Jedro

Sklep Občinske skupnosti za zaposlovanje, s katerim je bil tožnik spoznan kot nesposoben za pridobitno delo, je poseben ukrep po Zakonu o usposabljanju in zaposlovanju invalidnih oseb, ne pa podlaga za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, ki bi bila v pristojnosti toženca. Pri toženčevi pravni prednici Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v Republiki Sloveniji je bila vložena zahteva za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, ki je bila s sklepom zavrnjena. Kasneje tožnik zahteve za uveljavitev pravic iz invalidskega zavarovanja pri tožencu ni vložil, pač pa je pri njem uveljavljal realizacijo sklepa Občinske skupnosti za zaposlovanje, čeprav za to ni imel podlage. Zato tožnikov tožbeni zahtevek za priznanje pravice do invalidske pokojnine od dneva pravnomočnosti sklepa o priznanju invalidnosti dalje, ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 23. 12. 2011 in št. ... z dne 27. 10. 2011 ter da toženec izda novo odločbo, v kateri ugotovi pravilno pokojninsko osnovo ter tožniku prizna pravico do pokojnine od dneva pravnomočnosti sklepa o priznanju invalidnosti, to je od 28. 3. 1979 dalje.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik zaradi bistvene kršitve določb Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) in zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da vse od leta 1979 oziroma od 28. 12. 1988 pričakuje, da bo toženec obravnaval njegovo vlogo v zvezi s pravicami iz invalidskega zavarovanja ter ga razvrstil v I. kategorijo invalidnosti. Naslednjo vlogo je v zvezi s priznanjem invalidske pokojnine tožnik podal 30. 12. 2003, nato pa še številne urgence, zadnjo 30. 9. 2011. Iz tega je razvidno, da je tožnik večkrat podal zahtevo za izdajo odločbe o pravici do pokojnine, vendar je toženec vse njegove zahteve ignoriral. Poleg navedenih pismenih zahtev, je tožnik tudi večkrat podal zahtevo osebno pri Območni enoti toženca, kakor tudi njegovi svojci. Tožnik je podal tudi pritožbo v skladu z določili četrtega odstavka 222. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, vendar se organ tudi na pritožbo ni odzval. Meni, da sodišče prve stopnje pred izdajo sodbe ni popolno ugotovilo dejanskega stanja, enako pa tudi drugostopni organ toženca najpomembnejših pritožbenih navedb sploh ni obravnaval, niti jih v odločbi ni navedel. Čeprav drugostopni organ v odločbi navaja prve datume, iz katerih je razvidno, da je tožnik prosil za izplačilo pokojnine iz leta 1981, šteje, da je bila vloga za izplačilo pokojnine podana 30. 9. 2011. Vztraja, da je zahtevo za izplačilo pokojnine podal že v letu 1979 in da je tega leta tudi lečeči zdravnik predložil vso dokumentacijo. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno ugotovilo dejansko stanje in da ni prišlo do očitanih kršitev določb ZPP. V postopku je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo in tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 23. 12. 2011, ter prvostopne odločbe št. ... z dne 27. 10. 2011. S slednjo je toženec odločil, da ima tožnik pravico do starostne pokojnine v znesku 192,91 EUR na mesec od 1. 4. 2011, z dokončno odločbo z dne 23. 12. 2011 pa je toženec pritožbo, vloženo zoper citirano prvostopno odločbo, kot neutemeljeno zavrnil. Takšni odločbi je sodišče prve stopnje štelo za pravilni in zakoniti, s tem pa soglaša tudi pritožbeno sodišče. Pravilno je sodišče prve stopnje štelo, da je tožnik zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine pri tožencu vložil 30. 9. 2011, ko je vložil zahtevo za izplačilo invalidnine in nato naknadno še zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine. Pritožba zmotno meni, da je toženec za uveljavljanje pravice do starostne pokojnine kot ključnega štel izpolnjen obrazec. Kot bistveno je štel, da je tožnik uveljavljal starostno pokojnino in o takšni zahtevi je nato tudi odločil. Pri tem je toženec, glede na to, da je tožnik vložil zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine 30. 9. 2011, tožniku tudi pravilno v skladu z določbo drugega odstavka 157. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1), priznal pravico do starostne pokojnine od 1. 4. 2011, to je od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve in še za 6 mesecev nazaj.

V postopku je toženec ugotovil, da tožnik z dodano dobo v trajanju 11 let, 4 mesece in 5 dni, to je za čas od 10. 5. 1996 do 20. 12. 1979, ko je bil prijavljen v evidenci brezposelnih oseb, po 193. členu v zvezi s 405. členom ZPIZ-1 izpolnjuje pogoje 36. člena Zakona za priznanje pravice do starostne pokojnine. Do dneva uveljavitve pravice do starostne pokojnine je tožnik dopolnil 77 let in 3 mesece starosti ter 12 let, 4 mesece in 6 dni pokojninske dobe. Glede na dopolnjeno pokojninsko dobo mu je toženec v skladu z 58. členom ZPIZ-1 odmeril starostno pokojnino v višini 35 % od pokojninske osnove 308,33 EUR izračunane na podlagi plač oziroma osnov zavarovanja iz obdobja 1984 do leta 1986, za katero so bili plačani prispevki, valorizirani ter ob upoštevanju, da je koledarsko leto pred letom uveljavitve pravice do pokojnine, leto 2010. Ker pa je bila tako odmerjena in usklajena starostna pokojnina nižja, kot starostna pokojnina odmerjena glede na dopolnjeno pokojninsko dobo od najnižje pokojninske osnove, ki jo zagotavlja 48. člen ZPIZ-1, je toženec tožniku starostno pokojnino odmeril v višini 35 % najnižje pokojninske osnove 551,16 EUR, to je v znesku 192,91 EUR na mesec.

Iz listinske dokumentacije izhaja, da je bila dne 11. 1. 1979 pri toženčevi pravni prednici, tedanji Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v Republiki Sloveniji, vložena zahteva za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, ki je bila 9. 7. 1981 s sklepom št. ... zavrnjena. Dne 30. 12. 2003 in 9. 2. 2004 je tožnik pri tožencu vložil tako imenovano pritožbo in uveljavljal realizacijo odločbe, s katero naj bi pridobil pravico do invalidske pokojnine. V zvezi z vlogo z dne 9. 4. 2004, pa je tožnik dne 28. 11. 2006 vložil še opomin. Tako na vlogi z dne 30. 12. 2003 in z dne 9. 2. 2004 ter vlogo z dne 28. 11. 2006, se je toženec odzval (dopisi z dne 23. 1. 2007, 8. 1. 2004 in 20. 2. 2004) in tožnika tudi podučil o možnostih za uveljavljanje pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Tako, da je ne drži pritožbena trditev, da je toženec ignoriral njegove vloge.

Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje sklep Občinske skupnosti za zaposlovanje z dne 13. 3. 1979, s katerim je bil tožnik spoznan kot nesposoben za pridobitno delo, predstavlja poseben ukrep po Zakonu o usposabljanju in zaposlovanju invalidnih oseb (Ur. l. RS, št. 18/76), ne pa podlago za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, ki bi bila v pristojnosti toženca. Pri toženčevi pravni prednici Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v Republiki Sloveniji je bila vložena zahteva za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja dne 11. 1. 1979, ki je bila z zgoraj navedenim sklepom z dne 9. 7. 1981 zavrnjena. Kasneje tožnik zahteve za uveljavitev pravic iz invalidskega zavarovanja pri tožencu ni vložil, pač pa je pri njem uveljavljal realizacijo sklepa Občinske skupnosti za zaposlovanje z dne 13. 3. 1979, čeprav za to ni imel podlage. Iz citirane odločbe jasno izhaja, da je bil tožnik napoten na Občinsko skupnost socialnega skrbstva za kraj A. in ne na toženca oziroma na tedanjo Skupnost pokojninskega in invalidskega zavarovanja.

Glede na vse navedeno se tožnik neutemeljeno sklicuje na pritožbo in na vse vloge, ki jih je vložil pri tožencu v zvezi z odločbo Občinske skupnosti za zaposlovanje zaradi njene realizacije. Sodišče prve stopnje je pravilno kot neutemeljen zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za priznanje pravice do invalidske pokojnine od dneva pravnomočnosti sklepa o priznanju invalidnosti, to je od 28. 3. 1979 dalje.

Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.