Jedro

Ob izvajanju dokazne ocene se sodišče ni dolžno opredeliti do slehernega dela izpovedi strank oziroma prič, če v okviru celotne dokazne ocene, ki jo tudi ustrezno obrazloži, oceni, da je določeni stranki ali priči verjeti.

Dejstvo, da so tožnik in njegovi predniki uporabljali spodnjo „leso“ in morebiti hodili po delu poti za dostop do vinograda, ne more biti podlaga za priposestvovanje služnosti v korist druge nepremičnine po drugi poti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje pod točko I./1. zavrnilo zahtevek tožnika, s katerim je zahteval ugotovitev obstoja služnostne pravice hoje ter voženj z manjšimi transportnimi sredstvi za potrebe gospodujočih zemljišč parc. št. 28, parc. št. 404, parc. št. 402 vse k.o. C., last tožnika, v breme vsakokratnega lastnika služečih nepremičnin parc. št. 408/1 in parc. št. 412 k.o. C. in sicer po v naravi znanih in obstoječih poteh v širini 1,2 m in ki sta označeni v skici sodnega izvedenca Ilc Iztoka, ki je priloga te sodbe, in sicer kot pešpot Volk 1, ki se začne v točki A in se nadaljuje preko točke C do točke B in kot pešpot Volk 2, ki se začne v točki A in konča v točki D. Pod točko I./2., I./3 in I./4. izreka sodbe je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi zahtevek tožnika za izstavitev za vknjižbo primerne listine za zgoraj navedeno služnost in zahtevek za odstranitev betonskega cokla in žičnate ograje in vzpostavitev prejšnjega stanja ter prepoved nadaljnjih posegov v služnostno pravico, kot tudi tožnikov zahtevek za povračilo stroškov postopka na prvi stopnji. V zvezi z zahtevkom tožene stranke v kasneje pridruženi zadevi P 98/2010 pa je sodišče prve stopnje v točkah II./1 ter II./2. ugotovilo, da po tožbi vtoževana stvarna služnost ne obstoji ter tožniku prepovedalo vsako nadaljnjo hojo in vožnjo s transportnimi vozički ali kakršnimikoli drugimi prevoznimi sredstvi preko zemljišča parc. št. 408/1 in 412 k.o. C.. V III. točki izreka izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožene stranke v združeni zadevi, s katerim je toženka od tožnika zahtevala izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere se bo izbrisala služnostna pravica. V IV. točki izreka sodbe pa je tožniku naložilo plačilo stroškov toženke v višini 2.031,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

2.Proti sodbi se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da se pritožbi ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se njenemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, zahtevek tožene stranke pa v celoti zavrne oz. podrejeno, da se prvostopno sodbo razveljavi in vrne sodišču v novo odločanje, s stroškovno posledico. Navaja, da sodišče prve stopnje ne bi smelo šteti izpovedi B., Z., L., Č. in S. kot verodostojne. Navedene izjave niso verodostojne, saj gre za priče, ki so bodisi s toženko v sorodstvenem razmerju ter sprte s tožnikom, bodisi za priče, ki so v hujšem sporu s tožnikom in njegovo družino ter so vsi, vsak po svoje, zelo sovražno nastrojeni do tožnika in s tem zainteresirani za izid samega postopka. Sodišče tožnikovim pričam zaradi sorodstvenega razmerja s tožnikom ni verjelo, pri tem pa je verjelo sorodnikom toženke. Sodišče tudi ni upoštevalo listinskih dokazov, ki dokazujejo, da je tožnik preko svojega pooblaščenca toženki poslal dopis z dne 23. 11. 2007, v katerem je izrecno zatrjeval, da je toženka šele v avgustu 2005 postavila ograjo, kar je nenazadnje potrdil tudi dopis PP Brežice, iz katerega izhaja, da so šele septembra 2003 policisti prvič intervenirali, ker je tožnik prej pot nemoteno uporabljal. Sodišče se do dopisa z dne 23. 11. 2007 ni opredelilo. V dopisu tožene stranke z dne 26. 11. 2007 tožena stranka niti ne zanika, da je bila ograja postavljena v avgustu 2005. Da toženka ne govori resnice kaže tudi dejstvo, da je zaslišana na naroku dne 10. 11. 2009 izrecno zanikala, da bi v letu 2007 prejela kakšno pisno opozorilo, pri tem pa o tem ni nobenega dvoma, saj je na dopis tudi odgovorila. Tudi do te okoliščine se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Glede poti številka 2 sodišče ni upoštevalo dejstva, da je bilo v ograji tožnika za hojo preko obeh poti postavljeno dvoje vrat (ena tudi za dostop in uporabo poti 2), kar ne bi bilo potrebno, če se pot 2 ne bi koristila. Tudi te okoliščine sodišče ni upoštevalo. Napačen je tudi zaključek sodišča, da se vinograd ne nahaja v smeri, kot je označena pot 2, pri čemer tega zaključka niti ne obrazloži. Tožnik ima veliko nepremičnin in pot 2 je vedno igrala pomembno vlogo pri povezovanju nekaterih njegovih nepremičnin. Poleg tega je nelogičen zaključek sodišča, ki na eni strani ugotavlja, da se tožnikove nepremičnine dejansko nahajajo v smeri poti 2, potem pa ugotovi, da ni logično, da bi tožnik uporabljal pot 2 zato, ker vzporedno poteka kolovozna pot in je verjetneje, da so uporabljali kolovozno pot. Za takšen zaključek sodišče ni imelo podlage niti v toženkinih navedbah, niti v izvedenih dokazih, saj kolovozna pot pelje le do K. in je za dostop do gozda in vinograda sploh ni mogoče uporabljati. Tožnik je pot 2 začel res pogosteje uporabljati v avgustu 2005, ko mu je toženka preprečila uporabo poti 1, kar pa ne pomeni, da se pot 2 dotlej ni uporabljala. Glede neverodostojnosti priče Z. (oče toženke) je pritožnik navedel, da ga za prvi maj 2005 sploh ni bilo doma, ker je delal v Nemčiji in je prihajal le poleti. Glede O. B. (teta očeta toženke) pritožnik opozarja, da ni vedela pojasniti nobene okoliščine glede postavitve ograje, pri tem pa se je natančno spomnila, da se je vse to dogajalo v maju 2005, ker velja enako za S. (teta tožene stranke), kar vse kaže na to, da so njihove izpovedbe prirejene za potrebe te pravde. Ni verjetno, da bi se Č. za pet let nazaj spomnila glede nekega mešalca, L. pa je s tožnikom v hujšem mejnem sporu in mu je maščevanje in škodovanje tudi napovedal, kar zopet kaže, da sta navedeni priči priredili svoje pričanje v korist tožnice. Priči Ju. in Je., ki jima ni mogoče očitati neverodostojnosti, sta prav tako potrdili uporabo obeh poti, do česar se sodišče ni opredelilo. Sodišče je zmotno zaključilo, de je bil ob intervenciji policije prisoten tožnikov oče in ne sam tožnik, saj spregleda, da imata oba enaki imeni pri tem pa dejstvo, da je policija posredovala 3. 9 .2005 zaradi rezanja ograje s strani tožnika, niti ni bilo sporno dejstvo. Takrat je bila prva intervencija policije, ker bi toženka v primeru, da bi tožnik prej prerezal verigo, že kdaj pred tem datumom poklicala policijo. Nerazumna je tudi postavitev izvedenca, katerega mnenje ob stališču sodišča, da je bila ograja postavljena že v maju 2005, niti ni bilo potrebno. Pritožuje se tudi zoper odmero stroškov, saj je nejasno, katere od stroškov je sodišče toženki priznalo, upoštevajoč, da je stroške izvedenca plačal tožnik, pa gre zagotovo za previsoko odmerjene stroške, toženka pa je v svojih vlogah le ponavljala iste navedbe in ji iz tega naslova ne pripadajo nobeni stroški.

3.Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga, da sodišče pritožbo zavrne in sodbo v celoti potrdi, pritožniku pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka. V odgovoru na pritožbo toženka poudarja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

4.Pritožba ni utemeljena.

O poti V 1

5.Sodišče prve stopnje je ob celoviti presoji dokazov in prepričljivo obrazloženi dokazni oceni ugotovilo, da je toženka ograjo, s katero je tožniku preprečila dostop do parcele številka 402 k.o. C. po poti V 1, postavila že maja 2005 in ne šele avgusta istega leta. Ob tako ugotovljenem dejstvu, pa se izkaže, da tožnik več kot tri leta pred vložitvijo predmetne tožbe (tožba je bila vložena 25. 7. 2008), služnostne pravice ni izvrševal, ker se je toženka temu uprla, s čemer so bili izpolnjeni pogoji za prenehanje stvarne služnosti na podlagi zakona (223. člen Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ)).

6.Pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov, da dokazni oceni sodišča prve stopnje ne bi sledilo. Prepričanja v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje ne more omajati navedba tožnika, da so vse priče, ki jim je sodišče verjelo, bodisi v sorodu s toženko in v sporu s tožnikom, bodisi v sporu s tožnikom, saj je sodišče prve stopnje pri dokazni oceni upoštevalo poleg posameznih izpovedi prič tudi ostale dokaze ter naredilo celostno dokazno oceno, v katero pritožbeno sodišče ne dvomi. Ob izrecnih pritožbenih navedbah tožnika pa pritožbeno sodišče dodaja, da tožnik z ničemer ni izkazal, da toženkinega očeta ob prvomajskih praznikih ni bilo doma. Prav tako ne drži, da B. O. ni vedela nič o podrobnostih gradnje, saj je točno vedela, kdo je delal ograjo, kopal za temelje, kdo je postavljal ograjo in v kolikšnem času je bila ograja postavljena. Prav tako ne drži, da si S. A. ne bi mogla zapomniti, kdaj se je delala ograja. Sama je izpovedala, da je šel njen sin pomagat toženkinemu očetu, sama pa je tudi prvi dan pomagala kuhati, v takšnih okoliščinah pa pritožbeno sodišče nima pomislekov, da si priča ne bi zapomnila obdobja, v katerem se je to dogajalo. Še posebej, ker se je postavitev ograje izvajala v času praznikov. Tudi izpoved Č. je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo in svojo oceno prepričljivo obrazložilo, pritožbeno sodišče pa se v izogib ponavljanju, nanjo v celoti sklicuje. Glede priče L. pritožbenega sodišča ne prepriča v neverodostojnost njegove izpovedbe golo dejstvo, da je s tožnikom v hujšem mejnem sporu, predvsem zaradi skladnosti njegove izpovedbe z ostalimi pričami in podrobnosti, zaradi katerih si je zapomnil čas gradnje ograje (da je ravno menjal okna, ko ga je tožnik prišel spraševati za mejnik). Pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje izpovedi Ju. ni upoštevalo, ne drži, saj je tudi na podlagi njegove izpovedbe ugotavljalo, kdaj je med pravdnima strankama začela intervenirati policija (8. stran izpodbijane sodbe), o drugih pravnorelevantnih dejstvih pa navedena priča ni vedela nič povedati. Na tem mestu pritožbeno sodišče še dodaja, da kljub temu, da se sodišče prve stopnje do izpovedi priče Je. ni opredelilo, navedena kršitev ni vplivala na pravilnost in zakonitost prvostopenjske odločitve. Priča Je. o tem, kdaj je bila postavljena ograja, ni vedela nič povedati, da pa so tožnik in njegovi sorodniki dostopali skozi drugo leso do vinograda, kar je navedena priča vedela povedati, pa je sodišče prve stopnje, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, štelo za dokazano že na podlagi drugih dokazov.

7.Glede dopisov z dne 23. 11. 2007 in 26. 11. 2007, do katerih se sodišče prve stopnje res ni opredeljevalo, pritožbeno sodišče ugotavlja sledeče (tretja alineja 358. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)). Dopis, ki ga je tožnikov odvetnik poslal toženki dne 23. 11. 2007 se nanaša na poziv toženki, da s tožnikom sklene pogodbo, s katero bosta svoja razmerja glede služnostne pravice pogodbeno uredila. Ker osrednje vprašanje dopisa ni, kdaj je toženka postavila ograjo, pač pa je ta podatek omenjen mimogrede, dejstvo, da se toženka v svojem dopisu z dne 26. 11. 2007 ni opredeljevala do tega, ne more imeti takšne teže, kot to želi prikazati tožnik. Gre za podatek v dopisu, glede katerega se toženka v odgovoru ni opredeljevala, kar pa ne pomeni, da se je z njim tudi strinjala. Upoštevajoč ostale dokaze, ki govorijo v prid dejstvu, da je toženka ograjo postavila že v maju 2005, tožnik z navedenima dopisoma ne more izpodbiti sicer celovite in pravilne dokazne ocene sodišča prve stopnje.

8.Sodišče prve stopnje tudi ni kršilo določb pravdnega postopka s tem, ko se ni izrecno opredelilo do dela izpovedi toženke, kjer je zanikala (po pojasnilu odvetnika tožnika pa je rekla, da se ne spomni), da je v letu 2007 prejela kakšno pisno opozorilo od tožnika. Ob izvajanju dokazne ocene se sodišče ni dolžno opredeliti do slehernega dela izpovedi strank oziroma prič, če v okviru celotne dokazne ocene, ki jo tudi ustrezno obrazloži (kar je v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje tudi storilo), oceni, da je določeni stranki ali priči verjeti. Pri tem pa pritožbeno sodišče dodaja, da dejstvo, da se stranka oziroma priča določenega dejstva ne spomni, še ne pomeni, da pri tem in tudi sicer ne govori resnice.

O poti V 2

9.Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik začel pot V 2 uporabljati šele, ko mu je toženka preprečila uporabo poti V 1, kar pomeni, da za priposestvovanje služnosti potrebna dvajsetletna doba, do dneva vložitve tožbe še ni potekla. Tožnik je v postopku zatrjeval, da so pot V 2 od nekdaj uporabljali za dostop do vinograda. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so za dostop do vinograda tožnik in njegovi predniki res uporabljali drugo „leso“. Vendar je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo, da za dostop do vinograda niso uporabljali poti V 2, saj se vinograd ne nahaja v smeri poti V 2, gledano od druge lese. Ob vpogledu v skico, napravljeno ob ogledu na kraju samem (priloga C2), pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje tem ugotovitvam sodišča prve stopnje. Vinograd, do katerega so tožnik in njegovi sorodniki nedvomno dostopali preko spodnjih vrat, ni v smeri proti severu, kamor vodi pot V 2, po kateri služnost vtožuje tožnik v tem postopku. Vinograd se nahaja južno od spodnjih vrat, kar pomeni, da tožnik trase poti V 2 ni uporabljal za dostop do vinograda, pač pa za povezovanje svojih nepremičnin in sicer parc. št. 409 k.o. C., kjer so zgradili novo hišo ter parc. št. 402, kjer stoji stara domačija. Ob takšnih ugotovitvah pa je pravilen tudi nadaljnji zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik začel hoditi po poti V 2 šele, ko je toženka zaprla pot V 1, saj je prej povezava med parc. št. 409 ter 402 k.o. C. potekala po poti V 1. Dejstvo, da so tožnik in njegovi predniki uporabljali spodnjo „leso“ in morebiti hodili po delu poti V 2 za dostop do vinograda, pa ne more biti podlaga za priposestvovanje služnosti v korist druge nepremičnine po drugi poti.

10.Pritožbeno sodišče tudi ne more pritrditi pritožbenim navedbam, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da je bil ob intervenciji policije dne 3. 9. 2005 prisoten tožnikov oče. Ta zaključek sodišča je glede na podatke o prisotnih v obvestilu Policijske postaje Brežice (list. št. 12) povsem pravilen, saj iz obvestila izhaja, da je bil ob prihodu policije dne 3. 9. 2005 prisoten V. S., rojen 22. 11. 1933, pri čemer je bil tožnik glede na dane podatke ob zaslišanju (list. 24) star 32 let. 11.Neutemeljena je pritožba tudi glede stroškov postopka. Glede na to, da se je sodišče prve stopnje v sodbi sklicevalo na priložen stroškovnik, je odločitev o stroških mogoče preizkusiti, zato očitane postopkovne kršitve ni. Ob vpogledu v stroškovnik pritožbeno sodišče ugotavlja, da stroškov izvedenca sodišče pri odmeri ni upoštevalo, zato je tudi ta pritožbeni očitek neutemeljen, prav tako sodišče prve stopnje ni upoštevalo vlog, v katerih pooblaščenec toženke ni podal novih navedb in je zgolj ponavljal že povedano.

12.Ker je s tem pritožba neutemeljena, jo je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

13.Pritožnik s pritožbo ni uspel, toženka pa v odgovoru na pritožbo ni podala nobene pravnorelevantne navedbe in so njeni stroški pritožbenega postopka nepotrebni, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena in 155. člen v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).