Jedro

Kadar je dokaz pridobljen po zasebniku, je bistveno, da sodišče loči med posegom v pravico in kršitvijo pravice. Poseg v pravico sam po sebi še ne pomeni kršitve. Kadar so bili dokazi, ki bi bili lahko predmet ekskluzije, pridobljeni po zasebniku (torej jih niso pridobili država oziroma njeni organi pregona), mora sodišče opraviti tehtanje po metodologiji načela sorazmernosti in preizkusiti, ali je kršitev (zasebnosti) navkljub posegu vanjo sploh podana. Če ugotovi, da do kršitve ni prišlo, ker se je ena pravno zavarovana dobrina morala umakniti drugi pravno zavarovani dobrini, razloga za sankcijo z izločanjem tega dokaza ni.

Dopolnitev izvedenskega mnenja v smeri primerjave velikost obuval bi lahko bila za obsojenca razbremenilni dokaz. Za izvedbo takšnega dokaza pa ni dovolj, da ga obsojenec le predlaga, temveč mora (če je to potrebno) pri njegovi izvedbi tudi sam aktivno sodelovati.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v znesku 600,00 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Obsojeni A. A. je bil s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru III K 51147/2018 z dne 6. 1. 2022 spoznan za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena v zvezi s 54. členom Kazenskega zakonika (KZ-1). Sodišče mu je izreklo kazen osem mesecev zapora. Odločilo je, da je oškodovancem dolžan plačati premoženjskopravne zahtevke, posamezne oškodovance pa je s presežki premoženjskopravnih zahtevkov napotilo na pravdo. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo IV Kp 51147/2018 z dne 20. 4. 2022 pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta odločili, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo vlaga obsojenec zahtevo za varstvo zakonitosti naslovljeno s "Sodno varstvo - pritožba". V obrazložitvi zahteve trdi, da je v izpodbijani pravnomočni sodbi podana kršitev po 8. točki prvega odstavka 371. člena in drugega odstavka 18. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), da sodišče ni ustrezno pojasnilo, zakaj je zavrglo njegovo zahtevo za izločitev sodnice sodišča prve stopnje in da mu je bila kršena pravica do obrambe, ker je sodišče zavrnilo njegove dokazne predloge. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da ga oprosti obtožb oziroma, da izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču v ponovno odločanje.

3. Vrhovna državna tožilka Barbara Jenkole Žigante je v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, predlagala njeno zavrnitev. Navedla je, da je sodišče utemeljeno zaključilo, da pravici do osebne varnosti in zasebne lastnine oškodovancev pretehtata nad obsojenčevo pravico do zasebnosti na službenem parkirišču, da je sodišče utemeljeno zavrnilo obsojenčeve dokazne predloge in da ostale trditve v zahtevi pomenijo uveljavljanje nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

4. O odgovoru Vrhovnega državnega tožilstva se je obsojenec izjavil. V izjavi je ponovil trditve zahteve in poudaril, da je "sodba sporna, ker v postopkih ni bilo vse po črki zakona".

B.

5. Obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker izpodbijana sodba temelji na nedovoljenih dokazih. Kršitev utemeljuje z navedbami, da E., ki je izvajal snemanje z video nadzornimi kamerami, ni objavil obvestila, ki bi posamezniku omogočal, da se seznani z izvajanjem video nadzora. Zaradi navedenega ni mogel vedeti, da E. izvaja video nadzor nad parkirišči in vhodnimi vrati ustanove.

6. Vložnik zahteve smiselno uveljavlja, da mu je bila z namestitvijo video nadzornih kamer, kršena pravica do zasebnosti (35. člen Ustave) oziroma natančneje, njegova pravica do lastne podobe. Pritrditi je treba vložniku, da namestitev varnostnih kamer, ki so snemale dogajanje v okolici E. brez ustreznega opozorila, da se izvaja video nadzor, predstavlja poseg v njegovo zasebnost. Vendar pa pravica do zasebnosti ni absolutna pravica; tudi zanjo, kot za vse ostale človekove pravice, velja, da je omejena s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa Ustava (tretji odstavek 15. člena). Odgovor na vprašanje, kdaj je zasebnosti treba zagotoviti pravno varstvo, nudi tako imenovani koncept razumno pričakovane zasebnosti. Po njem je pričakovanje zasebnosti tako v prostorskem kot tudi v funkcionalnem (vsebinskem) pogledu na tistem, kar oseba skuša ohraniti kot zasebno, lahko predmet varstva, dokler bo posameznik tako pričakovanje izrazil na navzven zaznaven način in če bo to pričakovanje objektivno opravičljivo. Tako pričakovanje ni objektivno opravičljivo takrat, kadar stori posameznikovi pravici do zasebnosti nasproti druga ustavno varovana pravica, ki ji je treba dati prednost, ob upoštevanju načela sorazmernosti. Na splošno velja, da čim manj je intimno področje zasebnosti, tem manjšo pravno zaščito uživa, kadar pride v kolizijo z interesi in pravicami drugih posameznikov.1

7. Zgolj z jezikovno razlago določbe 18. člena ZKP ni mogoče najti razlikovanja med položaji, kadar so ustavne pravice pri pridobivanju dokazov kršene s strani državnih organov in položaji, ko so kršene s strani posameznikov. ZKP namreč prepoveduje opiranje sodne odločbe na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo, ne določa pa, kdo je takšne dokaze pridobil. Kadar sta pri pridobivanju dokazov s strani posameznikov neposredno ogroženi dve ustavni pravici, in sicer določena ustavna pravica obdolženca na eni in določena ustavna pravica oškodovanca na drugi strani, je po utrjeni sodni praksi Vrhovnega sodišča treba opraviti tehtanje med prizadetima ustavnima pravicama. Rezultat takšnega tehtanja, v skladu z načelom sorazmernosti, lahko pomeni, da poseg v pravico sam po sebi še ne pomeni njene kršitve.2

8. Kadar je dokaz pridobljen po zasebniku je bistveno, da sodišče loči med posegom v pravico in kršitvijo pravice. Poseg v pravico sam po sebi še ne pomeni kršitve. Kadar so bili dokazi, ki bi bili lahko predmet ekskluzije, pridobljeni po zasebniku (torej jih niso pridobili država oziroma njeni organi pregona), mora sodišče opraviti tehtanje po metodologiji načela sorazmernosti in preizkusiti, ali je kršitev (zasebnosti) navkljub posegu vanjo sploh podana. Če ugotovi, da do kršitve ni prišlo, ker se je ena pravno zavarovana dobrina morala umakniti drugi pravno zavarovani dobrini, razloga za sankcijo z izločanjem tega dokaza ni.

9. V obravnavanem primeru je sodišče3 utemeljeno presodilo, da gre v obravnavanem primeru za kolizijo dveh ustavnih pravic, in sicer obsojenčeve ustavne pravice do zasebnosti in ustavne pravice oškodovancev do varstva zasebne lastnine. Pri tem je upoštevalo, da E., ki je javni zavod, pri vzpostavitvi video nadzora ni ravnal v skladu z določbo 74. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov (v nadaljevanju ZVOP-1), ker ni objavil opozorila oziroma obvestila, da se izvaja video nadzor.

10. V obravnavanem primeru torej v obsojenčevo pravico do zasebnosti ni posegel državni organ, temveč javni zavod, ki je z namestitvijo varnostnih kamer na parkirišču, ki so ga uporabljali njegovi zaposleni, varoval pravico zaposlenih in obiskovalcev zavoda do osebne varnosti in zasebne lastnine. Sodišče je po opravljenem tehtanju kolidirajočih si ustavnih pravic utemeljeno zaključilo, da kršitev ZVOP-1 v obravnavanem primeru, upoštevaje vse okoliščine, ni bila takšne narave, da bi narekovala izločitev video posnetkov iz kazenskega spisa kot nedovoljenih dokazov.

11. Neutemeljena je tudi trditev zahteve, da je sodišče kršilo obsojenčevo pravico do obrambe, ker je zavrnilo njegove dokazne predloge za ponovno zaslišanje priče B. B. in zaslišanje priče C. C., ki bi podrobneje pojasnili razloge za video snemanje parkirišča, in dokazni predlog za dopolnitev izvedenskega mnenja izvedenca mag. Gregorja Kovača. 12. V zvezi z zavrnitvijo dokaznih predlogov za zaslišanje prič je iz razlogov izpodbijane pravnomočne sodbe mogoče razbrati, da je sodišče navedena dokazna predloga zavrnilo kot nepotrebna, ker se je na podlagi listinske dokumentacije (sklep o uvedbi video nadzora, sklep o dopolnitvi sklepa o uvedbi video nadzora, ugotovitve inšpekcijskega nadzora, ki ga je izvedla informacijska pooblaščenka) seznanilo z razlogi za video snemanje javnih površin. Ugotovilo je, da so v sklepu o uvedbi video nadzora in v sklepu o njegovi dopolnitvi navedena vsa območja, ki jih video kamere zajemajo. Namen video nadzora je bil zaščititi premoženje javnega zavoda in zagotoviti varnost otrok, zaposlenih in obiskovalcev.

13. Sodišče je utemeljeno zavrnilo tudi dokazni predlog za dopolnitev izvedenskega mnenja, ker je ta dokazni predlog nepotreben in hkrati neizvedljiv. Obsojenec je na glavni obravnavi sodišču prve stopnje predložil obuvalo, ki naj bi ga nosil njegov pokojni prijatelj D. D. in par čevljev znamke ... Predlagal je, da izvedenec naredi primerjavo velikosti enih in drugih čevljev. Pri zavrnitvi tega dokaznega predloga se je sodišče oprlo na izpovedbo sodnega izvedenca, zaslišanega na glavni obravnavi, ki je pojasnil, "da pri izdelavi njegovega izvedeniškega mnenja dolžina stopala ni bila vhodni element", ki bi ga upošteval pri ujemanju storilca. Sodni izvedenec je pojasnil, da velikosti čevlja same po sebi ne more uporabiti, temveč "da bi potreboval hojo", torej bi moral ta čevelj nekdo obuti. Obsojenec pa na izmere hoje ni pristal, zaradi česar je bil ta dokazni predlog tudi nemogoč oziroma neizvedljiv.

14. Velikost obsojenčevih čevljev oziroma dolžina njegovega stopala, vidna na posnetkih varnostnih kamer, torej za obsojenca nista bili obremenilni, ker ju sodni izvedenec pri izdelavi izvedenskega mnenja ni upošteval. Dopolnitev izvedenskega mnenja v smeri primerjave velikost obuval bi torej lahko bila za obsojenca razbremenilni dokaz. Za izvedbo takšnega dokaza pa ni dovolj, da ga obsojenec le predlaga, temveč mora (če je to potrebno) pri njegovi izvedbi tudi sam aktivno sodelovati. V obravnavnem primeru obsojenec, ki ni pristal, da bi sodni izvedenec opravil meritve njegove hoje, ki bi bile nujno potrebne za dopolnitev izvedenskega mnenja v smeri primerjave velikosti čevljev, takšnega sodelovanja ni izkazal, temveč je s svojim ravnanjem sam onemogočil, da bi se lahko ta dokaz s pomočjo sodnega izvedenca izvedel. 15. Prav tako ni mogoče pritrditi vložniku zahteve, da sodišči v izpodbijani pravnomočni sodbi nista pojasnili, zakaj je bila zavržena zahteva za izločitev sodnice Sonje Kranjc. Sodišče prve stopnje4 in pritožbeno sodišče5 sta podrobno pojasnili, da je sodišče prve stopnje ravnalo v skladu z določbo petega odstavka 42. člena ZKP, ker iz zahteve za izločitev sodnice ni bilo mogoče razbrati konkretnih okoliščin, ki bi vzbujale dvom o njeni nepristranskosti, temveč je bila zahteva motivirana z namenom zavlačevanja kazenskega postopka. Zahteva je namreč temeljila le na obsojenčevem razumevanju sodničinih ravnanj, ni pa bila usmerjena v skrb za zagotavljanje nepristranskosti sojenja.

16. Sodišče se je o obsojenčevi krivdi za očitano kaznivo dejanje prepričalo na podlagi ugotovitev sodnega izvedenca mag. Gregorja Kovača, ki je z veliko verjetnostjo potrdil, da je na posnetkih obsojenec, njegovega avtomobila, ki je bil v času obravnavanih dogodkov, parkiran blizu E., izpovedb prič (obsojenčevih večinoma dolgoletnih sodelavcev, ki so obsojenca dobro poznali in ga na videoposnetkih prepoznali; zlasti na podlagi njegove telesne konstitucije in specifičnega načina hoje) ter na podlagi okoliščine, da so se škodni dogodki začeli pojavljati potem, ko je obsojencu iz krivdnih razlogov prenehalo delovno razmerje v E. Takšnih ugotovitev sodišča, ki tvorijo sklenjen indični krog, ne morejo omajati trditve zahteve, da sodišče obsojenca ne more spoznati za krivega "na osnovi 70,5 % verjetnosti", ki izhaja iz primerjave video posnetkov v dveh različnih kazenskih zadevah, da obsojenec ni imel konfliktnih odnosov z nekdanjimi sodelavci, da pri hišni preiskavi ni bilo najdenih predmetov, ki bi bili povezani z obravnavanim kaznivim dejanjem in da so "vhodni elementi", ki jih je uporabil sodni izvedenec pri izdelavi izvedenskega mnenja, napačni. S temi trditvami vložnik zahteve ne uveljavlja kršitve zakona, temveč nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

C.

17. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljene kršitve niso podane, zahteva pa je bila vložena tudi iz nedovoljenega razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo.

18. Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker obsojenec z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, je dolžan plačati sodno takso v znesku 600,00 EUR, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo na podlagi Zakona o sodnih taksah, ob upoštevanju zapletenosti postopka in premoženjskega stanja obsojenca.

19. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1 Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča v zadevi I Ips 15167/2018 z dne 7. 4. 2022. 2 Primerjaj npr. sodbe v zadevah I Ips 198/2008 z dne 15. 1. 2009, I Ips 5909/2011 z dne 18. 7. 2013, I Ips 9933/2011 z dne 13. 11. 2015, I Ips 32239/2013 z dne 27. 10. 2016, I Ips 65218/2010 z dne 13. 4. 2017, I Ips 26906/2014 z dne 22. 7. 2021 in druge. 3 8. do 10. točka sodbe sodišča prve stopnje, 6. in 7. točka sodbe pritožbenega sodišča. 4 2. točka razlogov sodbe. 5 9. točka razlogov sodbe.