Jedro

Odločba obravnava vprašanje ali je policist ob uporabi fizične sile pri izvršeni intervenciji, prekoračil pooblastila.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem naj bi tožena stranka bila dolžna plačati tožniku odškodnino v znesku 1,000.000,00 SIT s pripadki. Pritožbo tožnika je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti tej sodbi vlaga tožnik revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Izhaja iz dejanskih ugotovitev, po katerih je pokojni F. G. morda utemeljeno interveniral, da bi tožnika umiril, vendar pa to ne bi smel izvesti na način, da se povzroči večja škoda od tiste škode, ki jo povzroča oseba, ki se jo umirja. Tožniku je namreč s strokovnim prejemom "dajanja roke v ključ" povzročil hudo telesno poškodbo z zlomom leve roke. Ogrožanje javnega reda in miru pa je na lestvici vrednot nedvomno pod človekovim zdravjem. Policisti v okviru pooblastil, ki jim jih daje zakon o notranjih zadevah, nimajo pravice povzročati hudih telesnih poškodb. F. G. je močno prekoračil pooblastila. O navedenem sodbi nižjih sodišč nimata potrebnih razlogov (13. točka drugega odstavka 354. člena ZPP). Poleg tega pa bi morala izpodbijana sodba vsebovati celotne izpovedbe zaslišanih prič in ne samo njihove povzetke. Zato bi bilo treba sodbi nižjih sodišč razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije, pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, zakona o pravdnem postopku).

Revizija ni utemeljena.

Odgovor na vprašanje, ali je tedanji miličnik F. G., ko je posredoval zaradi tožnikovega nasilniškega obnašanja, prekoračil pooblastila, ki mu jih je dajal zakon o notranjih zadevah (Ur. list SRS, št. 28/80 - 54. člen) in navodilo o uporabi prisilnih sredstev (Ur. list SRS, št. 25/81 - drugi odstavek 9. točke), je tudi pravne narave. Vendar pa je o tem mogoče sklepati le na podlagi dejanskih ugotovitev. Revizija ima prav, da je navedena presoja ključnega pomena. Stek okoliščin, ki dajejo policistu pooblastilo, da proti nasilniški osebi uporabi fizično silo, tega še ne pooblašča, da silo uporabi v večjem obsegu od dovoljene ali še potrebne glede na okoliščine primera. Dejanske ugotovitve, ki sta jih upoštevali sodišči druge in prve stopnje, sta narekovali sklepanje, da policist ni ravnal protipravno. Izostanek te protipravnosti kot elementa odškodninske odgovornosti je mogoče najti na dveh nivojih. Po eni strani je bila intervencija potrebna in zakonita, po drugi strani pa je šlo ob uporabi sile v skladu s predpisi in glede na okoliščine (telesno močan tožnik in šibkejši policist) še vedno za ravnanje v dovoljenih okvirih. Pri tem je posledica strokovnega prijema ugotovljena kot kostna oddrobitev v predelu levega komolca, zaradi katere pa tožnik 3 mesece po dogodku ni iskal zdravniške pomoči, rentgenski posnetki iz leta 1992 pa je niso več zaznali. Takih dejanskih ugotovitev tožnik pritožbeno ni izpodbijal (obrazložitev pritožbe je namreč sodišču poslal po izteku pritožbenega roka), njihovo revizijsko izpodbijanje pa glede na določbo tretjega odstavka 385. člena ZPP izrecno ni dovoljeno. Te dejanske ugotovitve pa ne omogočajo sklepanja, da je pokojni F. G. ob sporni intervenciji prekoračil pooblastila z uporabo večje sile od potrebne in tožniku samo zaradi prekoračitve povzročil telesno poškodbo. Sodišče druge stopnje je pri tem izrecno upoštevalo tožnikovo telesno premoč, njegovo alkoholiziranost in agresivnost ter ocenilo, da poškodba levega komolca - kostna oddrobitev na njegovi notranji strani - še ne pomeni, da policist v danih okoliščinah ni ravnal tako, kot je bilo treba (prvi odstavek 170. člena zakona o obligacijskih razmerjih). Opisani razlogi posredno že odgovarjajo na osrednje vprašanje, ali je prizadejana poškodba v vzročni zvezi z morebitno prekoračitvijo policistovih pooblastil in s tem podirajo revizijsko tezo, da o tem bistvenem problemu izpodbijana sodba nima razlogov (očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP). Revizija, ki ponuja pravno razlago o prekoračitvi potrebne sile - pa pri tem izhaja iz že ugotovljenih dejstev - o obsegu posledic policistove intervencije pretirava: nikjer ni namreč ugotovljeno, da je tožnik ob intervenciji utrpel zlom leve roke.

Izpodbijana sodba torej vsebuje potrebne - četudi skope - razloge o odločilnih dejstvih in jo je tako revizijsko mogoče preizkusiti.

Opredelila se je do vseh elementov zatrjevane odškodninske odgovornosti in utemeljeno ugotovila, da tožena stranka tožniku ni odgovorna za povzročeno škodo. Ker v postopku na nižjih stopnjah tudi ni mogoče najti napak in nepravilnosti, na katere mora revizijsko sodišče po določbi 386. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).