Jedro

Pojem neupravičene odklonitve je potrebno v obravnavanem primeru razlagati v smislu določb 1. odstavka 23. člena in 1. odstavka 54. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89, 42/90 - ZTPDR).

Iz omenjenih zakonskih določb izhaja dolžnost delavca, da izpolnjuje svoje delovne obveznosti in odgovornost za njihovo izpolnjevanje (oziroma neizpolnjevanje). To pa pomeni, da mora delavec pri izpolnjevanju svojih delovnih obveznosti ravnati s skrbnostjo dobrega gospodarja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo, navedeno v uvodu, zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepov disciplinskih organov tožene stranke z dne 30.6.1993 in 20.8.1993, na podlagi katerih je bil tožniku zaradi hujše kršitve delovne obveznosti, (opredeljene kot neizpolnjevanje, nevestno, nepravočasno in malomarno izpolnjevanje delovnih obveznosti) izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je bil tožniku zaradi narave in teže storjene kršitve zakonito izrečen najstrožji disciplinski ukrep.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ker je v celoti soglašalo z njegovimi dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo, v kateri uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP/77 in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji zatrjuje, da za očitano dejanje odklonitve poprave in dopolnitve projektne naloge rekonstrukcije toplotne postaje V. ne obstaja njegova odgovornost, saj na podlagi nezakonito izdelanega idejnega projekta ni bilo mogoče zakonito izdelati izvedbene (PZI) projektne dokumentacije. Projektna naloga, ki naj bi služila kot podlaga tožniku odrejeni nalogi, je bila izdelana v nasprotju z določili 11. in 31. člena zakona o graditvi objektov (Uradni list SRS, št. 34/84 do 45/99 - ZGO). Zato se je tožnik v dilemi, ali ravnati nestrokovno in nezakonito, ali odkloniti nalogo, odločil za drugo možnost. Obe sodišči sta se pri svojih zaključkih nekritično oprli na mnenje izvedenca, pri tem pa prezrli določbe 11. člena ZGO. Revizija tudi opozarja, da tožniku v postopku ni bila dokazana krivda, prav tako ne obstoj kvalifikatornih okoliščin. Ker so razlogi izpodbijane sodbe o nastanku motenj v delovnem procesu tožene stranke nejasni, ni bilo le zmotno uporabljeno materialno pravo (89. člen ZDR), temveč je podana tudi bistvena kršitev določb postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP/77. Zato predlaga, da se reviziji ugodi in izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku tožnika v celoti stroškovno ugodi.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 - ZPP/77, ki jo je glede na določbo 498. člena zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP še uporabiti) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma opozarja na določbo 386. člena ZPP/77, po kateri je pooblastilo revizijskemu sodišču omejeno na preizkus izpodbijane odločbe samo v tistem delu, ki se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na obstoj bistvene kršitve določbe pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pri uradnem preizkusu revizijsko sodišče ni ugotovilo omenjene kršitve postopkovne določbe iz 10. točke 2. odstavka 354. člena, ugotovljena pa tudi ni bila v reviziji očitana procesna kršitev iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP/77. Revizija očita izpodbijani sodbi, da nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma da so ti nejasni, zato jih ni mogoče preizkusiti in hkrati poudarja, da mnenje izvedenca ni bilo pravilno ocenjeno. Ti očitki niso utemeljeni, saj obe sodbi natančno obravnavata vse izvedene dokaze in vsebujeta povsem jasno dokazno oceno. Ker obsegata razloge o vseh pomembnih pravnih in dejanskih vprašanjih, uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana.

Ostale trditve tožeče stranke, ki so (tudi sicer ne dovolj konkretizirane) opredeljene kot neskladje med mnenjem izvedenca in pravili stroke, pa po svoji dejanski vsebini predstavljajo izpodbijanje dokazne ocene. Ker se dokazna ocena nanaša na ugotavljanje dejstev, bi drugačno vrednotenje izvedenih dokazov pomenilo drugačno ugotovitev dejanskega stanja. To pa ni dovoljen revizijski razlog (3. odstavek 385. člena ZPP/77).

Prav tako ni dopustno v reviziji navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov, če se ne nanašajo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi katerih se lahko vloži revizija (387. člen ZPP/77). Zato novote niso dovoljene tudi pri uveljavljanju revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Revizijsko sodišče zato ni upoštevalo pavšalnega sklicevanja revizije na domnevno odstopanje idejnega projekta od določb ZGO.

Revizijska graja zmotne uporabe materialnega prava v izpodbijani sodbi ni utemeljena. Revizijsko sodišče je vezano na dejansko stanje, kakor je bilo ugotovljeno v obeh sodbah, saj po 3. odstavku 385. člena ZPP/77 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ker v reviziji ni dopustno izpodbijati dejanskih ugotovitev sodišča prve in druge stopnje, Vrhovno sodišče ni upoštevalo revizijskih navedb, ki se nanašajo na obstoj objektivnih in subjektivnih znakov tožniku očitane disciplinske kršitve ali na obstoj kvalifikatornih okoliščin, saj gre za dejanske ugotovitve, v katere revizijskemu sodišču zaradi prepovedi iz 3. odstavka 385. člena ZPP/77 ni dovoljeno več posegati. Prepoved iz omenjenega zakonskega določila onemogoča revizijskemu sodišču drugačen dokazni zaključek, kot sta ga sprejeli obe nižji sodišči. Bistvena dejanska ugotovitev obeh sodišč je, da je tožnik kot odgovorni projektant II za toplotno oskrbo, zadolžen za izdelavo projekta rekonstrukcije toplotnih postaj V., dne 2.6.1993 brez opravičenega razloga odklonil popravo in dopolnitev projektne naloge rekonstrukcije TPP, s čimer je povzročil motnje v delovnem procesu tožene stranke. Tožnikova zatrjevanja, da so za njegovo opustitveno ravnanje obstajali utemeljeni razlogi, češ da je zahteva za popravo in dopolnitev projekta nesmiselna, neizvedljiva, škodljiva in konfuzna, so bili prepričljivo ovrženi z mnenjem izvedenca strojne stroke. Ta je v svojem izvedeniškem mnenju ugotovil strokovno utemeljenost, smiselnost, koristnost in uresničljivost projektne naloge, potrebne za realizacijo idejnega projekta št. 25-92P. Ker je izvedenec s pomočjo svoje stroke pomagal sodišču razjasniti odločilna strokovna vprašanja, je sodišče imelo zadostno podlago za pravni zaključek, da je tožnik zahtevo naročnika po dopolnitvi in popravi projekta odklonil neupravičeno.

Pojem neupravičenosti je potrebno v obravnavanem primeru razlagati v smislu določb 1. odstavka 23. člena in 1. odstavka 54. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89, 42/90 - ZTPDR). Po določbi 1. odstavka 23. člena omenjenega zakona ima delavec pravico in dolžnost, da opravlja naloge in dela tako, da ekonomsko smotrno in odgovorno uporablja zaupana sredstva ter dosega rezultate dela. Sankcije za neizpolnjevanje teh temeljnih obveznosti so določene v 7. poglavju ZTPDR, 6. poglavju zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93 - ZDR), kolektivnih pogodbah in splošnih aktih. Tako 1. odstavek 54. člena ZTPDR določa, da delavec, ki po svoji krivdi ne izpolnjuje svojih dolžnosti in delovnih obveznosti ali, ki ne upošteva sklepov sprejetih v organizaciji oziroma tistega, kar je odločil delodajalec, krši delovno obveznost. Iz omenjenih zakonskih določb izhaja dolžnost delavca, da izpolnjuje svoje delovne obveznosti in odgovornost za njihovo izpolnjevanje (oziroma neizpolnjevanje). To pa pomeni, da mora delavec pri izpolnjevanju svojih delovnih obveznosti ravnati s skrbnostjo dobrega gospodarja. Za tožnika kot odgovornega projektanta pa se pri izpolnjevanju obveznosti iz njegove poklicne dejavnosti zahteva večja skrbnost in sicer takoimenovana skrbnost dobrega strokovnjaka. Zato je tožniku očitano opustitveno ravnanje presojati tudi z vidika kriterijev za skrbnost dobrega strokovnjaka.

Ob ugotovitvah obeh nižjih sodišč, da tožnik ni izpolnil naloge - skadne s pravili stroke - vodje tehničnega sektorja, čeprav je bilo to pravno in dejansko mogoče, je ravnal zunaj zahtevane profesionalne skrbnosti. Njegovo ravnanje, ki je po presoji obeh sodišč, pomenilo odstopanje od profesionalnih standardov ukrepanja in skrbnosti, je zato oceniti s težjo stopnjo krivde, saj je presegala kršitev normalno, običajno skrbnost. Tudi, če je tožnik imel strokovne pomisleke v pravilnost odrejene mu delovne zadolžitve, bi se moral, po presoji revizijskega sodišča, pri uveljavljanju svoje pravice vzdržati ravnanja, s katerim bi bila (in tudi je bila) otežkočena oziroma onemogočena izpolnitev obveznosti tožene stranke do naročnika.

Ker je tožnik, po ugotovitvah obeh nižjih sodišč, brez opravičenega razloga odklonil dela, pomembna za nemoten potek delovnega procesa, je storil hujšo kršitev delovne obveznosti iz 1. točke 1. odstavka 58. člena ZTPDR v zvezi s 3. alineo 1. odstavka 41. člena Kolektivne pogodbe Komunalnega podjetja V., zaradi česar mu je bil zakonito izrečen najstrožji disciplinski ukrep. Po določbi 3. alinee 1. odstavka 41. člena omenjene kolektivne pogodbe se disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja izreče, če je bilo s storitvijo ali opustitvijo ogroženo življenje ali zdravje delavcev ali drugih ljudi, povzročena ali bi lahko bila povzročena večja škoda, ogrožen ali bi lahko bil bistveno moten delovni proces v podjetju ali kako drugače bistveno oteženo poslovanje podjetja oziroma zagotavljanje javnih dobrin. Zaradi tožnikove neopravičene odklonitve dopolnitve in poprave projektne naloge, so v delovnem procesu tožene stranke nastale motnje, kot jih je ugotovila že njena disciplinska komisija in katerih obstoj sta preizkusili obe nižji sodišči. Zaradi tožnikovega ravnanja je delo na projektu zastalo in zato ni bila možna uresničitev rekonstrukcije toplotnih postaj V., načrtovanih za leto 1993, kar po ugotovitvah obeh sodišč predstavlja bistveno motnjo delovnega procesa tožene stranke, saj načrtovano delo ni steklo, zastoj pa je imel tudi negativen finančni vpliv.

Glede na navedeno reviziji ni bilo mogoče ugoditi in jo je revizijsko sodišče zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP/77).

Določbe ZPP/77 in ZTPDR, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, so bile uporabljene na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).