kot starejši delavec do upokojitve. Pri določanju delavcev, katerih delo postane nepotrebno zaradi nujnih operativnih razlogov, je bil tožnik spoznam kot presežni delavec in napoten na čakanje na delo doma, saj odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni bila mogoča zaradi varstva po 113. členu ZDR. Zaradi navedenega tožena stranka tožniku kljub obstoju poslovnega razloga organizacijske narave po 1. alinei 88. člena ZDR in 115. členu ZOFVI, s katerim se je tožena stranka prvič seznanila 18. 7. 2008 (A3), pogodbe o zaposlitvi tožniku ni smela odpovedati, pač pa je delavca napotila na čakanje za čas varstva.

Na podlagi določbe 81. člena ZOFVI zagotavlja pristojno ministrstvo toženi stranki (dijaškemu domu) sredstva za plače in druge osebne prejemke zaposlenih v skladu z normativi in standardi. Ministrstvo je toženi stranki zagotavljalo finančna sredstva za sistemizirana delovna mesta, kar za obdobje šolskega leta 2008/2009 pomeni le za delo 0,7 vzgojitelja, pri tem pa je zagotavljalo tudi sredstva za nadomestila plač tistim delavcev, ki so zaradi varstva pred odpovedjo na čakanju, dela pa jim iz objektivnih razlogov ni bilo mogoče zagotoviti. Financiranje je prenehalo z dnem, ko delavec ni več užival varstva pred odpovedjo. Ukinitev zagotavljanja finančnih sredstev za plačo oziroma za nadomestilo plače za delavca, ki mu iz razloga organizacijske narave ni bilo mogoče nadalje zagotoviti dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, pa predstavlja ekonomski razlog, zaradi katerega je tožena stranka tožniku dne 23. 1. 2009 odpovedala pogodbo o zaposlitvi in zaradi katerega tožniku ni bilo več mogoče zagotoviti nadaljnjega delovnega razmerja.

Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da ukinitev zagotavljanja finančnih sredstev za plačo, oziroma nadomestilo plače za delavca, ki mu iz razloga organizacijske narave ni bilo mogoče nadalje zagotavljati dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, predstavljajo utemeljen ekonomski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pri opredelitvi ekonomskega razloga na strani delodajalca je odločilno, da delodajalec dokaže, da je prišlo do ukinitve zagotavljanja finančnih sredstev za delovno mesto vzgojitelj, iz katere se je financiral posamezni delavec (enako v sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. VIII Ips 21/2007 z dne 6. 11. 2007, na katero se pravilno sklicuje tožena stranka). Pritožbeno sodišče se strinja tudi z zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožena stranka zadostila zakonski določbi 3. odstavka 88. člena ZDR, po kateri mora delodajalec v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ali poslovnega razloga preveriti, ali je možno zaposliti delavca pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ga ne mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja oziroma prekvalificirati za drugačno delo. Po izpovedbi ravnatelja pri toženi stranki ni bilo prostega delovnega mesta, na katerega bi bilo mogoče tožnika prekvalificirati ali na novo zaposliti. Tožena stranka je iskala možnosti tudi drugih zavodih in ministrstvu, vendar neuspešno (B8 in B9). Tožnik tudi ni dokazal, da bi ga tožena stranka lahko zaposlila na kakšnem drugem delovnem mestu.

Neutemeljen je pritožbeni ugovor, da je tožena stranka podala odpoved po poteku šestih mesecev od nastanka utemeljenega razloga (6. odstavek 88. člena ZDR). Ukinitev sredstev za zagotavljanje plač oziroma nadomestila plače tožniku je pomenil nov ekonomski razlog zaradi katerega je prenehala potreba po opravljanju dela vzgojitelja, kar je tožena stranka v redni odpovedi tudi ustrezno obrazložila (5. in 6. odstavek na 2. strani obrazložitve), zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje navedlo odpovedni razlog, ki ga tožena stranka sploh ni navajala. Tožena stranka se je seznanila z ekonomskim razlogom z dne 12. 1. 2009, ko je ravnatelj sprejel ugotovitve o nastanku presežka dela in o nastanku razlogov za pričetek postopka redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcem zavoda (B6). To pa je tudi dan, od katerega je pričel teči zakonsko določeni rok šestih mesecih za podajo odpovedi. Ker je tožena stranka tožniku podala odpoved dne 23. 1. 2009, je odpoved podala pravočasno, kakor je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje.

Zmotno je stališče pritožbe, da je tožnik javni uslužbenec v smislu zakona ZJU in bi morala tožena stranka postopek izvesti v skladu z ZJU, ker pa je podala odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi določb ZDR, je takšna odpoved nezakonita. ZJU v 2. členu ureja skupna načela in druga skupna vprašanja sistema javnih uslužbencev, na celovit način pa ureja sistem javnih uslužbencev v državnih organih in upravah lokalnih skupnosti ter posebnih delovnih razmerjih javnih uslužbencih v državnih organih in upravah lokalnih skupnosti. Določbe, na katere se sklicuje pritožba, spadajo v drugi del zakona med posebne določbe za javne uslužbence v državnih organih in upravah lokalnih skupnosti (določbe od 22. člena dalje) in ta del zakona, vključno z določbami o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi (XXI. poglavja) ter o odločanju o pravicah in obveznosti (V. Poglavje), velja le za javne uslužbence v državnih organih in upravah lokalnih skupnosti (22. člen), ne pa za javne zavode, med katere sodi tožena stranka. Glede na navedeno se pravice in obveznosti javnih uslužbencev in delovnega razmerja zaposlenih v javnih zavodih ter postopki prenehanja pogodbe o zaposlitvi urejajo z ZDR kot splošnim predpisom s področja delovnih razmerjih, zato so neutemeljene pritožbene navedbe glede materialnopravne podlage za presojo zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Šikaniranje (mobbing) v okviru delovnega razmerja pomeni namerno povzročanje nevšečnosti, neprijetnosti, zapostavljenosti oziroma v pravnem pogledu protizakonito in nedopustno izvrševanje pravic z namenom povzročiti delavcu škodo. O šikani je mogoče govoriti le, če se dokaže (dokazno breme je na strani tožnika), da je delodajalec vodil postopek v zvezi delavčevimi pravicami in obveznostmi z namenom, da bi prizadel njegove pravice in koristi. V danem primeru tožnik zatrjuje, da je odpoved prejel prav iz razloga že dalj časa obstajajočih nesoglasij z ravnateljem, ker je opozarjal na nepravilnosti pri toženi stranki. Pritožbeno sodišče se pridružuje zaključku sodišča prve stopnje, da tožnik ni izkazal, da je tožena stranka z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov ravnala šikanozno oziroma s povračilnimi ukrepi (kot jih imenuje tožnik), temveč je njegovo zatrjevanje šikanoznega ravnanja tožene stranke pavšalno in neopredeljeno. Tožena stranka se je pri odločitvi o tem, kateremu izmed dveh vzgojiteljev bo podana odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, s tem, da je imel primerljivi delavcev zaščito kot starejši delavec do upokojitve, je bil tožnik kot presežni delavec izbran iz objektivno upravičenih razlogov. Pritožbeno sodišče se tako strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita, kajti tožnik ni dokazal, da bi bilo ravnanje tožene stranke šikanozno oziroma nezakonito.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavani pravdni zadevi niso pomembne (360. člen ZPP), prav tako tožnik ne navaja nobenih drugih pravnoupoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajal sodbo v izpodbijanem delu in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je sklenilo, da tožnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka iz razloga, ker s pritožbo ni uspel, tožena stranka pa, ker odgovor na pritožbo ni doprinesel k rešitvi zadeve (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. in 155. člena ZPP).