Jedro

Soustanovitelj novega podjetja je že na podlagi pogodbe o ustanovitvi dolžan izplačati odpravnine presežnih delavcev podjetij soustanoviteljev; s to pogodbo napovedane sklenitve individualnih pogodb z delavci v odkupu terjatev take neposredne obveznosti izplačila ne izključujejo.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke P. G. do tožene stranke I. d.o.o. v višini 25.776,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18.5.1992 dalje do plačila.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja pritožbena razloga napačne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožnik predlaga, naj višje sodišče sodbo spremeni tako, da zahtevek zavrne, podrejeno pa, naj sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Pritožnik navaja, da uveljavljana terjatev izvira iz delovnega razmerja, tožnica pa ni bila nikoli v delovnem razmerju s toženo stranko. Pogodba med ustanovitelji in tožencem izrecno določa, da z delavci sklene pogodbo o odkupu terjatev ter jim v zameno plača ekvivalentne zneske. Tožnica bi morala uveljavljati sklenitev pogodbe, česar pa ni storila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče nima pomislekov v odločitev prvega sodišča, vendar pa je potrebno odgovoriti na pritožbene navedbe, ki to odločitev grajajo. Narava pogodbe z dne 30.11.1992 je takšna, da je zakon ne ureja kot poseben tip in zanjo tudi ni mogoče najti sklenjenega sklopa pravnih pravil. Po sami dikciji 3. točke te pogodbe, bi šlo res za nekakšno predpogodbo v korist tretjega. Vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da takšna rešitev ne bi bila pravilna in zato v nadaljevanju tudi navaja razloge. Dejansko stanje v obravnavani zadevi je namreč takšno, da vsebuje elemente različnih pravnih institutov. Le-te pa je potrebno motriti skozi prizmo načela vestnosti in poštenja (12. člen Zakona o obligacijskih razmerjih). To načelo je potrebno napolniti z vsebino družbenih običajev in morale.

Ta pravila pa zagotavljajo, da šibkejša stranka, ki obenem pošteno ravna, zaradi tega ne sme biti v slabšem položaju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre pri pogodbi z dne 30.11.1992 za posebno, dogovorjeno obliko singularnega nasledstva. Vprid takšnemu stališču govorita dejstvi, da je bil delodajalec tožeče stranke eden izmed ustanoviteljev toženke ter da se je toženka zavezala skleniti delovno razmerje z delavci podjetij - ustanoviteljev. Zakonski dejanski stan iz 452. člena ZOR je v bistvenem enak dejanskemu stanu v konkretni zadevi. Navedena določba pravi: Tisti, na katerega preide po pogodbi kakšna premoženjska celota posameznika ali civilne pravne osebe ali posamezen del, odgovarja poleg dotedanjega imetnika ali solidarno z njim za dolgove, ki se nanašajo na to celoto oziroma njen del, vendar le do vrednosti njenih aktiv. Že na podlagi te določbe tožena stranka odgovarja za dolg v razmerju do tožnice. Pritožnikove navedbe, da bi bila tožnica poprej dolžna poskrbeti za sklenitev pogodbe s tožencem, pomenijo zanjo nepotrebno oviro za dosego njenih pravic in nasprotujejo navedeni kogentni določbi. Le-ta namreč v izogib oškodovanja šibkejše stranke, kar tožnica nedvomno je, določa specialen način pristopa k dolgu v razmerju do splošnega pravila iz 451. člena ZOR. V skladu s slednjo določbo je namreč načeloma mogoče, da se tretji s pogodbo z upnikom zaveže, da bo stopil v zavezo poleg dolžnika. Kot rečeno pa dejanski stan v obravnavani zadevi ustreza položaju iz 452. člena ZOR, kjer tretji pristopi k dolgu že po samem zakonu. Upoštevaje navedeno pa tretje točke pogodbe z dne 30.11.1992 ni mogoče razlagati tako, kot navaja pritožnik, ampak tako, da gre v tem primeru le za prevzem kogentne zakonske določbe v to konkretno pogodbo. Iz teh razlogov pa je tožena stranka napram tožeči zavezana k plačilu dolga. Ker je bila terjatev v stečajnem postopku prerekana, gre v tej pravdni zadevi zgolj za ugotovitev le-te. Prvo sodišče je zahtevku ugodilo, pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je pritožba, ki to odločitev napada, neutemeljena. Ker sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo nobenih kršitev, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, je izpodbijano sodbo potrdilo.