Jedro

Ker se je kot posebni delovni pogoj štelo le tisto delo preko polnega delovnega časa, ki ga ni bilo mogoče opraviti v rednem delovnem času niti z ustrezno organizacijo in delitvijo dela, razporeditvijo delovnega časa, uvajanjem novih izmen ali z zaposlitvijo novih delavcev, je sodišče pravilno presodilo, da tožnik dela preko polnega delovnega časa ni opravljal v smislu posebnega delovnega pogoja oziroma v smislu določb 407. člena ZPIZ-1.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku in odpravilo odločbi tožene stranke z dne 27. 9. 2004 in 18. 1. 2005, s katerima je bila zavrnjena tožnikova zahteva, da se v osnovo za odmero njegove starostne pokojnine všteva tudi plačilo plače iz naslova dela preko polnega delovnega časa oziroma opravljenih nadur. Toženi stranki je naložilo, da pri izračunu tožnikove pokojninske osnove za leta od 1980 do 1985 upošteva tudi zneskovno ugotovljena izplačila iz naslova nadur, ki jih je tožnik opravil kot voznik avtobusa – skakač pri takratnem podjetju I. C., ter tožniku ob upoštevanju teh izplačil na novo odmeri pokojnino in mu izplača ugotovljeno razliko ter povrne stroške postopka. Ugotovilo je, da je tožnik, glede na specifike njegovega dela, nadurno delo v skladu s takratnim Zakonom o delovnih razmerjih (ZDR/77 – Ur. l. RS, št. 24/77 s spremembami) in splošnim aktom delodajalca opravljal kot posebni delovni pogoj in da so bili od plačila plače za opravljene nadure sproti plačevani prispevki.

2. Na pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje, pri tem pa sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožnikov tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo. Presodilo je, da je ureditev dela preko polnega delovnega časa kot posebni delovni pogoj v splošnem aktu tožene stranke presegala zakonske možnosti urejanja, da bi tožnik v posameznih primerih delo sicer opravljal zaradi izjemnih in nepredvidenih dogodkov v delovnem procesu pa tudi sicer ni bilo za vsak primer posebej ugotovljeno.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da dejanske ugotovitve o specifičnosti tožnikovega dela in specifičnosti dela v avtobusnem transportu omogočajo zaključek, da je tožnik nadurno delo opravljal zaradi nepredvidenih okoliščin. Stališče sodišča, da bi moral biti vsak posamični nepredvidljiv dogodek po več kot 10 letih posebej natančno ugotovljen, je neživljenjsko. Sicer pa je bilo pred sodiščem zanesljivo ugotovljeno, da so bili od tožnikovih izplačil za nadurno delo plačani vsi prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

4. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer na pravilno uporabo materialnega prava pazi tudi po uradni dolžnosti. Pri tem je sodišče vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (370/3 ZPP).

7. Na podlagi 44. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1) se plača za delo preko polnega delovnega časa upošteva za ugotovitev pokojninske osnove največ za toliko ur dela preko polnega delovnega časa, kolikor je dovoljeno po predpisih o delovnih razmerjih, in pod pogojem, da so od nje plačani prispevki. Pogoj za upoštevanje plače za nadurno delo sta na podlagi navedene določbe le dejstvo, da je šlo za nadurno delo v zakonsko opredeljenem oziroma dovoljenem obsegu in da so bili od plače za tako nadurno delo plačani prispevki.

8. Prehodna določba 407. člena ZPIZ-1 posebej ureja upoštevanje plače za nadurno delo pri ugotavljanju pokojninske osnove za čas „do uveljavitve zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, veljavnega do 31. 3. 1992“. Določa, da se za ta čas upošteva plača za tisto nadurno delo, ki se je po predpisih o delovnih razmerjih štelo za posebni delovni pogoj. Do uveljavitve zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ki je veljal do 31. 3. 1992, sta veljala Zakon o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Ur. l. SFRJ, št. 23/82 s spremembami) in Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 27/83), ki je bil uveljavljen s 1. 1. 1984. Obseg dovoljenih nadur je bil izrecno določen že z Zakonom o delovnih razmerjih (ZDR/77, Ur. l. SRS, št. 24/77), najprej z omejitvijo na 12 nadur tedensko oziroma 48 nadur mesečno, od 1. 8. 1984 dalje pa z omejitvijo na 30 nadur na mesec. Pred tem pa Zakon o medsebojnih razmerjih delavcev v združenem delu (Ur. l. SRS, št. 18/74) take omejitve nadurnega dela ni poznal. 9. V času od 1. 1. 1980 do 31. 12. 1985, na katerega se nanaša tožnikov tožbeni zahtevek, je nadurno delo oziroma delo preko polnega delovnega časa torej urejal ZDR/77. Pri tem je poleg opredelitve dela preko polnega delovnega časa v 79. členu takšno delo kot posebni delovni pogoj opredelil tudi delo, ki ga delavci kot izjemo in za omejeno časovno obdobje določijo v samoupravnem splošnem aktu, ko je nujno, da se začeto delo nadaljuje, da bi se končal delovni proces, katerega ustavitev ali prekinitev bi sicer povzročila precejšnjo materialno škodo, oziroma da se z nepretrganim delom prepreči kvarjenje surovin in materiala ali odvrne okvara, ki bi povzročila prekinitev dela, kakor tudi, da se prepreči prekinitev dela v drugih organizacijah oziroma da se zagotovi varnost ljudem in premoženja ali varnost prometa, če tega ne morejo opraviti drugi delavci v okviru polnega delovnega časa, ali če nastane potreba po takšnem delu zaradi nepredvidenega izostanka delavca, ki bi moral opraviti tako delo. Kot rečeno pa je ZDR/77 tudi tako omejeno delo preko polnega delovnega časa v 81. členu že v tem času v bistvu absolutno omejil na 12 ur tedensko oziroma 48 ur na mesec.

10. Ob tem, da je sodišče druge stopnje presodilo, da je tožena stranka v svojem Pravilniku o delovnih razmerjih nezakonito širila primere dela preko polnega delovnega časa, je ugotovilo, da v navedenih primerih ni šlo za tako delo tožnika preko polnega delovnega časa, ki ga ne bi mogli opraviti drugi delavci v okviru polnega delovnega časa, oziroma da bi prišlo do nepričakovanih potreb zaradi nepredvidenih izostankov delavcev, ki bi tako delo morali opraviti.

11. Revizijsko sodišče je na navedene dejanske ugotovitve izpodbijane sodbe vezano. Ker se je kot posebni delovni pogoj štelo le tisto delo preko polnega delovnega časa, ki ga ni bilo mogoče opraviti v rednem delovnem času niti z ustrezno organizacijo in delitvijo dela, razporeditvijo delovnega časa in niti z uvajanjem novih izmen ali z zaposlitvijo novih delavcev (1), je sodišče pravilno presodilo, da tožnik dela preko polnega delovnega časa ni opravljal v smislu posebnega delovnega pogoja oziroma v smislu določb 407. člena ZPIZ-1. 12. Glede na navedeno revizijski razlogi niso podani. Zato je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Op. št. (1): Glej – skupina avtorjev: Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju s komentarjem, GV, Ljubljana 2000, str. 1198.