Jedro

Obrazložitev drugostopne odločbe, ki se nanaša na izrek o razporeditvi, nima razlogov, kar je bistvena kršitev določb postopka po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje je bistveno pomanjkljivi odločbi disciplinskih organov tožene stranke presodilo tako, da je štelo, da ima tožnikovo dejanje znake kaznivega dejanja in je kršitev kvalificiralo drugače - strožje, kot disciplinski organi. Sodišče druge stopnje se je strinjalo s takšno kvalifikacijo kršitve delovne obveznosti. Takšno ravnanje sodišč pomeni kršitev določb materialnega prava, ker sodišči kršitev nista imeli pravice opredeliti v škodo tožnika. Sodišči v obrazložitvah odločb tudi nista upoštevali hujših posledic.

Šikana je izvrševanje pravice v nasprotju z njenim namenom.

Izvrševanje pravice je nedopustno, če ima namen, da drugemu povzroči škodo. Sodišče prve stopnje ni obravnavalo tega vprašanja, drugostopno sodišče pa na pritožbo tožnika o šikani ni odgovorilo. neobravnavanje ugovora o šikani pomeni kršitev materialnega prava.

Izrek

Reviziji se ugodi, odločbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika na razveljavitev sklepa o razporeditvi na drugo delovno mesto, o razveljavitvi sklepov disciplinske komisije in delavskega sveta tožene stranke, s katerima mu je bil zaradi hujše kršitve delovne obveznosti izrečen ukrep prenehanja delovnega razmerja, zavrnilo pa je tudi ahtevek na povrnitev materialne škode in plačilo stroškov postopka. Tožnik je septembra 1987 v potne naloge vnašal netočne in lažne podatke, kar je hujša kršitev delovne obveznosti po 46. točki 16. člena pravilnika o disciplinski in odškodninski odgovornosti (pravilnik). Za takšno kršitev se po 7. točki 22. člena pravilnika po mnenju obeh sodišč lahko izreče ukrep prenehanja delovnega razmerja. Sodišče druge stopnje je pritožbo zoper takšno odločbo zavrnilo, ker je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje izvedlo vse dokaze in da je tožnik storil hujšo kršitev delovne obveznosti po 7. točki 22. člena pravilnika. Tožnik je zoper prvostopno in drugostopno odločbo vložil pravočasno revizijo zaradi razlogov iz 1. do 3. točke 1. odstavka 385. člena zakona o pravdnem postopku in predlagal, da revizijsko sodišče obe odločbi razveljavi. Sodba sodišča druge stopnje, ki je bila izdana v zvezi z disciplinskim ukrepom, je pomanjkljiva in je ni mogoče preizkusiti, zaradi česar je bila kršena določba 13. točke 1. odstavka 354. člena ZPP. Odločba nima razlogov, v njej niso navedeni nasprotni dokazi. Podana je tudi kršitev po 1. odstavku navedenega člena, ker pri oceni dokazov ni bila upoštevana določba 8. člena ZPP. Odločitev disciplinski organov je posledica šikane, ker se je tožnik, ko je bil član delavskega sveta, zameril nekaterim vodilnim delavcem tožene stranke. Na šikano kažeta tudi hitrost in način izvajanja disciplinskega postopka. Oba disciplinska organa sta odločala pod vplivom direktorja tožene stranke. Sodišči nista ugotavljali subjektivnega in objektivnega stanu disciplinske kršitve.

Tožnik je zaprosil sodnega izvedenca S.M., da je podal mnenje v zvezi z očitanimi kršitvami delovne obveznosti. Izvedenec je ugotovil napake pri izračunavanju prevoženih kilometrov. Izpodbijana odločba nima obrazložitve o tem, katere kršitve bi naj storil tožnik. Neobrazloženo je, zakaj je tožnik kršil delovno obveznost po 7. točki 22. člena pravilnika.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90, ZPP, ki se na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/1/94, smiselno uporablja kot republiški predpis).

V odgovoru na revizijo je tožena stranka navajala, da zavrača predvsem tiste trditve v reviziji, ki se nanašajo na zatrjevano šikano. Zoper tožnika je bil postopek izveden na podlagi dokazov, ki jih je sodišče preizkusilo na dveh stopnjah.

Tožnik je z revizijo izpodbijal pravnomočno odločbo, ki je bila izdana v zvezi z razporeditvijo na drugo delovno mesto in z izrekom disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja ter pravnomočno odločbo, ki je bila izdana v zvezi s predlogom za obnovo postopka. Ker je z eno revizijo dopustno izpodbijati le eno pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (1. odstavek 382. člena ZPP), je sodišče ločeno obravnavalo revizijo v zvezi z razporeditvijo in izrečenim disciplinskim ukrepom (VIII Ips 3/94) in revizijo v zvezi z obnovo postopka (VIII Ips 26/95).

Revizija je utemeljena.

Na podlagi določbe 386. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano odločbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena tega zakona, in na pravilno uporabo materialnega prava. Revizijsko sodišče ugotavlja, da po 3. odstavku 385. člena ZPP zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni revizijski razlog. Tožnik v pretežnem delu revizije polemizira z dokazno oceno pravno odločilnih dejstev prvostopnega in drugostopnega sodišča. Pravilnosti dokazne ocene revizijsko sodišče zaradi navedene prepovedi ne sme presojati. Šteti mora, da je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno.

Tožnik je v pritožbi z dne 30.12.1988 izpodbijal celotni izrek prvostopne odločbe, s katerim je bil zavrnjen tudi zahtevek o razporeditvi na delovno mesto skladiščnega delavca. Sodišče druge stopnje v obrazložitvi odločbe Sp 104/89-3 z dne 30.3.1989 ni navedlo, zakaj je tožnikovo pritožbo zavrnilo tudi za ta del izreka prvostopne odločbe. Obrazložitev odločbe, ki se nanaša na izrek o razporeditvi na drugo delovno mesto, torej sploh nima razlogov, kar je bistvena kršitev določb postopka po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP. Ker je tožnik v reviziji izrecno uveljavljal kršitev določb pravdnega postopka po navedeni določbi ZPP, je revizijsko sodišče glede tega dela izreka reviziji ugodilo na podlagi 1. odstavka 394. člena v zvezi s 1. točko 1. odstavka 385. člena ZPP. Sodišče druge stopnje je v utemeljitvi izpodbijane odločbe glede disciplinskega ukrepa in vrnitve na delo navedlo, da je sodišče prve stopnje izvedlo vse potrebne dokaze in da je natančno ugotovilo dejansko stanje. Iz take utemeljitve izhaja, da je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje utemeljilo, katera dejstva šteje za dokazana in da je presodilo vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj, ter da je soglašalo z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje. Zato revizijsko sodišče ne more soglašati z navedbo v reviziji, da je tudi glede navedenega dela izreka podana bistvena kršitev določb postopka po 1. odstavku 354. člena v zvezi z 8. členom ZPP, ker ne gre za neuporabo ali nepravilno uporabo določb postopka. Kršitev določbe 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP (v zvezi s 1. točko 1. odstavka 385. člena ZPP) je podana, če ima izpodbijana odločba pomanjkljivosti, ki so v tej točki navedene. Tožnik je v reviziji navajal le splošne okoliščine v zvezi z navedeno točko 354. člena ZPP, ni pa točno navedel, v čem bi naj drugostopno sodišče kršilo navedeno procesno določbo. Revizijsko sodišče ne najde kršitve, ki jo zatrjuje tožnik.

Pravilnik tožene stranke hujše kršitve delovne obveznosti določa v novem 16. členu. Po 46. točki tega člena je hujša kršitev delovne obveznosti nedosledno izpolnjevanje potnega naloga, evidenčnega kartona ali vnašanje netočnih - lažnih podatkov v potni nalog, evidenčni karton. V 21. členu je navedenih osem hujših kršitev, za katere je treba izreči ukrep prenehanja delovnega razmerja, v 22. členu pa štirinajst takšnih kršitev za katere se lahko izreče ukrep prenehanja delovnega razmerja. Med temi kršitvami ni navedena kršitev iz 46. točke 16. člena pravilnika. Hujše posledice oziroma posebne okoliščine, ki morajo biti podane, da je dopustno izreči ukrep prenehanja delovnega razmerja, so v 24. členu pravilnika le okvirno in ne dovolj natančno določene.

V času, ko je tožnik storil hujšo kršitev delovne obveznosti, sta veljala zakon o združenem delu (Uradni list SFRJ, št. 53/76, 63/79, 57/83, ZZD, s poznejšimi novelami, ki za ta spor ne veljajo) in zakon o delovnih razmerjih (Uradni list SRS, št. 24/83, 5/86, ZDR, s poznejšo novelo št.18/88, ki za ta spor ne velja), ki sta določala pogoje za izrek ukrepa prenehanja delovnega razmerja zaradi hujše kršitve delovne obveznosti. V času storitve kršitve delovne obveznosti je veljala določba 197. člena ZZD in 158. člena ZDR. V 1. in 2. odstavku 197. člena ZZD so bile določene hujše kršitve delovne obveznosti, za katere se je izrekel ukrep prenehanja delovnega razmerja. V 3. odstavku so bile določene okoliščine, ki so morale biti podane, da je bilo dopustno izreči najstrožji disciplinski ukrep. Kršitve iz 2. odstavka in okoliščine iz 3. odstavka 197. člena ZZD je bilo glede na določbo 4. odstavka navedenega člena treba v samoupravnem aktu natančneje določiti. ZDR je v 1. odstavku 158. člena določal hujše kršitve delovne obveznosti, za katere se je izrekel ukrep prenehanja delovnega razmerja, v 2. odstavku pa so bile navedene okoliščine, ki jih je bilo treba upoštevati pri opredeljevanju hujših kršitev v samoupravni normi. Sodišče prve stopnje je bistveno pomanjkljivi odločbi disciplinskih organov tožene stranke (v izreku odločbe disciplinske komisije ni opisa kršitve in kvalifikacije, v drugostopni odločbi delavskega sveta ni izreka o odločitvi o ugovoru) presodilo tako, da je štelo, da ima tožnikovo dejanje znake kaznivega dejanja (134. člen takratnega KZ SRS) in je zato kršitev kvalificiralo po 7. točki 22. člena, torej je dejanje kvalificiralo drugače kot disciplinski organi. Sodišče druge stopnje se je strinjalo s takšno kvalifikacijo kršitve. Takšno ravnanje sodišč pomeni kršitev določb materialnega prava, ker sodišči, ne glede na značaj postopka pred samoupravnimi sodišči, ki je pomenil nadaljevanje postopka v organizaciji, nista imeli pravice opredeliti kršitev v škodo tožnika drugače, kot disciplinski organi tožene stranke. S takšno za tožnika znatno hujšo kvalifikacijo kršitve, je bilo odločeno v njegovo škodo, čeprav je on zahteval sodno varstvo. Sodišči sta si vzeli pravico, ki so jo imeli (in jo imajo) le disciplinski organi organizacij oziroma delodajalcev. V materialnopravnem smislu sta sodbi nižjih sodišč pomanjkljivi tudi zato, ker pri odločanju in presojanju izpodbijanih disciplinskih odločb nista upoštevali in obrazložili hujših posledic, ki so glede na takrat veljavne določbe ZZD in ZDR morale biti dokazane, da je bilo dopustno zaradi hujše kršitve delovne obveznosti izreči ukrep prenehanja delovnega razmerja.

Šikana je izvrševanje pravice v nasprotju z njenim namenom.

Izvrševanje pravice je nedopustno, če ima namen, da drugemu povzroča škodo. Subjekt pravice pri šikani prekorači meje pravno zavarovanega upravičenja tako, da krši pravice drugega. Tožnik je zatrjeval šikano že v predlogu z dne 25.2.1988, nato pa smiselno tudi dodatku k pritožbi z dne 9.1.1989. Trdil je, da se je zameril nekaterim vodilnim delavcem tožene stranke in da so ti delavci vplivali na potek disciplinskega postopka z namenom, da mu preneha delovno razmerje. Sodišče prve stopnje ni obravnavalo tega vprašanja, drugostopno sodišče pa na pritožbo tožnika o šikani ni odgovorilo. Šikana je zloraba pravice na škodo drugega, torej neobravnavanje ugovora o šikani pomeni kršitev materialnega prava.

Ker nižji sodišči v odločbah, ki sta izpodbijani z revizijo, nista uporabili oziroma sta zmotno uporabili določbe materialnega prava, drugostopno sodišče pa je v zvezi z zahtevkom o razporeditvi tožnika tudi bistveno kršilo določbe postopka, je bilo treba reviziji ugoditi in izpodbijani odločbi razveljaviti (2. in 3. točka 1. odstavka 385. člena ter 1. odstavek 394. in 2. odstavek 395. člena ZPP).