Jedro

Tožnik je po prejemu odločbe o delni ugoditvi prekinitve kazni zapora podal pisno izjavo o odpovedi pravici do pritožbe, kar je potrdil z lastnoročnim podpisom. Ker se je tožnik pravici do pritožbe odpovedal, je odločba postala pravnomočna. Zato je prvostopenjski organ ravnal pravilno, ko je tožnikovo pritožbo zoper pravnomočno odločbo, ob uporabi 229. a člena ZUP, zavrgel.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik je dne 4. 11. 2010 pri Zavodu za prestajanje kazni zapora vložil prošnjo za prekinitev prestajanja kazni zapora iz zdravstvenih razlogov.

Prvostopenjski organ je dne 3. 9. 2010 izdal odločbo št. 720-258/2010/17 113001, s katero je tožnikovi prošnji delno ugodil. Tožnik se je zoper navedeno odločbo pritožil, vendar je prvostopenjski organ s sklepom št. 720-258/2010/20 113001 z dne 21. 9. 2010 (in to je izpodbijani akt) njegovo pritožbo zavrgel. V svoji obrazložitvi navaja, da je bila tožniku odločba o delni ugoditvi prekinitve prestajanja kazni zapora vročena dne 3. 9. 2010. Istega dne (3. 9. 2010) se je tožnik s pisno izjavo odpovedal pravici do pritožbe zoper navedeno odločbo. Ker se je tožnik pravici do pritožbe odpovedal, je odločba o delni ugoditvi prekinitve prestajanja kazni zapora postala dokončna, pravnomočna in izvršljiva. Pritožba zoper pravnomočno odločbo pa ni dopustna. Prvostopenjski organ se sklicuje na določbe 224. in 224. a člena, 229. in 229. a člena in 240. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Ker pritožba zoper pravnomočno odločbo ni dopustna, je bilo treba tožnikovo pritožbo zavreči. Tožnik v pritožbi (zoper sklep o zavrženju pritožbe) navaja, da se zagotovo ni odpovedal pravici do pritožbe, vsaj ne zavestno in da je takšno navajanje s strani direktorja zavoda laž. Vse, kar je zavestno podpisal, je prejem odločbe o prekinitvi kazni, ne pa tudi odpoved pravici do pritožbe.

Pritožbo tožnika zoper navedeni sklep je drugostopenjski organ z odločbo št. 720-254/2010 z dne 19. 10. 2010 zavrnil. Drugostopenjski organ se v svoji obrazložitvi, ob sklicevanju na zgoraj navedene določbe ZUP, strinja z odločitvijo in obrazložitvijo prvostopenjskega sklepa.

Tožnik v tožbi navaja, da je pritožbo zoper odločbo podal zato, ker je bil njegov podpis, da se odpoveduje pravici do pritožbe, pridobljen s prevaro in ker ni bil seznanjen z mnenjem zdravniške komisije, ker sicer ne bi ničesar podpisal. Sodišču predlaga, da napadeno odločbo odpravi oziroma spremeni tako, da se mu odobri prekinitev kazni v trajanju treh mesecev oziroma da organu prve stopnje naloži izdajo takšne odločbe.

Tožena stranka je sodišču posredovala upravne spise, brez posebnega odgovora na tožbo.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke, kakor tudi prvostopenjskega organa pred njo, pravilna in zakonita. Za svojo odločitev je prvostopenjski organ navedel tudi utemeljene razloge, s katerimi se sodišče v celoti strinja in se zato, v izogib ponavljanju, nanje sklicuje (2. odstavek 71. člena ZUS-1).

V obravnavani zadevi je sporno, ali je prvostopenjski organ postopal pravilno, ko je ob uporabi določbe 229. a člena ZUP, tožnikovo pritožbo zavrgel. Po določbi 229. a člena ZUP se lahko stranka ali druga oseba, v katere pravice ali pravne koristi posega odločba, v postopkih, ki se začnejo na zahtevo stranke do poteka roka za pritožbo odpove pravici do pritožbe in izjavo o odpovedi pravici do pritožbe poda pisno ali ustno na zapisnik. Odpoved pravici do pritožbe je možna tudi po vročitvi odločbe, če zakon ne določa drugače, sicer nima pravnega učinka. V enostavnih upravnih zadevah in zadevah manjšega pomena, v katerih je udeležena samo ena stranka, je odpoved pravici do pritožbe dopustna tudi pred vročitvijo odločbe. Odpoved pravici do pritožbe se ne more več preklicati, razen če je dana pred vročitvijo odločbe. Preklic izjave o odpovedi je dopusten do vročitve odločbe. Odpoved pravici do pritožbe učinkuje od dneva, ko organ dobi pisno izjavo oziroma, ko stranka da izjavo ustno na zapisnik.

Po presoji sodišča je bila v obravnavani zadevi določba 229. a člena ZUP pravilno uporabljena. V upravnem postopku je bilo pravilno ugotovljeno, da je tožnik po prejemu odločbe o delni ugoditvi prekinitve kazni zapora, podal svojo pisno izjavo o odpovedi pravici do pritožbe, kar je potrdil z lastnoročnim podpisom. Ker se je tožnik pravici do pritožbe s pisno izjavo odpovedal in to tudi podpisal, je odločba postala pravnomočna. Zato je po mnenju sodišča prvostopenjski organ ravnal pravilno, ko je tožnikovo pritožbo zoper pravnomočno odločbo, ob uporabi 229. a člena ZUP, zavrgel. Sodišče zato zavrača tožbene ugovore kot neutemeljene, ker na drugačno odločitev ne morejo vplivati. Tožnik v tožbi ponavlja tožbene ugovore v zvezi z njegovim podpisom izjave, na katere pa je tožena stranka že pravilno odgovorila z razlogi, s katerimi se sodišče strinja. Zato se sodišče na podlagi 2. odstavka 71. člena ZUS-1 nanje sklicuje in jih ne bo ponavljalo. Sodišče tožniku še pojasnjuje, da je v konkretnem primeru predmet presoje sklep o zavrženju njegove pritožbe in ne odločba o delni ugoditvi prekinitve prestajanja kazni zapora, zato se sodišče ni spuščalo v presojo utemeljenosti odločbe.

Ker je odločitev prvostopenjskega organa, kakor tudi tožene stranke za njim, po mnenju sodišča, pravilna, je sodišče tožbo tožnika na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno. Ker je tožnik smiselno predlagal tudi opravo glavne obravnave, sodišče pojasnjuje, da temu predlogu ni sledilo in je odločilo na nejavni seji senata, na podlagi 2. alinee 2. odstavka 59. člena ZUS-1, ker v postopku niso bila predlagana nova dejstva in dokazi, ki bi lahko vplivali na drugačno odločitev.