Jedro

Zastaranje zahtevka iz zavarovalne pogodbe je treba presojati po določbi 357. člena OZ. Subjektivni rok za zastaranje terjatve zavarovanca iz premoženjskega zavarovanja je tri leta, šteto od prvega dne po poteku koledarskega leta, v katerem je terjatev nastala. Če zavarovanec dokaže, da do dneva, ki je določen v prejšnjem odstavku, ni vedel, da je zavarovalni primer nastopil, začne teči od dneva, ko je za to izvedel; vendar v vsakem primeru v petih letih od dneva, določenega v prejšnjem odstavku. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo člen o zastaranju odškodninskih terjatev, kjer se presojajo roki drugače.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo razsodilo, da je tožena stranka odgovorna tožeči stranki za plačilo škode na strehi na stanovanjski hiši, kot posledica toče iz leta 2008 oziroma 2009. 2. Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožena stranka in uveljavlja vse pritožbene razloge. Sodišče je obravnavalo zadevo, kot da gre za zavarovanje civilne odgovornosti in se sklicuje na zastaranje pri odškodninskih terjatvah. Pri tem pa ima dve polici za premoženjsko stanovanje za stanovanjsko hišo in po zavarovalnih pogodbah, ki se odražajo v polici 001 in polici 002. Zavarovalni pogoji so PH-EKS-01 in PD-PZ-09. Gre torej za premoženjsko zavarovanje. Na to pogodba prepiše določbo 921. člena OZ. Gre za zmotno uporabo materialnega prava in zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Ker je sodba s seboj v nasprotju, saj so v njej razlogi o odločilnih dejstvih v nasprotju, je podana 14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP. Nujno je uporabiti 337. člen OZ, ki določa zastaralne roke iz zavarovalnih pogodb. Pripiše tudi to določbo. Ključno dejstvo, ki je pomembno za štetje zastaralnega roka je torej koledarsko leto, v katerem je nastala terjatev in kdaj je izvedela tožeča stranka za zavarovalni primer. Ni odločilno, kdaj je izvedela za škodo in povzročitelja škode. Obveznost zavarovalnice izplačati škodo nastopi ob nastopu zavarovalnega primera. Kaj pomeni zavarovalni primer, pa je določeno v zavarovalni pogodbi. Ni sporno med strankama, da je toča padala v letu 2008 in poškodovala strešno kritino. V prvem odstavku 7. člena pogojev S-PRE-97 je zapisano, da zavarovalni primer nastane v trenutku, ko se ena od zavarovalnih nevarnosti nepričakovano začne uresničevati na zavarovalni stvari in na njej začne povzročati škodo. Ta zavarovana nevarnost je bila toča, kot je opredeljeno v šestem členu pogodbe P-HI-EKS-01. Zavarovalni primer nastane v trenutku, ko je toča začela delati škodo na strešni kritini zavarovane hiše. Nesporno je toča bila 2008. Že takrat je bila kritina poškodovana. Tako je tudi opisal izvedenec v svojem mnenju in navedel, da ima udarec toče za posledico mehansko poškodbo. Kritina je bila poškodovana takoj ob udarcu toče in je že takrat nastal zavarovalni primer. Po ugotovitvah izvedenca in sodišča pa so poškodbe nastale in so bile vidne takoj po toči, ko se je strešna kritina posušila. Tožnik je pregledoval svojo hišo in opazil poškodbe na fasadi in bi torej lahko opazil tudi poškodbe na strehi. Takrat bi lahko tudi tožeča stranka zahtevala popravilo strešne kritine in takrat je nastala terjatev. Triletni zastaralni rok je pričel teči 1. 1. 2009 in je pretekel 1. 1. 2012. Tožeča stranka trdi, da za zavarovalni primer ni vedela in takrat bi lahko prišel v poštev pet letni zastaralni rok iz drugega odstavka 357. člena OZ. Vendar je tudi ta rok potekel, saj je od nastanka zavarovalnega primera preteklo pet let. Zastarano je 1. 1. 2014. Sodišče ni odločilo o spremembi tožbe z dne 24. 8. 2018, saj tožeča stranka poleg postavljenega zahtevka uveljavlja tudi drugi zahtevek. Gre za škodo v notranjosti stavbe, ki je nastala zaradi zamakanja. Do sedaj je tožnik zahteval škodo na podlagi predračuna z dne 3. 11. 2014, škoda se je stopnjevala, ker streha ni bila popravljena in je nastala dodatna škoda v notranjosti stanovanjske hiše. To pa je treba ločiti od zavarovalnega primera iz leta 2014, ker je nova škoda in drugi zavarovalni primer. To krije tudi druga zavarovalna pogodba. Vendar tožena stranka meni, da slednje ni z ničemer izkazano. Tožnik trdi, da je do zamakanja prišlo v letu 2014, takrat je bila škoda prijavljena zaradi toče 2018, kar pomeni, da je za zavarovalni primer gotovo vedela. Tako je tudi zahtevek z dne 24. 8. 2018 prepozen.

3. Na vročeno pritožbo je tožeča stranka odgovorila in predlaga zavrnitev pritožbe. Tožeči stranki je šele v letu 2014 zaradi toče 2008 začelo zatekati. Toča 2008 je povzročila le vdolbino na kritini, ki ni bila takoj vidna in kritina ni prepuščala. Zastaranje teče, ko je tožnik izvedel za zavarovalni primer. Terjatev ni mogla nastati že v letu 2008, saj tožnik ni vedel za obseg škode.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožbena in trditvena podlaga tožeče stranke in predloženi dokazi so, da sta pravdni stranki sklenili zavarovalno pogodbo za zavarovanje stanovanjske hiše tožnika in tožnik zatrjuje, da je škoda na strehi njegove hiše posledica toče iz leta 2008. V spisu je zavarovalna polica, ki prične veljati 19. 1. 2003 do 19. 1. 2013 (B3), splošni pogoji za premoženjsko zavarovanje S-PRE-97 (B5), posebni pogoji za zavarovanje individualnih hiš in etažne lastnine (B6), kakor tudi zavarovalni pogoji Paket Dom 29 (B4). Iz predloženih podlag in tudi neprerekana trditev tožene stranke je, da gre za premoženjsko zavarovanje za stanovanjsko hišo po predloženih zavarovalnih podlagah in polici. Sodišče prve stopnje pa v zadevi sodi, kot da gre za pogodbeno zavarovanje civilne odgovornosti tožene stranke in tudi uporabi določbe o zastaranju za odškodninsko obveznost po 352. členu OZ. Pravna podlaga za rešitev te zadeve je OZ, določbe o zavarovalni pogodbi (določbe člena 921 in naslednje), pravna podlaga je tudi zavarovalna pogodba in zavarovalni pogoji. Zmotno meni sodišče, da gre za zavarovanje civilne odgovornosti. Gre za premoženjsko zavarovanje za stanovanjsko hišo po predloženih podlagah. Ker pa se sodišče v točki 8 sklicuje na zavarovalno pogodbo in omenja, da gre za paketno premoženjsko zavarovanje za stanovanjsko hišo po določenih pogojih in polici, hkrati pa meni, da gre za odškodninsko odgovornost tožene stranke na podlagi zavarovalne civilne odgovornosti, je treba pritrditi pritožbi, da je sodba v tem delu obremenjena z nasprotujočimi si razlogi o odločilnih dejstvih in je podana absolutna bistvena kršitev določb ZPP iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

6. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko se je pri presojanju ugovora zastaranja oprlo na določbo 352. člena OZ, saj je posebni člen v OZ, ki ureja zastaralne roke pri zavarovalnih pogodbah, to je določba 357. člena OZ. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno presojalo bistvene elemente zavarovalne pogodbe, ki so v tej zadevi odločilni. Bistvene sestavine zavarovalne pogodbe so določene v členu 921 OZ. Ena izmed bistvenih sestavin zavarovalne pogodbe in glede na določilo 357. člena OZ tudi merodajna, je pojem zavarovalnega primera. Zavarovalni primer definira 922. člen OZ, in sicer kot dogodek, glede na katerega se sklene zavarovanje (zavarovalni primer, ki pa mora biti bodoč, negotov in neodvisen od izključne volje pogodbenikov). Sicer je zavarovalna pogodba nična (922. člen OZ). Pogodba se sme odmikati samo od tistih določb tega poglavja OZ, v katerih je to izrecno dopustno ter od tistih, ki pogodbenikom omogočajo ravnati tako, kakor hočejo. Odmik mora biti tudi v nedvoumnem interesu zavarovanca. V konkretnem primeru je tako treba ugotoviti, kaj je zavarovalni primer.

7. V zavarovalni pogodbi je pojem zavarovalnega primera določen v splošnih pogojih za premoženjsko zavarovanje (B5) in je v 7. členu definiran kot dogodek, za katerega se sklepa zavarovanje in mora biti bodoč, negotov in neodvisen od izključne volje pogodbenikov. Šteje se, da je pri zavarovanju stvari nastal zavarovalni primer v trenutku, ko se je ena od zavarovanih nevarnosti nepričakovano začela uresničevati na zavarovani stvari in na njej povzročati škoda. Druga bistvena sestavina zavarovalne pogodbe je nevarnost oziroma riziko. Pravdni stranki sta dogovorili tudi zavarovanje nevarnosti toče. Nesporno je, da je prišlo do poškodbe tožnikove strehe s točo, kar se je zgodilo v letu 2008. V izreku sodbe je tako protispisno sodišče navedlo, da je prišlo do toče v letu „2008 oziroma 2009“. Tako je tudi v izreku napaka, ki je ni mogoče prezreti. Pojem nevarnosti toče pa je definiran v 6. členu posebnih pogojev za zavarovanje individualnih hiš in etažne lastnine (B6): „Toča je vremensko pogojena trdna padavina v obliki ledenih im …“ Še bolj je pojem toče opredeljen v pogojih iz leta 2009 (B4): „Toča je padavina v obliki ledenih zrn. Zavarovanje krije škodo, ki nastane, kadar toča pri padcu poškoduje zavarovano stvar tako, da jo razbije, prebije, odkruši ali pa zavarovana stvar zaradi udarca poči ali spremeni obliko. Krita je tudi škoda, ki nastane zaradi zanašanja padavin skozi odprtine, ki jih je naredila toča.“ Po obeh pogojih pa so izključene škode, zaradi talnice, visokih voda, nevihtnih padavin. Iz pogojev iz 2009 pa je jasno, da je škoda zaradi zanašanja padavin skozi odprtine, ki jih je naredila toča. Kar pomeni, da takoj po toči. Tožena stranka pravilno opozarja, da je tako v določbi 922. člena OZ, kot v zavarovalnih pogojih izključeno, da bi bil zavarovalni primer dogodek, ki je negotov in neodvisen od izključne volje pogodbenikov. Šestletno zamakanje, ki ga je tožeča stranka opazila leta 2014, nastalo pa je 2008, pa ne more biti takšen dogodek, da bi ga lahko opredelili kot nenadni in nepričakovan dogodek.

8. Tako je treba ugotoviti, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo in tudi zmotno razlagalo bistvene sestavine zavarovalne pogodbe, v tem primeru gre za pojem zavarovalnega primera in zavarovane nevarnosti. Zavarovalni primer je torej nastal v trenutku, ko je zaradi toče prišlo do poškodbe zavarovane stvari in je na njej nastala škoda. Zavarovani primer ne more biti poškodovanje strehe v šestih letih in nato zamakanje, ki ga je tožeča stranka opazila 2014. 9. Pritožba tudi utemeljeno opozarja, da je izvedenec in tudi sodišče prve stopnje ugotovilo, da je ob toči 2008 nastala poškodba kritine, ki je bila površinska in je bil odstranjen zgornji del materiala, kar pa je lahko bilo vidno že po toči. Tožena stranka trdi, da bi tožnik to moral prijaviti zavarovalnici. Ni mogoče mimo dejstva, da je po zavarovalnih pogojih zavarovanec dolžan prijaviti škodo zavarovalnici v roku 3 dni od zavarovalnega primera. Dejstvo je, da je tožnik prijavil škodo na fasadi in da škode na strehi ni prijavil. Škodo na fasadi mu je tožena stranka plačala. Sedaj pa se tožeča stranka sklicuje na to, da poškodbe strehe zaradi toče ni videla; izvedenec in sodišče pa ugotavlja, da je ta poškodba strehe po toči bila vidna takoj, ko se je streha posušila. Ta dejstva so pomembna tudi zato, da se reši ugovor zastaranja. Sodišče prve stopnje tega dejstva ni ocenilo.

10. Sodišče prve stopnje je za presojo zastaranja uporabilo določbo o zastaranju odškodninske terjatve po 352. členu OZ, ko je odločilno, kdaj je oškodovanec izvedel za škodo in povzročitelja škode. Ker gre za zastaralni rok pri zavarovalni pogodbi, je treba uporabiti 357. člen OZ, ki je specialni člen. Tako je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo in tudi ni pravilno in popolno ugotovilo pravno odločilnih dejstev. Že iz tega razloga je bilo treba sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno sojenje (357. člen ZPP). Ker pa je podana tudi 14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP, je tudi ta razlog bil podan in imel za posledico razveljavitev sodbe sodišča prave stopnje. Treba je tudi opozoriti, da je tožeča stranka v pripravljalni vlogi z dne 24. 8. 2018 spremenila tožbo. Pričela je uveljavljati tudi škodo ob viharju dne 10. 8. 2017, kar je drugi škodni dogodek. Vendar je pri opredelitvi škode zvišala tožbeni zahtevek za 3.451,16 EUR in sedaj enotno zahteva v tožbenem zahtevku iz obeh škodnih dogodkov 18.679,87 EUR (list. št. 185). Tožena stranka se je spremembi tožbe upirala, tožeča stranka pa je pri tem vztrajala. Vendar sodba sodišča prve stopnje o tej spremembi tožbe in tudi tožbeni podlagi, nima razlogov v vmesni sodbi. Ker tožeča stranka sedaj enotno vtožuje škodo na strehi, ni mogoče odločiti na drugi stopnji z delno sodbo o škodi na strehi iz prvega škodnega dogodka. Poleg tega je tudi sodišče prve stopnje zmotno štelo, kaj je pravno relevantno dejstvo „zavarovalni primer“, kar je zakonski dejanski stan iz določbe drugega odstavka 357. člena OZ. Tako bi tudi sojenje na drugi stopnji predstavljalo prvič sojenje o teh pravno relevantnih dejstvih iz določbe 357. člena OZ. Vse to je vodilo pritožbeno sodišče do razveljavitve vmesne sodbe in vrnitve zadeve sodišču prve stopnje, saj ni moglo samo odločiti o podlagi in ugovoru zastaranja. Poleg tega o spremembi tožbe sodišče prve stopnje ni odločilo.

11. Pri ponovnem obravnavanju zastaralnega roka iz 357. člena OZ je torej treba upoštevati, da je zavarovalna nevarnost toča, zavarovalni primer pa dogodek, ki mora biti bodoč, negotov in neodvisen od izključne volje pogodbenikov. Šteje se, da je pri zavarovanju stvari nastal zavarovalni primer v trenutku, ko se je ena od zavarovanih nevarnosti nepričakovano začela uresničevati na zavarovani stvari in na njej povzročati škodo. V konkretnem primeru je torej lahko zavarovalni primer toča in zaradi toče morebitna poškodba na strehi, če je takrat prišlo do zanašanja padavin skozi odprtino, ki jih je toča naredila, je tudi ta škoda krita. V konkretnem primeru pa je sodišče prve stopnje na podlagi izvedeniškega mnenja do sedaj ugotovilo le, da je toča 2008 povzročila poškodbo na strehi, ki ni bila takšna, da bi takoj začelo zaradi škode zamakati. Škoda je bila takšna, da je po stališču izvedenca bila vidna. Zato je potrebno odgovoriti na ugovor zastaranja tožene stranke na način, kot ga določa 357. člen OZ. Terjatev zavarovanca v tem primeru zastara v treh letih, šteto od prvega dne po poteku koledarskega leta, v katerem je terjatev nastala. To je 1. 1. 2009. Vendar se tožeča stranka sklicuje, da do dneva, ki je določen v prvem odstavku 357. člena, ni vedela, da je zavarovalni primer nastal in da začne zastaranje teči od dneva, ko je za to izvedela; v vsakem primeru pa je terjatev zastarana v petih letih od dneva, določena v prejšnjem odstavku. Če torej tožnik dokaže, da ni vedel, da je nastopil zavarovalni dogodek, subjektivni zastaral rok začne teče od dneva, ko je izvedel za dogodek, v vsakem primeru pa terjatev zastara v petih letih od dneva, ko je nastopil zavarovalni dogodek (objektivni rok).1 To pomeni, da bi v konkretnem primeru lahko petletni objektivni rok potekel 1. 1. 2014. Če je škoda nastala s točo in poškodbo strehe, je terjatev tožnika nastala potem, ko je do poškodbe strehe prišlo. Najpozneje po petih letih pa absolutni zastaralni rok poteče. Določbe 357. člena OZ ni mogoče enačiti z določbo 352. člena OZ. V konkretnem primeru bo sodišče prve stopnje moralo oceniti tudi okoliščino, na katero opozarja tožena stranka, in sicer, da je bila škoda vidna in bi moral tožnik škodo prijaviti takrat, ko je prijavil škodo na fasadi. Po zavarovalni pogodbi ima tudi zavarovanec določeno obveznost, kar je tudi določila zavarovalnica v zavarovalnih pogojih.

12. Stališče tožeče stranke, da je po šestih letih, ko je bila toča in je prišlo do pronicanja vode zaradi delovanja ledu in nadaljnjega poškodovanja strehe, ne ustreza pojmu zavarovalnega primera kot dogodka, ki mora biti bodoč, negotov in neodvisen od izključne volje pogodbenikov. Če pa bo sodišče ugotovilo, da škoda iz leta 2008 ni zastarana, bi bilo potrebno priznati tožeči stranki le tisto zavarovalnino, ki je potrebna za popravo tiste škode, ki jo je izvedenec opisal in ki je nastala leta 2008 (vdolbina na strehi). Ni pa pravilno stališče sodišča, da je poravnalna ponudba tožene stranke pretrgala zastaranje.2

13. Vendar bo sodišče v nadaljevanju tudi moralo odločiti o spremembi tožbe in ločiti oba škodna dogodka oziroma zavarovalna primera. Ni pa dvoma o tem, da je imel tožnik ves čas sklenjeno veljavno zavarovalno pogodbo, ki krije tako nevarnost toče kot viharja in posledično poškodbe strehe zaradi teh dveh nevarnosti.

14. Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji pravdni stroški (165. člen ZPP).

PRAVNI POUK: Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v dveh izvodih. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v nov postopek, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

1 Primerjaj M. Juhart, Obligacijsko pravo, splošni del, GV Založba, str. 1048 in 1049. 2 Zavarovalnica ni dolga prepoznal (II Ips 513/2018).