Jedro

Prvostopenjski organ je pravilno ugotovil, da tožnik ne poseduje nobene veljavne potne listine in drugega dovoljenja za prebivanje, zato ne izpolnjuje pogojev za vstop, zapustitev in bivanje v Republiki Sloveniji, zaradi storjenega prekrška mu je bila izrečena globa, obstajajo pa tudi okoliščine, ki kažejo na nevarnost pobega v skladu s prvim odstavkom 68. člena Ztuj-2, saj se je tožnik pri uradnih postopkih izkazoval s ponarejeno listino, za kar je bil pravnomočno obsojen.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo odločil, da se tožniku izreče odstranitev iz države in mu prepovedal vstop v Republiko Slovenijo za čas dveh let. V obrazložitvi odločbe navaja, da je bilo pri preverjanju o zakonitosti vstopa, zapustitve in bivanja v Republiki Sloveniji ugotovljeno, da tožnik ne poseduje oziroma nima nobenega veljavnega dokumenta. Ugotovljeno je bilo, da je tožnik dne 4. 12. 2010 nedovoljeno prestopil mejo med Republiko Hrvaško in Republiko Slovenijo, po prijetju s strani policistov pa je zaprosil za mednarodno zaščito in bil odpeljan v azilni dom v Ljubljani. Njegova prošnja za priznanje mednarodne zaščite je bila zavrnjena in je postala dokončna dne 2. 12. 2011, pravnomočna pa 19. 12. 2011. Dva dni pred pravnomočnostjo te odločbe se je poročil s slovensko državljanko M.T. iz Jesenic. Dne 23. 12. 2011 se je v Centru za tujce zglasila M.T. in predložila potrdilo, da je tožnik podal vlogo za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje. Iz potrdila izhaja, da se mu do pravnomočno rešene vloge dovoljuje začasno prebivanje na ozemlju Republike Slovenije, zaradi česar so razlogi za nastanitev prenehali in mu je bivanje v Centru za tujce bilo zaključeno. K vlogi za izdajo dovoljenja za izdajo začasno prebivanje je imenovana povedala, da je kopijo tožnikovega potnega lista priložila ob prijavi sklenitve zakonske zveze, zaradi česar je prvostopenjski organ navedeno kopijo pridobil pri matičnem uradu. Ker je prvostopenjski organ sumil v pristnost potnega lista, je zaprosil policiste Postaje letališke policije Brnik za preveritev njegove pristnosti. Ugotovljeno je bilo, da se je tožnik v postopku sklenitve zakonske zveze izkazal s prenarejenim potnim listom. Zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja ponarejanja listin, je bil priveden na zaslišanje k preiskovalnemu sodniku Okrožnega sodišča v Kranju, ki je zoper tožnika odredil pripor, ta je bil kasneje nadomeščen s hišnim priporom, ki je bil kasneje odpravljen. Okrajno sodišče na Jesenicah je tožnika s sodbo opr. št. I K 1930/2012 z dne 27. 1. 2012 spoznalo za krivega kaznivega dejanja ponarejanja listin po tretjem odstavku 251. člena Kazenskega zakonika ter mu je bila izrečena pogojna obsodba. Upravna enota Jesenice je zavrnila izdajo dovoljenja za začasno prebivanje za tožnika. Pri postopku s policisti Policijske postaje za izravnalne ukrepe Kranj je bilo ugotovljeno, da tožnik ne poseduje nobene veljavne potne listine in drugega dovoljenja za vstop, zato ne izpolnjuje pogojev za vstop, zapustitev in bivanje v Republiki Sloveniji. Iz ugotovljenih dejstev in okoliščin izhaja, da je tožnik kršil določila prvega odstavka 60. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) in s tem storil prekršek iz 2. alineje drugega odstavka 145. člena ZTuj-2. Zaradi storjenega prekrška mu je bila izrečena globa. Na podlagi navedenega obstajajo okoliščine, ki kažejo na nevarnost pobega v skladu s prvim odstavkom 68. člena ZTuj-2. Tožnik ne poseduje nobene veljavne listine in se je pri uradnih postopkih izkazoval s ponarejenimi listinami, za kar je bil pravnomočno obsojen. Vsa njegova ravnanja kažejo na to, da Republike Slovenije v roku za prostovoljno vrnitev ne bo zapustil. Glede na pojasnjeno tožniku ni bila omogočena prostovoljna vrnitev v skladu s petim odstavkom 67. člena ZTuj-2, zaradi česar se mu na podlagi 1. alineje prvega odstavka 66. člena ZTuj-2 izreče tudi prepoved vstopa v državo za čas dveh let. 2. Tožnik se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožil, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. 3. Tožnik v tožbi očita toženi stranki, da ni odgovorila na vse pritožbene navedbe, na nekatere pa je odgovorila napačno ali pa nezadovoljivo. Bistvo prvega in drugega pritožbenega ugovora je bilo v tem, da se izhaja iz trditve, da tožnik nezakonito prebiva v Republiki Sloveniji. V pritožbi se prizna, da je nezakoniti vstop z vidika izpodbijane odločbe irelevantno dejstvo in je s pritožbo izpodbijani del odločbe pritožbeni organ s tem dejansko umaknil. V točki 2.a pritožbe je cela vrsta povezanih razlogov, zakaj tožnik še ni v položaju nezakonitega prebivanja. V odločbi ni stališča niti do enega izmed teh razlogov in enako ostanejo brez odgovora razlogi iz točke 2.b pritožbe. Odgovorov na pritožbene argumente tudi v tretjem odstavku obrazložitve odločbe ni. Ključno sporno vprašanje, zastavljeno v 1. in 2. točki pritožbe je bilo, ali tožnik je ali ni v položaju nezakonitega prebivanja. Prvostopenjski organ je kot prekrškovni organ v postopku o prekršku ugotovil, da je bil prekršek nezakonitega prebivanja storjen in je zato izdal plačilni nalog, toda zoper ta plačilni nalog je bila vložena zahteva za sodno varstvo in Okrajno sodišče na Jesenicah je s sodbo z dne 25. 4. 2012 ugodilo zahtevi in je ugotovilo, da prekrška nezakonitega prebivanja ni bilo. Prekrškovni organ se je zoper to odločitev sicer pritožil, zoper njegovo pritožbo je že bil podan ustrezen odgovor in je treba počakati še na odločitev višjega sodišča. Tudi v četrtem odstavku utemeljitve drugostopenjske odločbe se pritožbeni organ izogne argumentom pritožbenega ugovora. Napačna je ugotovitev dejanskega stanja, da tožnik kot tujec vztrajno in zavestno ne upošteva pozitivne zakonodaje RS, vsebinskemu odločanju na to pritožbeno navedbo pa se je tožena stranka izmaknila s trditvijo, da izpodbijana stališča prvostopenjskega organa pomenijo zgolj dokazno oceno, izvedeno iz dejstev, ne pa napačno ugotovitev dejanskega stanja ali kršitev materialnega prava. Ilegalni vstop prosilca za azil se ne šteje za prekršek in to je že bilo pojasnjeno. Neresničen je tudi očitek, da tožnik vztrajno in zavestno ne upošteva pozitivne zakonodaje RS. Če bi imel namen pobegniti, bi si to zlahka omogočil s tem, da bi vložil pritožbo zoper odločbo UE Jesenice in si s tem podaljšal veljavnost potrdila o vloženi prošnji za začasno prebivanje, ki do dokončne odločitve nadomešča dovoljenje, toda tožnik tega zavestno ni storil, ampak je ob izteku roka za pritožbo vložil na Policijsko upravo Kranj prošnjo za dovolitev zadrževanja po 73. členu ZTuj-2, da bi si v vmesnem šestmesečnem obdobju skušal iz Nigerije pridobiti veljaven potni list. Svoj status je torej skušal urediti ob spoštovanju slovenske zakonodaje in ne v nasprotju z njo. Nadalje se v tožbi smiselno navaja, da naj tožena stranka ne bi preverila, ali je odločba prvostopenjskega organa v skladu s citiranimi določbami 6., 10. in 22. točke preambule Direktive o vračanju. V Direktivi piše, da če ni razlogov, zaradi katerih bi lahko verjeli, da bi bil namen postopka vračanja s tem ogrožen, bi morala imeti prostovoljna vrnitev prednost pred prisilno vrnitvijo. Prvostopenjski organ načela prednosti prostovoljne vrnitve ni upošteval. V 22. točki preambule te Direktive je tudi izrecno navedeno, da bi v skladu z EKČP moralo biti spoštovanje družinskega življenja najpomembnejše vodilo držav članic pri izvajanju te direktive. Pritožbeni organ pa je navedel, da se to lahko uveljavlja v drugem postopku, ne pa v tem. V sedmem odstavku utemeljitve drugostopenjskega odločbe le-ta odgovarja na pritožbeni ugovor iz 6. točke pritožbe. Tam je pritožba opozorila na peti odstavek 6. člena Direktive o vračanju, po katerem v primeru še nedokončanega kakršnegakoli postopka, ki bi prosilcu še omogočal ostati v državi (v konkretnem primeru nedokončani postopek za dovolitev zadrževanja po 73. členu ZTuj-2) država članica preuči možnost, da odločbe o vrnitvi ne izda, dokler se postopek ne zaključi. Ker v tem primeru v postopku na prvi stopnji to ni bilo narejeno, je pritožba tudi to navedla kot enega od razlogov za odpravo odločbe. Drugostopenjski organ citirani določbi Direktive ni nasprotoval, vendar tega pritožbenega ugovora ni razumel, bodisi se mu je skušal izogniti tako, da ga je razglasil za neutemeljena z argumentom, da je med tem PU Kranj v tem postopku po 73. členu ZTuj-2 že odločila. Toda tudi v tem primeru je bila vložena pritožba, v primeru zavrnitve pritožbe pa sledi še upravni spor, po potrebi z zahtevo za začasno odredbo. Tožnik smiselno predlaga odpravo odločbe.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da tožnik v postopku s policisti ni imel veljavne potne listine ali drugega dovoljenja za vstop in prebivanje, zaradi česar je kršil določilo 2. alineje drugega odstavka 145. člena ZTuj-2 in mu je bila s plačilnim nalogom izrečena globa. Obstajajo pa tudi okoliščine, ki kažejo na nevarnost pobega v skladu s prvim odstavkom 68. člena ZTuj-2, ker tožnik nima veljavne listine in se je pri uradnih postopkih izkazoval s ponarejenimi listinami, zaradi česar je bil tudi pravnomočno obsojen in njegova ravnanja kažejo na to, da Republike Slovenije ne bo prostovoljno zapustil. Niti prvostopenjski organ niti drugostopenjski organ nista pristojna za obravnavo ustavno-pravnih vprašanj, ki jih izpostavlja tožnik, zato se do teh vprašanj ni bilo mogoče opredeliti niti v odločbi o pritožbi niti se ni moč opredeliti v tem odgovoru na tožbo. Iz ZTuj-2 izhaja, da je bila Direktiva Sveta 2008/115/ES z dne 16. 12. 2008 prenesena v ZTuj-2, zato se toženi stranki ne more očitati, da ni ravnala v skladu z navedeno Direktivo. Tožena stranka tudi zavrača navedbe tožnika, da ni odgovorila na pritožbene navedbe oziroma da je na nekatere odgovorila napačno ali nezadovoljivo. Opredelila se je do vseh relevantnih pritožbenih navedb tožnika v pritožbi, ni pa moč pričakovati, da se bo opredeljevala do navedb, ki so ustavno-pravne narave in niso v njeni pristojnosti. Prav tako se ne more opredeliti do navedb tožnika, ki se nanašajo na upravni postopek, ki ga je vodila UE Jesenice na podlagi vloge tožnika za začasno prebivanje. Konkretni upravni postopek, v katerem je odločala tožena stranka, se je nanašal na izdajo odločbe o vrnitvi. V odločbi se je tožena stranka opredelila tudi do tako imenovane prisilne vrnitve. Tožniku je pojasnila, da se rok za prostovoljno vrnitev praviloma ne določi tujcu, pri katerem obstaja nevarnost pobega, ZTuj-2 pa v 67. členu določa okoliščine, ki kažejo na nevarnost pobega tujca, med njimi pa v 3. alineji opredeljuje kot okoliščino tujčevo pravnomočno obsodbo za kazniva dejanja, v 4. alineji pa posedovanje tuje, ponarejene ali drugače spremenjene potne listine. Tožena stranka je ugotovila, da je prvostopenjski organ odločil v skladu z relevantnimi določbami ZTuj-2 in da ni dolžan določiti roka za prostovoljno vrnitev tožnika. Drugostopenjski organ pa je tudi odgovoril na pritožbene navedbe v zvezi s tožnikovo navedbo o nespoštovanju družinskega življenja ter na pritožbene navedbe o tem, da postopek za dovolitev zadrževanja še ni končan. Drži sicer navedba, da odločba o dovolitvi zadrževanja še ni dokončna, vendar pa je tožena stranka v nadaljevanju tožniku tudi obrazložila, da sta odločanje o vrnitvi in odločanje o dovolitvi zadrževanja dva ločena postopka, kar izhaja iz ZTuj-2, ki v prvem odstavku 73. člena določa, da zadrževanje pomeni dovoljenje tujcu, ki se ga mora odstraniti. Tožena stranka je pojasnila, da je po njeni oceni moč vlogo za dovolitev zadrževanja vložiti, ko je odločba o odstranitvi že izvršljiva. Pri tem namreč ne obstoji dolžnost organa, da mora tujca odstraniti. Tožnik pa je vlogo za dovolitev zadrževanja vložil, še preden je bila izdana odločba o vrnitvi. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. Tožnik v pripravljalni vlogi z dne 23. 6. 2012 navaja, da izpodbija tudi odločbo prvostopenjskega organa. Zdi se mu nerazumljivo, da bi nekdo, katerega pritožba je bila zavrnjena, potem v upravnem sporu izpodbijal samo to zavrnitev svoje pritožbe, ne pa avtomatično tudi prvostopenjske odločbe. Izpodbijanje drugostopenjske odločbe nujno pomeni hkrati izpodbijanje prvostopenjske odločbe. Tožnik se tudi ne strinja z navajanjem pritožbenega organa, da se ne more opredeliti do ustavno-pravnih vprašanj, saj ne gre za vprašanje uporabe ustavnega, ampak navadnega zakonskega prava.

6. Tožba ni utemeljena.

7. ZTuj-2 v prvem odstavku 64. člena določa, da se odločbo o vrnitvi izda tujcu, ki nezakonito prebiva v Republiki Sloveniji, razen v primerih, ko je tujec prijet pri nezakonitem prehajanju državne meje ali v povezavi z njim in potem ni pridobil pravice do prebivanja, tujcu, ki je v postopku vračanja ali izročitve na podlagi mednarodne pogodbe o vračanju oseb, in tujcu, ki mu je bila izrečena stranska sankcija izgona tujca iz države. Nadalje prvi odstavek 65. člena istega zakona določa, da odločbo o vrnitvi tujcu izda policija po končanem postopku o prekršku zaradi kršitve 2. ali 3. alineje drugega odstavka 60. člena tega zakona in v primeru iz 1. alineje prvega odstavka 60. člena tega zakona, če tujec, ki je nedovoljeno vstopil, v postopku vračanja na podlagi mednarodne pogodbe o vračanju oseb, ni bil sprejet v državo pogodbenico. Nadalje peti odstavek 67. člena istega zakona določa, da se rok za prostovoljno vrnitev praviloma ne določi tujcu, pri katerem obstaja nevarnost pobega, pri čemer je nevarnost pobega natančneje definirana v 68. členu tega zakona, 66. člen citiranega zakona pa določa, da se z odločbo o vrnitvi tujcu določi tudi prepoved vstopa v državo, med drugim, če tujcu ni bila omogočena prostovoljna vrnitev v skladu s petim odstavkom 67. člena tega zakona. Sodišče je ocenilo, da je prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da so podani vsi navedeni razlogi za ukrep odstranitve iz države in prepovedi vstopa v Republiko Slovenijo. Glede navedenega sodišče sledi utemeljitvi izpodbijane prvostopenjske odločbe, kot je popravljeno z drugostopenjsko odločbo, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se sklicuje na utemeljitev prvostopenjskega organa. Sodišče zgolj poudarja, da je prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da tožnik ne poseduje nobene veljavne potne listine in drugega dovoljenja za prebivanje, zato ne izpolnjuje pogojev za vstop, zapustitev in bivanje v Republiki Sloveniji, zaradi storjenega prekrška mu je bila izrečena globa, obstajajo pa tudi okoliščine, ki kažejo na nevarnost pobega v skladu s prvim odstavkom 68. člena Ztuj-2, saj se je tožnik pri uradnih postopkih izkazoval s ponarejeno listino, za kar je bil pravnomočno obsojen.

8. Tožnik očita toženi stranki, da ni odgovorila na vse pritožbene navedbe v pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo ter da je na nekatere odgovorila napačno in nezadovoljivo. Sodišče smiselno sklepa, da so pritožbene navedbe hkrati mišljene tudi kot tožbene navedbe in jih je s tega vidika tudi obravnavalo. V prvem odstavku pritožbe tožnik očita prvostopenjskemu organu, da se mu ne bi smelo očitati nezakonitost vstopa v Republiko Slovenijo, saj je imel status prosilca za azil. S tem v zvezi sodišče ugotavlja, da je drugostopenjski organ navedel, da je prvostopenjski organ dejansko navedel, da je pritožnik nezakonito vstopil in da navedena navedba po oceni pritožbenega organa ne sodi v izrek. Vendar pa ta pomanjkljivost ni taka, da bi jo bilo mogoče šteti kot bistveno, saj je odločba še vedno zakonita in pravilna. Drugostopenjski organ je ugotovil, da organ prve stopnje tožnika ni obravnaval zaradi nezakonitega vstopa in da je vstop irelevantno dejstvo. S tako obrazložitvijo sodišče meni, da je drugostopenjski organ popravil napako prvostopenjskega organa. Očitek v pritožbi (in posredno hkrati tudi v tožbi), da v odločbi o zavrnitvi dovoljenja za začasno prebivanje ni bil določen rok za prostovoljno zapustitev države, je drugostopenjski organ tudi pravilno zavrnil v svoji odločbi, ko je navedel, da se ta navedba nanaša na drug upravni postopek in da je tožnik v njem imel možnost uporabiti relevantna pravna sredstva. Sodišče tudi meni, da to, da je bila zoper plačilni nalog vložena zahteva za sodno varstvo in da je Okrajno sodišče na Jesenicah ugodilo tej zahtevi, ne more biti razlog za to, da bi bila prvostopenjska odločba nezakonita. Plačilni nalog je bil izdan 12. 4. 2012, izpodbijana odločba pa je bila izdana istega dne. V času izdaje odločbe je torej plačilni nalog veljal, saj v tožbi tožnik sam navaja, da je bilo s strani sodišča pritožbi ugodeno šele 25. 4. 2012, razen tega pa ta odločitev glede na tožnikove navedbe še ni pravnomočna.

9. V tožbi tožnik tudi zatrjuje, da se je pritožbeni organ izognil argumentom pritožbenega ugovora, podanega v 3. točki pritožbe. Na tem mestu je tožnik v pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo navajal, da če bi imel namen pobegniti, bi to zlahka omogočil s tem, da bi vložil pritožbo zoper odločbo o zavrnitvi dovoljenja za začasno prebivanje. Namesto tega pa je vložil prošnjo za dovolitev zadrževanja. Sodišče meni, da ni nikakršne povezave v tem, da bi vložena pritožba zoper odločbo o zavrnitvi dovoljenja za začasno prebivanje kazala na namen pobega.

10. Tožnik v tožbi (kot tudi prej v pritožbi) izpostavlja 6., 10. in 22. točko preambule Direktive EU o vračanju. Šesta točka določa, da bi morale države članice zagotoviti, da se nezakonito prebivanje državljanov tretjih držav zaključi po poštenem in preglednem postopku. V skladu s splošnimi načeli zakonodaje EU bi morale biti odločbe, izdane v skladu s to Direktivo, sprejete za vsak primer posebej in bi morale temeljiti na nepristranskih merilih, pri čemer se ne bi smelo upoštevati zgolj nezakonitega prebivanja. Po mnenju sodišča je bil navedeni postopek pošten in pregleden, upoštevalo pa se pri izdaji odločbe tudi ni zgolj nezakonito prebivanje, ampak tudi druge okoliščine, v tem primeru pravnomočna sodba. Nadalje 10. točka preambule Direktive določa, da če ni razlogov, zaradi katerih bi lahko verjeli, da bi bil namen postopka vračanja s tem ogrožen, bi morala imeti prostovoljna vrnitev prednost pred prisilno vrnitvijo, omogočiti pa bi bilo treba tudi obdobje za prostovoljni odhod. Iz navedenega izhaja, da je prisilna vrnitev prav tako predvidena po Direktivi kot prostovoljna vrnitev, s tem ko zakonodajalec po ZTuj-2 določa prisilno vrnitev le v nekaterih izjemnih primerih, kot je prav ta obravnavani primer, pa sodišče meni, da je v celoti spoštovano to načelo iz Direktive. Nadalje 22. točka Direktive določa, da bi v skladu s Konvencijo Združenih narodov o otrokovih pravicah iz leta 1989 morale države članice pri izvajanju te Direktive največjo pozornost posvečati največjim koristim otroka. Spoštovanje družinskega življenja bi moralo biti najpomembnejše vodilo držav članic pri izvajanju te Direktive. Sodišče meni, da z izpodbijano odločbo ni bila kršena pravica do družinskega življenja, saj v kolikor tožnikova žena ostane v Sloveniji, bi bil v tem primeru tožnik pri izvrševanju pravice do družinskega življenja zgolj začasno omejen, ni pa mu ta pravica odvzeta. Nadalje opozarja tožnik v tožbi še na 6. člen citirane Direktive, kjer je med drugim določeno, da če je državljan tretje države, ki nezakonito prebiva na ozemlju države članice, vključen v še nedokončan postopek za izdajo njegovega dovoljenja za prebivanje ali drugega dovoljenja, ki daje pravico do bivanja, ta država članica preuči možnost, da odločbe o vrnitvi ne izda, dokler se postopek ne zaključi. ZTuj-2 v prvem odstavku 73. člena določa, da zadrževanje po tem zakonu pomeni dovoljenje tujcu, ki se ga mora odstraniti, da začasno ostane v Republiki Sloveniji. Po mnenju sodišča je potrebno to določilo uporabiti tako, da se dovoljenje za zadrževanje lahko izda tistemu tujcu, ki ga je treba odstraniti, kar po mnenju sodišča pomeni, da je izdaja odločbe o odstranitvi predpogoj za to, da se lahko začne postopek o dovolitvi zadrževanja. Po mnenju sodišča se 6. člen Direktive ne nanaša na primer, ko se odloča o dovolitvi zadrževanja. Ta člen je prvostopenjski organ upošteval s tem, ko je šele po pravnomočnosti odločbe o zavrnitvi dovoljenja za začasno prebivanje izdal izpodbijano odločbo. Torej niti prvostopenjskemu niti drugostopenjskemu organu ni mogoče očitati, da bi kakorkoli delovala v nasprotju s citirano Direktivo.

11. Glede na tožnikovo pripravljalno vlogo, v kateri se sprašuje, zakaj mora izrecno izpodbijati prvostopenjski akt, pa sodišče tožniku ponovno pojasnjuje, da skladno z 2. členom ZUS-1 sodišče odloča v upravnem sporu o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika. Z drugostopenjsko odločbo se ne posega v pravni položaj tožnika, temveč je z njo le zavrnjena pritožba zoper odločbo prvostopenjskega organ, s katero pa se posega v njegov pravni položaj. Sodišče je pri odločanju vezano na tožbeni zahtevek, tožbeni zahtevek pa je bil v tožbi le zoper drugostopenjsko odločbo in je šele z dopolnitvijo tožbe tožnik izpodbijal tudi prvostopenjski akt. 12. Sodišče je odločilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.