Jedro

Prerazporeditev dela, zaradi katere delodajalec na določenem delovnem mestu namesto dveh delavcev potrebuje le enega, predstavlja zakonit poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Ker tožena stranka ni podala redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga večjemu številu delavcev, ni bila dolžna izdelati programa razreševanja presežnih delavcev niti upoštevati kriterijev za izbiro presežnih delavcev.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (2., 3. in 5. točka izreka) spremeni tako, da se v tem delu glasi: "Zavrne se tožnikov zahtevek, ki se glasi: "Redna odpoved pogodbe o zaposliti z dne 9.9.2004 se razveljavi kot nezakonita.

Tožeči stranki delovno razmerje pri toženi strani ni prenehalo in ji še traja z vsemi pravicami iz delovnega razmerja v skladu s pogodbo o zaposlitvi z dne 2.4.2004. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za čas prenehanja delovnega razmerja zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 9.9.2004 vpisati delovno dobo v delovno knjižico, jo prijaviti na Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije in Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije in ji izplačati plače od 25.10.2004 dalje v višini 185.158,38 SIT neto mesečno, vse skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega posamičnega mesečnega zneska neto plače, ki tečejo od 7. dne naslednjega meseca dalje do plačila ter plačati vse davke in prispevke od plače, skladno z zakonodajo Republike Slovenije, vse zmanjšano za nadomestilo oziroma pomoč za primer brezposelnosti, ki ga izplačuje Zavod za zaposlovanje Republike Slovenije, razen za čas od 4.4.2005 do 30.6.2005, pri čemer je v navedenem časovnem obdobju tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki razliko v plači in sicer med zneskom 185.158,38 SIT neto in zneski, ki jih je tožeča stranka zaslužila v tem času, od teh razlik pa odvesti tudi davke in prispevke v skladu z zakonodajo Republike Slovenije, ter plačati zamudne obresti, ki tečejo od 7. dne naslednjega meseca dalje do plačila, vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe." Stranki sami krijeta svoje stroške postopka." Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek za ugotovite ničnosti notranje organizacije delovnih mest tožene stranke, ki jo je potrdilo Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve in Kriterijev za merila za ugotavljanje delovne uspešnosti tožene stranke, ki jo je sprejel Svet zavoda 28.4.2004, kakor tudi zahtevek za ugotovitev ničnosti obvestila o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 9.9.2004 (1. točka izreka). Redno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 9.9.2004 je razveljavilo kot nezakonito (2. točka izreka). Ugotovilo je, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, temveč mu še traja z vsemi pravicami iz delovnega razmerja v skladu s pogodbo o zaposlitvi z dne 2.4.2004; toženi stranki je naložilo, da tožniku za ves čas prenehanja delovnega razmerja zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi vpiše delovno dobo v delovno knjižico, ga prijavi na Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije in Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije, mu izplača plače od 25.10.2004 dalje v višini 185.158,38 SIT neto mesečno, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega posamičnega mesečnega zneska neto plače, od 7. dne naslednjega meseca dalje do plačila ter plača vse davke in prispevke od plače - vse zmanjšano za nadomestilo oziroma pomoč za primer brezposelnosti, ki ga izplačuje Zavod za zaposlovanje Republike Slovenije, razen za čas od 4.4.2005 do 30.6.2005, pri čemer je za navedeno obdobje tožena stranka tožniku dolžna plačati razliko v plači med zneskom 185.158,38 SIT neto in zneski, ki jih je tožnik zaslužil v tem času, od teh razlik pa odvesti tudi davke in prispevke v skladu z zakonodajo Republike Slovenije, ter plačati zakonske zamudne obresti (3. točka izreka). S sklepom, ki pa ni pod pritožbo, je zaradi umika tožbe v delu, ki se nanaša na plačilo 345.956,90 SIT neto mesečno za čas od 22.4.2003 do 1.4.2004 postopek v tem delu ustavilo (4. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v višini 240.900,00 SIT v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.9.2005 do plačila (5. točka izreka).

Zoper ugodilni del izpodbijane sodbe se tožena stranka pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99, 96/02, 2/04). Navaja, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izrek sodbe nasprotuje njenim razlogom. V 3. točki izreka je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo da tožniku prizna delovno dobo od 9.9.2004 dalje, v sodbi pa ugotavlja, da je bil tožnik od 4.4.2005 do 30.6.2005 zaposlen pri drugi pravni osebi. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka naj bi bila podana tudi zato, ker je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožniku za čas od 4.4.2005 do 30.6.2005 izplača razliko med zneskom 185.158,38 SIT, ki bi ga prejemal pri toženi stranki in plačo, ki jo je prejemal pri drugem delodajalcu, pri čemer ni mogoče ugotoviti, kakšna je ta razlika, saj v izreku ni navedeno, kakšne plače je tožnik prejel. Zaradi navedenega izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da je M.G. opravljala bistveno zahtevnejša dela od tožnika in da je imela tudi bistveno višjo oceno uspešnosti, zmotno pa je štelo, da je bil tožnik slabše ocenjen zgolj zato, ker je delal manj zahtevna dela. Sodišče prve stopnje je pri tem spregledalo, da je tožnik sam izpovedal, da ni pripravil internih aktov, za katere ga je zadolžila direktorica ter da mu je bilo to delo nato odvzeto, prav tako pa je spregledalo izpovedbo direktorice tožene stranke, da tožnik ni bil zmožen opraviti dela, ki mu ga je odredila. Tožnik se ni pritožil zoper mesečno oceno svojega dela, kar nakazuje na to, da se je zavedal, da dela slabo. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da na podlagi določb 27. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstvenega in socialnega varstva Slovenije (Ur. l. RS št. 15/94 - 62/01, v nadaljevanju panožna kolektivna pogodba) delavcu ni mogoče odpovedati pogodbe o zaposlitvi, če pri delodajalcu ni zaposlen vsaj 12 mesecev. Reorganizacija, ki jo je potrdilo Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve je predvidevala le eno delovno mesto tajnice in ne dveh, kot je bilo do takrat. Tožnik je na delovno mesto tajnice prišel šele 2.4.2004, zato pri ocenjevanju ni bilo mogoče upoštevati 12 mesečnega ocenjevalnega obdobja, temveč le čas do sprejema odločitve o zaprtju enega delovnega mesta. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da ni mogoče primerjati ocen uspešnosti tožnika in delavke M.G., čeprav sta oba delala na enakih delovnih mestih, češ da je M.G. opravljala bistveno težja in zahtevnejša dela. V kolikor delodajalec izkustveno ugotovi, da eden od delavcev na enakem delovnem mestu delo opravi bolje delo kot drugi, mu bo seveda dodelil zahtevnejša dela, slabšemu delavcu pa lažja dela, ki jih je ta še sposoben opraviti. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS št. 42/02 in panožna kolektivna pogodba nikakor ne zapovedujejo, da je delavca mogoče ocenjevati le, v kolikor drugi delavci na istih delovnih mestih opravljajo enako delo. Sodišče prve stopnje naj bi tožniku tudi neutemeljeno dosodilo vse stroške postopka, saj je tožnik uspel le z 31% denarnega zahtevka, propadel pa je tudi z zahtevkom, da se ugotovi ničnost dveh internih aktov tožene stranke ter ničnost obvestila o odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnik v odgovoru na pritožbo navaja, da je bistveno, da poslovni razlog v resnici ni podan. Tožena stranka je opravila navidezen postopek reorganizacije delovnih mest z namenom, da ustvari podlago za tožnikovo odpoved pogodbe o zaposlitvi. V resnici pri toženi stranki niso obstajali nikakršni poslovni razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Iz izpovedbe direktorice tožene stranke je razvidno, da je ta naloge, ki naj bi jih sicer opravil tožnik, dala drugim delavcem. Poslovni razlog bi obstajal le, če bi bilo delo tožnika nepotrebno. Tožena stranka naj bi mešala poslovni in krivdni razlog. Tožena stranka zmotno tolmači določbo 27. člena panožne kolektivne pogodbe, saj je delovna uspešnost kot temeljni kriterij pri določanju delavcev, katerih delo postane nepotrebno, potrebno ugotavljati na podlagi enoletnega povprečja ocen delovne uspešnosti. Okoliščina, da je tožena stranka izvedla ocenjevanje delovne uspešnosti še preden je bila notranja reorganizacija sprejeta, kaže na to, da je tožena stranka imela namen tožniku odpovedati pogodbo o zaposlitvi še pred notranjo organizacijo. Navideznost ravnanja tožene stranke kaže tudi dejstvo, da je imela primerljiva delavka najboljšo oceno med vsemi delavci tožene stranke, tožnik pa najslabšo. Ni res, da bi tožnik in M.G. delala na enakih delovnih mestih in da bi ju bilo pri ocenjevanju mogoče primerjati. Tožena stranka na podlagi domnevnih napotkov kriminalista tožniku ni odrejala del, ki so bila predvidena s pogodbo o zaposlitvi. Tožena stranka tudi ni dokazala, da ne bi bile resnične navedbe tožnika o šikaniranju. Tožnik je opravil izključno naloge, ki jih je določila direktorica, zato se je utemeljeno spraševal, kako je mogoče ocenjevati obseg njegovega dela, če je bil ta odvisen od dodeljenega dela, tega pa je bilo bore malo. Način ocenjevanja, kot se navaja v plačilnih listah je nejasen, tožnik pa je tudi zatrjeval, da ni vedel za ocenjevanje. Zmotno je stališče tožene stranke glede nejasnosti 3. točke izreka izpodbijane sodbe, pravilna pa je tudi odločitev o stroških postopka, saj tožnik ni uspel le s sorazmerno majhnim delom zahtevka. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12 in 14. točke drugega odstavka 339. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Zgolj zato, ker sodišče prve stopnje v 3. točki izreka izpodbijane sodbe najprej ugotovi, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, da mu je tožena stranka za čas prenehanja delovnega razmerja zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi dolžna vpisati delovno dobo v delovno knjižico, nato pa v nadaljevanju ugodi reparacijskemu zahtevku za čas od 25.10.2004, zmanjšanemu za prejeta nadomestila za čas brezposelnosti in brez obdobja od 4.4.2005 do 30.6.2005, ko je bil tožnik zaposlen drugje, ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ne gre za nobeno nasprotje v samem izreku, saj je iz takšnega izreka povsem jasno, da je reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku ugodeno samo za čas, ko tožnik ni bil zaposlen drugje. S takšnim izrekom tožniku ni dosojeno dvojno delovno razmerje (pri drugem delodajalcu in pri toženi stranki), kakor neutemeljeno navaja pritožba.

Tudi ne gre za nikakršno nasprotje med izrekom izpodbijane sodbe in njenimi razlogi, saj je izrek sodbe povsem skladen z v pritožbi citirano ugotovitvijo, da je bil tožnik v času od 4.4.2005 do 30.6.2005 zaposlen pri drugi pravni osebi.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva v tem sporu, tako je pravilno ugotovilo, da je tožnik po razrešitvi z delovnega mesta direktorja s toženo stranko sklenil pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto tajnice/tajnika, da je tožena stranka 5.8.2004 sprejela Akt o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest v X, h kateremu je soglasje dal minister za delo, družino in socialne zadeve in s katerim je bilo predvideno samo eno delovno mesto tajnika in ne več dve, kot sta bili predvideni pred tem. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da sta bila na delovnem mestu tajnika oziroma tajnice do reorganizacije zaposlena tožnik in M.G.. Okoliščine v zvezi z ocenjevanjem delovne uspešnosti tožnika in M.G. pa ob pravilni uporabi materialnega prava sploh ne morejo biti odločilna dejstva v tem sporu, kakor bo to razloženo v nadaljevanju, zato niso bistvene pritožbene navedbe v zvezi z domnevno zmotno ugotovitvijo dejanskega stanja glede razlogov za slabšo oceno tožnikove delovne uspešnosti. Podobno velja tudi glede pritožbenih navedb o razlogih, zakaj tožnik in M.G. nista opravljala enako zahtevnih del, ki sicer vsa sodijo v delokrog tajnice oz. tajnika. Na zakonitost izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne more vplivati okoliščina, da sta tožnik in M.G. sicer oba razporejena na delovno mesto tajnika oziroma tajnice opravljala različno zahtevna dela. Stvar organizacije dela delodajalca je, kako bo posamezne naloge razporedil, pri čemer ni nič narobe, če delodajalec pri tem upošteva svoje izkušnje glede kvalitete in hitrost opravljenega dela.

Pač pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da ni podan resen in utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi in ko je štelo, da je podana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker tožena stranka delovne uspešnosti tožnika ni ocenjevala najmanj 12 mesecev pred dano odpovedjo.

Reorganizacija upravne službe tožene stranke tako, da bo ta imela samo eno tajnico, namesto dveh, prav gotovo pomeni organizacijski razlog v smislu določbe 1. alinee prvega odstavka 88. člena ZDR, zaradi katerega je prenehala potreba po opravljanju dela enega tajnika/tajnice pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Pri toženi stranki ni več potrebe po opravljanju dela dveh tajnikov oziroma tajnic, zato je podan poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. 1. alinea prvega odstavka 88. člena ZDR namreč kot razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu s strani delodajalca določa prenehanje potreb po opravljanju določenega dela, pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca, kar vse predstavlja poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zmotno je tožnikovo prepričanje, da poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi ni podan, ker je tožena stranka delo, ki ga je prej opravljal tožnik, prerazporedila med ostale delavce oziroma morajo ti delati dlje. Nasprotno, ravno takšna prerazporeditev dela, zaradi katerega delodajalec namesto dveh delavcev potrebuje samo še enega, je poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Pri toženi stranki ni šlo za odpoved večjemu številu delavcev v smislu določb 96. do 201. člena ZDR, zato tožena stranka ni bila dolžna izdelati programa razreševanja presežnih delavcev in zato tudi ne določiti kriterijev za določitev presežnih delavcev. Pri takoimenovanih individualnih odpustih, za kakršnega gre tudi v tej zadevi, delodajalec ni dolžan upoštevati kriterijev iz prvega odstavka 100. člena ZDR, ter se po svoji presoji odloči, kateremu delavcu bo podal odpoved pogodbe o zaposlitvi in katere delavce, ki opravljajo enako delo, bo obdržal v delovnem razmerju. Tožena stranka se je sicer odločila, da bo kot kriterij pri odločanju, ali naj pogodbo o zaposlitvi odpove tožniku ali M.G., upoštevala oceno delovne uspešnosti, ki je bila izdelana na podlagi dne 28.4.2004 sprejetih kriterijev in meril za ugotavljanje delovne uspešnosti delavcev. Vendar pa takšna odločitev tožene stranke ne pomeni, da bi bila izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita le, če bi tožena stranka tožnikovo delovno uspešnost ocenjevala najmanj 12 mesecev oziroma če je bil tožnik na ocenjevanem delovnem mestu zaposlen najmanj 12 mesecev. Ne le, da v konkretnem primeru pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi sploh ni potrebno uporabiti kriterijev za določitev presežnih delavcev, kakor je to že razloženo zgoraj, temveč sodišče prve stopnje tudi zmotno razlaga določbo tretjega odstavka 27. člena panožne kolektivne pogodbe. Določbe o tem, da se delovno uspešnost ugotavlja na podlagi enoletnega povprečja ocen delovne uspešnosti iz 81. člena panožne kolektivne pogodbe oziroma 64. člena prej veljavne Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstvenega in socialnega skrbstva Slovenije (Ur. l. RS št. 26/91, 6/93) namreč ni mogoče tolmačiti tako, da tega kriterija sploh ni možno uporabiti pri delavcih, ki pri delodajalcu niso zaposleni najmanj 12 mesecev. Upoštevati je namreč potrebno tudi določbo 4. odstavka 27. člena panožne kolektivne pogodbe, ki določa, da v kolikor zavod ni izvajal ocenjevanja delovne uspešnosti po 81. členu te kolektivne pogodbe oziroma 64. členu kolektivne pogodbe iz leta 1991, je v postopku ugotavljanja presežnih delavcev delovno uspešnost potrebno ugotavljati vsaj 3 mesece ob uporabi osnov in meril iz citirane določbe panožne kolektivne pogodbe. Tožena stranka je ravnala v skladu s to določbo, saj je upoštevala obdobje zadnjih treh mesecev, ko se je ocenjevanje dejansko izvajalo, kar je v obrazložitvi izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi tudi izrecno navedeno.

Sprememba organizacije dela, ki je v tem, da se ukine eno od dveh tajniških delovnih mest, je prav gotovo resen in utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi v smislu določbe drugega odstavka 88. člena ZDR. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi ni resen in utemeljen, ker je tožena stranka tožnika zaposlila v aprilu 2004 in nato že v avgustu istega leta sprejela akt, s katerim je ukinila eno od dveh tajniških delovnih mest. Resnost in utemeljenost zatrjevanega poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi izkazuje tudi dejstvo, da tožena stranka sedaj vsa tajniška dela opravi z obstoječimi delavci in da ni zaposlila novega delavca, da bi nadomestila izpad, ki ji je nastal zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku. Presojanje resnosti in utemeljenosti odpovednega razloga pomeni presojanje, ali je dejansko prenehala potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 358. člena ZPP izpodbijani del prvostopenjske sodbe spremenilo tako, da je tožnikov zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter s tem povezani reintegracijski in reparacijski zahtevek zavrnilo. Obenem je tudi odločilo, da stranki sami krijeta svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje. Tožnik do povrnitve stroškov ni upravičen glede na načelo odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, tožena stranka pa glede na določbo petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/04, 10/04). Ta namreč določa, da delodajalec sam krije svoje stroške postopka, ne glede na njegov izid, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice.

Tudi glede stroškov pritožbenega postopka je drugostopenjsko sodišče odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka. Tožena stranka je s pritožbo sicer uspela, vendar glede na že citirano določbo petega odstavka 41. člena ZDSS-1 sama krije svoje stroške postopka. Tožnik ne more biti upravičen do povrnitve stroškov odgovora na pritožbo ne le zaradi tega, ker je v pritožbenem postopku uspela tožena stranka, temveč tudi zato, ker tega odgovora ni mogoče šteti kot za spor potrebnega stroška v smislu določb prvega odstavka 155. člena ZPP.