Jedro

Le intenziven strah s posledicami, ki so časovno relativizirane, je pravno priznana škodna kategorija. Prav taka časovna razsežnost strahu pa je v razlogih izpodbijane sodbe in sodbe sodišča prve stopnje ugotovljena. Ob pravilni pravni presoji torej ni mogoče reči, da je prestani strah časovno opredeljen z okvirom datuma eksplozije (30.6.1988) oziroma, da je prenehal pred 5.7.1988, zaradi česar bi zaradi zastaranja (5.7.1991 vložena tožba) zahtevek na plačilo odškodnine v tem obsegu ne imel utemeljitve. Strah je ena odškodninska postavka; pri odločanju o ugovoru zastaranja je zato treba upoštevati njegovo celotno trajanje.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženima strankama naložilo, da morata tožnikom nerazdelno plačati vsakemu po 100.000,00 SIT odškodnine. Pritožbo druge tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti tej sodbi vlaga druga tožena stranka F. p.o. revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v novo odločanje ali pa razveljavitev obeh sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve v sojenje sodišču prve stopnje. Pri opredelitvi odškodnine za strah je sodišče prve stopnje upoštevalo tudi psihične posledice, ki jih je pri tožnikih zapustila prepoved uživanja zelenjave. Vendar pa iz obrazložitve te sodbe ni razvidno, kolikšen del odškodnine se nanaša na primarni in kolikšen na sekundarni strah. Sodišče druge stopnje pa se je postavilo na stališče, da so tožniki upravičeni le do odškodnine za duševne bolečine zaradi sekundarnega strahu, ker je zahtevek iz naslova odškodnine zaradi primarnega strahu zastaran. Pri tem pa je menilo, da je dosojena odškodnina v znesku 100.000,00 SIT za vsakega primerna. Dejansko je torej sodišče druge stopnje brez podlage v pravilih pravdnega postopka zvišalo odškodnino iz naslova sekundarnega strahu.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, prva tožena stranka se o njej ni izjavila, izjave pa ni podalo tudi Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Zakon o obligacijskih razmerjih v svojem 200. členu (denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo) obravnava škodo zaradi strahu kot eno odškodninsko postavko. Razlikovanje na strah, ki ga povzroči škodni dogodek sam po sebi (primarni strah) in na kasnejši, sekundarni strah, ki je sicer v vzročni povezavi s prvim, vendar je posledica novega spleta okoliščin, je ustvarila sodna praksa zaradi jasnejše opredelitve škode in njene višine. V obravnavanem primeru dejanske ugotovitve omogočajo sklepanje o obeh "vrstah" strahu.

Vendar pa pravno strahu v tem primeru ni mogoče opredeliti le kot strah ob trenutku eksplozije, temveč kot nepretrgano stanje, ki je spočetka bilo zelo intenzivno, pa je kasneje izzvenevalo in bilo končano najkasneje dne 8.7.1988, ko je bilo ugotovljeno, da zemljišče tožnikov ni več kontaminirano (obvestilo Univerzitetnega zavoda za zdravstveno in socialno varstvo). Le intenziven strah s posledicami, ki so časovno relativizirane, je pravno priznana škodna kategorija. Prav taka časovna razsežnost strahu pa je v razlogih izpodbijane sodbe in sodbe sodišča prve stopnje ugotovljena. Ob pravilni pravni presoji torej ni mogoče reči, da je prestani strah časovno opredeljen z okvirom datuma eksplozije (30.6.1988) oziroma, da je prenehal pred 5.7.1988, zaradi česar bi zaradi zastaranja (5.7.1991 vložena tožba) zahtevek na plačilo odškodnine v tem obsegu ne imel utemeljitve.

Omenjena zmotna pravna presoja na drugi stopnji pa glede odločitve o višini odškodnine ni imela posledic. Sodišče prve stopnje je namreč prisodilo odškodnino za strah v celoti (upoštevaje sekundarni strah pred uživanjem zelenjave iz lastnega vrta), tako odškodnino v znesku 100.000,00 SIT, pa je sprejelo tudi pritožbeno sodišče. Zato revizijsko sodišče v reviziji uveljavljene bistvene kršitve določb pravdnega postopka ne najde in ob pravilni uporabi materialnega prava revizijo kot neutemeljeno zavrača (393. člen ZPP).