Jedro

Ker se zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (za delovno mesto ključavničar skupinovodja I) presoja glede na stanje v času podaje odpovedi, za odločitev ni bistveno, da je tožena stranka eno leto kasneje na podobnem delovnem mestu (ključavničar I) za določen čas zaposlila novega delavca zaradi povečanega obsega dela.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba se v izpodbijanem ugodilnem delu (1., 2., prvi odstavek 3., prvi odstavek 4. in 5. točka izreka) razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da zaradi nezakonite redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 7. 2009 delovno razmerje tožnika pri toženi stranki ni prenehalo dne 24. 10. 2009, temveč je trajalo do 31. 5. 2011 (1. in 2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku za čas od 24. 10. 2009 do 31. 5. 2011 prizna vse pravice iz delovnega razmerja, mu prizna delovno dobo, ga prijavi v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ za navedeno obdobje in mu obračuna mesečno plačo oziroma nadomestilo plače v višini 1.326,60 EUR bruto, od tega zneska plača predpisane davke in prispevke, ter tožniku izplača neto znesek, zmanjšan za prejeti mesečni znesek nadomestila v višini 575,02 EUR neto za čas brezposelnosti od 25. 10. 2009 do 24. 7. 2010, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 16. dne v mesecu za pretekli mesec, v 8 dneh. Višji tožbeni zahtevek tožnika iz naslova plače oziroma nadomestila plače (mesečno po 262,62 EUR bruto) je zavrnilo (3. točka izreka). Prav tako je toženi stranki naložilo, da tožniku plača odškodnino v višini 11.409,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 10. 2011 dalje do plačila, višji obrestni zahtevek tožnika pa je zavrnilo (4. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 2.303,40 EUR v 8 dneh, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (5. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo, smiselno njen ugodilni del, se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da jo razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je tožena stranka zaposlila dodatnega delavca na delovnem mestu ključavničar I. Tožena stranka je I.Č. zaposlila v juniju 2010, tožniku pa je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi vročena 22. 6. 2010. Sicer pa je dokazala, da pri tej zaposlitvi ni šlo za novo zaposlitev na tožnikovo delovno mesto. Zaključek sodišča, da je tožena stranka v obdobju od 14. 6. 2009 do 21. 12. 2009 kot ključavničarje zaposlila še tri delavce za določen čas zaradi povečanega obsega del in da v teh primerih ni šlo za nadomeščanje delavcev, je protispisen. Priložene listine skupaj z izpovedbo priče P.R. dokazujejo, da se je M.B. zaposlil pri C., d.d. K. in ne pri toženi stranki, pri zaposlitvah drugih dveh delavcev pa je šlo za zamenjavo delavcev, ki jim je pred tem prenehalo delovno razmerje. Navaja, da v začasno bilanco in v izpis (glavna knjiga – izpis bruto bilance) ni smela vnesti nobenih drugih podatkov, kot tiste, za katere je imela podlago v knjigovodskih listinah. Realizacije ne more biti več kot je dokumentov. Knjigovodske listine, ki jih je predložila sodišču so verodostojne listine in je tisto, kar je v njih navedeno resnično. Zaključek sodišča o tem, da podatki niso verodostojni oziroma pravilni, so v nasprotju s pravili o knjiženju poslovnih dogodkov. Sodišče ne bi smelo presojati teh knjigovodskih listin brez predhodnega mnenja izvedenca s področja finančne stroke. Sicer pa so trditve tožnika o tem, da ni jasno, zakaj so pri nekaterih objektih zavedeni samo stroški, realizacija pa je minimalna in da realizacija ni prikazana za opravljeno delo na osmih objektih, absolutno prepozne. Sodišče je na nova dejstva oprlo sodbo, zato je podana kršitev določb postopka. Meni, da ni podlage za prisojo odškodnine po 118. členu Zakona o delovnih razmerjih ne po temelju ne po višini. Napačno je sodišče prve stopnje izračunalo tudi višino nadomestila plače. Posledično je nepravilna tudi odločitev o stroških postopka.

Tožnik podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožene stranke in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Navaja, da v nobeni od priloženih pogodb o zaposlitvi novih delavcev ni navedeno, da gre za nadomeščanje delavcev. V ponovljenem postopku je ves čas pozival toženo stranko naj predloži finančne podatke za celo leto 2008 in 2009, vendar tega ni storila. Uveljavlja povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani ugodilni del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 do 45/2008) in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožnik je bil zaposlen pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 1. 2006 za nedoločen čas in sicer na delovnem mestu ključavničar – skupinovodja I. Prokurist tožene stranke J.G. je sprejel sklep z dne 14. 7. 2009, da zaradi zmanjšanega obsega del v organizacijski enoti kovinski obrat preneha potreba po delu enega delavca na delovnem mestu ključavničar – skupinovodja I. Iz obrazložitve izhaja, da se je v posledici globalne gospodarske krize obseg del, predvsem zunanjih naročil zmanjšal in je upad potreb po delu, predvsem na področju Kovinski obrati, pri čemer se je obseg proizvodnje zmanjšal za več kot 10 %, upoštevaje preteklo leto in znižal se je tudi ostanek prihodka. Iz sklepa izhaja, da naj se pogodba o zaposlitvi odpove tistemu delavcu, ki je glede na vrsto in stopnjo izobrazbe lažje zaposljiv pri drugem delodajalcu. Tožniku je bila nato dne 20. 7. 2009 redno odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnih razlogov zaradi prenehanja potrebe po njegovem delu, pri čemer mu je tožena stranka podala tudi predlog pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas pri C., d.d., K. za delovno mesto vzdrževalec in organizator vzdrževanja, ki pa je tožnik ni podpisal. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) določa, da delodajalec lahko odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstaja utemeljen razlog za redno odpoved, kot to določa drugi odstavek 81. člena ZDR. Med utemeljene razloge za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca ZDR v 1. alineji prvega odstavka 88. člena določa prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (poslovni razlog). Tožnik je bil zaposlen na delovnem mestu ključavničar skupinovodja I, zato je sodišče dolžno presojati le obstoj potrebe za opravljanje takih del na navedenem samostojnem delovnem mestu. Iz tega razloga ni pomembno, ali je tožena stranka na drugem delovnem mestu (ključavničar III) zaposlila še tri druge delavce, za katere pa je tožena stranka tudi sicer dokazovala, da gre za zamenjavo delavcev, ki jim je pred tem prenehalo delovno razmerje. Ker se zakonitost odpovedi presoja v času pred in ob odpovedi pogodbe zaposlitvi (20. 7. 2009), je utemeljena pritožba tožene stranke, da za odločitev v navedeni zadevi ne more biti pomembno, da je tožena stranka zaradi začasno povečanega obsega dela na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 6. 2010 za določen čas zaposlila dodatnega delavca na delovnem mestu ključavničarja I. Pritožbeno sodišče se nadalje strinja s pritožbeno navedbo, da tožena stranka v začasno bilanco (B/53) in v izpis iz glavne knjige (B/19) ni mogla niti smela vnesti nobenih drugih podatkov, kot tiste, za katere je imela podlago v svojih knjigovodskih listinah. Sodišče prve stopnje namreč svojo odločitev utemeljuje z oceno, da podatek o nižji realizaciji v letu 2009 v primerjavi z letom 2008, ni realen, ker naj bi do realizacije prišlo kasneje, to je po datumu 30. 11. 2009 (ko je tožniku že prenehala veljati pogodba o zaposlitvi). Z navedenim razlogovanjem se pritožbeno sodišče ne strinja, kajti povsem običajno in celo pravilo je, če tožena stranka v navedenih listinah (bilancah za obdobje do konca avgusta 2009), s katerimi je dokazovala neuspešnost poslovanja, upošteva in v njih beleži nastanek poslovnih dogodkov, ne pa prejem denarja, do česar naj bi prišlo po prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Iz listin za relevantno obdobje izhaja negativna bilanca, kar pomeni, da realizacija, ki je bila ustvarjena, ni pokrila stroškov materiala in dela, pri čemer sodišče v tem delu očitno ne dvomi v izpovedbe prokurista.

Sodišče bo moralo v ponovljenem postopku tako upoštevati izpoved prokurista J.G. ter na podlagi njegove celovite ocene poslovanja tožene stranke oziroma organizacijske enote, ob izpovedi P.R. ponovno presoditi, ali je tožena stranka tožniku podala utemeljeno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov dne 20. 7. 2009. Pri tem bo moralo upoštevati to, da so odločitve o potrebah po posameznih delih in načinu pokrivanja le-teh prepuščene delodajalcu, in da ne gre za različne, temveč za en sam razlog, če se delodajalec odloči, da bo iz ekonomskih razlogov (znižanja obsega naročil) spremenil organizacijo dela oziroma jo racionaliziral tako, da bo zmanjšal število izvajalcev na samostojnem delovnem mestu ključavničar – skupinovodja I. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo v izpodbijanem delu razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.