Jedro

Nedvomno se je mogoče strinjati z dejstvom, da je pri obnovi postopka po uradni dolžnosti možno izdati sklep, s katerim se odloči, da bo postopek obnovljen, le v primeru, če se poprej ugotovi, da so zanjo izpolnjeni zakonski pogoji (2. odstavek 268. člena ZUP). Ti zakonski pogoji so v danem primeru (kot že povedano), neresnične navedbe davčnega zavezanca in vedenje o tem, da je bila iz tega razloga zanj izdana ugodna odločba.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper sklep Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada A, št. ... z dne 12. 8. 2002. Z njim je prvostopenjski organ za tožnika po uradni dolžnosti začel obnovo postopka odmere dohodnine za leto 1999. V svoji odločbi tožena stranka navaja, da je sklep organa prve stopnje utemeljen na podlagi 5. točke 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in 70/00). Navaja, da je iz podatkov v upravnem spisu razvidno, da je organ prve stopnje potem, ko je postala odločba o odmeri dohodnine za leto 1999 dokončana, ugotovil, da je bila za pritožnika izdana ugodna odločba o odmeri dohodnine na podlagi njegovih neresničnih navedb. V napovedi za odmero dohodnine za leto 1999 je napovedal prejemke iz naslova plač v višini 934.756,00 SIT, udeležbe pri dobičku v višini 4.200,00 SIT in dohodek od najemnin v višini 1.767.000,00 SIT. V postopku inšpiciranja napovedi za odmero dohodnine za leto 1999 in 2000 pa je bilo ugotovljeno, da je imel tožnik na podlagi pogodb o delu sklenjenih s Košarkarskim klubom B v letu 1999 prejemke v skupni višini 23.207.355,00 SIT. Na podlagi 3. alinee 1. odstavka 15. člena Zakona o dohodnini je fizična oseba s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki prejema prejemke, dosežene na podlagi pogodbe o delu, delovršne pogodbe oziroma od opravljanja storitev in poslov na drugi podlagi, zavezanec za davek od osebnih prejemkov.

Organ prve stopnje je potem, ko je postala odločba o odmeri dohodnine za leto 1999 dokončna, v postopku inšpiciranja napovedi dohodnine ugotovil, da je imel tožnik v letu 1999 za 23.207.355,00 SIT prejemkov iz naslova pogodbe o delu, ki se štejejo v osnovo za dohodnino leta, v katerem jih je prejel. Ker za leto 1999 ni vpisal navedenih prejemkov, mu je bila dohodnina odmerjena od nižje osnove za odmero dohodnine na podlagi njegovih neresničnih navedb. Tožniku je bila dohodnina za leto 1999 odmerjena z odločbo št. ... z dne 11. 10. 2000, v skrajšanem postopku na podlagi davčne napovedi, v kateri je tožnik navedel neresnične podatke o svojih pravicah. Prvostopenjski organ je bil glede na navedeno upravičen in dolžan po uradni dolžnosti obnoviti postopek odmere dohodnine za leto 1999 za tožnika, ki je bil končan z odmerno odločbo, saj od vročitve odločbe stranki še ni preteklo 5 let. Tožeča stranka vlaga tožbo v tem upravnem sporu, saj se z odločitvijo tožene stranke ne strinja. Meni, da bi morala tožena stranka pred uvedbo postopka skladno z določili 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku po uradni dolžnosti preveriti, ali ni bilo v isti davčni zadevi že pravnomočno odločeno. Če bi tožena stranka ravnala skladno z določbami zakona in z načelom zakonitosti, postopka v konkretni stvari sploh ne bi mogla uvesti. Nezakonita uvedba postopka v zadevi, v kateri je bilo že pravnomočno odločeno z namenom obračuna in odmere davka, predstavlja neposreden in protiustaven poseg v ustavno zaščiteno pravico do zasebne lastnine, saj omejuje navedeno ustavno pravico na način, ki ni zakonsko predpisan in je zato protiustaven. Postopek inšpiciranja odmere dohodnine za leto 1999 je bil nezakonito izveden, saj je bila dohodninska odločba za leto 1999 že dokončna in pravnomočna.

Določbe 33. člena Ustave zagotavljajo ustavno pravico do zasebne lastnine, določbe 1. odstavka 15. člena Ustave pa zagotavljajo uresničevanje ustavnih pravic neposredno na podlagi Ustave. Določbe iz 147. člena Ustave določajo, da se lahko davki predpišejo le z zakonom, določbe 46. člena Ustave pa, da se lahko pravice in obveznosti določijo samo z zakonom. Določbe 4. odstavka 153. člena Ustave določajo, da morajo posamični akti in dejanja državnih organov temeljiti na zakonu ali zakonitem predpisu, določbe 2. odstavka 120. člena Ustave pa določajo, da opravljajo upravni organi svoje delo v okviru in na podlagi Ustave in zakonov. Prvostopenjski organ tožene stranke se sklicuje na inšpekcijski pregled pri pravni osebi Košarkarski klub B in na pravnomočno odločbo št. ... z dne 20. 2. 2001. Tožeča stranka pa z ugotovitvijo inšpekcijskega pregleda in vsebino navedene odločbe ni seznanjena. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sodbo št. U 1142/93 z dne 21. 9. 1994 odločilo, da upravni organ krši določbo 2. odstavka 209. člena starega ZUP, če se samo povšalno sklicuje na podatke v upravnih spisih.

Tožeča stranka meni, da bi prvostopenjski organ tožene stranke glede na dejansko stanje, to je glede na to, da je v drugem davčnem postopku izvedel za nova dejstva in nove dokaze, moral v konkretnem primeru obnoviti postopek odmere dohodnine le na podlagi 1. točke 260. člena ZUP. V konkretnem primeru bi lahko torej tožena stranka odločila samo skladno z določbo 1. odstavka 263. člena ZUP, ki določa, da se lahko obnova postopka predlaga samo v roku enega meseca od dneva, ko je stranka mogla navesti nova dejstva oziroma uporabiti nove dokaze. Tožeča stranka poudarja, da je prvostopenjski organ tožene stranke vse podatke pridobil med inšpiciranjem Košarkarskega kluba B, to je v začetku leta 2001. Enomesečni rok je tako potekel že v začetku tega leta. Prvostopenjski organ tožene stranke je nezakonito obnovil postopek odmere dohodnine, saj je predhodno opravil postopek inšpiciranja prejemkov tožeče stranke, brez izdaje ustreznega sklepa o obnovi postopka odmere dohodnine oziroma je izpodbijani sklep zaradi zamude enomesečnega roka, oprl na napačno določbo ZUP. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in samo odloči o zahtevku tožeče stranka oziroma podrejeno zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je na vse tožbene navedbe odgovorila že v obrazložitvi iz drugostopenjske odločbe, zato v celoti vztraja pri svojih ugotovitvah in zaključkih, razvidnih iz njene odločbe. Predlaga zavrnitev tožbe iz razlogov, razvidnih iz njene odločbe.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa svoje udeležbe v tem postopku ni prijavilo.

Na predlog tožnika je sodišče na podlagi 50. in 51. člena ZUS (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) opravilo glavno obravnavo.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

V zvezi s tožbenimi ugovori pa sodišče dodaja še naslednje. Obnova postopka je izredno pravno sredstvo, ki omogoča, da se upravni postopek, ki je bil končan z dokončno odločbo v celoti ali deloma ponovi ob pogojih, ki jih določa zakon. Člen 260 ZUP določa dva osnovna pogoja za obnovo postopka. Prvi je dokončnost prvotne odločbe, drugi pa obstoj obnovitvenega razloga. Razlogi za obnovo postopka so v 260. členu taksativno našteti, pri čemer je dovolj, da obstoji vsaj eden izmed njih. Tako je možna obnova postopka tudi v primeru, če je bila izdana za stranko ugodna odločba, na podlagi njenih neresničnih navedb. Da bi bil omenjeni obnovitveni razlog podan, morata biti prisotni tako objektivna kot subjektivna okoliščina. Objektivna okoliščina je v tem, da je bila izdana za stranko ugodna odločba na podlagi njenih navedb, subjektivna pa v tem, da je stranka vedela, da navedbe ki jih daje, niso resnične, ji pa prinašajo korist v obliki zanjo ugodnejše odločbe. V konkretnem primeru to pomeni, da je tožnik vedel, da je v sporno napoved za odmero dohodnine vpisal neresnične podatke z namenom, da bi davčni organ izdal zanj ugodno odločbo. Pri presoji sodišča pa sta v danem primeru oba pogoja za obstoj obnovitvenega razloga po 5. točki 1. odstavka 260. člena ZUP tudi podana. Ni sporno, da je prvostopenjski organ tožene stranke tožeči stranki dne 11. 10. 2000 izdal odločbo o odmeri dohodnine št. ... za leto 1999, ki je že dokončna. Na podlagi tožnikove napovedi za odmero dohodnine tudi ni sporno, da je prvostopenjski organ tožene stranke (po tem, ko je v inšpekcijskem pregledu pri KK B ugotovil, da je tožnik v letu 1999 prejemal obdavčljive dohodke, ki pa jih v napoved za dohodnino ni prijavil) zoper tožnika uvedel inšpekcijski pregled v zadevi napovedi za odmero dohodnine za leti 1999 in 2000, v času med 29. 11. 2001 do 29. 5. 2002 s prekinitvami. Tožnik je pri tem dne 29. 11. 2001 na zapisnik izjavil: "Izjavljam, da bom dne 3. 12. 2001 predložil podatke o vseh izplačilih s strani KK B za leti 1999 in 2000, ter predložil pogodbe za sezono 1998/99, 1999/2000 in 2000/2001." Tožnik v nadaljevanju podatkov ni dostavil, zato je prvostopenjski organ dne 21. 12. 2001 za tožnika izdal sklep, da mora do 3. 1. 2002 predložiti na Davčni urad A vse podatke s katerimi razpolaga in ki imajo vpliv na njegovo davčno obveznost, med njimi tudi podatke o vseh izplačilih s strani KK B za leto 1999 in 2000, ter pogodbo za vse sporne sezone. V obrazložitvi se je prvostopenjski organ skliceval na 32. člen Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96, 78/96, 87/97, 35/98) po katerem morajo fizične osebe na zahtevo davčnega organa dati podatke, s katerimi razpolagajo, če imajo ti podatki vpliv na njihovo davčno obveznost ali na izterjavo njihovega davčnega dolga. Tožnik tudi na ta sklep prvostopenjskega organa ni reagiral. V nadaljevanju je prvostopenjski organ zoper tožnika izdal sklep o dovolitvi obnove postopka odmere davčne obveznosti iz naslova dohodnine za leto 1999 v obsegu, da se glede na neresnične navedbe stranke ugotovi pravilna odmera osnove in odmera dohodnine za leto 1999. Ob dejstvu, da je tožnik na podlagi pogodbe o delu s Košarkarskim klubom B v letu 1999 nesporno prejel prejemke v višini 23.207.355,00 SIT, ne more biti dvoma o tem, da se je tožnik zavedal, da v napoved za odmero dohodnine za leto 1999 s tem ko napovedanih prejemkov ni vključil, vpisal neresnične podatke. V kolikor bi tožnik v resnici menil, da sporne pogodbe o delu s Košarkarskim klubom B zanj niso obremenjujoče, ni razloga, da jih na poziv davčnega organa ne bi predložil. Tudi trditev tožnikovega pooblaščenca na obravnavi, da gre za športnika in prava neveščo osebo, ki je v svojo davčno napoved prijavila dohodke, za katere je menila, da jih je potrebno še dodatno napovedati in za katere je prejela potrdila izplačevalcev, ga ne opravičuje. Prijava davčne napovedi zaradi odmere dohodnine ni nov in v javnosti neznan institut. Uporablja se od leta 1993. Plačujejo na njeni podlagi vse fizične osebe s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki imajo v posameznem koledarskem letu na njenem območju dohodke (člen 5 Zakona o dohodnini). Pravno znanje se torej za pravilno izpolnitev davčne napovedi niti ne predvideva, niti ne zahteva. Dolžni so jo pravilno izpolniti vsi davčni zavezanci, ne glede na stopnjo svoje izobrazbe, poklic in podobno. Tudi če nadalje drži, da tožnik od izplačevalca KK B ni prejel povzetka obračuna osebnih prejemkov oziroma dohodkov za potrebe izpolnitve pravilne davčne napovedi, ga to ne razbremenjuje. Na podlagi 2. odstavka 124. člena ZDavP mora podatke, potrebne za odmero dohodnine davčni zavezanec prijaviti v napovedi tudi v primeru, če mu izplačevalec teh podatkov po poteku leta ni posredoval. V tem smislu govori tudi 105. člen Zakona o davčnem postopku, ki pravi, da mora davčna napoved vsebovati podatke, ki so potrebni za odmero davka. Ti morajo biti resnični in ne smejo spraviti v zmoto davčnega organa. Sicer pa je tožnik s podatki, potrebnimi za odmero dohodnine razpolagal. To je smiselno potrdil tudi na obravnavi dne 12. 10. 2004, ko je njegov pooblaščenec izjavil, da so bila sporna izplačila opravljena na podlagi blagajniških izdatkov. Tudi dejstvo, da je tožnik osebne prejemke prejemal v gotovini preko blagajne, kaže na neobičajen način poslovanja, torej tak, ki ni transparenten. Namenjen je dejstvu, da se omenjeni prejeti zneski na računih tožnika ne vidijo oziroma zaradi izognitve plačilu davka, skrijejo. Tožnik je torej vedel, da gre za obdavčljive prejemke, pa jih zaradi pričakovane ugodne izdaje odločbe v napovedane prejemke ni vključil. V zvezi z ugovorom tožnika na obravnavi dne 12. 10. 2004, da je v skladu z ustaljeno prakso tega sodišča v zvezi s 5. točko 260. člena ZUP potrebno pred obnovo postopka izvesti poseben postopek zaradi ugotovitve, da je stranka v postopku navajala neresnične podatke, sodišče pripominja naslednje.

Nedvomno se je mogoče strinjati z dejstvom, da je pri obnovi postopka po uradni dolžnosti možno izdati sklep, s katerim se odloči, da bo postopek obnovljen, le v primeru, če se poprej ugotovi, da so zanjo izpolnjeni zakonski pogoji (2. odstavek 268. člena ZUP). Ti zakonski pogoji so v danem primeru (kot že povedano), neresnične navedbe davčnega zavezanca in vedenje o tem, da je bila iz tega razloga zanj izdana ugodna odločba. V tem smislu je davčni organ tudi ravnal. Po tem, ko je prišel do podatka, da je tožnik prejemal sporne obdavčljive prejemke pri KK B, je zoper njega uvedla postopek inšpekcijskega nadzora, vse z namenom, da se ugotovi, ali so za obnovo postopka izpolnjeni zakonski pogoji. Davčni organ je predhodni postopek torej izpeljal. Ravnanje tožnika v davčnem postopku potrjuje, da je za obveznost v svoji davčni napovedi napovedati sporne dohodke pridobljene na podlagi pogodbe o delu, vedel. Kot je razvidno iz podatkov v upravnem spisu, je tožnik določene podatke potrebne za odmero dohodnine, namenoma zamolčal, čeprav so mu bili normalno dostopni in je z njimi tudi razpolagal. Ugovor tožnika, da bi prvostopenjski organ tožene stranke lahko opravil inšpekcijski pregled šele po izdaji sklepa o obnovi postopka odmere dohodnine pa je pravno zgrešen. Zakon o davčni službi (Uradni list RS, št. 18/96-52/02) v svojem 2. členu določa, da med naloge davčne službe spada tudi opravljanje davčnega nadzora nad davčnimi zavezanci, pri čemer je omenjeni nadzor podrobneje razdelan v členih 13 do 24 omenjenega zakona. S tem, ko je davčni organ prve stopnje od tožnika zahteval določene podatke, je ravnal v skladu z 32. členom Zakona o davčnem postopku, kar pomeni upoštevaje tudi 3. odstavek 15. člena Ustave, da njegove ustavne pravice in svoboščine niso bile kršene. Postopek davčnega nadzora nad davčnimi zavezanci se opravlja ravno iz razloga, da bi se v primeru nepravilnosti pri odmeri davka le-te lahko odpravile. Eden od takih načinov je tudi institut obnove postopka. V skladu z 260. členom ZUP namreč ni mogoče uvesti obnove postopka, dokler se ne pridobi ustreznih dokazov ali dejstev oziroma preveri, ali so podani zakonski razlogi (268. člen ZUP). Do teh pa pride davčni organ ravno z izvajanjem davčnega nadzora.

Ker je izpodbijana odločba po presoji sodišča pravilna in na zakonu utemeljena, sodišče pa v postopku pred njeno izdajo ni našlo nepravilnosti, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških temelji na 3. odstavku 23. člena ZUS.