Jedro

Glede vprašanja toženkinega posega v tožničine osebnostne pravice je sodišče prve stopnje pravilno tehtalo med dvema ustavnima pravicama, to je varstvom tožničinih osebnostnih pravic (35. člen URS) in toženkino svobodo izražanja (prvi odstavek 39. člena URS). Ugotovilo je, da je toženka slednjo prekoračila, zato jo je omejilo na nujno potrebno mero, da lahko sobiva s tožničino pravico.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugodilo prepovednemu zahtevku. Načelno velja, da že enkratna kršitev osebnostne pravice zadostuje za obstoj ponovitvene nevarnosti, sodišče pa v konkretnem primeru tudi ni našlo okoliščin, ki bi jo izključevale.

Vsi stroški, povezani s postopkom za izdajo začasne odredbe, so del pravdnih stroškov in delijo njihovo končno usodo (151. člen ZPP). To pomeni, da se stroški, nastali v zvezi s pritožbo v postopku za izdajo začasne odredbe, odmerijo v celoti ne glede na uspeh, nato pa se stranki priznajo, upoštevaje končni uspeh.

Izrek

I. Pritožba zoper sodbo se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I. in II. točka izreka) potrdi.

II. Pritožbi zoper sklep se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se znesek stroškov, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki, zniža za 64,79 EUR, to je na znesek 1.288,01 EUR.

V preostalem delu se pritožba zavrne in sklep sodišča prve stopnje potrdi.

III. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo: I. toženki v bodoče prepovedalo žaliti in obrekovati tožnico s trditvami, kot so: lažnivka, morilka, arogantna oseba brez kulture in čustev, slabič, neljubitelj živali ter z drugimi podobnimi žaljivkami, s katerimi posega v čast in dobro ime ter druge osebnostne pravice tožnice, in razpošiljati drugim osebam fotografije z njeno podobo, II. delno ugodilo zahtevku za plačilo odškodnine zaradi kršitve osebnostnih pravic in toženki naložilo plačilo zneska 1.500 EUR s pripadki in III. v presežku zavrnilo zahtevek (to je zahtevek za plačilo odškodnine v višini 550 EUR, opustitveni zahtevek in posledično zahtevek za plačilo denarnega zneska za primer kršitev prepovedi). Z izpodbijanim sklepom je toženki naložilo v plačilo pravdne stroške tožnice v višini 1.352,80 EUR.

2. Zoper I. in II. točko izreka sodbe se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter sodišču druge stopnje predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje. Opozarja na nasprotje med odločitvijo in izvedenimi dokazi, pri čemer sodišče ni pojasnilo razlogov, zaradi katerih ne verjame izpovedbam prič, ki jih je predlagala tožnica. Ker sodišče ni zavzelo stališča o tem, se sodba ne more preizkusiti. To predstavlja bistveno kršitev določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Dejansko stanje, ki naj bi opravičevalo plačilo odškodnine za nematerialno škodo, je nepravilno ugotovljeno, posledica tega pa je napačna uporaba določb Obligacijskega zakonika (OZ). Meni, da je odločitev v I. točki izreka nepravilna iz dveh razlogov: ker je toženka pošiljala elektronska sporočila X. oz. njeni direktorici in ne tožnici in ker je po 28. 5. 2019 prenehala vsa komunikacija. Sodišču očita, da ni opravilo tehtanja prizadetih dobrin, prav tako ni ocenilo vseh okoliščin, ki jih je ob koliziji ustavno varovanih pravic treba. Vztraja, da ni šlo za poseg v tožničino dostojanstvo. Nadalje očita, da je sodišče sledilo le izpovedbi tožnice, ni pa ocenilo dokazov, ki jih je predlagala tožnica in ki njene izpovedbe ne potrjujejo v delu, da se je tožnica izogibala družbi, ostajala doma, da jo je bilo sram in glede učinka pisem na ljudi (tožnica trdi, da naj bi se bala srečati ljudi zaradi pisem). Priči A. A. in B. B. sta potrdili izpovedbo tožnice le v delu, da sta prejeli pismo, ne pa v ostalem, kar kaže na to, da toženka ni posegla v pravico tožnice do dostojanstva. Meni, da je napačen tudi zaključek o tem, da so tožnico na cesti ustavljali ljudje, kar je oprlo le na izpoved tožnice, ne pa na izpovedbi prič A. A. in B. B., ki sta izpovedala popolnoma drugače. Poudarja, da je priča A. A. povedal, da se število srečanj s tožnico po prejemu pisma toženke ni nič spremenilo. Pri presoji posega v poklicnem življenju pa bi po njenem mnenju sodišče moralo tehtati poskuse vzpostavitve kontakta s tožnico in izražanje toženke, do katerega je upravičena na podlagi 39. člena Ustave RS (URS) s pojasnilno dolžnostjo tožnice kot strokovnjaka, ki ni želela pojasniti vseh napak in nejasnosti glede zdravljenja psičke, pa tudi odnos tožnice do psičke, ki jo je opredelila kot psico, s čimer je pokazala svoj odnos do psa in toženke, kar je povzročilo še večji dvom glede tožničine strokovnosti. Poudarja, da je utemeljeno verjela, da je bilo zdravljenje nestrokovno in napačno in je želela zadevo glede na dve različni mnenji strokovne komisije glede zdravljenja psičke in na napako v računu (zaračunano drugo zdravilo in prevelik odmerek), le razjasniti. Dvom je tudi izrazila. Opozarja na to, koliko ji je psička pomenila in na svojo hudo prizadetost. Ne strinja se z zaključkom sodišča, da je nepomembno, ali je prišlo pri zdravljenju psičke do napake ali ne. Zaradi upravičenega dvoma je namreč toženka na svoj način izrazila svoje pomisleke in dvome. Sodišče bi moralo oceniti izpoved toženke, izpovedbo tožnice in ostale dokaze, ki jih je izvedlo. Oceniti bi moralo tudi ravnanje tožnice, ki toženki očita poseg v zasebnost z vložitvijo ovadbe zaradi suma, da gre za kaznivo dejanje mučenja živali, kar je njena pravica. Poudarja, da ni bila osebno žaljiva do tožnice, ko je pisala na X., vse pripombe pa so se nanašale na korektnost zdravljenja. Meni, da ni prekoračila svoje z ustavo varovane pravice do izražanja, ravnanje tožnice pa je zgolj iskanje očitkov toženki. Opozarja na to, da je toženka komunicirala le z X. in njeno direktorico. Nasprotuje zaključkoma sodišča, ki ju je oprlo le na izpoved tožnice, da so jo sovaščani na cesti ustavljali in spraševali ter da so postale delovne razmere v kliniki oziroma odnos dr. C. C. do nje nevzdržne predvsem zaradi toženkinega ravnanja. V zvezi s tem sodišču očita, da se ni opredelilo do dokazov glede sodnih postopkov glede nabave CT aparata in izpovedbe priče D. D. Ta je povedala, da je tožnica odšla iz Bolnišnice, ker se ni razumela z direktorjem. Meni, da je sodišče podelilo preveliko težo izpovedbi tožnice in ni izvedlo dokaza z izvedencem medicinske stroke. Neizvedba tega dokaza ima za posledico, da je sodišče verjelo tožničini izpovedbi o duševnih bolečinah zaradi posega v osebnostne pravice, čeprav te niso posledica dejanj toženke, ampak posledica napetih odnosov z drugimi ljudmi in ji to povzroča stresne situacije in potrebo po zdravstveni oskrbi. Poudarja, da predloženo zdravniško spričevalo ne potrjuje zaključka sodišča glede bojazni tožnice za službo in glede stresa, ki naj bi bil povezan z elektronskimi pismi toženke. Zdravnik je v njem napisal to, kar mu je tožnica povedala. Opozarja, da se v bivši službi tožnica ni razumela z dr. C. C., ker je imel težak karakter in ne zaradi njenih ravnanj (elektronskih pisem). Če se je sodišče že odločilo, da je odškodnino za nematerialno škodo tožnici priznalo na podlagi proste presoje, bi moralo upoštevati vse izvedene dokaze, zdravniški izvid ter izpovedi prič. Iz njih pa po njenem mnenju izhaja neutemeljenost zahtevka za plačilo odškodnine.

3. V pritožbi zoper sklep nasprotuje zaključku sodišča, da z zahtevkom 2.000 EUR niso nastali posebni stroški, saj je sodišče postopek izdaje začasne odredbe in pritožbeni postopek v zvezi z njim vodilo posebej. Meni, da bi moralo sodišče pri stroških v zvezi odgovorom na ugovor in odgovorom na pritožbo ugotavljati, ali gre za potrebna stroška, na enak način, kot je to storilo pri toženki, ko je ocenjevalo njene stroške sestave pritožbe, ker s pritožbo ni uspela. Sodišče tudi pri odločitvi o stroških tožnice za prvo in drugo pripravljalno vlogo ni upoštevalo 155. člena ZPP. Sodišču očita, da je tožnici v celoti priznalo stroške v zvezi s tema dvema vlogama, ni pa ocenjevalo njune potrebnosti.

4. Tožnica je na pritožbi toženke odgovorila. Predlaga njuno zavrnitev ter priglaša stroške.

5. Pritožba zoper sodbo ni utemeljena, pritožba zoper sklep pa je delno utemeljena.

_O pritožbi zoper sodbo_

6. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, pravilno pa je ugotovilo tudi (večinoma nesporna) pravno pomembna dejstva.

7. Glede na to, da je bila večina dejstev glede toženkinih nedopustnih ravnanj med strankama nesporna, nekatera pa niso bila odločilna (pravilnost zdravljenja psičke), se je sodišče prve stopnje do vsebine toženkine izpovedbe v zadostni meri opredelilo1. Tožničino izpovedbo je skladno z 8. členom ZPP ocenilo v povezavi z ostalimi izvedenimi dokazi (tudi z v pritožbi izpostavljenima izpovedbama prič A. A. in B. B.) in ji na podlagi uspeha celotnega postopka dalo ustrezno težo. Dvoma o njeni verodostojnosti ne vzbudi v pritožbi izpostavljeno (in v sodbi ugotovljeno) dejstvo, da je tožnica toženki neutemeljeno očitala poseg v njeno zasebnost s tem, ko je vložila ovadbo zaradi suma storitve kaznivega dejanja mučenja živali. Tudi ostale dokaze je sodišče prve stopnje ocenilo v medsebojni povezavi in jih ustrezno vpletlo v svojo dokazno oceno. Ta je pravilna, skrbna, jasna, razumna in prepričljiva.

8. Glede vprašanja toženkinega posega v tožničine osebnostne pravice je sodišče prve stopnje pravilno tehtalo med dvema ustavnima pravicama, to je varstvom tožničinih osebnostnih pravic (35. člen URS) in toženkino svobodo izražanja (prvi odstavek 39. člena URS). Ugotovilo je, da je toženka slednjo prekoračila, zato jo je omejilo na nujno potrebno mero, da lahko sobiva s tožničino pravico.

9. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z zaključkom izpodbijane sodbe, da se je toženka v elektronskih sporočilih, v katerih je tožnici (kot veterinarki) očitala nestrokovnost pri zdravljenju njene psičke, objektivno žaljivo izražala. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, je tožnica sicer dolžna prenesti določeno (tudi ostro) kritiko svojega dela, ni pa dolžna prenašati takšnih žaljivih izjav in vrednostnih sodb, ki jih ji je toženka namenila. Toženkin izbor žaljivih in čustveno obarvanih besed kaže na zaničevanje tožnice, prav tako je žaljivo tudi pošiljanje njenih fotografij s pripisoma „l.“ in „veterinarka x veterina zaradi prevelikega odmerka zdravil psička po 3 dneh poginila“ tožničinemu (tedanjemu) delodajalcu, njenim sovaščanom in veterinarskim klinikam po Sloveniji. Ni dvoma, da je z vsebino elektronskih sporočil žalila tožnico, čeprav so bila poslana na (splošni) službeni elektronski naslov delodajalca X. in je toženka komunicirala le z direktorico. Prav tako ne drži pritožbena navedba, da je toženka izrazila zgolj pripombe na korektnost zdravljenja psičke. V prvi vrsti ne gre za dopustno kritiko, poleg tega pa kritika ne zadeva le tožničinega ravnanja (_ad rem_), temveč je prešla na osebno raven (_ad personam_). Kot je pritožbeno sodišče navedlo že ob odločanju o pritožbi zoper sklep o začasni odredbi, toženka pri omalovaževanju tožnice in njenega dela ni izbirala sredstev in jo je skušala očrniti, kjer se je le dalo (pri nekdanjem delodajalcu, pri sedanjem delodajalcu, pri članih tožničine družine in pri sovaščanih, ki jim je poslala fotografije tožnice z raznimi žaljivimi pripisi). Ni dvoma, da si prejemnik toženkinega elektronskega sporočila ali pisma, o tožnici ni ustvaril pozitivnega mnenja, vsebina sporočil oz. pripisi k fotografiji pa imajo izrazito negativno konotacijo in predstavljajo grob poseg v tožničino čast in dobro ime.

10. Pritožbeno sodišče soglaša, da glede na opisane žalitve ni odločilno, ali je pri zdravljenju toženkine psičke dejansko prišlo do napake. Enako kot sodišče prve stopnje tudi pritožbeno sodišče ne najde utemeljenega razloga za to, da je toženka o domnevni napaki pri zdravljenju psičke obveščala tožničinega novega delodajalca, ostale veterinarske klinike in sovaščane tožnice. Tudi razlogi, ki jih toženka navaja v pritožbi, njenega občutno pretiranega odziva na smrt psičke ne opravičujejo. Sodišče prve stopnje se je do bistvenih okoliščin v zvezi s tem zadovoljivo opredelilo.

11. Sodišče prve stopnje je pravilno ugodilo prepovednemu zahtevku. Načelno velja, da že enkratna kršitev osebnostne pravice zadostuje za obstoj ponovitvene nevarnosti,2 sodišče pa v konkretnem primeru tudi ni našlo okoliščin, ki bi jo izključevale. V pritožbi izpostavljeno dejstvo, da po 28. 5. 2019 ni bilo več korespondence med direktorico novega delodajalca tožnice in toženko, ob (ugotovljenem) dejstvu, da je tožnica že 31. 5. 2019 zoper toženko vložila kazensko ovadbo in 4. 6. 2019 še tožbo, ponovitvene nevarnosti (še) ne izključuje.

12. V zvezi z odškodninskim zahtevkom je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj vseh predpostavk. Toženka v pritožbi neutemeljeno izpodbija zaključek o protipravnosti ravnanja, vzročni zvezi med njim in nastalo škodo, ter nastanku nekaterih posledic zaradi kršitve njenih osebnostnih pravic. Do prve predpostavke se je pritožbeno sodišče že opredelilo, do ostalih dveh se bo v nadaljevanju te odločbe.

13. Pravilen in prepričljiv je zaključek izpodbijane sodbe, da so sovaščani ustavljali tožnico in jo spraševali o toženkinem ravnanju (pošiljanju fotografije tožnice z žaljivim pripisom). Enako velja za ugotovitev, da je nevzdržnost delovnih razmer pri prejšnjem delodajalcu (na kliniki, kjer je bila psička zdravljena) in poslabšanje odnosa med tožnico ter direktorjem klinike, moč deloma pripisati toženki. Da ravnanje toženke ni bil izključni vzrok za drugo posledico, je (večkrat) poudarilo že sodišče prve stopnje v 38. točki obrazložitve. Ker se je ob tem opredelilo tudi do dokazov o sodnih postopkih glede nabave CT aparata (prilogi B6 in B7) in do vsebine izpovedbe priče D. D., je neutemeljena tudi ta drugačna pritožbena trditev.

14. Neutemeljeni so nadalje pomisleki pritožnice glede ugotovljenega obsega škode, ki je nastala tožnici. Dokazni postopek je zanesljivo potrdil, da se je tožnica izogibala sovaščanom, ker so jo ti ustavljali na cesti in spraševali o toženkinem ravnanju (pošiljanju pisem). Izpovedba priče A. A., da pismo ni vplivalo na število (naključnih) srečanj med njim in tožnico, s tem ni v nasprotju. Da se je skušala izogibati srečanjem s sovaščani, ker so jo ti ustavljali, je lahko izpovedala le tožnica sama. Sodišče prve stopnje ji je verjelo in to prepričljivo obrazložilo. Ne gre pa ob tem spregledati okoliščine, da je priča A. A. potrdil, da se je o tem govorilo po (majhni) vasi, v kateri se vsi poznajo. Pritožbeno sodišče nadalje ne najde zatrjevanega nasprotja med izpovedbo tožnice in izpovedbo B. B. To, da nanj pismo ni naredilo vtisa, še ne pomeni, da ga ni naredilo na ostale vaščane, ki so ga prejeli. Treba je namreč izhajati iz povprečnega prejemnika pisma, ki ob seznanitvi z njegovo vsebino ne more ostati ravnodušen. Ker torej nasprotja med izpovedbami ni, sodišču ni bilo treba pojasniti razlogov, zaradi katerih izpovedbam prič ni verjelo. Izostanek teh razlogov zato ne predstavlja kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, še manj pa kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

15. Zavrnitev predlaganega dokaza z izvedencem, upoštevaje zatrjevane duševne bolečine zaradi kršitve osebnostnih pravic, je bila pravilna. O njihovem obsegu (intenzivnosti in času trajanja) je namreč sodišče prve stopnje lahko zanesljivo zaključilo že na podlagi izpovedbe tožnice in zdravniškega izvida (priloga A15) in pri tem ni potrebovalo strokovnega znanja izvedenca medicinske stroke. O tem, da je zdravniški izvid potrdil škodo, nastalo tožnici zaradi toženkinih ravnanj, pa izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe, na katere se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje.

16. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu na podlagi 353. člena ZPP potrdilo.

_**O pritožbi zoper sklep**_

17. Pritožnica si zaključek sodišča prve stopnje, da z zahtevkom za plačilo denarnega zneska v primeru kršitve prepovedi niso nastali posebni stroški, napačno razlaga. Sodišče s tem ni zanikalo, da stroški v zvezi z opustitvenim zahtevkom (in denarno kaznijo v primeru kršitve), o katerem je bilo odločeno s sklepom o (regulacijski) začasni odredbi, niso nastali. Te stroške je strankama priznalo in ustrezno upoštevalo tožničin končni uspeh, iz katerega je izvzet opustitveni zahtevek, ki ga je sodišče zavrnilo.

18. Sodišče prve stopnje je tožnici pravilno priznalo stroške za sestavo prve in druge pripravljalne vloge, saj gre za potrebna stroška (prvi odstavek 155. člen ZPP). V obeh pripravljalnih vlogah je namreč tožnica odgovorila na (predhodne) toženkine trditve. Pritožbeno stališče, da so ti stroški potrebni le, kadar vloga vsebuje (nove) dokazne predloge, je napačno.

19. Vsi stroški, povezani s postopkom za izdajo začasne odredbe, so del pravdnih stroškov in delijo njihovo končno usodo (151. člen ZPP). To pomeni, da se stroški, nastali v zvezi s pritožbo v postopku za izdajo začasne odredbe, odmerijo v celoti ne glede na uspeh, nato pa se stranki priznajo, upoštevaje končni uspeh. Pritožbeno sodišče je zato toženki na podlagi Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT) dodatno priznalo strošek za sestavo pritožbe v višini 375 točk (tar. št. 21 OT) in 2 % materialnih stroškov, to je 7,5 točke (tretji odstavek 11. člena OT), skupaj 382,5 točk. Ni pa ji priznalo stroškov konference s stranko in pregleda sklepa, saj ne gre za potrebna stroška v smislu prvega odstavka 155. člena ZPP. Dodatno priznana nagrada, ob upoštevanju vrednosti točke 0,6 EUR, znaša 229,50 EUR, skupaj z 22 % DDV (50,49 EUR) pa 279,99 EUR. Skupni stroški toženke se zvišajo za ta znesek in znašajo 1.451,74 EUR, ob upoštevanju 23 % uspeha, pa je upravičena do povračila zneska 333,90 EUR. Po pobotanju s stroški do katerih povračila je upravičena tožnica (1.621,91 EUR), je torej toženka dolžna tožnici povrniti 1.288,01 EUR, to je za 64,79 EUR manj kot je odločilo sodišče prve stopnje.

20. Pritožbeno sodišče je glede na obrazloženo pritožbi delno ugodilo in odločitev o stroških postopka spremenilo tako, da je znesek stroškov, ki jih mora toženka povrniti tožnici, znižalo za 64,79 EUR (to je na 1.288,01 EUR).

**Glede pritožbenih stroškov**

21. Toženka s pritožbo zoper sodbo ni uspela, njen uspeh s pritožbo zoper sklep pa je minimalen (5%). Pritožbene stroške zato krije sama (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Enako velja za tožnico, saj stroškov njenih odgovorov na pritožbo, ki k odločitvi nista v ničemer pripomogla, ni mogoče šteti za potrebne v smislu prvega odstavka 155. člena ZPP.

1 V 17. ali 22. točki obrazložitve. 2 D. Jadek Pensa, v: N. Plavšak et al, Obligacijski zakonik (OZ), splošni del, s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 790.