Jedro

Toženka neutemeljeno poudarja pomen nepredložitve ustreznega seznama strank oziroma posredniškega dnevnika, saj ta po OZ nima narave absolutnega oziroma privilegiranega dokaza. Namenjen je namreč dokazovanju vsebine posla, ne pa tudi dejanske sklenitve pogodbe. V konkretnem primeru bi torej lahko služil kot dokaz števila strank, ki jih je za toženko pridobila tožnica in za katere je v primeru sklenitve pogodb upravičena uveljavljati provizijo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama nosi pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 105075/2010 z dne 30.7.2010 v 1. in 3. odstavku izreka ostane v veljavi, tako da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati glavnico v višini 9.720,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.11.2009 dalje do plačila ter izvršilne stroške v višini 36,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.9.2010 dalje do plačila (1. točka izreka), pri čemer je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti tudi 1.318,92 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva nastanka zamude dalje do plačila (2. točka izreka).

2. Zoper izpodbijano sodbo je iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP vložila pritožbo toženka in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne ter tožnici naloži v plačilo pravdne stroške, vključno s stroški pritožbenega postopka. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo kot prepozno zavrže oziroma podrejeno zavrne in toženki naloži v plačilo pritožbene stroške tožnice, vse skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje odločbe dalje do plačila. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da je tožnica v odgovoru na pritožbo neutemeljeno navedla, da je bila pritožba vložena prepozno, zaradi česar bi jo bilo treba zavreči. Po pregledu spisa namreč pritožbeno sodišče ugotavlja, da je toženka zoper sodbo z dne 14.11.2012 naprej v skladu s 3. odstavkom 496. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 62. člena ZIZ v roku 8 dni podala napoved pritožbe. Po izdelavi sodbe z obrazložitvijo po 4. odstavku 324. člena ZPP, ki ji je bila vročena dne 23.1.2013, pa je nato priporočeno dne 5.2.2013 pravočasno vložila še pritožbo.

6. Tožnica je v postopku na prvi stopnji zatrjevala, da je bila med pravdnima strankama sklenjena ustna posredniška pogodba, s katero se je tožnica zavezala za toženko tržiti pakete CO2, toženka pa ji je v primeru sklenitve pogodbe na podlagi tega trženja obljubila plačilo v višini 270,00 EUR na paket. Ker je toženka preko trženja tožnice uspela prodati 30 paketov, tožnica sedaj s predmetno tožbo za svoje posredovanje zahteva plačilo v višini 9.720,00 EUR (z DDV).

7. Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je obstoj ustnega dogovora med strankama in dejansko opravljeno delo trženja s strani tožnice tožnica v zadostni meri izkazala s predložitvijo elektronskega sporočila z dne 27.8.2009, v katerem je toženka preko svojega takratnega zakonitega zastopnika AŠ potrdila tožnici, da je na podlagi njenega trženja sklenila 30 pogodb, in izpovedjo takratnega zakonitega zastopnika tožnice KPP.

8. Iz elektronskega sporočila z dne 27.8.2009 (list. št. 23) namreč izhaja, da stroški trženja paketov - 30 ton CO2 v letu 2008 predstavljajo 30 prodanih paketov po ceni 270 EUR, kar skupaj znese 8.100 EUR (brez DDV). V prilogi naj bi bil poslan tudi spisek prodanih paketov. Pritožbenemu sodišče ni jasno, v čem bi bil smisel sporočanja števila prodanih paketov tožnici, če ne ravno v zvezi z njeno posredniško dejavnostjo, pri čemer niti toženka niti zaslišan AŠ nista pojasnila, kaj naj bi elektronski dopis v nasprotnem primeru predstavljal oziroma s kakšnim namenom je bil poslan. Ker se elektronski dopis sklada tudi z izpovedbo KPP, ki je izpovedal, da je takratnemu direktorju toženke ustno/telefonsko sporočal imena potencialnih kupcev, se zaključek sodišča prve stopnje o številu prodanih paketov s sodelovanjem tožnice izkaže kot logičen in smiseln.

9. Pritožbeno sodišče sicer ugotavlja, da tožnica res ni uspela dokazati, da je toženki predložila spisek prodanih paketov oziroma strank, ki jih je pridobila. Tožnica je trdila, da je seznam prodanih paketov priložila računu št. 2009-046 z dne 1.9.2009 (list. št. 25), na katerem je prav tako navedeno, da mu je priložen spisek prodajnih paketov. Tudi priča KPP je v svoji izpovedbi potrdil, da je ta seznam računu priložil, pri čemer je pojasnil, da tega seznama sedaj nima, ker se je ta kasneje ob menjavi poslovodstva oziroma sedeža stranke očitno izgubil. Pri tem pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da tožnica izgube seznama kot opravičljivega razloga za njegovo nepredložitev ni bila dolžna vključiti v svojo trditveno podlago, saj gre v tem primeru zgolj za dokazovanje dejstva, ali je toženka sporni seznam prejela ali ne. Ker pa je toženka trdila, da navedenega računa ni nikoli prejela, kar predstavlja negativno dejstvo, za katerega dokazno breme nosi tožnica, tožnica pa vročitve računa (in seznama) toženki ni dokazala (npr. z vročilnico, povratnico), pritožbeno sodišče zaključuje, da tožnica ni dokazala, da je toženki dejansko poslala oziroma izročila seznam prodanih paketov.

10. Ne glede na to pa je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da toženka neutemeljeno poudarja pomen nepredložitve ustreznega seznama strank oziroma posredniškega dnevnika, saj ta po OZ nima narave absolutnega oziroma privilegiranega dokaza. Namenjen je namreč dokazovanju vsebine posla, ne pa tudi dejanske sklenitve pogodbe. V konkretnem primeru bi torej lahko služil kot dokaz števila strank, ki jih je za toženko pridobila tožnica in za katere je v primeru sklenitve pogodb upravičena uveljavljati provizijo (OZ s komentarjem, posebni del, 4. knjiga, str. 582-583). Kot že navedeno, pa je tožnica svoje sodelovanje in pridobitev vsaj 30 strank za toženko dokazala s predložitvijo elektronskega sporočila z dne 27.8.2009, katerega veljavnosti in pravilnosti toženka ni uspela izpodbiti. Iz tega razloga tožnica tudi ni bila dolžna bolj natančno konkretizirati, pri katerih pogodbah je sodelovala, saj je toženka v elektronskem dopisu z dne 27.8.2009 posredno priznala, da je tožnica sodelovala (posredovala) pri sklenitvi 30 pogodb.

11. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni v zadostni meri pojasnilo, zakaj je izpovedbo priče AŠ štelo za neprepričljivo. Iz obrazložitve sodišča prve stopnje namreč jasno izhaja, da je izpovedbo te priče štelo za nekonsistentno, saj je toženka v svoji pripravljalni vlogi navedla, da je v pogovoru z AŠ izvedela, da je med pravdnima strankama dogovor glede trženja produktov res obstajal, pri čemer je bila dogovorjena tudi s strani tožnice zatrjevana cena trženja, srž problema pa je bila zgolj nepredložitev seznama pridobljenih strank s strani tožnice, AŠ pa je na naroku povsem nasprotno trditvam toženke zanikal obstoj kakršnegakoli dogovora med pravdnima strankama. Sodišče prve stopnje je zato pravilno sledilo izpovedbi priče KPP, tudi iz razloga, ker se je njegovo pričanje ujemalo z elektronskim sporočilom AŠ z dne 27.8.2009. 12. Ker pritožbeni razlogi tako niso podani kot tudi ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

13. Ker toženka ni uspela s svojo pritožbo, sama krije svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena ZPP). Prav tako tudi tožnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj njen odgovor na pritožbo ni prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča in v smislu 155. člena ZPP ni bil potreben.