Jedro

1. V določbi 122. člena ZOR je urejena izpolnitev dvostranskih vzajemnih pogodb. Zakon določa, da lahko ena stranka odkloni izpolnitev svoje obveznosti, če druga stranka noče istočasno izpolniti svoje, iz pogodbe ali zakona pa ne izhaja nič drugega. Še več, zakon posredno rešuje tudi procesno situacijo, ki nastane s takšnim ugovorom pred sodiščem. V 2. odstavku 122. člena je določeno, da sodišče nasprotni stranki naloži, da mora izpolniti svojo obveznost takrat, ko jo izpolni druga stranka. Ta določba ni v nasprotju s 1. odstavkom 2. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP). Gre za enega od materialnopravnih ugovorov, ki vplivajo na utemeljenost tožbenega zahtevka. S tem, ko sodišče ugovoru tožene stranke ugodi, deloma zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke. Prisodi torej tožeči stranki nekaj manj, ne pa nekaj drugega (extra petitum) kot je zahtevala.

2. Čeprav gre za dopusten ugovor in nasprotna tožba ni potrebna, pa to ne pomeni, da je dovolj, če stranka pavšalno ugovarja izpolnitvenemu zahtevku in zahteva njegovo zavrnitev. Njen ugovor o sočasni izpolnitvi oz. delni neizpolnitvi nasprotne stranke mora biti dovolj določen, da ga je mogoče obravnavati. Stranka, ki ugovarja, mora navesti vsa odločilna dejstva in dokaze, s katerimi ga utemeljuje. Dokazno breme je na njeni strani.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Pravdni stranki sta dolžni trpeti vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Ugotovilo je, da je tožeča stranka izpolnila svojo obveznost iz pogodbe in da sta ji zato toženi stranki dolžni izročiti kupljeno stanovanje. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi toženih strank in prvostopno sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo druga tožena stranka. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji trdi, da v ZPP ni podlage za pravno stališče, po katerem bi se toženi stranki lahko upirali izročitvi stanovanja le z nasprotnim dajatvenim zahtevkom. Ugovor zadošča, z njim sta se toženi stranki spustili v spor. Zmotno pa je uporabljen tudi 122. člen ZOR. Po tej določbi nobena stranka ni dolžna izpolniti svoje obveznosti, če druga ne izpolni ali ni pripravljena izpolniti svoje, razen če ni dogovorjeno drugače. Iz pogodbe izhaja, da je obveznost tožnice dospela pred obveznostjo toženih strank. Zato bi sodišče moralo toženim strankam naložiti izročitev stanovanja potem, ko bo tožeča stranka izpolnila svojo obveznost. Druga tožena stranka predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in tožeči ter prvi toženi stranki (3. odstavek 390. člena ZPP). Tožeča stranka je na revizijo odgovorila. Predlaga, da jo revizijsko sodišče kot neutemeljeno zavrne.

Revizija ni utemeljena.

Tožena stranka v reviziji sicer pravilno trdi, da za uveljavitev ugovora iz 122. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) ni potrebna nasprotna tožba. V tej določbi je urejena izpolnitev dvostranskih vzajemnih pogodb. Zakon določa, da lahko ena stranka odkloni izpolnitev svoje obveznosti, če druga stranka noče istočasno izpolniti svoje, iz pogodbe ali zakona pa ne izhaja nič drugega. Še več, zakon posredno rešuje tudi procesno situacijo, ki nastane s takšnim ugovorom pred sodiščem. V 2. odstavku 122. člena je določeno, da sodišče nasprotni stranki naloži, da mora izpolniti svojo obveznost takrat, ko jo izpolni druga stranka. Ta določba ni v nasprotju s 1. odstavkom 2. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP). Gre za enega od materialnopravnih ugovorov, ki vplivajo na utemeljenost tožbenega zahtevka. S tem, ko sodišče ugovoru tožene stranke ugodi, deloma zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke. Prisodi torej tožeči stranki nekaj manj, ne pa nekaj drugega (extra petitum) kot je zahtevala.

Sodišče druge stopnje je torej zmotno razlagalo 122. člen ZOR in v povezavi z njim tudi 2. člen ZPP. Vendar pa revizijsko sodišče ugotavlja, da takšno materialnopravno in procesnopravno izhodišče sodišča druge stopnje na pravilnost odločitve ni vplivalo.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da razlogi drugostopne sodbe, ki se nanašajo na opredeljenost zahtevka nasprotne stranke, veljajo v pretežni meri tudi za ugovor po 122. členu ZOR. Čeprav gre za dopusten ugovor in nasprotna tožba ni potrebna, pa to ne pomeni, da je dovolj, če stranka pavšalno ugovarja izpolnitvenemu zahtevku in zahteva njegovo zavrnitev. Njen ugovor o sočasni izpolnitvi oz. delni neizpolnitvi nasprotne stranke mora biti dovolj določen, da ga je mogoče obravnavati. Stranka, ki ugovarja, mora navesti vsa odločilna dejstva in dokaze, s katerimi ga utemeljuje. Dokazno breme je na njeni strani. Tožena stranka zmotno trdi, da je vseeno, kdo prispeva trditveno in dokazno gradivo za utemeljenost ugovora.

To velja zlasti v primeru, ko tožena stranka ugovarja neizpolnitev, ki je med strankama sporna. V konkretnem primeru še toliko bolj, ker gre za plačilo zneska, ki v pogodbi z dne 17.8.1990 ni naveden. Tožeča stranka je že v tožbi navedla enega od zneskov, ki sta ga od nje dodatno terjali toženi stranki in še dodala, da je bil ta kasneje še nekoliko znižan (za koliko ni navedla). Že v tožbi je tudi povedala, da je celotno kupnino iz navedene pogodbe plačala in da ni razlogov za plačilo dodatnega zneska. Pri tem je kot dokaz (da upravičeno nasprotuje temu plačilu) priložila pogodbo in dva različna končna obračuna toženih strank (prilogi A4 in A5). V obeh je naveden indeks podražitev (od 1.4.1990Đ) pa tudi dejstvo, da je bila cena, določena na dan sklenitve pogodbe, plačana.

Tožena stranka pa je med postopkom le pavšalno zatrjevala, sprva, da ji pravico do spremembe cene daje sprememba gibanja cen (odgovor na tožbo druge tožene stranke, str. 8 spisa), v nadaljnjem postopku pa, da je do tega upravičena zaradi zamude tožeče stranke s tranšnim plačilom kupnine. Sklicevala se je na sankcije iz 4. člena pogodbe. Pri tem je znesek ugovarjanega dolga prvič navedla v reviziji. Zahtevani znesek se razlikuje od zneska v obračunu z dne 26.8.1991, ki sta ga podpisali toženi stranki, in tudi ne izhaja iz 4. člena pogodbe. Ne gre prezreti tudi dejstva, da tožena stranka še v revizijskem predlogu, tako kot ves čas med postopkom, predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka v celoti.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da takšno ravnanje tožene stranke za obravnavanje spornega ugovora ne zadošča. Zato revizija ni utemeljena, čeprav je delno utemeljen očitek na račun tolmačenja 122. člena ZOR v izpodbijani sodbi. Ob nesporni ugotovitvi, da je tožeča stranka obveznost, ki je navedena v pogodbi z dne 17.8.1990, izpolnila, da je rok za izpolnitev tožene stranke potekel, ugovor tožene stranke o dogovorjeni višji ceni pa ni bil sposoben za obravnavanje, sta sodišči prve in druge stopnje toženo stranko pravilno obsodili na izpolnitev pogodbe.

Revizijsko sodišče revidentu le še pojasnjuje, da je takšna odločitev za toženo stranko v tej fazi postopka tudi ugodnejša, saj sodišče o njenem ugovoru ni meritorno odločilo. Morebitne neporavnane obveznosti tožeče stranke bosta toženi stranki lahko uveljavljali izven te pravde.

Ko revizijsko sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Ker druga tožena stranka z revizijo ni uspela, odgovor tožeče stranke nanjo pa ni pripomogel k rešitvi zadeve, je revizijsko sodišče o stroških postopka odločilo kot je razvidno iz izreka sodbe (1. odstavek 166. člena v zvezi s 154. in 155. členom ZPP).