Jedro

Podjetniška kolektivna pogodba je lahko glede višine regresa za letni dopust ugodnejša od vsakokratne kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti oziroma od vsakokratnega dogovora o višini regresa za letni dopust. To pomeni, da so tožnice upravičene do razlike med že izplačanim regresom za letni dopust in pripadajočim regresom za letni dopust glede na določbe podjetniške kolektivne pogodbe tožene stranke.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi: „1. Tožena stranka je dolžna prvi tožnici T.Š. iz naslova regresa za letni dopust obračunati zneske: - 434,62 EUR bruto in po odvodu dohodnine izplačati tožnici pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 5. 5. 2007 do dneva plačila, - 437,03 EUR bruto in po odvodu dohodnine izplačati tožnici pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 6. 5. 2006 do dneva plačila, - 446,37 EUR bruto in po odvodu dohodnine izplačati tožnici pripadajoči neto znesek, z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 17. 6. 2005 do dneva plačila, - 420,74 EUR bruto in po odvodu dohodnine izplačati tožnici pripadajoči neto znesek zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 17. 6. 2005 do dneva plačila.

2. Tožena stranka je dolžna drugi tožnici M.Š. iz naslova regresa za letni dopust obračunati zneske: - 737,28 EUR bruto in po odvodu dohodnine izplačati tožnici pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 5. 5. 2007 do dneva plačila, - 703,13 EUR bruto in po odvodu dohodnine izplačati tožnici pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 6. 5. 2006 do dneva plačila, - 667,41 EUR bruto in po odvodu dohodnine izplačati tožnici pripadajoči neto znesek, z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 17. 6. 2005 do dneva plačila, - 634,25 EUR bruto in po odvodu dohodnine izplačati tožnici pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 17. 6. 2005 do dneva plačila.

3. Tožena stranka je dolžna tretji tožnici M.P.S. iz naslova regresa za letni dopust obračunati zneske: - 1.034,13 EUR bruto in po odvodu dohodnine izplačati tožnici pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 5. 5. 2007 do dneva plačila, - 950,37 EUR bruto in po odvodu dohodnine izplačati tožnici pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 6. 5. 2006 do dneva plačila, - 688,81 EUR bruto in po odvodu dohodnine izplačati tožnici pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas 17. 6. 2005 do dneva plačila, - 644,99 EUR bruto in po odvodu dohodnine izplačati tožnici pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 17. 6. 2005 do dneva plačila.

4. Tožena stranka je dolžna četrti tožnici T.J. iz naslova regresa za letni dopust obračunati zneske: - 769,90 EUR bruto in po odvodu dohodnine izplačati tožnici pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 5. 5. 2007 do dneva plačila, - 773,40 EUR bruto in po odvodu dohodnine izplačati tožnici pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi za čas od 6. 5. 2006 do dneva plačila, - 772,26 EUR bruto in po odvodu dohodnine izplačati tožnici pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 17. 6. 2005 do dneva plačila, - 706,11 EUR bruto in po odvodu dohodnine izplačati tožnici pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 17. 6. 2005 do dneva plačila.

5. Tožena stranka je dolžna peti tožnici O.H. iz naslova regresa za letni dopust obračunati zneske: - 714,40 EUR bruto in po odvodu dohodnine izplačati tožnici pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 5. 5. 2007 do dneva plačila, - 700,80 EUR bruto in po odvodu dohodnine izplačati tožnici pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 6. 5. 2006 do dneva plačila, - 680,32 EUR bruto in po odvodu dohodnine izplačati tožnici pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 17. 6. 2005 do dneva plačila, - 654,65 EUR bruto in po odvodu dohodnine izplačati tožnici pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 17. 6. 2005 do dneva plačila.

6. Tožena stranka je dolžna šesti tožnici stranki M.S. iz naslova regresa za letni dopust obračunati zneske: - 521,96 EUR bruto in po odvodu dohodnine izplačati tožnici pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 5. 5. 2007 do dneva plačila, - 671,16 EUR bruto in po odvodu dohodnine izplačati tožnici pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 6. 5. 2006 do dneva plačila, - 648,28 EUR bruto in po odvodu dohodnine izplačati tožnici pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 17. 6. 2005 do dneva plačila, - 616,16 EUR bruto in po odvodu dohodnine izplačati tožnici pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 17. 6. 2005 do dneva plačila.

Kar zahtevajo tožnice več, to je: - prva tožnica T.Š. obračun bruto zneska 396,36 EUR in po odvodu dohodnine izplačilo pripadajočega neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 3. 2003 do plačila ter plačilo zakonskih zamudnih obresti za čas od 6. 5. 2004 do 16. 6. 2005 od neto zneska, obračunanega od bruto zneska 420,74 EUR in zakonskih zamudnih obresti za čas od 6. 4. 2005 do 16. 6. 2005 od neto zneska, obračunanega od bruto zneska 420,74 EUR, - druga tožnica M.Š. obračun bruto zneska 592,43 EUR in po odvodu dohodnine izplačilo pripadajočega neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 3. 2003 do plačila ter plačilo zakonskih zamudnih obresti za čas od 6. 5. 2004 do 16. 6. 2005 od neto zneska, obračunanega od bruto zneska 634,25 EUR in zakonskih zamudnih obresti za čas od 6. 4. 2005 do 16. 6. 2005, od neto zneska, obračunanega od bruto zneska 667,41 EUR, - tretja tožnica M.P.S. obračun bruto zneska 595,94 EUR in po odvodu dohodnine izplačilo pripadajočega neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 3. 2003 do plačila ter plačilo zakonskih zamudnih obresti za čas od 6. 5. 2004 do 16. 6. 2005 od neto zneska, obračunanega od bruto zneska 644,99 EUR in zakonskih zamudnih obresti za čas od 6. 4. 2005 do 16. 6. 2005 od neto zneska, obračunanega od bruto zneska 688,81 EUR, - četrta tožnica T.J. obračun bruto zneska 621,96 EUR in po odvodu dohodnine izplačilo pripadajočega neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 3. 2003 do plačila ter plačilo zakonskih zamudnih obresti za čas od 6. 5. 2004 do 16. 6. 2005 od neto zneska, obračunanega od bruto zneska 706,11 EUR in zakonske zamudne obresti za čas od 6. 4. 2005 do 16. 6. 2005 od neto zneska, obračunanega od bruto zneska 772,26 EUR, - peta tožnica O.H. obračun bruto zneska 621,10 EUR in po odvodu dohodnine izplačilo pripadajočega neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 3. 2003 do plačila ter plačilo zakonskih zamudnih obresti za čas od 6. 5. 2004 do 16. 6. 2005 od neto zneska, obračunanega od bruto zneska 654,65 EUR in zakonske zamudne obresti za čas od 6. 4. 2005 do 16. 6. 2005 od neto zneska, obračunanega ob bruto zneska 680,32 EUR - šesta tožnica M.S. obračun bruto zneska 498,50 EUR in po odvodu dohodnine izplačilo pripadajočega neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 3. 2003 do plačila ter plačilo zakonskih zamudnih obresti za čas od 6. 5. 2004 do 16. 6. 2005 ob neto zneska, obračunanega od bruto zneska 616,16 EUR in zakonske zamudne obresti za čas od 6. 4. 2005 do 16. 6. 2005 od neto zneska, obračunanega od bruto zneska 648,28 EUR, s e z a v r n e .

Tožena stranka je dolžna tožnicam povrniti stroške postopka v znesku 2.140,12 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka do plačila.

Tožnice so dolžne toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 204,25 EUR in sicer prva tožnica T.Š. 24,31 EUR, druga tožnica M.Š. 36,36 EUR, tretja tožnica M.P.S. 36,56 EUR, četrta tožnica T.J. 38,19 EUR, peta tožnica O.H. 38,19 EUR in šesta tožnica M.S. 30,64 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka do plačila.“ Tožena stranka je tožnicam dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 1.080,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožnic, da se jim iz naslova regresa za letni dopust obračuna v izreku navedene bruto znesek ter se jim izplača pripadajoči neto znesek z obdobje od 2003 do leta 2007, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od datumov, ki so navedeni v izreku (1. točka izreka). Tožnicam je naložilo, da toženi stranki povrnejo stroške postopka v višini 1.383,85 EUR in sicer tožnica T.Š. znesek 157,75 EUR, M.Š. znesek 235,25 EUR, M.P.S. znesek 276,77 EUR, T.J. znesek 249,00 EUR, O.H. znesek 240,25 EUR in M.S. znesek 225,88 EUR (2. točka izreka).

Zoper takšno sodbo se tožnice pritožujejo iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008) naj bi bila podana, ker so v izpodbijani sodbi nejasno navedeni razlogi glede stališča, da naj bi bila določba 30. člena kolektivne pogodbe tožene stranke neveljavna oziroma nezapisana. Prav tako so nejasni razlogi za stališče, da so določila Kolektivne pogodbe negospodarske dejavnosti in dogovori socialnih partnerjev predpisi kogentnega značaja. Po ustaljeni razlagi pravnih norm kolektivne pogodbe, kot avtonomni pravni akti, ne morejo imeti značaja kogentnih predpisov. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je vsakokratna kolektivna pogodba o negospodarski dejavnosti tisti najvišji specialni predpis, ki za vsa leta vtoževanega obdobja enotno ureja višino regresa za letni dopust za ves javni sektor in ki ne dopušča možnosti, da se z dogovori na nižji ravni ali s pogodbo o zaposlitvi drugače uredi ta prejemek. Res je sicer, da 16. člen Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002, 23/2005, 113/2005, 33/2007) določa, da delodajalec javnemu uslužbencu ne sme zagotoviti pravic v večjem obsegu, kot je to določeno z zakonom, podzakonskim predpisom ali s kolektivno pogodbo, če bi s tem obremenil javna sredstva. Vendar pa ta določba ne daje materialne podlage za stališče, da je določbo 30. člena podjetniške kolektivne pogodbe šteti za neveljavno oziroma nezapisano. Določba 16. člena ZJU ni prisilen predpis, ki bi lahko neposredno učinkoval na pogodbena razmerja oziroma pravice in obveznosti iz sklenjenih pogodb o zaposlitvi v javnem sektorju. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi bila določba 30. člena podjetniške kolektivne pogodbe razveljavljena, zato je možno sklepati, da šteje, da je sporno določba nična. Kolektivne pogodbe so avtonomni vir delovnega prava in posledično ne morejo predstavljati prisilnih predpisov, ki jih sprejema in sankcionira država, z vsemi posledicami na veljavnost pogodb, ki tem predpisom nasprotujejo. Noben zakon ni določil, da stranki v kolektivni pogodbi na nižji ravni določenih pravic in obveznosti ne bi mogli urediti za delavca ugodnejše, kot pa je to določeno v kolektivni pogodbi, na katero se sodišče prve stopnje sklicuje. Drugi odstavek 7. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR) izrecno določa, da se lahko s pogodbo o zaposlitvi oziroma s kolektivno pogodbo določene pravice uredijo za delavca ugodnejše, kot jih določa ta zakon. Enako velja tudi za odnos med kolektivnimi pogodbami na različnih ravneh. Takšno pravilo izhaja tudi iz določbe 5. člena Zakona o kolektivnih pogodbah (ZKolP, št. 43/2006). Določbe 16. člena ZJU zato ni mogoče interpretirati tako, da ob drugačni določbi kolektivne pogodbe na višji ravni, ne bi bilo možno uporabiti pogodbe o zaposlitvi oziroma kolektivne pogodbe tožene stranke, ki je za delavca ugodnejša. Pravna podlaga za izplačilo vtoževanih razlik v regresu je prenehala šele s sklenitvijo aneksa št. 8 k podjetniški kolektivni pogodbi z dne 19. 5. 2008. Tudi vse pogodbe o zaposlitvi, ki so bile sklenjene v spornem obdobju glede pravic in obveznosti, ki s temi pogodbami niso urejene, odkazujejo na uporabo določb ustreznih kolektivnih pogodb in splošnih aktov, torej prvenstveno na določila podjetniške kolektivne pogodbe. Sodišče prve stopnje teh določb pogodb o zaposlitvi ni spoznalo za neveljavne. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da naj bi šlo pri podjetniški kolektivni pogodbi za nedopustno pogodbo v breme tretjega. Učinki podjetniške kolektivne pogodbe se nikakor ne raztezajo na tretje osebe, vse zahtevke iz te pogodbe delavci tožene stranke lahko uveljavljajo zgolj napram toženi stranki. Interpretacija sodišča prve stopnje bi lahko pripeljala do absurdnih situacij, saj bi ob takšni razlagi vsako pogodbeno razmerje v javnem sektorju lahko šteli kot pogodbo v breme tretjega, to je drugih uporabnikov javnih sredstev oziroma davkoplačevalcev. Kolektivna pogodba negospodarskih dejavnosti in dogovori o višini regresa niso prisilni predpisi, ki bi lahko neposredno derogirali veljavnost posameznih določb pogodb o zaposlitvi in 30. člen podjetniške kolektivne pogodbe. Le v primeru, če bi šlo za podzakonske predpise oblastnega in prisilnega značaja, bi v primeru kolizije veljale določbe posebnega zakona, to je ZJU in na njegovi podlagi izdanih podzakonskih predpisov. Vlada ni sprejela nobene uredbe ali drugega podzakonskega predpisa, s katerim bi v spornem obdobju določila višino regresa za letni dopust, pač pa je to materijo prepustilo urejanju s kolektivnimi pogodbami. Ureditev, po kateri delavec in delodajalec v pogodbi o zaposlitvi in v kolektivni pogodbi na nižji ravni posamezne pravice lahko uredita ugodnejše, ni v nasprotju z določbo 16. člena ZJU. Razen tega ta določba sama, niti v povezavi s Kolektivno pogodbo negospodarskih dejavnosti ne more učinkovati na veljavnost ali neveljavnost posameznih določb podjetniške kolektivne pogodbe. Tudi 11. člen Kolektivne pogodbe za negospodarstvo določa, da se uporabijo določbe, ki so za delavca ugodnejše, če posameznega delodajalca zavezuje več kolektivnih pogodb iste vrste. Noben zakonski predpis v spornem obdobju ni določal višine regresa za letni dopust v javnem sektorju, temveč je to bilo prepuščeno kolektivnim pogodbam. Tožnice zahtevajo zgolj to, kar jim v skladu s kolektivno pogodbo pripada, zato je zavrnitev tožbenega zahtevka nerazumljiva. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da naj bi določba 30. člena podjetniške kolektivne pogodbe nasprotovala Zakonu o proračunu in Zakonu o javnih financah. Navedena zakona ne urejata višine regresa za letni dopust za javne uslužbence in tudi ne določata neveljavnosti kolektivnih pogodb javnih zavodov, ki določajo višino regresa. Stališče sodišča prve stopnje, da bi enotno ureditev višine regresa za javni sektor lahko urejal le kolektivni dogovor na ravni države, nima opore v veljavni pravni ureditvi. „Javni interes“ kot ga uveljavlja izpodbijana sodba, bi bil lahko le ustrezna podlaga za ustrezno pravno urejanje (v bodočnosti), nikakor pa ne more predstavljati podlage za zavrnitev uporabe veljavne pravne norme. Z izpodbijano odločitvijo je sodišče prve stopnje poseglo v načelo zakonitosti in predvidljivosti pri urejanju in odločanju o pravnih razmerjih. Tožnice predlagajo, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo navedla, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da bi bilo izplačilo regresa, kakršnega so zahtevale tožnice, v nasprotju z zakonom, saj je Kolektivna pogodba negospodarskih dejavnosti najvišji in specialni predpis, ki za vsa leta vtoževanega obdobja enotno ureja višino regresa za letni dopust za ves javni sektor in ni dopuščal možnosti, da se z dogovori na nižji ravni ta prejemek uredi drugače. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je 30. člen kolektivne pogodbe tožene stranke neveljaven in se zato šteje za nezapisan. Citirana določba kolektivne pogodbe tožene stranke ni v skladu z Ustavo, ZDR, ZJU, Zakonom o javnih financah in Zakonom o proračunu, zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je ni mogoče uporabiti. Tožbe za izplačilo razlike regresov za letni dopust je vložila 662 delavcev oziroma bivših delavcev tožene stranke, njihov zahtevek brez obresti presega 2 milijona evrov, kar bi predstavljalo veliko obremenitev javnih sredstev, zato je tožena stranka ravnala povsem zakonito, ko je delavcem regres za letni dopust izplačevala na podlagi Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti in na podlagi dogovorov o višini regresa, ki sta jih sprejemali Vlada Republike Slovenije in reprezentativni sindikati javnega sektorja. V kolikor bi sodišče prve stopnje odločilo drugače, bi prišlo do kršitve načela enakosti pred zakonom, saj bi bili glede izplačila regresa za letni dopust v celotnem javnem sektorju favorizirani samo delavci tožene stranke. Višina regresa za letni dopust ne sme biti odvisna od posameznikove plače, saj tisti, ki ima višjo plačo, ima že brez regresa dovolj sredstev za dopust, tisti, z nizkimi plačami pa brez regresa morda ne bi mogli na dopust. Z zakonom o sistemu plač v javnem sektorju so določena enotna izhodišča za določitev plače in vseh dodatkov k plači javnih uslužbencev, kar mora veljati tudi za regres za letni dopust, ki ne sme biti določen v drugačni višini, kot je določen z zakonom, predpisi in drugimi akti ter kolektivnimi pogodbami. Tožena stranka predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba je delno utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Stališče sodišča prve stopnje o tem, zakaj ni možno upoštevati 30. člena kolektivne pogodbe tožene stranke je sicer zmotno, vendar zato ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana, če izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni ali pa med seboj v nasprotju. Stališče sodišča prve stopnje glede tega, zakaj ni upoštevalo določb kolektivne pogodbe tožene stranke o višini regresa za letni dopust, so povsem jasne, zato je izpodbijano sodbo v tem delu možno preizkusiti.

Pač pa pritožba utemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da naj bi iz določbe tretjega odstavka 16. člena ZJU izhajalo, da pri odločanju o višini regresa za letni dopust ni dopustno uporabiti določb prvega odstavka 30. člena kolektivne pogodbe tožene stranke. Nasprotno, ravno iz določbe tretjega odstavka 16. člena ZJU izhaja dolžnost tožene stranke, da pri odločanju o pravicah delavcev uporablja tudi določbe podjetniške kolektivne pogodbe. Tretji odstavek 16. člena ZJU namreč določa, da delodajalec javnemu uslužbencu ne sme zagotavljati pravic v večjem obsegu, kot je to določeno z zakonom, podzakonskim predpisom ali kolektivno pogodbo, če bi s tem obremenil javna sredstva. Navedeno pomeni, da bi tožena stranka pri odločanju o višini regresa za letni dopust za sporno obdobje morala upoštevati tudi določbe podjetniške kolektivne pogodbe, seveda v kolikor te niso v nasprotju z zakonom, podzakonskim predpisom ali kolektivno pogodbo višjega ranga.

Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da podjetniška kolektivna pogodba glede višine regresa za letni dopust ne more biti ugodnejša od vsakokratne kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti oziroma vsakokratnega dogovora o višini regresa za letni dopust. Vendar pa med določbo 1. točke 40. člena Kolektivne pogodbe negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (KPND, Ur. l. RS, št. 18/91) in določbo prvega odstavka 30. člena podjetniške kolektivne pogodbe ni nasprotja, ki bi pomenilo, da se ti določbi med seboj izključujeta. Tako je 1. točka 40. člena KPND določala, da delavcu pripada enkrat letno regres za letni dopust v obliki 13. plače najmanj v višini zajamčene plače, podjetniška kolektivna pogodba pa, da delavcu enkrat letno pripada regres za letni dopust v višini delavčeve plače v mesecu pred izplačilom regresa. KPND je tako določila minimalni znesek regresa za letni dopust v višini zajamčene plače; v kolektivni pogodbi tožene stranke pa je bila ta pravica določena v višjem znesku, torej v višini delavčeve plače v mesecu pred izplačilom regresa. V času sklenitve kolektivne pogodbe tožene stranke so še veljale določbe Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90) in Zakona o delovnih razmerjih iz leta 1990 (ZDR/90, Ur. l. RS, št. 14/90, 5/92 in 72/93), ki v poglavjih o kolektivnih pogodbah sicer nista določala ničesar o razmerju med „višjimi“ in „nižjimi“ kolektivnimi pogodbami, vendar je v tudi takrat veljalo načelo „in favorem“, kar pomeni, da je nižja kolektivna pogodba lahko dala le več pravic. To načelo je izhajalo iz določbe tretjega odstavka 86. člena ZTPDR o tem, da kolektivna pogodba ne sme vsebovati določb, s katerimi se dajejo delavcem manjše pravice ali določajo manj ugodni delovni pogoji od pravic in pogojev, ki jih določa zakon, če pa jih vsebuje, se uporabljajo namesto njih ustrezne določbe zakona. Pravni standard „in favorem“ je upoštevan tudi v drugem odstavku 7. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 45/2008), ki velja v spornem obdobju.

Glede na specifičnost urejanja položaja zaposlenih v negospodarstvu in še posebej pri uporabniki proračunskih sredstev, bi sicer bilo možno, da se s Kolektivno pogodbo za negospodarske dejavnosti določi, da delodajalci na tem področju ne smejo izplačevati višjega regresa od dogovorjenega, vendar je to bilo to storjeno le z aneksom iz leta 1994 (Ur. l. RS, št. 27/94). V 2. členu tega aneksa je bilo določeno, da se regres za letni dopust za leto 1994 v vseh organizacijah s področja negospodarstva in v državnih organih izplačuje le v višini, določeni s tem aneksom. V spornem obdobju veljavni aneks h KPND (Ur. l. RS, št. 99/2001), ugotovitveni sklep (Ur. l. RS, št. 8/2003), dogovor o višini in načinu uskladitve osnovnih plač ter višini regresa za letni dopust za leti 2004 in 2005 (Ur. l. RS, št. 73/2003), dogovor o višini regresa za letni dopust za leto 2006 (Ur. l. RS, št. 36/2006) in dogovor o višini regresa za letni dopust za leto 2007 (Ur. l. RS, št. 33/2007), ki so v spornem obdobju določali višino regresa za letni dopust, pa tovrstne določbe več nimajo.

Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da naj bi bila KPND tisti najvišji in specialni predpis, ki je za vsa leta vtoževanega obdobja enotno urejal višino regresa za letni dopust za ves javni sektor in ki ni dopuščal nobene opcije, da se z dogovori na nižji ravni ali morda s pogodbo o zaposlitvi drugače uredi ta prejemek. Kaj takšnega iz določb Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 56/2002) ne izhaja, prav tako pa tudi ne iz same KPND oziroma zgoraj citiranih dogovorov o višini regresa za posamezno leto.

Glede na določbo drugega odstavka 2. člena ZKolP bi se sicer lahko postavilo vprašanje, ali je kolektivno pogodbo tožene stranke na strani delodajalca sklenil pristojni organ. V skladu s citirano določbo namreč Vlada Republike Slovenije ali ministrstvo, ki ga pooblasti, oziroma drug z zakonom pooblaščeni organ kot stranka na strani delodajalca sklepa kolektivne pogodbe, ki se sklepajo za zaposlene v državnih organih Republike Slovenije, upravah samoupravnih skupnosti, javnih agencijah, javnih skladih, javnih zavodih, javnih gospodarskih zavodih in drugih osebah javnega prava, če so posredni uporabniki državnega proračuna ali proračuna samoupravnih lokalnih skupnosti. Vendar pa ta določba velja šele od 6. 5. 2006, in torej ne more vplivati na kolektivno pogodbo tožene stranke, ki je bila sklenjena že pred tem. Tožena stranka je ves čas spornega obdobja, delavcem izplačevala regres za letni dopust v višini, ki je bila določena z ugotovitvenim sklepom, sklenjenim na podlagi aneksa h KPND ter dogovori o višini regresa za posamezno leto in v kolikor je štela, da je s 30. členom podjetniške kolektivne pogodbe neustrezno urejeno vprašanje regresa za letni dopust, bi to lahko uredila bodisi z aneksom k tej kolektivni pogodbi, kakor je storila v letu 2008, ali pa z odstopom od te določbe podjetniške kolektivne pogodbe.

Ni mogoče slediti stališču sodišča prve stopnje, da naj bi šlo pri določbi 30. člena kolektivne pogodbe tožene stranke za pogodbo v breme tretjega, ki ni pogodbena stranka. Res je, da tretji odstavek 125. člena OZ predvideva le, da se s pogodbo lahko ustanovi pravica v korist nekoga tretjega, ne pa tudi, da se takšna pravica ustanovi v breme nekoga tretjega, vendar pa določbe 30. člena kolektivne pogodbe tožene stranke ni mogoče tolmačiti kot pogodbo v breme tretjega. Ob takšnem razumevanju tega inštituta bi bile vse pogodbe o zaposlitvi javnih uslužbencev pogodbe v breme tretjega, to je v breme proračuna oziroma davkoplačevalcev.

Iz določbe prvega odstavka 26. člena Zakona o javnih financah (ZJF, Ur. l. RS, št. 79/99 – 49/2009) o tem, da mora tožena stranka, kot posredni uporabnik državnega proračuna, pripraviti predlog finančnega načrta na podlagi izhodišč, ki veljajo za državni proračun, ni mogoče sklepati, da tožena stranke ne bi smela skleniti podjetniške kolektivne pogodbe, s katero bi drugače uredila pravico do regresa za letni dopust, kot pa je urejena z dogovorom med Vlado in reprezentativnimi sindikati javnega sektorja.

Neobrazloženo je tudi stališče sodišča prve stopnje, da naj bi bila citirana določba podjetniške kolektivne pogodbe v nasprotju z Zakonom o proračunu. Pritožbeno sodišče takšnega nasprotja ne ugotavlja. Podobno velja tudi glede zatrjevanja tožene stranke, da naj bi nujnost enotne ureditve regresa za letni dopust za ves javni sektor izhajala iz Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/2002 s spremembami), saj v zakonu ni nobene določbe, ki bi se nanašala na regres za letni dopust. Pritožbeno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da je ob pravilni uporabi materialnega prava potrebno ugoditi zahtevku tožnic za plačilo razlike med že izplačanim regresom za letni dopust za obdobje od 2003 do 2007 in pripadajočim regresom za letni dopust glede na določbo prvega odstavka 30. člena kolektivne pogodbe tožene stranke.

Sodišče prve stopnje se ni opredelilo glede višine vtoževane razlike, kar je povsem razumljivo glede na to, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Vendar navedeno ne pomeni, da bi pritožbeno sodišče zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja izpodbijano sodbo moralo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. 3 alineja 358. člena ZPP namreč določa, da sodišče druge stopnje ne razveljavi sodbe sodišča prve stopnje in zadeve ne vrne v novo sojenje, če sodišče prve stopnje ni presodilo listin, pisnih izjav prič iz 236. a člena ZPP, oglednih predmetov, ki so v spisu in posredno izvedenih dokazov, stranke pa so imele možnost obravnavanja teh dokazov v postopku pred sodiščem prve stopnje. Za odločitev o višini tožbenih zahtevkov tožnic so odločilne listine v spisu in sicer plačilne liste tožnic za mesec pred izplačilom vsakokratnega regresa za letni dopust in obračunski listi za posamezne regrese za letni dopust (priloge A/4 do A/8, A/12 do A/16, A/22 do A/26, A/31 do A/35, A/45 do A/50), kakor tudi obvestila tožene stranke o izplačilu regresa za letni dopust (priloge B5). Glede teh listin sta se stranki v postopku imeli možnost izreči in sta to tudi storili, zato je pritožbeno sodišče o višini zahtevka lahko odločilo brez pritožbene obravnave.

Tožnice iz naslova regresa za letni dopust vtožujejo razliko med za obračunano dohodnino zmanjšano dejansko izplačano plačo v mesecu pred izplačilom posameznega regresa za letni dopust in prav tako za dohodnino zmanjšanim dejansko izplačanim regresom. Izračun tožnic je možno preveriti, saj so vse tožnice predložile plačilne liste za mesec pred posameznim izplačilom regresa za letni dopust in tudi obračune izplačanega regresa. Izračuni tožnic so pravilni, z izjemo izračunov prve tožnice za leti 2007 in 2006, vendar pa ta tožnica za navedeni leti vtožuje manj, kot bi dejansko šlo, zato je pritožbeno sodišče ob upoštevanju načela vezanosti na zahtevek, ugodilo tudi temu delu tožbenega zahtevka.

Zmotno je stališče tožene stranke, da bi bile tožnice lahko upravičene kvečjemu do razlike med izplačano izhodiščno plačo (torej brez upoštevanja plačila za delovno uspešnost, dodatka za posebnosti dela v posamezni tarifni skupini, dodatka za delovno dobo v zavodu in dodatka za skupno delovno dobo). Ob povsem jasni določbi prvega odstavka 30. člena kolektivne pogodbe tožene stranke, da delavcu pripada regres za letni dopust v višini delavčeve plače v mesecu pred izplačilom regresa, je potrebno upoštevati dejansko izplačano bruto plačo, torej plačo, ki zajema tudi vse zgoraj naštete dodatke.

O tem, kaj pomeni izraz plača, se je izoblikovala bogata sodna praksa, zlasti v zvezi z odpravnino po 36. f členu ZDR/90 oziroma 109. členu ZDR/2002. Tudi pri odpravnini je osnova za izračun plača, ki jo je prejel delavec oziroma bi jo moral prejeti in ta izraz je bil vedno tolmačen kot izplačana bruto plača, torej plača, ki zajema tudi dodatke, kakršne so v spornem obdobju prejemale tudi tožnice.

Pač pa tožena stranka utemeljeno uveljavlja zastaranje razlike za leto 2003 ter delno zastaranje obresti od vtoževanih razlik.

Tožnice same navajajo, da je posamezna razlika zapadla v plačilo, ko je tožena stranka tožnicam dejansko izplačala regres za letni dopust za posamezno leto. Od dneva dejanskega izplačila tožnice tudi zahtevajo zakonske zamudne obresti. Regres za letni dopust za leto 2003 je tožena stranka tožnicam izplačala 17. 3. 2003, tožnice so tožbo vložile 17. 6. 2008, kar pomeni, da so glede te terjatve tožnice tožbo vložile po izteku petletnega zastaralnega roka iz 206. člena ZDR. Ta namreč določa, da terjatve iz delovnega razmerja zastarajo v roku pet let. Res je sicer, da prvi odstavek 30. člena Kolektivne pogodbe tožene stranke določa, da se regres za letni dopust izplača najkasneje do konca meseca junija tekočega leta, vendar to ne pomeni, da bi bilo glede zastaranja možno šteti, da je to začelo teči šele zadnji dan v juniju, kar bi pomenilo, da bi bila tožba pravočasna tudi glede razlike v regresu za letni dopust za leto 2003. Zapadlost vsakokratne razlike je potrebno računati glede na dejanski datum izplačila. Takrat so tožnice videle, da jim tožena stranka ni izplačala regresa za letni dopust v skladu s podjetniško kolektivno pogodbo in od tega dne dalje so imele pravico zahtevati razliko. Drugačno stališče bi tudi pomenilo, da tožnice ne bi smele zahtevati zakonskih zamudnih obresti od naslednjega dne po dejanskem izplačilu vsakokratnega regresa za letni dopust, temveč šele od 1. 7. za razliko iz istega leta.

Zmotno je stališče tožnic, da tudi glede zastaranja zamudnih obresti velja določba 206. člena ZDR o petletnem zastaralnem roku. ZDR je sicer res specialen predpis v razmerju do OZ, zato za vse terjatve iz delovnega razmerja velja petletni zastaralni rok, tudi če je za posamezne vrste terjatev v OZ določen krajši zastaralni rok, na primer za odškodninske terjatve. Vendar pa je glede zastaranja zamudnih obresti lex specialist določba prvega odstavka 347. člena OZ, saj ZDR o zastaranju obresti ne določa ničesar. V skladu s prvim odstavkom 347. člena OZ pa terjatve občasnih dajatev, ki dospevajo letno ali v določenih krajših časovnih presledkih (občasne terjatve) zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posamezne dajatve, bodisi da gre za stranske občasne terjatve, kot je terjatev obresti, ali pa za takšne občasne terjatve, s katerimi se črpa sama pravica, kot je terjatev preživljanja. Navedeno pomeni, da tožena stranka utemeljeno ugovarja zastaranje vseh zakonskih zamudnih obresti, ki so se natekle do 17. 6. 2005, to je tri leta pred vložitvijo tožbe.

Zmotno je stališče tožene stranke, da je do pretrganja zastaranja razlike med vtoževanimi bruto zneski in prvotno vtoževanimi neto zneski prišlo šele z modifikacijo tožbenega zahtevka z drugo pripravljalno vlogo tožnic. S to vlogo so tožnice tožbo spremenile samo tako, da so namesto neto zneska vtoževale bruto znesek, zato je zastaranje bilo pretrgano že z vložitvijo tožbe 17. 6. 2008. Zmotno je tudi stališče tožene stranke, da gre za spremembo tožbe, za katero bi bilo potrebno njeno soglasje. Istovetnost zahtevka ni bila spremenjena, saj tožnice ves čas dejansko zahtevajo isto, tudi v primeru plačila neto razlike v regresu za letni dopust, je delodajalec dolžan obračunati in odvesti dohodnino. Sicer pa je sodišče prve stopnje implicitno dovolilo spremembo tožbe, saj je odločalo o spremenjenem tožbenem zahtevku.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče v 3. alineji 358. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je ugodilo zahtevku tožnic za plačilo razlike v regresu za letni dopust za leta 2004, 2005, 2006 in 2007, pri čemer zakonske zamudne obresti za razlike iz leta 2004 in 2005 tečejo od 17. 6. 2005, za leti 2006 in 2007 pa od naslednjega dne po delnem plačilu, kakor je bilo tudi vtoževano.

Zaradi jasnosti je pritožbeno sodišče na novo oblikovalo zavrnilni del in sicer se zavrne zahtevek tožnic za plačilo regresa za letni dopust za leto 2003, kakor tudi višji zahtevek iz naslova zakonskih zamudnih obresti od regresa za letni dopust za leti 2004 in 2005. Sicer pa je glede tega dela potrebno šteti, da je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v tem delu potrdilo zavrnilno sodbo sodišča prve stopnje, saj je spoznalo, da zatrjevani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti.

Pritožbeno sodišče je moralo spremeniti tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka. Tožnice niso uspele s 17,21 % svojega zahtevka, kar pomeni, da jim je tožena stranka dolžna povrniti 82,79 % utemeljeno priglašenih stroškov, da pa so obenem tudi same dolžne povrniti toženi stranki 17,21 % njenih utemeljeno priglašenih stroškov.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da na prvi stopnji utemeljeno priglašeni stroški tožene stranke znašajo 1.186,80 EUR, tožnice so toženi stranki dolžne povrniti 17,21 % tega zneska, kar znaša 204,25 EUR. Te stroške so posamezne tožnice toženi stranki dolžne povrniti glede na delež s katerim so v celotnem zavrnilnem delu udeležene njihove zavrnjene terjatve. Ta delež znaša pri tožnici T.Š. 11,9 %, pri tožnici M.Š. 17,8 %, pri tožnici M.P.S. 17,9 %, pri tožnicah T.J. in O.H. 18,7 % pri vsaki ter pri tožnici M.S. 15 %.

Utemeljeno priglašeni stroški tožene stranke znašajo 2135 odvetniških točk (zastopanje na naroku dne 22. 1. 2009 150 točk, čas porabljen med zastopanjem 100 točk, odsotnost iz pisarne 160 točk, pripravljalne vloge 375 točk, 450 točk in 300 točk, zastopanje na poravnalnem in prvem naroku za glavno obravnavo 600 točk), kar ob vrednosti točke 0,459 EUR znaša 979,66 EUR. K temu je potrebno dodati še kilometrino v višini 50,00 EUR in materialne stroške v višini 40,00 EUR, 20 % DDV v višini 213,80 EUR ter zvišanje skupne vrednosti storitve za 10 % za vsako nadaljnjo tožnico, ki jo je zastopal pooblaščenec, kar znese 513,38 EUR ter takso za tožbo in sodbo v skupnem znesku 788,16 EUR. Celotni utemeljeno priglašeni stroški tožnic pred sodiščem prve stopnje tako znašajo 2.575,00 SIT, tožnice pa so upravičene do povrnitve 82,79 % tega zneska, kar znaša 2.140,12 EUR.

Uspeh tožnic v pritožbenem postopku znaša prav tako 82,79 %, zato so upravičene do povrnitve takšnega deleža utemeljeno priglašenih pritožbenih stroškov. Iz naslova nagrade za pritožbo so tožnice utemeljeno priglasile 937,5 točk, kar znaša 430,31 EUR, k temu je potrebno dodati še 20 % DDV oziroma 86,06 EUR ter takso za pritožbo v skupnem znesku 788,16 EUR. Celotni utemeljeno priglašeni pritožbeni stroški tožnic tako znašajo 1.304,53 EUR, tožnice pa so upravičene do povrnitve 82,79 % tega zneska, kar znaša 1.080,00 EUR.