Jedro

Zamuda dolžnika lahko nastopi tudi ob ustnem opominu za plačilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, mora pa tožeči stranki povrniti njene stroške za odgovor na pritožbo v znesku 186,66 EUR, v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči po tako določenem paricijskem roku.

Obrazložitev

1. S sodbo opr. št. P 88/2019 z dne 8. julija 2021 je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati zakonske zamudne obresti od zneska 71,49 EUR od dne 29. 5. 2018 do dne 24. 3. 2019, višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Odločilo je še o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je po njegovi presoji utemeljen tožnikov obrestni zahtevek, da je toženka sicer plačala glavnico, vendar je prejela zahtevek tožnika za plačilo stroškov v zvezi z izvršbo dne 17. 5. 2018, najkasneje do 20. 5. 2018 in, ker do izteka 8-dnevnega paricijskega roka škode nesporno ni poravnala, je bila v zamudi od dne 29. 5. 2018. Sodišče prve stopnje je še ugotovilo, da ni res, da toženka za zamudo ni vedela do prejema tožbe, saj je višina škode bila izrecno opredeljena že v predpravdnem zahtevku, ki je bil po oceni sodišča ustrezno specificiran. Zamuda toženke namreč ne nastopi z opredelitvijo dokazov, ampak je nastala s potekom paricijskega roka, v katerem toženka tožniku nedvomno ni odgovorila, niti ni poravnala terjatev. Sodišče prve stopnje je kot materialnopravno podlago za odločitev o zahtevku glede obresti uporabilo določbo prvega odstavka 299. člena OZ in člen 378 OZ. O pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji je odločilo na podlagi uspeha v pravdi (II. odstavek 154. člena ZPP).

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožena stranka po pooblaščencih. Pritožbo podajajo iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni odgovorilo na določene navedbe tožene stranke in sicer, da je bila tožba vložena preuranjeno, da je bil strošek zahtevka nepotreben, ker je bil nesklepčen in ker niso bili predloženi dokazi o nastali škodi. Sodišče se je materialnopravno zmotno postavilo na stališče, da dejstvo prejema oziroma neprejema zahtevka ni pomembno. Tožnik ni vložil tožbe, temveč je poslal zahtevek. Toženka je v tej pravdi dokazala, da je plačala, kar je dokazano in to takrat, ko je bilo dokazano, vendar pa tega ni dolžna plačati z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki bi tekle od takrat naprej, ko je tožeča stranka vložila predpravdni zahtevek pri toženi. Bistvena okoliščina je ta, da je bil zahtevek poslan, vendar pa škoda takrat še ni bila dokazana, s tem pa tudi ni bilo upravičeno plačilo stroškov zahtevka. Toženka zato pred pravdo ni bila dolžna plačati nekaj, kar ni bilo dokazano. V posledici tako zmotno uporabljenega materialnega prava je sodišče zmotno prisodilo zakonske zamudne obresti. Pooblaščenka je namreč izrecno navedla, da bo plačala 76,00 EUR, ko bo prejela dokazila o plačilu tega zneska. Navedla je še, da predlaga zapis izvensodne poravnave. Prav tako ni pomembno dejstvo, da bi bila tarife bank znane, pomembno je namreč to, kar je tožnik dejansko plačal. Toženec pred pravdo ni prejel nobenih dokazov o plačilu bančnih storitev, če bi jih, bi toženka to plačala in sklenila izvensodno poravnavo, kar tudi izhaja iz elektronskih sporočil. Toženka pravde ni sprožila, ni dala povoda za pravdo, le nasprotovala je zahtevku, ker ni bil dokazan po višini. Zato predlaga, da sodišče zavrne še nadaljnji zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti. Sodišče prve stopnje je tako zmotno uporabilo materialno pravo in je izpodbijana sodba nepravilna in nezakonita, pritožba tožene stranke pa je utemeljena. Predlaga, da se pritožbi ugodi in priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila. V odgovoru na pritožbo pa navaja, da tožena stranka v pritožbi neutemeljeno zatrjuje, da je pooblaščenec tožeče stranke pred vložitvijo tožbe poslal zahtevek, ne da bi dokazal, da so stroški dejansko nastlali in da jih je poravnal. Tako nastali stroški, ki jih je nato vtoževala pa so bili v pravdni izkazani že s tem, da je bil neutemeljeno sprožen izvršilni postopek. Jasno pa je, da banka ob blokadi sredstev zaračuna storitve in ima podlago v 142. členu takratnega Zakona o plačilnih storitvah in sistemih. To predstavlja razlog, zakaj posebnega dokaza v poslanem zahtevku sploh ni potrebno predložiti. Nato navaja, da je tožena stranka prejela predpravdni zahtevek, iz odgovora pa ni razvidno, katere dokaze zahteva za pogojenost tega, da bo plačala 76,00 EUR. Zapisano je namreč bilo, da bo tožena stranka poravnala znesek, pa ga vseeno, vse do vložitve odgovora na tožbo ni poravnavala. Pooblaščenka je zgolj predlagala, da se pošljejo dokazila o plačilu, ni pa navedla, da je plačilo s strani tožene stranke pogojeno s prejemom dokazil. To iz vsebine sporočila z dne 31. 5. 2016 ni razvidno. Tožena stranka je znesek poravnala šele potem, ko se je spustila v pravdo. Tožeča stranka je zahtevo do tožene stranke vložila dne 17. 5. 2018 ter postavila ustrezen in primeren rok za prostovoljno izpolnitev, po preteku tega roka pa začnejo teči zakonske zamudne obresti. Smiselno enako je sodišče tudi obrazložilo vsa dejstva, povezana z navedbami tožene stranke glede nesklepčnost tožbe, ker zahtevku niso bili predloženi dokazi. Sodišče je v sodbi zavzelo stališče, da za zahtevek pred tožbo ni predpisanih formalnih in materialnih zahtev, kot za tožbeni zahtevek. Zmotna je tudi navedba tožene stranke, da glede na določila OZ, mora biti škoda znana in to je potrebno tolmačiti tako, da mora biti škoda tudi dokazana in ne le pavšalno navedena, brez vseh dokazov tudi v predpravdnih zahtevkih. Tožeča stranka meni, da je takšno tolmačenje pretirano ekstenzivno in da besedna zveza, da škoda mora biti znana, še ne pomeni, da mora škoda biti tudi dokazana v smislu, kot se to zahteva za tožbeni zahtevek. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna. Zato predlaga, da se pritožba zavrne kot neutemeljena in priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tudi po pritožbenih navedbah tožene stranke v predmetnem sporu, v postopku na prvi stopnji ni bilo sporno, da je pooblaščenec tožnika toženki pred vložitvijo tožbe poslal zahtevek, ne da bi predložil dokazila o tem, da so mu navedeni stroški dejansko nastali in da jih je poravnal, da je pooblaščenka toženke dne 31. 5. 2018 pooblaščencu poslala e-sporočilo, v katerem je navedel, da bo plačala 76,00 EUR, ko bo prejela dokazila o plačilu tega zneska. Navedla je še, da predlaga zapis izvensodne poravnave, da tožnik dokazov ni poslal, da je nato vložil tožbo in predložil dokaze o plačilu 76,00 EUR, da je toženka dne 15. 3. 2019 prejela tožbo v odgovor in je dne 22. 3. 2019 plačala 71,43 EUR, nakar je tožnik umaknil tožbo za plačilo glavnice in vztrajal pri plačilu obresti. Neutemeljeno pritožnik v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje v točki 12. obrazložitve protispisno zaključilo, da je bilo nesporno, da so nastali stroški 76,00 EUR in da je to bilo nesporno že pred vložitvijo tožbe. Sodišče v točki 12. obrazložitve ni napravilo takšnih zaključkov. V točki 12 je zapisalo, da je med pravdnima strankama nesporen obstoj predpostavk za odškodninsko odgovornost in sicer obstoj toženkinega nedopustnega ravnanja, nastanek škode, vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem ter odgovornost toženke za povzročitev škode. Kot nesporno je še ugotovilo, da je toženka zoper tožnika dne 1. 6. 2019 vložila predlog za izvršbo zaradi izterjave 974,95 EUR, čeprav je tožnikov oče te stroške plačal že dne 10. 11. 2014 in da so zaradi izvršilnega postopka tožniku nastali stroški blokiranja sredstev na računih, odprtih pri PBS d.d. in A banki d.d., v skupni višini 71,49 EUR, ki jih je toženka tožniku plačala po vložitvi tožbe. Tako trditev o nespornosti višine zneska pred pravdo, sodišče prve stopnje ni ugotovilo.

6. Sodišče prve stopnje je tudi odgovorilo na toženkine na navedbe v odgovoru na tožbo, da kljub temu, da zahtevek poslan na toženo stranko ni bil sklepčen, ker niso bili predloženi dokazi o nastali škodi to ne vpliva na dolžnost plačila tudi zakonskih zamudnih obresti, kajti sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da za sam zahtevek ni potrebna takšna mera sklepčnosti, kot je to predpisano za tožbo, vloženo na sodišče. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da bi tožnik lahko vložil tožbo brez vložitve predpravdnega zahtevka, zato po mnenju sodišča prve stopnje niti ni relevantno, kako sta pooblaščenca pravdnih strank med sabo komunicirala. Tako je sodišče prve stopnje odgovorilo tudi na odgovorne trditve tožene stranke, da če bi tožeča predložila dokazila, toženka ne bi bila v zamudi s plačilom, sodišče prve stopnje je navedlo, da ne glede na to, ali je tožnikov pooblaščenec prejel odgovor toženkinega pooblaščenca ali ne, se lahko tožnik sam odloči ali bo vložil tožbo ali pa bo pred pravdo poskušal doseči dogovor z nasprotno stranko in ji predložiti dokazila glede višine nastale škode, oziroma se še nadalje dogovarjati. Tako ta uveljavljani pritožbeni razlog ni podan. Sodišče prve stopnje pa je tudi odgovorilo na trditve tožene stranke, češ da je bil zahtevek nepotreben, ker je bil nesklepčen, ker mu niso bili predložena dokazila o nastali škodi. Sodišče prve stopnje je v tej zvezi pravilno odgovorilo na te ugovorne trditve. Sodišče prve stopnje je v točki 14. obraložitve odgovorilo, da so neutemeljena toženkina navajanja, da odškodninski zahtevek ni bil sklepčen in popoln, saj noben predpis ne določa, kakšen mora biti predpravdni zahtevek v primeru, kot je konkreten. Upoštevajoč drugi odstavek 299. člena OZ lahko namreč zamuda dolžnika nastopi tudi ob ustnem opominu upnika. Tudi za sam zahtevek ni predpisano, da morajo biti prisotna dokazila in sodišče prve stopnje je zaključilo, da ne držijo toženkine navedbe, da se je z višino škode seznanila šele po prejemu tožbe, saj iz zahtevka z dne 17. 5. 2018, ki ga je nesporno prejela, jasno izhaja višina, tožniku nastale škode. Sodišče prve stopnje je še pravilno zapisalo, da se strošek uveljavljanja odškodninskega zahtevka pred pravdo šteje za potreben strošek, ki je nastal v zvezi s pravdo, saj je namen predpravdnega odškodninskega zahtevka doseči izvensodno poravnavo obveznosti in s tem preprečiti, da nastanejo še višji stroški z vložitvijo tožbe. Zato tudi niso utemeljene pritožbene navedbe, da mora biti škoda znana že ob vložitvi zahtevka in da mora biti tudi dokazana, sicer pa sodišče druge stopnje pripominja, da je tožena stranka pred izidom pravde plačala znesek, za katerega sedaj v pritožbi pravi, da ni bil dokazan. V nadaljevanju so pritožbeno nerelevantne trditve tožene stranke o tem ali je sodišče prve stopnje pravilno odločilo o teku zakonskih zamudnih obresti, kajti pritožbeno se dejansko sedaj obravnava pravilnost določitve teka zakonskih zamudnih obresti in o tem vprašanju je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo člena 299 OZ.

7. Glede pričetka teka zakonskih zamudnih obresti je sodišče prve stopnje to obširno obrazložilo v točki 16. in 17. obrazložitve sodbe. Sodišče je na podlagi izvedenega dokaznega postopka in ob uporabi določbe prvega odstavka 299. člena OZ zaključilo, da je tožnik upravičen do plačila zakonskih zamudnih obresti od zneska 71,49 EUR in sicer od dne 29. 5. 2018. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je višina škode bila pred pravdo opredeljena in je enaka tožbenemu zahtevku in da je glede na neprerekan datum prejema predpravdnega zahtevka in 8-dnevnega paricijskega roka, zamuda toženka nastopila že dne 29. 5. 2018. Zamuda toženke je nastopila s potekom paricijskega roka, v katerem toženka tožniku nedvomno ni odgovorila, niti poravnala terjatve. Sodišče prve stopnje je materialnopravno zaključilo, da upoštevajoč drugi odstavek 299. člena OZ lahko namreč zamuda dolžnika nastopi tudi ob ustnem opominu upnika in da za odškodninski zahtevek, zakon ne predpisuje tistih formalnih in materialnih zahtev, kot to določa ZPP za tožbeni zahtevek. Sodišče prve stopnje je tako na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je tožena stranka prišla v zamudo po preteku 8-dnevnega paricijskega roka od prejema zahtevka za povrnitev škode, nastale na zgoraj omenjen način. Bistveno za to, kdaj pride dolžnik v zamudo je, da dolžnik ne izpolni svoje obveznosti v trenutku njene zapadlosti. Za nastop dolžnikove zamude sta torej potrebna zapadlost in neizpolnitev. Stanje dolžnikove zamude nastopil šele kot posledica upnikovega aktivnega ravnanja, ki ga zakon imenuje opomin. Opomin je enostranska pravnoposlovna izjava volje, s katero upnik pozove dolžnika, da opravi izpolnitev. Zahtevek tožnika je tako zapadel z dnevom prejema zahtevka tožeče stranke, zamuda pa je nastopila po preteku neizpolnjenega paricijskega roka, kot je vse to ugotovilo sodišče prve stopnje1. Po stališču VS RS se odškodninska obveznost šteje za zapadlo vse od nastanka škode dalje (165. člen OZ). Zapadlost obveznosti je predpostavka dolžnikove zamude (prvi odstavek 299. člena OZ), zato je po zapadlosti obveznosti v načelu dolžnik v zamudi2. Zamuda je pri odškodninskih terjatvah vezana na poziv upnika dolžniku, naj mu povrne škodo3. Sodišče prve stopnje je tako pravilno določilo, ob uporabi določbe prvega in drugega odstavka 299. člena OZ, pričetek teka zakonskih zamudnih obresti in pritožba v tem delu, ko izpodbija pravilno materialnopravno odločitev sodišča prve stopnje ni utemeljena. Zato niso utemeljene pritožbene trditve, da bi bila toženka v zamudi šele po tistem, ko bi pooblaščenka prejela dokazilo o plačilu zneska 76,00 EUR.

8. Ker tako niso utemeljene pritožbene navedbe, da sodišče ni upoštevalo pomembnih navedb tožene stranke, ker je izhajalo iz zmotnih, prepričljivih, nelogičnih in protispisnih zaključkov je sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 353 ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih. Sodišče prve stopnje je namreč kot je obrazloženo zgoraj, upoštevalo vse pravno pomembne navedbe tožene stranke, tožena stranka ni napisala konkretno kateri zaključki so protispisni in kateri nelogični, sodišče prve stopnje pa je prepričljivo obrazložilo svojo odločitev o zaključku glede nastopa časa zamude, glede potrebnosti te tožbe in glede nesklepčnosti pred tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je tako pravilno uporabilo materialno pravo in sicer določbe čl. 131, 378 in 299 OZ in je zato odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Sodišče prve stopnje tako ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in tudi ne tistih, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi ostavek 350. člena ZPP).

9. Tožena stranka zgolj pavšalno izpodbija odločitev o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji, ko navaja, da je nepravilna odločitev sodišča, da je toženka dolžna tožniku povrniti stroške postopka. Glede pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji, je sodišče prve stopnje sprejelo pravilno odločitev in je to tudi ustrezno obrazložilo. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi o pravdnih stroških pravilno uporabilo določbo prvega odstavka 154. člena ZPP in 158. člena ZPP.

10. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške, mora pa tožeči stranki povrniti stroške za njen obrazložen odgovor na pritožbo (250 odvetniški točk za odgovor na pritožbo, 2 % materialne stroške in 22 % DDV), kar vse skupaj ob vrednosti točke znaša 186,66 EUR. Te pritožbene stroške mora tožena povrniti tožeči stranki na način, kot je to odločeno v točki II. izreka sodbe sodišča druge stopnje. Odločitev v tej smeri je sprejeta na podlagi določbe prvega odstavka 154. člena ZPP, v zvezi s členom 165 ZPP.

1 Glej tudi komentar k Obligacijskemu zakoniku splošni del, II. Knjiga, GV Založba, stran 357 – 359, člen 299 (kdaj pride dolžnik v zamudo). 2 Tako sodba VS RS II Ips 50/2016-3 z dne 24. 10. 2017. 3 Tako tudi sodba in sklep VSM I Cpg 87/2011 z dne 27. 5. 2021.