Jedro

ZZVN zahteva za pridobitev statusa begunca obstoj konkretnega nasilja s strani okupatorja, ki je bilo neposredno povzročeno osebi, ki uveljavlja status in pravice žrtve vojnega nasilja oziroma ji je neposredno grozilo. Po določbah 3. člena ZZVN pa mora takšno nasilje trajati najmanj 3 mesece.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, dalje ZUS) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 10.5.2002. Z navedeno odločbo je tožena stranka v postopku revizije odpravila odločbo Upravne enote K. z dne 8.10.2001, s katero je organ prve stopnje v ponovljenem postopku tožnici priznal status žrtve vojnega nasilja-begunca za čas od 26.8.1943 do 15.5.1945, in odločila, da se tožnici status žrtve vojnega nasilja ne prizna. V obrazložitvi je tožena stranka navedla, da tožnica ni z zanesljivostjo dokazala, da je skupaj z bratom in sestro iz D. pobegnila pred vojnim nasiljem Italijanov, po kapitulaciji Italije pa pred nasiljem nemškega okupatorja.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pritrdilo toženi stranki, da tožnica ni izkazala, da je v obdobju od 26. 8.1943 do 15.5.1945 iz razlogov, ki jih določa 2. člen Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 70/97, 39/98, 43/99, 19/00, 28/00, 1/01 in 64/01, dalje ZZVN) pobegnila pred neposredno grozečim nasiljem okupatorja. Dokazi, ki jih je tožnica predložila, zatrjevanega nasilja ne izkazujejo, prav tako pa ne izkazujejo begunstva v smislu ZZVN. Izpovedbe treh zaslišanih prič so pavšalne in brez navedb konkretnih dogodkov. Tudi iz potrdila Vsedržavnega združenja partizanov Italije, sekcija D., z dne 24.8.1999, ne izhajajo konkretna dejstva, temveč le, da se je tožnica skrivala do konca vojne, ker je mati sodelovala s partizani in so jo iskali Nemci. Tožnica je bila v skladu s 140. členom ZUP dolžna predložiti ali ponuditi zadostne dokaze, da bi zatrjevana dejstva in okoliščine izkazala, česar pa ni zmogla, zato je bil njen zahtevek za priznanje uveljavljanega statusa utemeljeno zavrnjen.

Tožnica se v pritožbi ne strinja s presojo sodišča prve stopnje, da njena izjava in izjave prič niso zadosten dokaz za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja. Navaja, da je bila ob internaciji mame stara 5 let in 10 mesecev, da je ostala brez staršev in so jo vzgajali tuji ljudje. Vsak dan je vstajala z grozo in strahom. Mama je v časopisnem članku res izjavila, da izdajalcev v vasi D. ni bilo, so pa bile vsakodnevne racije in preiskave. Sprašuje se, kako je mogoče, da petleten otrok, ki ne živi na svojem domu s starši, ki mora zaradi nasilja okupatorja vsak dan prenočevati drugje in je večkrat lačen kot sit, ni upravičen do statusa žrtve vojnega nasilja-begunca. Njene izjave potrjujejo pisni dokazi in izjave prič. Sodišče prosi, naj znova pretehta vse pisne dokaze kot tudi izjave prič in o zadevi ponovno presodi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilna in zakonita. Za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja-begunca mora biti ob pogojih iz 1. člena ZZVN izkazan tudi pobeg pred vojnim nasiljem zaradi rasnih, nacionalnih, verskih ali političnih razlogov (2. člen ZZVN), pri čemer pa je moralo po določbah 3. člena ZZVN nasilje trajati najmanj 3 mesece. Za izpolnjevanje pogojev po 1. in 2. členu ZZVN je potrebno ob vsakem primeru posebej ugotoviti izpostavljenost nasilnim dejanjem ali ukrepom, ki morajo biti dejansko podani. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, dokazno breme v zvezi s tem nosi vložnik zahtevka. Neposredno grozeče nasilje, zaradi katerega se tožnica po lastnem zatrjevanju ni mogla vrniti domov vse do 15.5.1945, tudi po presoji pritožbenega sodišča ni izkazano.

Tožnica je v upravnem postopku zatrjevala, da se je po aretaciji staršev dne 26.8.1943 skupaj z bratom in sestro v strahu pred italijansko vojsko skrivala po sosednjih hišah. Pritožbeno sodišče sicer ne dvomi, da se tožnica po aretaciji matere in očeta zaradi groženj italijanskih vojakov ni mogla vrniti domov, vendar pa to nasilje ni trajalo najmanj 3 mesece, kot je to za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja zahtevano v določbi 3. člena ZZVN. Potrebno je namreč šteti, da je po kapitulaciji Kraljevine Italije (8.9.1943) nad civilnim prebivalstvom prenehalo tudi vsakršno nasilje italijanske vojske, s tem pa tudi nad tožnico in njeno materjo, ki se je po podatkih v spisu iz taborišča vrnila že 2.9.1943. Tožnica pa tudi ni izkazala, da bi ji po kapitulaciji Italije grozilo neposredno nasilje s strani nemških okupacijskih sil, saj podatki v spisih kažejo le na materino sodelovanje s partizani, ne pa na posledično ogroženost celotne družine. Kot pa je bilo povedano že zgoraj, ZZVN za pridobitev statusa begunca zahteva obstoj konkretnega nasilja s strani okupatorja, ki je bilo neposredno povzročeno osebi, ki uveljavlja status in pravice žrtve vojnega nasilja, oziroma ji je neposredno grozilo. Splošne okoliščine vojne, s posledicami (racije in preiskave), ki osebe niso neposredno ogrožale, še ne morejo biti podlaga za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja po ZZVN. Zato le zatrjevanje, da je tožničina mati sodelovala s partizani in so jih zato venomer iskali Nemci, brez navedbe dokazov, ki bi kazali na konkretno ogroženost tožnice, tudi po presoji pritožbenega sodišča na drugačno odločitev ne morejo vplivati.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 73. člena ZUS in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.