Jedro

V denacionalizacijskem postopku, ki je bil uveden na zahtevo stranke in v njem ni udeleženih strank z nasprotujočimi si interesi, zastopanje strank po odvetniku ni potrebno in ne opravičeno. V postopku denacionalizacije nastopata namreč upravičenec kot aktivna, zavezanec pa kot pasivna stranka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Celju, št. U 53/2001-9 z dne 22.11.2001.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožbo tožnice zoper odločbo tožene stranke z dne 5.12.2000. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper sklep Upravne enote C. z dne 12.5.2000, s katerim je ta zavrgla tožničino zahtevo za povračilo stroškov pravnega zastopanja v postopku denacionalizacije. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da se po določbah Zakona o denacionalizaciji (ZDen) v postopku za uveljavljanje pravic po tem zakonu uprablja Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP/86), če ta zakon ne določa drugače (2. odstavek 6. člena ZDen). Za odločanje o stroških postopka se uporabljajo predpisi v postopku, ki se uporabljajo pred organom za denacionalizacijo (2. odstavek 71. člena ZDen). Po presoji sodišča je tožena stranka z izpodbijano odločbo utemeljeno zavrnila pritožbo tožnice zoper odločbo prvostopenjskega organa, glede na to, da je imela materialno in procesno podlago v določbah ZDen in ZUP/86, čeprav svoje odločitve ni v celoti pravilno obrazložila. Odločitev je med drugim utemeljila tudi s tem, da bi lahko vlagateljica denacionalizacijske zahteve vsa dejanja, ki jih je opravil odvetnik, opravila sama, kajti šlo je za takšna dejanja, ki jih lahko opravi tudi prava nevešča oseba sama. V tem delu je sicer tožbeni ugovor tožnice utemeljen, da namreč stranka kljub splošnemu napotilu upravnega organa, da lahko opravi neko procesno dejanje, še ne more vedeti, kako je mogoče to dejanje opraviti najbolj kvalitetno. Po presoji sodišča pa takšen ugovor vendarle ne more vplivati na drugačno pravno odločitev, kot jo je že podala tožena stranka. Po 1. odstavku 114. člena ZUP/86 gredo stroški pravnega zastopanja praviloma v breme tistega, ki je ves postopek povzročil. Denacionalizacijski postopek pa se po določbi 123. člena ZUP/86 v zvezi s 1. odstavkom 61. člena ZDen začne na podlagi zahteve za denacionalizacijo, katero pa vloži upravičenec oziroma njegov pravni naslednik (2. odstavek 61. člena ZDen). To pomeni, da se postopek ni začel po uradni dolžnosti, temveč na zahtevo stranke (1. odstavek 123. člena ZUP/86), kar pomeni, da je potrebno določbo 1. odstavka 114. člena ZUP/86, da vsaka stranka trpi praviloma svoje stroške postopka, še restriktivneje razlagati. Upravna enota v Celju, ki je vodila denacionalizacijski postopek, je tisti organ državne uprave, ki je pristojen za odločanje v tej upravni stvari, zato zoper njega ni mogoče uveljavljati stroškov postopka. Za uveljavljanje te zahteve torej ni podane podlage v navedenih materialnih in procesnih predpisih. Prav tako pa tudi ni utemeljena podrejeno postavljena zahteva proti nasprotnemu udeležencu v postopku, to je Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije glede na zgoraj navedene razloge in na dejstvo, da v postopku denacionalizacije nastopata upravičenec kot aktivna in zavezanec kot pasivna stranka. Stroške upravnega postopka nosi tako tožnica kot vlagateljica zahteve za denacionalizacijo, kar je v skladu s 1. odstavkom 113. člena ZUP/86 (pravilno: 1. odst. 114. člena), upravni organ pa tudi ne bi mogel odločiti o stroških postopka po 2. odstavku 114. člena ZUP/86, saj se je v obravnavanem primeru upravni postopek, ki je bil uveden z vložitvijo denacionalizacijske zahteve tožeče stranke, končal v njeno korist. Tožnica vlaga pritožbo zaradi pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnice v celoti ugodi oziroma podrejeno pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje. V vsakem primeru pa naj se toženi stranki naloži dolžnost tožeči stranki povrniti stroške tega pritožbenega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od dneva izdaje sodbe dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo. V pritožbi navaja, da je celoten postopek "povzročila" država in ne tožnica. Tožnica je namreč v tem postopku le uveljavljala pravice, ki ji na podlagi ZDen gredo. Namen ZDen, ki naj bi popravil krivice, je v direktnem nasprotju z izpodbijano odločbo. Izpodbijana odločba namreč ustvari situacijo, v kateri je tožnici s popravo preteklih krivic nastalo več stroškov, kot pa je denacionalizirano premoženje vredno, pri čemer tožnica poudarja, da je večina stroškov nastala prav in samo zaradi vodenja postopka po upravnem organu. Ob dejstvu, kot ga prvostopenjsko sodišče pravilno ugotavlja, da je bilo zastopanje po pooblaščencu - odvetniku v konkretni zadevi potrebno, je nedopustna situacija, da je tožnica, ki je v postopku v celoti uspela, dolžna sama trpeti svoje stroške in je to tudi v nasprotju z določbo 2. odstavka 114. člena ZUP/86, pri tem pa seveda ni bistveno dejstvo, da je stranka sama sprožila postopek. Tožnica je bila namreč v skladu z ZDen dolžna sprožiti postopek. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje upravičeno zavrnilo tožbo tožnice, saj je za to imelo materialno podlago v določbah ZDen in ZUP/86. Hkrati pa je v izpodbijani sodbi dalo pravilne razloge, s katerimi je zavrnilo tožničine tožbene navedbe.

V obravnavanem primeru se je upravni postopek, ki je bil uveden na zahtevo tožnice, končal v njeno korist. Stroške upravnega postopka zato nosi tožnica kot vlagateljica zahteve za denacionalizacijo, kar je v skladu s 1. odstavkom 114. člena ZUP/86. Upravni organ pa tudi ne bi mogel odločiti o stroških postopka po 2. odstavku 114. člena, ker se je upravni postopek končal v korist tožnice. Zato se je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo na 1. odstavek 114. člena ZUP/86, ki določa, da vsaka stranka trpi praviloma svoje stroške, ki jih ima zaradi postopka, med te stroške pa spadajo tudi stroški zastopanja. Vendar pa se po 3. odstavku 114. člena ZUP/86 stroški pravnega zastopanja povrnejo samo tedaj, če je bilo zastopanje potrebno in opravičeno. V postopku, ki je bil uveden na zahtevo stranke in v njem ni udeleženih strank z nasprotujočimi si interesi, zastopanje stranke po odvetniku po presoji pritožbenega sodišča ni potrebno in ne opravičeno. V postopku denacionalizacije nastopata namreč upravičenec kot aktivna, zavezanec pa kot pasivna stranka. Določb ZUP/86 o stroških pa ni mogoče razlagati tako kot jih razlaga tožnica, da je celoten postopek poprave krivic "povzročila" država in da je bila tožnica dolžna sprožiti denacionalizacijski postopek. Poprava krivic, ki je bila sicer podlaga za sprejem ZDen, se v postopkih denacionalizacije nanaša na odločanje o zahtevah za denacionalizacijo in na vsebino teh zahtev, ne pa na stroške za pravno zastopanje vlagateljev zahtev za denacionalizacijo, ki jih glede na navedene določbe ZUP/86 nosijo same stranke. Zato je tudi po presoji pritožbenega sodišča odločitev o zavrnitvi stroškov za pravno zastopanje tožnice po odvetniku, pravilna in zakonita, pritožbeni ugovori o tem, da je upravičena do njih, pa neutemeljeni.

Ker je sodišče prve stopnje v upravnem sporu odločalo le o zakonitosti upravnega akta, trpi v skladu s 3. odstavkom 23. člena ZUS vsaka stranka svoje stroške postopka. Zato bo morala tožnica tudi v upravnem sporu nositi svoje stroške postopka.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.