Jedro

Predpostavke arbitražne klavzule (razsodiščne pogodbe) se ravnajo po procesnem pravu, po materialnem pa toliko, kolikor se nanj sklicuje procesno pravo. V primeru razveze pogodbe te določbe ne delijo usode same pogodbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. O stroških pritožbenega postopka bo odločeno s končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom se je sodišče prve stopnje izreklo, da odločitev v obravnavani zadevi spada v sodno pristojnost. 2. Pritožuje se tožena stranka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sklepa ali njegovo razveljavitev. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Trdi, da sklep nasprotuje temeljnim pravilom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) o poroštveni odgovornosti, kot tudi določbam ZPP in Zakona o arbitraži (ZArbit-1). Opozarja, da se zaradi nespornosti dejstva, da je toženec solidarni dolžnik in porok, sodišče ne bi smelo sklicevati na 125. čl. OZ, ampak bi moralo uporabiti določbe OZ o poroštvu. Opozarja na 1024. čl. OZ, ki poroku, torej tožencu, daje pravico ugovorov iz temeljne pogodbe. Ker jamči za izpolnitev tuje obveznosti, je porokova obveznost odvisna od obstoja te tuje obveznosti. Poroku so zato priznani vsi tisti ugovori, ki jih ima glavni dolžnik. Ne soglaša, da sta stranki arbitražno klavzulo razvezali. Sklicuje se na 3. čl. aneksa z dne 10.4.2013, v katerem so pogodbeniki izrecno določili, kaj med njimi učinkuje v primeru razveze aneksa. Dogovor o pristojnosti ni naveden. Pogodbeniki so izrecno razveljavili sporazum o sodni pristojnosti, dogovorjen v aneksu z dne 10.4.2013. Glede na to, da je aneks pripravila tožeča stranka, je prava in resnična volja pogodbenikov taka, da sporazum o arbitraži v primeru razveze aneksa učinkuje. Ni edino možna zgolj sodna pristojnost, kar je razbrati iz ZArbit-1. Drugačna ugotovitev v šesti točki sodbe ni pravilna. Sodna pristojnost je bila določena v aneksu, ki ga je tožeča stranka enostransko razvezala, pred tem pa v 3. čl. aneksa enostransko določila, kaj učinkuje v primeru razveze. Niti besedice ni o tem, da ostane v veljavi tudi dogovor o pristojnosti. Tožena stranka je podpisala vse listine in s takimi dogovori soglašala. Meni, da se sodišče v osmi točki obrazložitve neutemeljeno sklicuje na ZArbit-1, ker je vezano na procesna pravila ZPP. Samostojen procesni ugovor je mogoč samo v primeru krajevne pristojnosti, v konkretnem primeru pa gre za arbitražno pristojnost, ker so sodno pristojnost pogodbeniki izrecno izključili. Opozarja, da stvarne pristojnosti ni mogoče dogovoriti. Opozarja na 83. čl. OZ, ki bi moral biti uporabljen, ker je pogodbe pripravila tožeča stranka. Nejasna določila je zato treba razlagati v korist tožene stranke. Tožeča stranka je sama vsilila arbitražni sporazum, sedaj pa se zavzema za sodni postopek. Opozarja, da gre za mednarodni element in da sta bili posojilna pogodba in pogodba o poroštvu sklenjeni v angleškem jeziku, ki določa pristojnost „Arbitration Court of the Republic Slovenia“. Edina in prava volja pogodbenikov je bila izključitev delovanja sodišča in rešitev sporov pred arbitražo. Angleški pravni termini s prevajanjem izgubijo vsebino. Stalna arbitraža pri Gospodarski zbornici se je v preteklosti imenovala razsodišče. Beseda razsodišče se je v preteklosti uporabljala kot sinonim za arbitražo. V Londonu obstaja institucija z dolgo tradicijo, imenovana London Court of International Arbitration. Navaja kogentene določbe ZArbit-1, ki bi morale biti uporabljene. Če stranki nista določili vseh podrobnosti reševanja sporov, je treba ravnati v skladu z ZArbit-1. 3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Vztraja, da je arbitražna klavzula nična, sicer pa je pritrjuje prvostopenjskemu sodišču, da sta stranki z aneksom z dne 10.4.2013 spremenili pristojnost institucije za reševanje sporov. Interpretira 3. čl. tega aneksa. Soglaša, da je dogovor o pristojnosti sodišča procesni del pogodbe, neodvisen od veljavnosti temeljne pogodbe. Opozarja, da Arbitražno sodišče Republike Slovenije ne obstaja, zato je arbitražna klavzula nična. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeni očitek, da izpodbijani sklep nasprotuje temeljnim pravilom OZ o poroštveni odgovornosti, določilom ZPP ter ZArbit-1 je pavšalen, saj temeljna načela, ki naj bi bila kršena in dejanja, ki naj bi jim nasprotovala, niso navedena.

6. S sklicevanjem na 125. čl. OZ je sodišče prve stopnje utemeljilo, da Posojilna pogodba št. 07/03-12 z dne 7.3.2012 (dokaz A3) učinkuje med pogodbenikoma (Y. in B. d.o.o.). Za primer nesporazumov in sporov sta pogodbenika s 6. točko 4. člena dogovorila pristojnost Arbitražnega razsodišča republike Slovenije. Pravilno je prvostopenjsko stališče, da na pravni položaj toženca, ki pri njenem sklepanju ni sodeloval, ta pogodba nima vpliva.

7. Toženec je s tožečo stranko dne 7.3.2012 sklenil Pogodbo o poroštvu (dokaz A2) in dne 4.3.2013 aneks k tej pogodbi (dokaz A4). Tudi pogodbenika te pogodbe sta predvidela reševanje sporov, nastalih iz te pogodbe, pred Arbitražnim razsodiščem Republike Slovenije (6. točka 4. člena pogodbe).

8. Zgoraj navedeni pogodbi (posojilna pogodba in pogodba o poroštvu) sta povezani, ker se s poroštveno pogodbo zagotavlja zavarovanje posojilojemalčeve obveznosti iz posojilne pogodbe. Vsi pogodbeniki, ki so sklepali zgoraj navedeni pogodbi (posojilodajalec – tožeča stranka, posojilojemalec – družba B. d.o.o. ter solidarni plačnik in porok – toženec) so svoje pravice in obveznosti iz posojilnega in poroštvenega razmerja spremenili z dne 10.4.2013 sklenjenim Aneksom k posojilni pogodbi in pogodbi o zavarovanju (v nadaljevanju aneks z dne 10.4.2013; dokaz A4a). Ker je tudi toženec sklenitelj aneksa z dne 10.4.2013, dogovorjeno učinkuje tudi na njegov pravni položaj. S tem pravnim poslom so pogodbeniki (med drugim) spremenili oz. drugače uredili način reševanja sporov. Konkretno so navedli, da spreminjajo institucijo za reševanje sporov. V 9. členu so določili, da je za reševanje morebitnih sporov iz njihovega pravnega (pogodbenega) razmerja pristojno redno sodišče v Republiki Sloveniji, in sicer na prvi stopnji Okrožno sodišče v Ljubljani.

9. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da je od sklenitve tega aneksa dalje med vsemi tremi pogodbeniki dogovorjena sodna jurisdikcija in pristojnost slovenskega sodišča. Nepomembno je, ali so s posojilno pogodbo in pogodbo o poroštvu pogodbeniki reševanje sporov izvzeli iz sodne jurisdikcije, kajti z navedenim 9. členom aneksa z dne 10.4.2013 je pristojnost institucije za reševanje sporov spremenjena oz. drugače določena. Pogodbeniki so izrecno določili sodno jurisdikcijo. Dogovorili so tudi pristojnost slovenskega sodišča in krajevno pristojnost sodišča v Ljubljani. Nobenega razloga ni, da bi pogodbenikom, ki so (v posojilni pogodbi in pogodbi o poroštvu) za reševanje sporov dogovorili pristojnost institucije „Arbitration Court of the Republic Slovenia“, odrekli možnost, da ta dogovor spremenijo oz. mu odrečejo veljavo. Ker se sporno razmerje rešuje ravno pred sodiščem, katerega pristojnost so pogodbeniki dogovorili, ni razloga, da bi sodišče razveljavilo opravljena pravdna dejanja, se izreklo za nepristojno in tožbeni zahtevek zavrglo, za kar se zavzema pritožnik.

10. V nasprotju s pravno logiko je pritožbeno sklicevanje, da je zaradi razveze aneksa z dne 10.4.2013 stopila v veljavo razsodiščna klavzula, določena v posojilni pogodbi in pogodbi o poroštvu. V primeru razveljavitve pogodbenega razmerja le-to preneha, ne obstaja več. Ne vzpostavi se predhodno obstoječe razmerje, ampak sta obe stranki sta prosti svojih obveznosti (111. čl. OZ).

11. Nesprejemljivo je tudi pritožbeno razlogovanje, da je obenem z razvezo aneksa z dne 10.4.2013 razvezan tudi dogovor o sodni jurisdikciji. Tožeča stranka je zaradi neplačevanja obrokov posojila razvezala pogodbo z vsebino, kakršno je v času razveze imela. Ta poseg v temeljno razmerje pa nima vpliva na dogovorjeno sodno jurisdikcijo (sodno oblast), pristojnost slovenskega sodišča in krajevno pristojnost. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da gre za določbo procesne narave, ki ne deli usode same pogodbe. To stališče je med pravnimi teoretiki nesporno(1), ne glede na to, kako opredeljujejo pravno naravo tovrstnih določb oz. razsodiščne pogodbe. V sodni praksi se domneva, da so pogodbeniki za primer ničnosti ali razveze pogodbe molče pristali na veljavnost dogovorjene jurisdikcije in pristojnosti sodišča. Da je ta domneva pravilna tudi v obravnavanem primeru, izhaja iz 3. čl. aneksa z dne 10.4.2013, ki navaja učinke razveze: v takojšnje plačilo zapadejo vsi, do tedaj nezapadli in neplačani obroki, skupaj z do takrat zapadlimi in neplačanimi obroki, skupaj z dogovorjenimi pogodbenimi obrestmi in pogodbenimi zamudnimi obrestmi ter vsemi stroški, ki jih je imela družba Y. zaradi razveze aneksa. Za primer razveze pogodbe torej ni govora o neučinkovitosti dogovorjene sodne jurisdikcije, pristojnosti slovenskega sodišča in krajevne pristojnosti.

12. Določba 9. čl. aneksa z dne 10.4.2013 je jasna. Njena vsebina je ugotovljiva z jezikovno razlago. Pri utemeljevanju potrebe po ugotavljanja pravega namena strank se pritožnik sklicuje na nejasnost prvotno (v posojilni in poroštveni pogodbi) dogovorjene razsodiščne klavzule in ne na 9. čl. aneksa z dne 10.4.2013. Opozarja na nejasnost dogovora zaradi v angleškem jeziku dogovorjene arbitražne pristojnosti (Arbitration Court of the Republic of Slovenia). To določilo tudi za tožečo stranko ni sprejemljivo – označuje ga kot patološko arbitražno klavzulo. Kljub temu tega določila ni treba razlagati in ugotavljati namena pogodbenikov ob njegovem zapisu, kajti z aneksom z dne 10.4.2013 je bilo nadomeščeno z nedvoumno in povsem jasno določbo o pristojnosti rednega sodišča v Republiki Sloveniji.

13. Ker pravdni stranki sodne jurisdikcije nista izključili, so brezpredmetne vse pritožbene trditve, ki nakazujejo, kako bi morala tožeča stranka postopati, sodišče pa odločati na podlagi ZArbit-1. Pritožbeno sklicevanje na 1024. čl. OZ in ugovore, ki jih ima toženec kot porok je nedorečeno. Tovrstnih ugovorov prvostopenjsko sodišče pritožniku ne odreka.

14. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 2. točke 365. čl. ZPP pritožba zavrnjena. O stroških postopka bo odločeno s končno odločbo, ko bo znan uspeh strank v postopku (smiselna uporaba 164. čl. ZPP).

(1) Jože Juhart: Civilno procesno pravo, stran 584: Predpostavke razsodiščne pogodbe se ravnajo po procesnem pravu, po materialnem pa toliko, kolikor se nanj sklicuje procesno pravo.