Jedro

V upravnem spisu se nahaja družinski list oziroma popisnica, skupaj z navodilom za izpolnjevanje, kjer je navedeno, da sme vsaka oseba svobodno izjaviti, kakšne narodnosti je in kakšen je njen materni jezik in popisni organi v tem pogledu ne smejo vršiti nobenega pritiska. Sodišče to listino šteje kot zanesljiv dokaz, da je bila A.A. nemške narodnosti, saj ni bilo nobenega razumljivega razloga, da bi njen oče tako zapisal, če se ne bi štela za pripadnico nemške narodnosti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ ugotovil, da se A.A., rojena B., rojena ... 8. 1920 v Ljubljani, hči C.C. in Č.Č., po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, od 28. 8. 1945 do 25. 6. 1991 ni štela za državljanko takratne Republike Slovenije in Socialistične federativne Republike Jugoslavije. Imenovana se od uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije dne 25. 6. 1991 do smrti dne 22. 5. 2006 ni štela za državljanko Republike Slovenije. Postopek ugotovitve državljanstva je uvedla Upravna enota Ljubljana v zvezi s 63. členom Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). Pogoj za pridobitev državljanstva po rodu je treba presojati po predpisih o državljanstvu, ki so veljali v času rojstva osebe. Poleg dejstva o tem, ali je oseba pridobila slovensko državljanstvo, je po predpisih, veljavnih od njenega rojstva do vložitve zahteve za ugotovitev državljanstva, potrebno ugotoviti, ali ji je državljanstvo morda prenehalo. A.A., rojena B., je z rojstvom po takrat veljavnih predpisih kot zakonska hči po rodu dobila očetovo državljanstvo (paragraf 42 Zakona o državljanstvu Kraljevine Jugoslavije). Domovinsko je bila pristojna v takratno mestno občino Ljubljano in je skupaj s starši in sestro D.D. živela v Ljubljani. Leta 1945 je bil sprejet Zakon o državljanstvu Demokratske federativne Jugoslavije, ki je pričel veljati 28. 8. 1945 in se je pozneje preimenoval v Zakon o državljanstvu Federativne ljudske Republike Jugoslavije (v nadaljevanju Zakon o državljanstvu FLRJ). Po 1. odstavku 35. člena citiranega zakona so za državljane FLRJ veljale vse osebe, ki so bile na dan 28. 8. 1945 po veljavnih predpisih državljani FLRJ. Ta določba je bila pozneje spremenjena oziroma dopolnjena z določbo 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ, na podlagi katerega dne 28. 8. 1945 niso postale državljani FLRJ in niso bile vpisane v evidenco državljanov takratne FLRJ osebe nemške narodnosti, ki živijo v tujini in ki so se med vojno ali pred njo s svojim nelojalnim ravnanjem proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti. Za uporabo navedene določbe so morali biti izpolnjeni trije pogoji kumulativno, in sicer: nemška narodnost, bivanje v tujini pred 4. 12. 1948 in nelojalno ravnanje proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ pred in med vojno. Iz družinskega lista oziroma popisnice družine B. iz popisa prebivalstva dne 31. 3. 1931, ki jo je moral izpolniti poglavar družine sam zase in za vsakega družinskega člana, izhaja, da je C.C. nemške narodnosti in da je njegov materni jezik nemški, da je žena nemške narodnosti in materni jezik slovenski, za hči A.A., rojeno ... 8. 1920, je navedeno, da je nemške narodnosti in njen materni jezik nemški, enako velja tudi za hči D.D. V navodilih za izpolnjevanje popisnice je navedeno, da sme vsaka oseba svobodno izjaviti, kakšne narodnosti je in kakšen je njen materni jezik. Iz sekundarnega arhivskega gradiva Arhiva Republike Slovenije je v fondu AS 1827 razvidno, da je v izpisu Nemcev iz ljudskega popisa od 31. 7. 1941 za A.A. navedeno, da je samska, rojena ... 8. 1920, da je njena domovinska občina Ljubljana, da je dijakinja nemške narodnosti in jugoslovanskega državljanstva. Nemška narodnost je navedena tudi pri njenem očetu in materi ter sestri. Italijanski okupator je dne 31. 7. 1941 izvedel štetje prebivalstva in je bil navedeni popis Nemcev objavljen v časopisu Jutro. A.A. je kot oseba nemške narodnosti pod številko 811 navedena tudi v rekonstrukciji Popisa prebivalstva nemške narodnosti iz leta 1941. Iz gradiva iz fonda AS 1931 Republiškega sekretariata za notranje zadeve SRS o Volksdeutscherjih je razvidno, da je Ministrstvo za notranje zadeve FLRJ pristopilo k načrtnemu urejanju obstoječih podatkov o preseljenih in izseljenih Volksdeutscherjih. Na seznamu izseljenih Volksdeutscherjev je na strani 116 pod zap. št. 2816 navedena A.A., rojena ... 8. 1920, izseljena dne 19. 12. 1945 preko Podrošce v Avstrijo. Iz odločbe Mestne zaplembene komisije v Ljubljani št. Zpl. 811/45 z dne 11. 9. 1945 je razvidno, da je imetje A.A. nacionalizirano z utemeljitvijo, da je na podlagi uradno zbranih podatkov ugotovljeno, da je imenovana nemške narodnosti. Zoper odločbo zaplembene komisije je A.A. vložila pritožbo, ki jo je utemeljevala s tem, da družina v času okupacije ni podpirala okupatorja in ni vstopila v Kulturbund, da niso nastopali kot člani nemške narodnostne skupine in da se niso izdajali za Nemce. Iz zbrane dokumentacije pa je tudi razvidno, da je bila A.A. uslužbenka nemške izselitvene komisije, ki je spadala v sklop Urada za utrjevanje nemštva. Naloga te komisije je bila, da pripravi seznam prebivalcev nemške narodnosti, ki so jih preselili v nemški rajh s področja Ljubljanske pokrajine, ki je po okupaciji pripadala Italijanom. Tožnica je v upravnem postopku predložila potrdilo Krajevnega NOO, iz katerega izhaja, da je bila mati A.A. slovenske narodnosti in da je bil njen materni jezik slovenski, zato je tudi hčerka slovenske narodnosti. Vendar upravni organ ugotavlja, da se je v popisu prebivalstva iz leta 1931 in 1941 mati A.A. opredelila kot oseba nemške narodnosti. Prvostopenjski organ meni, da vsa našteta dokazila izkazujejo nemško narodnost A.A. in je s tem izpolnjen prvi pogoj po 2. odstavku 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ. Iz podatkov Arhiva Republike Slovenije izhaja, da je na seznamu izseljenih Volksdeutscherjev navedena tudi A.A., ki je bila izseljena dne 19. 12. 1945 preko Podrošce v Avstrijo, kjer se je leta 1949 tudi poročila in leta 2006 umrla. Torej je na dan 4. 12. 1948 živela v tujini. Iz odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-23/93 z dne 20. 3. 1997 izhaja, da je v vsakem primeru, ko sta izkazana nemška narodnost in življenje v tujini pred 4. 12. 1948, vzpostavljena domneva nelojalnosti, ki je izpodbojna. Izpodbojna domneva ne izključuje dokazovanja, vendar pa nosi breme dokazovanja tisti, ki se z njo ne strinja. Med upravnimi spisi omenjenega postopka se nahaja dopis zgodovinskega arhiva Ljubljana št. 121-1288/2001 z dne 22. 11. 2001, s katerim je bil posredovan dopis Terenskega odbora Trg OF Napoleonov trg z dne 19. 10. 1945, v katerem je navedeno, da sta bila C.C. in Č.Č. izključena iz volilnega imenika zaradi članstva pri Kulturbundu ter protinarodnega obnašanja med okupacijo. Tožnica se je v upravnem postopku sklicevala na slovensko narodnost Č.Č., in izpodbijala verodostojnost arhivskega gradiva ter navedbe, da so bili člani družine B. člani Kulturbunda. Ni pa oporekala glede službovanja pri nemški preselitveni komisiji. Prvostopenjski organ ocenjuje, da tožnica s svojimi navedbami ni dokazala niti slovenske narodnosti A.A. niti obstoja okoliščin, ki bi izpodbijali zakonsko domnevo nelojalnosti, saj ni predložila nobenega dokaza, da je imenovana kontinuirano delovala v interesu z narodnimi in državnimi koristmi narodov FLRJ. Ker je bil upravni organ v dvomu o njeni lojalnosti, je za podlago za odločitev vzel domnevo nelojalnosti. Torej A.A. na podlagi 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ ni postala državljanka Federativne ljudske republike Jugoslavije in ni bila vpisana v evidenco državljanov takratne Ljudske Republike Slovenije in Federativne ljudske republike Jugoslavije ter je od 25. 6. 1991 do smrti 22. 5. 2006 ni bilo mogoče šteti za državljanko Republike Slovenije.

Tožnica se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožila, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. Drugostopenjski organ v odločbi med drugim navaja, da je državljan Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev postal polnoleten, ko je dopolnil 21 let starosti. A.A. je bila do 19. 8. 1941 mladoletna. Mladoletni zakonski otroci so po predpisih, ki so na območju Jugoslavije veljali pred drugo svetovno vojno, v narodnosti sledili svojim staršem. Pripadnost določeni narodnosti je mogoče ugotavljati z upoštevanjem različnih okoliščin in kriterijev. Nemška narodnost očeta in matere A.A. izhaja iz družinskega lista oziroma popisnice. V navodilih za izpolnjevanje listine je bilo navedeno, da sme vsaka oseba svobodno izjaviti, kakšne narodnosti je in kakšen je njen materni jezik. To pa je bistveni element za presojo o uporabi svobodne volje pri opredelitvi za narodnost. Prav ta kriterij je najmočnejši, saj prevlada nad kriterijem rojstva, maternega jezika ipd. Gre za zavestno odločitev nekoga, da se je v času pred ali po okupaciji Slovenije s strani nemškega rajha odločil za nemško narodnosti. Ker je bila nemške narodnosti in ker je izpolnjen tudi pogoj bivanja v tujini, domneve nelojalnosti pa tožnici ni uspelo izpodbiti, je pravilen zaključek prvostopenjskega organa, da A.A. na dan 28. 8. 1945 ni postala jugoslovanska državljanka.

Tožnica v tožbi navaja, da prvostopenjski organ pri svoji odločitvi ni upošteval, da je popisne listne v zvezi s popisom prebivalstva moral izpolniti glavar družine sam zase in za vsakega družinskega člana in da je po takrat veljavnih predpisih veljalo pravilo, da otroci sprejmejo državljanstvo svojega očeta in narodnost, da je družina imela isti status. Tako je razumljivo, da je popisne liste izpolnil C.C., ki je bil nemške narodnosti in je tako navedel, da sta tudi njegova žena in hčerki nemške narodnosti, čeprav žena dejansko to ni bila. Sam C.C. je v pritožbi zoper odločbo Mestne zaplembene komisije navedel, da se je poročil s Slovenko, ki se je med vojno izkazala kot zavedna Slovenka, priložil pa je tudi potrdila Krajevnega odbora NOO Zgornja Jablanica z dne 29. 8. 1945 in iz izjav prič, ki so bile priložene navedeni pritožbi, je razvidno, da Č.Č. izhaja iz zavedne slovenske družine. Vse te listine je organ pridobil iz Zgodovinska arhiva Ljubljana. Mati se je štela za Slovenko in tako je vzgajala tudi hčerko A.A. Ravnanje C.C. je sicer razumljivo, saj po takrat veljavnih predpisih glede državljanstva in domovinske pristojnosti mati in otroci niso imeli nobenih pravic, po stališču prvostopnega organa pa niso imeli nobenih pravic tudi glede narobnosti. Prvostopni organ tudi ni upošteval, da je bil popis prebivalstva opravljen leta 1931, ko je bila A.A. stara 11 let in se takrat ni mogla svobodno izraziti, kakšne narodnosti je in kakšen je njen materni jezik. Je pa to izjavila njena mati Č.Č., ki je v popisu prebivalstva navedla, da je njen materni jezik slovenski. Ne glede na vzgojo in slovensko narodnost po materi je bilo ob upoštevanju vojnega stanja in zastraševanja in preganjanja Slovencev kasneje težko spremeniti evidentirano narodnost, po končani vojni pa tudi ne, ker je bila družina B. že leta 1945 izgnana. Ker je bila torej mati A.A. pripadnica slovenskega naroda in je bil njen materni jezik slovenski, se je za Slovenko smatrala tudi A.A., čeprav je bil njen oče nemške narodnosti. Tudi sama se je poročila s Slovencem, vse to pa je bilo razlog, da družina B. ni bila včlanjena v Kulturbund, ker so bile v Kulturbund sprejete samo osebe nemške narodnosti in iz tega razloga družina B. ni imela niti potrebe niti želje optirati za nemški rajh in se izseliti iz Slovenije. Samo dejstvo, kje je bila A.A. zaposlena, pa ne more dokazovati, da je bila pripadnica nemškega naroda. Tožnica meni, da je odločitev prvostopnega organa do A.A. diskriminatorna, ker ne upošteva dejstva, da je sam C.C. izjavil, da je njegova žena Slovenka in da je tako nemška narodnost A.A. glede na narodnost njene matere vprašljiva in kot taka ne more biti zadostna za izgubo njene pravice do denacionalizacije. Predlaga, naj sodišče odloči, da se A.A., rojena B., rojena ... 8. 1920 v Ljubljani, po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije od 28. 8. 1945 do 25. 6. 1991 šteje za državljanko tedanje Republike Slovenije in Socialistične federativne Republike Jugoslavije in da se od uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije dne 25. 6. 1991 do smrti dne 22. 5. 2006 šteje za državljanko Republike Slovenije.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo ocenjuje, da je njena odločba pravilna in zakonita glede na dejansko stanje, ki je razvidno iz dokumentacije v upravnem spisu, navedbe tožeče stranke v tožbi pa neutemeljene, zato predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Državljanstvo v smislu 3. odstavka 63. člena ZDen se ugotavlja po določbah Zakona o državljanstvu FLRJ, ki jih je tožena stranka pravilno uporabila. Na podlagi 39. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije velja za državljana Republike Slovenije po citiranem zakonu, kdor je po dosedanjih predpisih imel državljanstvo Republike Slovenije in državljanstvo SFRJ. S tem je zagotovljena kontinuiteta s prejšnjimi pravnimi redi. To pomeni, da je treba pri ugotavljanju državljanstva za konkretno osebo upoštevati tiste predpise o državljanstvu, ki so veljali v času njenega rojstva pa do smrti oziroma do časa, ko se ugotavlja njeno državljanstvo. Veljavni predpis v smislu 39. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije je Zakon o državljanstvu DFJ, ki je začel veljati 28. 8. 1945. Ta zakon je v 1. odstavku 35. člena določal, da za državljane FLRJ veljajo vse osebe, ki so bile na dan 28. 8. 1945 po veljavnih predpisih državljani FLRJ. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list FLRJ št. 105/48) je v 2. odstavku 35. člena določil, da se za državljane FLRJ iz prejšnjega odstavka ne štejejo osebe nemške narodnosti, ki živijo v tujini in ki so se med vojno ali pred vojno s svojim nelojalnim ravnanjem proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti. Ta določba se je v času njene uveljavitve uporabljala retroaktivno, vendar je bila njena uporaba glede na tedanje mednarodne razmere in razmere v povojni Jugoslaviji v skladu s splošnimi načeli, ki so jih tedaj priznavali civilizirani narodi. Ustavno sodišče Republike Slovenije, ki je presojalo ustavno dopustnost uporabe te določbe še iz časa FLRJ v zdaj veljavnem pravnem redu Republike Slovenije, je v odločbi št. U-I-23/93 z dne 23. 3. 1997 ugotovilo, da uporaba določila 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ v postopkih ugotavljanja državljanstva ni v neskladju z Ustavo Republike Slovenije. Ustavno sodišče RS v citirani odločbi v točki 45 navaja, da kljub uveljavitvi dejanske retroaktivnosti zakonodajalcu ni mogoče očitati, da je ravnal nedopustno glede na tedanje povojne razmere ter izid vojne. Iz obrazložitve navedene odločbe Ustavnega sodišča RS v točki 46 odločbe tudi izhaja, da se okoliščini, ali je oseba nemške narodnosti ter ali je v času uveljavitve 2. odstavka 35. člena tedanjega Zakona o državljanstvu FLRJ živela v tujini, dokazujeta po splošnih pravilih, medtem ko je nelojalnost kot tretja okoliščina pravna domneva, ki izhaja iz prej omenjenih okoliščin.

Po ugotovitvah sodišča je bil v upravnem postopku pravilno ugotovljen obstoj vseh treh okoliščin iz 2. odstavka 35. člena tedanjega Zakona o državljanstvu FLRJ, zaradi katerih se A.A., rojena B., rojena ... 8. 1920 v Ljubljani, ne more šteti za jugoslovansko in slovensko državljanko. Dejansko stanje je bilo glede vseh treh okoliščin pravilno in popolno ugotovljeno. Po mnenju sodišča ni mogoče slediti tožbenim navedbam, da je bila imenovana slovenske narodnosti. V upravnem spisu se nahaja družinski list oziroma popisnica, skupaj z navodilom za izpolnjevanje popisnice. V njem je navedeno, da je A.A., rojena ... 8. 1920, nemške narodnosti in da je njen materni jezik nemški. Enako je navedeno za njenega očeta ter njeno sestro. Pri njeni materi je navedeno, da je sicer nemške narodnosti, njen materni jezik pa da je slovenski. V navodilih za izpolnjevanje popisnice je navedeno, da sme vsaka oseba svobodno izjaviti, kakšne narodnosti je in kakšen je njen materni jezik in popisni organi v tem pogledu ne smejo vršiti nobenega pritiska. Sodišče to listino šteje kot zanesljiv dokaz, da je bila A.A. nemške narodnosti, saj ni bilo nobenega razumljivega razloga, da bi njen oče tako zapisal, če se ne bi štela za pripadnico nemške narodnosti. Res je, da je njen oče v pritožbi zoper odločbo Mestne zaplembene komisije navedel, da je njegova žena Slovenka, vendar pa je v družinskem listu glede narodnosti svoje hčerke A.A. navedeno, da je nemške narodnosti. Ta družinski list pa ima toliko večjo težo zaradi tega, ker se je glede na navodila vsak svobodno odločal, za kakšno narodnost se bo opredelil. Razen tega pa je A.A. kot oseba nemške narodnosti pod številko 811 navedena tudi v rekonstrukciji Popisa prebivalstva nemške narodnosti iz leta 1941. Čeprav tožnica v tožbi zatrjuje, da je bila A.A., roj. B., pripadnica slovenskega naroda, je to v nasprotju z listinami v spisu, zato sodišče tej tožbeni navedbi ne more slediti. Se pa sodišče strinja s tožbeno navedbo, da samo dejstvo, kje je bila A.A. zaposlena, ne more dokazovati, da je bila pripadnica nemškega naroda.

Po ugotovitvah sodišča je bilo v upravnem postopku tudi pravilno ugotovljeno, da iz podatkov Arhiva Republike Slovenije izhaja, da je bila A.A. izseljena dne 19. 12. 1945 preko Podrošce v Avstrijo, kar pomeni, da je na dan 4. 12. 1948 živela v tujini. Glede izpolnjevanja kriterija lojalnosti velja poudariti, da skladno z 49. točko odločbe ustavnega sodišča št. U-I-23/93 z dne 20. 3. 1997 pristojni organ v postopku ugotavljanja državljanstva ne vodi dokaznega postopka in ne dokazuje nelojalnosti osebe, temveč je dokazno breme na strani tistega, ki dokazuje obstoj lojalnosti. Vendar pa tožnica s svojimi navedbami ni dokazala obstoja okoliščin, ki bi izpodbijale zakonsko domnevo nelojalnosti A.A., ker ni predložila dokaza, da je imenovana kontinuirano delovala v interesu z narodnimi in državnimi koristmi narodov FLRJ oziroma da je bila aktivna v boju na strani protifašistične koalicije, kar bi lahko bil razlog za izpodbijanje domneve nelojalnosti.

Sodišče je odločilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).