Jedro

Ker je obveznost iz obveznic prenehala, toženki ni mogoče očitati, da je ni izpolnila (da bi bila obveznost lahko kršena, mora sploh obstajati). Neizpolnitev neobstoječe obveznosti pa tudi ne more imeti odškodninskih posledic.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi v roku 15-ih dni povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 931,47 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 62.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od 19. 12. 2013 dalje do plačila) in pravdnih stroškov (točka I izreka) ter tožniku naložilo, da toženki povrne pravdne stroške v višini 2.692,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II izreka).

2. Tožnik se zoper sodbo pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP.1 Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Poudarja, da zahteva povračilo škode, do katere je prišlo zaradi neizpolnitve toženkine obveznosti iz pogodbe o nakupu obveznic in iz obveznic samih. Ne zahteva izpolnitve obveznosti na temelju izdanih obveznic, kot je očitno napačno dojelo sodišče. Kot kupec je prevzel obveznost plačati kupnino, toženka pa je prevzela obveznost, da nanj prenese lastninsko pravico na obveznicah ter da mu ob zapadlosti izplača glavnico in dogovorjene obresti. Da vpis obveznic v njegovo korist ni bila edina obveznost iz prodajne pogodbe, izhaja tudi iz smiselne uporabe določb OZ2 o posojilni pogodbi. S pogodbo o nakupu obveznic se je zavezal toženki izročiti 50.000 EUR, slednja toženka pa se je zavezala, da mu bo ta znesek skupaj z obrestmi ob zapadlosti vrnila. Pogodbeno obveznost je izpolnil le on. Toženkine obveznosti iz pogodbe o nakupu obveznic in iz obveznic samih tvorijo nerazdružljivo celoto. Z neplačilom glavnice in obresti je slednja kršila obveznosti iz pogodbe o nakupu in vrednostnega papirja. Določila prospekta so ob nakupu obveznic predvidevala prenehanje obveznic le v primeru stečaja banke. Najkasneje z dnem uveljavitve ZBan-1L3 (23. 11. 2013) bi ga morala toženka obvestiti o novi možnosti prenehanja obveznic. V bančni posel je vstopil na podlagi pogojev iz prospekta. Vanj ne bi vstopil oziroma pri njem ne bi vztrajal, če bi ga toženka seznanila z vsemi možnostmi prenehanja obveznic. Utemeljeno je štel, da so med strankama ostali v veljavi le pogoji za prenehanje obveznic, predvideni v prospektu. Določila prospekta so del pogodbene podlage. Trditev, da poročilo Banke Slovenije (BS) o oceni vrednosti sredstev banke ni ustrezalo dejanski vrednosti bank in da po stanju na dan 30. 9. 2013 pri toženki niso bili izpolnjeni pogoji za začetek stečajnega postopka, slednja ni izrecno prerekala. Za dokazano je torej treba šteti dejstvo, da je bila odločba BS nezakonita (torej, da ni bilo podlage za prenehanje obveznic X.). Tožnikov dokazni predlog (imenovanje izvedenca ustrezne stroke), podan zaradi dokazovanja tega dejstva, je sodišče zavrnilo z napačno utemeljitvijo, da gre za pravno nepomembno dejstvo. Toženka je vedela, da ni podlage za izredne ukrepe, pa se jim kljub temu ni uprla. Da bi se lahko v razmerju do tožnika razbremenila odškodninske odgovornosti, bi morala zoper odločbo BS vložiti ustrezna pravna sredstva. Morala bi se upreti že odredbam BS, s katerimi so ji bile naložene obveznosti za zagotovitev kapitalske ustreznosti. S tem bi preprečila izdajo odločbe o izrednih ukrepih. S svojo pasivnostjo je v razmerju do tožnika ravnala protipravno. Podlaga za odškodninski zahtevek je neizpolnitev obveznosti iz naslova obveznic, opustitev izpodbijanja odločbe zgolj dodatno kaže na to, da je bil razlog za neizpolnitev obveznosti v toženkini sferi. Sodišče je vzročno zvezo zmotno iskalo med opustitvijo vložitve pravnega sredstva zoper odločbo BS in škodo. Relevantna je vzročna zveza med neizpolnitvijo obveznosti iz naslova obveznic in škodo. Sodišče se sklicuje na odločbo Višjega sodišča v Kopru I Cp 226/2018, do katere se tožnik ne more opredeliti, saj odločba ni javno objavljena. Določba 261.e člena ZBan -14 ni ovira za uveljavljanje odškodninskega zahtevka. Izbris obveznic pomeni samostojno odpadlo podlago (prenehanje obveznic), zaradi česar je zahtevek utemeljen tudi na podlagi določb o neupravičeni obogatitvi (toženka je za znesek 50.000,00 EUR obogatena, tožnik pa prikrajšan).

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik zahteva povrnitev škode, ki jo je kot imetnik podrejenih obveznic z oznako X. utrpel zaradi njihovega izbrisa. Toženki očita, da ni izpolnila obveznosti iz pogodbe o nakupu vrednostnih papirjev in iz samega vrednostnega papirja, da je kršila svojo pojasnilno dolžnost in da zoper odločbo BS o izrednih ukrepih ni vložila pravnega sredstva, oziroma da se tudi pred izdajo sporne odločbe ni uprla ukrepom BS. Podredno podana trditvena podlaga zajema navedbe o odpadli oziroma neuresničeni pravni podlagi, tožnikovemu prikrajšanju in toženkini obogatitvi.

6. Za odločanje je relevantno naslednje (s pritožbo neizpodbijano) dejansko stanje: Toženka je v maju 2010 objavila prospekt za prodajo podrejenih obveznic z oznako - X. V okviru izvedene javne prodaje je tožnik vpisal in vplačal 500 obveznic X. po prodajni ceni 100 EUR za obveznico ter se po izdaji obveznic vpisal v centralni register nematerializiranih vrednostnih papirjev kot njihov imetnik. Glavnica obveznic (50.000,00 EUR) naj bi dospela v plačilo v enkratnem znesku na dan 24. 5. 2017, obresti s fiksno obrestno mero 6,25 % pa bi dospevale vsako leto 24. 5., od leta 2011 do 2017. Toženka je tožniku plačala obresti, zapadle do 24. 5. 2013. BS je 17. 12. 2013 izdala odločbo o izrednih ukrepih, na podlagi katere so z dnem 18. 12. 2013 prenehale obveznosti toženke iz naslova podrejenih obveznic z oznako X.. Obveznice so bile izbrisane iz centralnega registra nematerializiranih vrednostnih papirjev.

7. Za izbris podrejenih obveznic je bil ključen ZBan-1L, ki je predvidel izredni ukrep prenehanja oziroma konverzije kvalificiranih obveznosti banke.5 Slovenska zakonodaja pred ZBan-1L (pred 23. 11. 2013) ni omogočala takšnega ukrepa.6 Cilj izrednih ukrepov, s katerimi se je zakonodaja odzvala na globalno finančno krizo, je bil v preprečitvi stečaja nad banko ter vzpostavitvi pogojev za njeno dolgoročno uspešno poslovanje (ali njeno postopno prenehanje).7 Nova zakonodajna ureditev je (v pretežnem delu) prestala ustavnopravno presojo (odločba U-I-295/13 z dne 19. 10. 2016).8

8. Tožnik uveljavlja povrnitev škode, povzročene zaradi neizpolnitve obveznosti za izplačilo glavnice (50.000,00 EUR) in obresti (12.500,00 EUR). Zatrjuje, da kršitev obveznosti v celoti izvira iz ravnanj, ki sodijo v toženkino odgovornostno sfero. Poslovna (pogodbena) odškodninska odgovornost je odgovornost dolžnika, ki krši obveznost opraviti izpolnitveno ravnanje, ki se ga je s pogodbo zavezal opraviti (drugi odstavek 239. člena OZ). Dolžnik je prost odgovornosti za škodo, če dokaže, da ni mogel izpolniti svoje obveznosti zaradi okoliščin, nastalih po sklenitvi pogodbe, ki jih ni mogel preprečiti, ne odpraviti in se jim tudi ne izogniti (240. člen OZ).

9. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje razlogom, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo materialnopravno presojo, da toženka ni kršila obveznosti iz vrednostnega papirja, niti obveznosti iz pogodbe o nakupu vrednostnih papirjev. Kot izhodišče presoje je upravičeno izpostavilo pravne lastnosti obveznice kot vrednostnega papirja ter pravilno ni enačilo obveznosti, ki izvirajo iz pogodbe o nakupu obveznic, z obveznostmi, ki izvirajo iz obveznice. Toženka je z vpisom v centralni register nematerializiranih vrednostnih papirjev obveznice izročila tožniku, kar pomeni, da je svojo obveznost po pogodbi o nakupu obveznic v celoti izpolnila. Obveznica je dolžniški vrednostni papir, s katerim se izdajatelj zaveže, da bo imetniku vrednostnega papirja po daljšem časovnem obdobju (ob zapadlosti) izplačal (vrnil) glavnico, povečano za obresti.9 Gre za finančni instrument, s katerim lahko imetnik trguje, njen donos pa je sestavljen iz obrestovanja glavnice ter morebitne razlike med nakupno in prodajno ceno ob prodaji. Pravice imetnika obveznice nastanejo z vpisom obveznice v centralnem registru.10 Izdajateljeva obveznost izplačila glavnice in obresti torej izvira iz obveznice in je tudi vezana na obstoj obveznice.11 V konkretnem primeru je z izbrisom obveznic iz centralnega registra ta obveznost prenehala.12 Ker je obveznost iz obveznic prenehala, toženki ni mogoče očitati, da je ni izpolnila (da bi bila obveznost lahko kršena, mora sploh obstajati). Neizpolnitev neobstoječe obveznosti pa tudi ne more imeti odškodninskih posledic. Čeprav je obveznica način zadolževanja (izdajatelj jih izdaja z namenom pridobivanja dodatnega kapitala), pa zgolj zaradi podobne ekonomske vsebine posojila in izdaje obveznic,13 razmerja med pravdnima strankama ni mogoče presojati na temelju določb o posojilni pogodbi (569. člen OZ).

10. Pravilno je tudi materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da je bila edini (izključni) pravno relevantni vzrok zatrjevane škode odločba BS o izrednih ukrepih oziroma na tej podlagi izveden izbris obveznic. Ne le, da toženkin neodziv na odločbo BS o izrednih ukrepih ni v pravno relevantni vzročni zvezi z zatrjevano škodo, s svojo opustitvijo toženka tudi ni kršila svojega dolžnostnega ravnanja (ni podana protipravnost njenega ravnanja, kar je predpostavka tako poslovne odškodninske odgovornosti kot tudi neposlovne odškodninske odgovornosti iz prvega odstavka 131. člena OZ). Čeprav bi lahko sodno varstvo zoper odločbo BS o izrednih ukrepih uveljavljala le toženka,14 tega ni bila dolžna storiti, še najmanj zaradi varstva interesov tretjih, če so ti v nasprotju z njenimi poslovnimi interesi. Iz obrazložitve sporne odločbe BS (priloga A9) izhaja, da je BS ukrep prenehanja kvalificiranih obveznosti zaradi pokrivanja izkazane izgube banke štela kot nujen predpogoj, da se lahko izvedejo ukrepi državne pomoči v obliki povečanja osnovnega kapitala banke in prenosa tveganih postavk na DUTB. V okoliščinah finančne krize je imela torej toženka očiten (in legitimen) interes, da se izredni ukrepi izvedejo, zato da si s strani države zagotovi takojšnjo dokapitalizacijo.15 Ker tožnik v okviru tožbenih trditev toženki ne očita odgovornosti za povzročitev lastne insolventnosti, opustitev uveljavljanja sodnega varstva zoper odločbo BS (ob predpostavki, da toženka s to opustitvijo izraža strinjanje z ukrepi, usmerjenimi v preprečitev stečaja banke) ne more biti podlaga za toženkino odškodninsko odgovornost. Poleg tega je ob presoji vzročne zveze že sodišče prve stopnje pravilno opozorilo na nepovratnost izbrisa obveznic, izvedenega na odločbe BS o izrednih ukrepih. Skladno s 350. členom ZBan-1 namreč sodišče v postopku sodnega varstva proti odločbi BS o izrednem ukrepu ne izda odločbe o odpravi, ampak s sodbo ugotovi, da je odločba nezakonita in da niso bili podani pogoji za izredni ukrep. Odločba sodišča o nezakonitosti odločbe o izrednem ukrepu ne vpliva na učinke izrednega ukrepa. Učinki izrednih ukrepov torej ostanejo v veljavi tudi v primeru naknadne ugotovitve, da pogoji za izredne ukrepe niso bili izpolnjeni. Ugotovitvena sodba o nezakonitosti odločbe BS bi lahko bila podlaga za odškodninsko odgovornost BS, ne pa tudi za toženkino odškodninsko odgovornost, saj izpodbijanje odločbe BS ne bi vplivalo na učinke izrečenih izrednih ukrepov. Sodišče prve stopnje je stališče o neobstoju vzročne zveze med opustitvijo vložitve tožbe zoper BS in zatrjevano škodo oprlo na lastne prepričljive razloge (zaključke). Zato predstavlja njegovo sklicevanje na odločbo Višjega sodišča v Kopru I Cp 226/2018 zgolj dodaten razlog k lastni (in sami za sebe pravilni/zadostni) argumentaciji. Okoliščina, da odločba ni javno objavljena in se zato tožnik do njene vsebine ne more opredeliti, ne vpliva na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. 16

11. Tudi toženkino ravnanje pred izdajo sporne odločbe BS ni v pravno relevantni vzročni zvezi z zatrjevano škodo. Takšne vzročne zveze ne more vzpostaviti domneva (možnost), da sporna odločba ne bi bila izdana, če bi se toženka uprla odredbama iz aprila in julija 2013, s katerima ji je BS naložila obveznosti za zagotovitev dolgoročne kapitalske ustreznosti. Tudi če je toženka menila, da ukrepi niso potrebni, ker je kapitalsko ustrezna, je v konkretnem primeru pomembneje dvoje. Kot prvo je bila odločitev, da so zakonski razlogi za izrek izrednih ukrepov podani, v izključni pristojnosti BS, kot drugo pa je odločitev BS temeljila na oceni izkaza finančnega položaja banke na dan 30. 9. 2013 (ocena je torej zajemala tudi obdobje po odreditvi dodatnih ukrepov za uresničevanje pravil o upravljanju s tveganji).

12. To sodišče ne soglaša s stališčem pritožbe, da bi morala dejanska podlaga izpodbijane sodbe vsebovati tudi odgovor na vprašanje o (ne)zakonitosti sporne odločbe (tožnikova teza je, da bi dobil celotno vrednost iz podrejenih obveznic, ker ni bilo razlogov za izdajo sporne odločbe, oziroma ker se stečaj nad banko sploh ne bi začel). Glede na očitke, s katerimi tožnik utemeljuje toženkino odškodninsko odgovornost, vprašanje ekonomske upravičenosti izrednega ukrepa v tem postopku ni bilo pravno pomembno. Upoštevajoč ustavnopravno izhodišče,17 da je izredni ukrep prenehanja kvalificiranih obveznosti dopusten samo za primer, ko je le z državno pomočjo mogoče preprečiti stečaj banke in ogroženost finančnega sistema kot celote, bo pravilnost/zakonitost odločbe BS lahko preizkušena v odškodninskih sporih zoper BS. Sodišče prve stopnje tudi ni kršilo procesnih določb glede posledic (učinkov) priznanja dejstev (214. člen ZPP). Z argumentiranjem (pravilnega) stališča, da je vprašanje (ne)zakonitosti odločbe BS (za ta postopek) pravno neodločilno dejstvo, je toženka smiselno ugovarjala tožnikovemu sklicevanju na nezakonitost odločbe BS.18 V tem okviru je bolj pomembno to, da sodišče ni dolžno izvesti dokazov, predlaganih v zvezi z dejstvi, ki niso pravno odločilna. Zato sodišče prve stopnje s tem, ko ni izvedlo dokazovanja z izvedencem finančne stroke, tudi ni zagrešilo postopkovne kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

13. Pojasnilna dolžnost (kot korekcija informacijskega neravnotežja), izvedena v predpogodbeni fazi, predstavlja obveznost banke, da nasprotno stranko (potencialne oziroma bodoče vlagatelje) na jasen in pregleden način informira o okoliščinah sklenitve pogodbe, tako da lahko stranka razume možna tveganja, povezana z naložbo. Kršitev pojasnilne dolžnosti je lahko podlaga za uveljavljanje (bodisi poslovne bodisi neposlovne) odškodninske odgovornosti. Zlasti v času finančne krize veljajo podrejene obveznice za tvegan finančni instrument. V primeru stečaja izdajatelja podrejenih obveznic so terjatve imetnikov podrejenih obveznic pri pravici izplačila podrejene vsem terjatvam navadnih upnikov.19 Toženka je svojo pojasnilno dolžnost izpolnjevala s pomočjo prospekta za prodajo podrejenih obveznic X. (glej povzetek prospekta v prilogi A2/B3). Tveganja, povezana s podrejenostjo obveznic X., so bila v prospektu jasno opredeljena.20 Kot bodoči/zainteresirani vlagatelj je bil tožnik seznanjen s tveganjem, da lahko toženka zavrne plačilo obveznosti iz obveznic (le) v primeru stečaja. Na tveganje, da lahko upravičenja iz podrejenih obveznic izgubi tudi izven stečaja, res ni bil opozorjen. A glede na to, da tveganje razlastitve ob vpisu/vplačilu podrejenih obveznic ni obstajalo (gre za tveganje, ki je nastalo po vpisu/vplačilu obveznic, na podlagi spremenjene zakonodaje), nanj s strani toženke tudi ni mogel biti opozorjen. Pojasnilna dolžnost je lahko zajemala le (opozorilo na) okoliščine, znane ob izdaji prospekta oziroma najkasneje do realizacije prodaje podrejenih obveznic (torej opozorilo na znana, predvidljiva tveganja).

14. Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi presoji sodišča prve stopnje, da do kršitve pojasnilne dolžnosti (zaradi ne-obvestila o novi zakonski možnosti prenehanja kvalificiranih obveznosti banke) ni prišlo niti v fazi izvrševanja obveznosti iz podrejenih obveznic X. Podlago za takšno presojo je mogoče najti v dejstvih, da je v pravno razmerje pravdnih strank (in s tem tudi v temeljno pogodbeno načelo pacta sunt servanda) s spremenjeno zakonodajo posegla država (skratka ni šlo za pogodbeni pogoj, ki bi ga tožniku vsilila toženka, ampak je prevzem novega tveganja tožniku naložila država)21 in da je Ustavno sodišče potrdilo ustavno skladnost tega posega. Spremenjeni pogoji za prenehanje obveznosti banke so bili posledica spremenjene zakonodaje (torej dogodka izven toženkine oblastvene sfere, v zvezi s katerim slednja ne nosi rizika). Zato je nepravilno pritožbeno stališče, da so za tožnika iz razloga, ker ga toženka ni obvestila o spremembi teh pogojev, zavezujoči le pogoji iz prospekta za prodajo podrejenih obveznic. S pritožbo neizpodbijana ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni ponudil trditev, iz katerih bi izhajalo, da je zatrjevana kršitev pojasnilne dolžnosti pravno relevanten vzrok za zatrjevano škodo (ni namreč pojasnil, kako bi (lahko) ravnal, če bi bil s strani toženke obveščen o zakonodajni spremembi; na primer, da bi obveznice prodal, ker so tedanje tržne razmere to še omogočale), še dodatno potrjuje pravilnost materialnopravnega zaključka o neobstoju toženkine odškodninske odgovornosti (obveznosti).

15. Tožbeni zahtevek je pravilno zavrnjen tudi po kondikcijski podlagi (tretji odstavek 190. člena OZ). Izbrisa podrejenih obveznic ni mogoče šteti za okoliščino, zaradi katere je pravna podlaga za plačilo kupnine 50.000 EUR (vračilo katere tožnik uveljavlja s kondikcijskim zahtevkom) odpadla. S tem, ko je tožnik postal imetnik podrejenih obveznic, je bila namreč ta pravna podlaga v celoti realizirana.

16. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je to sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo, sodbo sodišča prve stopnje pa potrdilo (353. člen ZPP).

17. Tožnik s pritožbo ni uspel, zaradi česar sam nosi z njeno vložitvijo nastale stroške, toženki pa je dolžan povrniti njene pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP) v višini 931,47 EUR. Ti predstavljajo nagrado v višini 1250 točk22 za odgovor na pritožbo (Tar. št. 21 v zvezi s Tar. št. 18 OT23), povračilo materialnih stroškov v višini 22,5 točk (11. člen OT) in 22 % DDV.

1 Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s spremembami in dopolnitvami. 2 Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/2001, s spremembami in dopolnitvami. 3 Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o bančništvu, Ur. l. RS, št. 96/2013. 4 Zakon o bančništvu, Ur. l. RS, št. 131/2006, s spremembami in dopolnitvami. 5 Po prvem odstavku 253. a člena ZBan-1 izda BS banki odločbo o izrednih ukrepih, če: 1. je v zvezi z banko podano povečano tveganje in 2. niso podane okoliščine, iz katerih bi izhajalo, da bodo razlogi za povečano tveganje iz prejšnje točke v ustreznem roku verjetno odpravljeni in 3. ni verjetno, da bi lahko z drugimi ukrepi BS na podlagi tega zakona banka v ustreznem roku dosegla kratkoročno in dolgoročno kapitalsko ustreznost ali ustrezen likvidnostni položaj banke in 4. so izredni ukrepi v javnem interesu zaradi preprečitve ogroženosti stabilnosti finančnega sistema. Po 1. točki prvega odstavka 261. a člena ZBan-1 z odločbo o izrednem ukrepu BS določi, da kvalificirane obveznosti delno ali v celoti prenehajo. 6 »Slabši« položaj imetnikov podrejenih obveznic se je kazal (šele) v primeru stečaja banke. ZBan-1L je nastal (tudi) kot posledica priporočila Evropske komisije (Sporočilo Komisije o uporabi pravil o državni pomoči za podporne ukrepe v korist bank v okviru finančne krize od 1. avgusta 2013 dalje, Uradni list EU, C216/1, 2013), naj se breme sanacije v primeru državnega reševanja slovenskih bank prenaša na lastnike (delničarje) in nosilce podrejenih finančnih instrumentov. 7 Po 253. b členu ZBan-1 se izredni ukrepi izrečejo zaradi reorganizacije banke, tako da se: 1. v banki odpravijo razlogi iz prvega odstavka 253. a člena tega zakona in se ponovno vzpostavijo pogoji za dolgoročno uspešno poslovanje banke v skladu s tem zakonom in drugimi veljavnimi predpisi, ali 2. izvedejo postopki za postopno prenehanje banke, ki vključuje delno ali popolno prenehanje poslovanja. 8 Kot izhodišče ustavnopravne presoje je Ustavno sodišče upoštevalo: - da kvalificirane obveznosti niso bile pravno enakovredne navadnim terjatvam upnikov bank (izbris ali konverzija se je nanašala le na tiste finančne instrumente, za katere je bilo imetnikom vnaprej znano, da imajo relativno pravno šibkejši in z možnostjo tveganja neplačila bolj obremenjen pravni položaj), - da je bil izredni ukrep prenehanja ali konverzije kvalificiranih obveznosti bank namenjen preprečitvi uvedbe stečaja nad banko, moral pa je biti izveden tako, da so upniki iz kvalificiranih obveznosti kljub uporabi izrednega ukrepa prejeli vsaj toliko, kot bi prejeli v stečaju, - da imetniki izbrisanih oziroma konvertiranih finančnih instrumentov dokončne odločbe BS ne morejo sodno izpodbijati, zagotovljeno pa jim je sodno varstvo v obliki odškodninske tožbe proti BS. Na podlagi ocene, da sodno varstvo po 350. a členu ZBan-1 (po katerem lahko delničarji, upniki in druge osebe, katerih pravice so prizadete zaradi učinkov odločbe BS o izrednem ukrepu, zahtevajo od BS povrnitev škode ob upoštevanju 223.a člena tega zakona, če dokažejo, da je škoda, ki je nastala zaradi učinkov izrednega ukrepa, višja kot bi bila v primeru, če izredni ukrep ne bi bil izrečen) ni učinkovito, je ugotovilo, da je 350. a člen ZBan -1 v neskladju z Ustavo. Zakonodajalec je protiustavno pravno praznino poskušal zapolniti z Zakonom o postopku sodnega in izvensodnega varstva nekdanjih imetnikov kvalificiranih obveznosti bank (Ur. l. RS, št. 72/2019), Ustavno sodišče pa je v postopku za oceno ustavnosti zadržalo njegovo izvrševanje do končne odločitve (glej sklep U-I-4/20 z dne 5. 3. 2020). 9 Nematerializirani vrednostni papir je izjava izdajatelja, vpisana v centralni register nematerializiranih vrednostnih papirjev, s katero se izdajatelj zavezuje, da bo izpolnil obveznost iz vrednostnega papirja osebi, ki je kot zakoniti imetnik vrednostnega papirja vpisana v centralni register (prvi odstavek 2. člena Zakona o nematerializiranih vrednostnih papirjih, Ur. l. RS, št. 23/1999, s spremembami in dopolnitvami (ZNVP)). Nematerializirana obveznica ali drug nematerializirani vrednostni papir, na podlagi katerega je imetnik od izdajatelja upravičen zahtevati izplačilo glavnice in morebitnih obresti, mora imeti tudi naslednje bistvene sestavine, vpisane v centralni register: 1. nominalni znesek, na katerega se glasi: znesek glavnice, 2. če je imetnik upravičen do izplačila obresti: podatke o obrestni meri ter o načinu in obdobjih obračuna obresti, 3. podatke o zapadlosti obveznosti izdajatelja iz vrednostnega papirja, 4. če ima izdajatelj pravico do predčasnega odpoklica:- podatke o odkupni vrednosti, za katero lahko uresniči to pravico, - podatke o načinu uresničitve te pravice in - morebitne druge pogoje za uresničitev te pravice, 5. presečni dan pravne samostojnosti upravičenja za izplačilo glavnice in morebitnih obresti, vsebovanih v posamezni anuiteti, izražen v številu koledarskih ali delovnih dni pred zapadlostjo teh obveznosti (tretji odstavek 4. člena ZNVP). 10 Pravice imetnika iz nematerializiranega vrednostnega papirja nastanejo z vpisom nematerializiranega vrednostnega papirja na račun tega imetnika v centralnem registru in se prenesejo s prenosom nematerializiranega vrednostnega papirja na račun novega imetnika v centralnem registru (prvi odstavek 6. člena ZNVP). Obveznost izdajatelja iz nematerializiranih vrednostnih papirjev nastane v trenutku, ko klirinško depotna družba izda nematerializirane vrednostne papirje s tem, da v centralni register vpiše podatke o bistvenih sestavinah nematerializiranih vrednostnih papirjev in nematerializirane vrednostne papirje vpiše na račune imetnikov v skladu z nalogom za izdajo (15. člen ZNVP). Upravičenje do donosov iz nematerializiranega vrednostnega papirja je pri nematerializiranih dolžniških vrednostnih papirjih upravičenje zahtevati izplačilo obresti oziroma glavnice, ki je vsebovano v dolžniškem vrednostnem papirju (2. točka prvega odstavka 15. a člena ZNVP). 11 Z vpisom nematerializiranega vrednostnega papirja v njegovo korist v centralnem registru pridobi zakoniti imetnik pravice iz tega vrednostnega papirja in pravico razpolagati s tem vrednostnim papirjem (prvi odstavek 16. a člena ZNVP). Pravice iz nematerializiranega vrednostnega papirja so pravice, ki so vsebovane v tem vrednostnem papirju (drugi odstavek 16. a člena ZNVP). 12 Pravice iz nematerializiranega vrednostnega papirja, ki se vpisujejo v centralni register, se pridobijo, omejijo ali prenehajo z ustreznim vpisom v centralnem registru, če zakon ne določa drugače (drugi odstavek 6. člena ZNVP). 13 Izdaja obveznic je enostranski obveznostni posel. Del specifike obveznice (kot vrednostnega papirja) je njena donosnost in tveganost. 14 Po prvem odstavku 347. člena ZBan-1 lahko tožbo proti odločbi BS o izrednem ukrepu vloži banka. 15 ZBan-1L je določil, da ves podrejeni dolg (razen depozitov ali navadnih obveznic) v primeru dokapitalizacije banke s strani države preneha obstajati. Razlastninjenje imetnikov podrejenih obveznic je sledilo t. i. načelu „ bail – in“, pri katerem morajo pri reševanju bank najprej prispevati njihovi lastniki in upniki, šele v primeru nezadostne pomoči iz tega vira lahko država pomaga z dokapitalizacijo. Glej odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 173/2017 z dne 28. 3. 2018 (in sicer opombo 6: „… Uporaba javnih sredstev (upoštevaje pravila EU o državnih pomočeh) je namreč dopustna šele, ko so v zadostni meri k zagotavljanju kapitalske ustreznosti banke na podlagi prenehanja ali konverzije kvalificiranih obveznosti v navadne delnice prispevali tudi delničarji in določene kategorije upnikov banke…“.). 16 Kot je razvidno iz 26. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje tudi določbo 261.e člena ZBan-1 omenilo zgolj kot dodaten argument pojasnilne narave, zaradi česar okoliščina njene (ne)veljavnosti v času izdaje sodbe za presojo njene zakonitosti (pravilnosti) prav tako ni bistvena. 17 Glej odločbo U-I-295/13 z dne 4. 12. 2013. 18 Skladno z drugim odstavkom 214. člena ZPP se dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, štejejo za priznana, razen če namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb stranke. 19 Podrejeni vrednostni papir je dolžniški vrednostni papir, pri katerem je imetnik v primeru postopka zaradi insolventnosti ali kapitalske neustreznosti izdajatelja upravičen do izplačila, vsebovanega v tem vrednostnem papirju, šele po poplačilu vseh obveznosti izdajatelja do nepodrejenih upnikov oziroma upnic (deveti odstavek 25. člena (za to zadevo relevantnega) Zakona o trgu finančnih instrumentov, Ur. l. RS, št. 67/2007, s spremembami in dopolnitvami). 20 V njem je bilo med drugim navedeno: - V primeru stečaja izdajatelja glede vrstnega reda izplačil velja, da so terjatve iz naslova obveznic podrejene vsem terjatvam vlagateljev in navadnih upnikov do izdajatelja ter terjatvam vseh upnikov iz naslova instrumentov, ki se v skladu s Sklepom o izračunu kapitala vključujejo v dodatni kapital II. - V primeru stečaja izdajatelja zato noben upnik terjatev iz naslova obveznic ne bo upravičen zahtevati, prejeti ali zadržati kakršnegakoli zneska na podlagi ali iz naslova obveznic, dokler ne bodo poplačane vse zapadle terjatve upnikov, ki imajo prednost pred izplačili po obveznicah v skladu s temi pogoji obveznic. 21 Glej prej omenjeno odločbo II Ips 173/2017 z dne 28. 3. 2018:„…Izrek prenehanja kvalificiranih obveznosti banke nedvomno vpliva na obstoječa pravna razmerja, ki so se na podlagi akta javnopravnega organa spremenila brez soglasja upravičenca in na način, ki ni bil pogodbeno (pa tudi ne zakonsko) predviden ob nastanku razmerja…“. 22 Upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR. 23 Odvetniška tarifa, Ur. l. RS, št. 24/2015, s spremembami in dopolnitvami.