Jedro

Iz zakonske opredelitve prve in druge točke 4. člena ZDSS je razvidno, da na teh pravnih temeljih, ki urejajo izključno vprašanje pristojnosti za reševanje sporov med delavci in delodajalci, ni mogoče utemeljevati pristojnosti za reševanje sporov med različnimi pravnimi osebami. Za določitev pristojnosti sodišča pa ni odločilnega pomena kdo je stranka v postopku, temveč je odločilnega pomena narava spornega razmerja ter pravic, o katerih morajo odločati sodišča. Pri odločanju o pristojnosti je po določilih 2. odstavka 17. člena ZPP treba upoštevati navedbe v tožbi ter dejstva, ki so sodišču znana.

Izrek

Za sojenje v tej zadevi je stvarno pristojno Delovno sodišče v Mariboru.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Mariboru je pri Vrhovnem sodišču Republike Slovenije vložilo predlog za odločitev v sporu o pristojnosti med Delovnim in socialnim sodiščem v Mariboru ter sodišči splošne pristojnosti. Delovno in socialno sodišče v Mariboru se je v tej zadevi izreklo za stvarno nepristojno in zadevo odstopilo v reševanje Okrajnemu sodišču v Mariboru. To sodišče je menilo, da je za sojenje v tej zadevi pristojno Okrožno sodišče v Mariboru in je zadevo odstopilo v sojenje temu sodišču. Okrožno sodišče pristojnosti ni sprejelo, zato je predložilo zadevo Višjemu sodišču v Mariboru, da odloči o tem, katero sodišče je pristojno za sojenje. Višje sodišče je menilo, da za sojenje ni stvarno pristojno sodišče s splošno pristojnostjo, zato je zadevo vrnilo okrožnemu sodišču, ker je ocenilo, da v tej zadevi obstaja spor o pristojnosti med delovnim sodiščem in Okrožnim sodiščem v Mariboru. To sodišče je zato Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlagalo, da odloči v sporu o pristojnosti tako, da ugotovi, da je za sojenje pristojno delovno in socialno sodišče. Sodišče vidi pravni temelj za takšen predlog v določilih 1. in 2. točke 4. člena v zvezi z 2. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Uradni list RS, št. 19/94).

Za odločanje v tej zadevi je stvarno pristojno delovno sodišče. Določila 2. člena ZDSS določajo, da so delovna in socialna sodišča pristojna za odločanje v individualnih in kolektivnih delovnih sporih ter v socialnih sporih. Določila 1. točke 4. člena ZDSS določajo, da delovna sodišča odločajo o sklenitvi, obstoju in prenehanju delovnega razmerja, določila 2. točke tega člena pa, da so pristojna odločati o posamičnih pravicah iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem razen v zadevah, ki jih določa zakon. Iz te zakonske opredelitve je razvidno, da na teh pravnih temeljih, ki urejajo izključno vprašanje pristojnosti za reševanje sporov med delavci in delodajalci, ni mogoče utemeljevati pristojnosti za reševanje sporov med različnimi pravnimi osebami. Za določitev pristojnosti sodišča pa ni odločilnega pomena kdo je stranka v postopku, temveč je odločilnega pomena narava spornega razmerja ter pravic, o katerih morajo odločati sodišča. Pri odločanju o pristojnosti je po določilih 2. odstavka 17. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP) treba upoštevati navedbe v tožbi ter dejstva, ki so sodišču znana. Tožeča stranka zahteva, da tožena stranka zaposli njenega delavca ter da mu prizna obstoj delovnega razmerja ter pravice iz delovnega razmerja od 28.2.1999 dalje. Tožbeni zahtevek opira na 8. člen pogodbe o opravljanju dela, sklenjene med strankama dne 28.5.1998. S to pogodbo se je tožena stranka zavezala zaposliti delavce tožeče stranke, ki bi to želeli, oziroma bi glede prehoda k toženi stranki izrazili pisno soglasje. Obveznosti pogodbenih strank so torej po svoji naravi obveznosti delovnega materialnega prava, zato je za sojenje v tej zadevi pristojno delovno in socialno sodišče. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je zato, upoštevajoč sedanje trditve in zahtevek tožeče stranke, ki kažeta na delovnopravno naravo spora, na podlagi drugega odstavka 25. člena ZPP odločilo kot v izreku.