Jedro

Toženka je dokazala objektiven in resen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi (konkretno ekonomski in organizacijski razlog).

V obravnavani zadevi je šlo za individualni odpust, zato je bila toženka povsem prosta v izbiri delavca, ki mu bo na konkretnem delovnem mestu po njenem izboru prenehala pogodba o zaposlitvi, omejena zgolj s splošnimi pravili o prepovedi diskriminacije in zlorabe odpovedi.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na nezakonitost in razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 1. 2024, ki jo je toženka podala tožniku, ter odločitev, da delovno razmerje tožnika pri toženki ni prenehalo 4. 3. 2024 in še traja z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi. Posledično je zavrnilo zahtevek za reintegracijo in reparacijo, kakor tudi zahtevano povrnitev stroškov postopka.

2.Zoper tako odločitev se po svojem pooblaščencu pravočasno pritožuje tožnik. Uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da je toženka dokazala objektiven in resen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zmotno je štelo, da naj bi se obseg dela pri toženki zmanjšal do te mere, da se je zmanjšala potreba po številu zaposlenih na delovnem mestu "izvajalec zahtevnih del", kar ne drži, saj je bilo na tem delovnem mestu zaposlenih 19 delavcev, odpoved pa je prejel le tožnik. Dejstvo, da je bila na tem delovnem mestu izdana samo ena odpoved, dokazuje, da so zmotne ugotovitve sodišča o upadu obsega dela. Glede zatrjevanega slabega poslovanja in upada dela je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj iz revidiranega letnega poročila za leto 2023 izhaja, da je toženka v letu 2023 zaposlila 8 delavcev za določen čas in 13 delavcev za nedoločen čas, redno odpoved pogodbe o zaposlitvi pa je podala 5 delavcem, kar pomeni, da je v tem obdobju število zaposlenih še povečala. Poleg tega je s koncem leta 2023 pričela z odplačevanjem dolgoročnega namenskega kredita, kar pomeni, da obseg poslovanja širi. Iz nagovora poslovodstva v revidiranem letnem poročilu izhaja, da je leto 2023 po višini prihodkov (24,6 mio EUR) zaostajalo le za rekordnim letom 2022, prodaja pa se je celo povečevala ob koncu leta, kar posledično pomeni tudi povečanje proizvodnje. Obseg dela se torej ni zmanjšal, saj bi se v tem primeru zmanjšali tudi prihodki, posledično ni prenehala potreba po delu na tožnikovem delovnem mestu. To potrjujejo tudi nagrade in projekti v letu 2024. Poslovni rezultat v letu 2023 je bil tako drugi najboljši, saj je presegal vsa pretekla leta. Podatek o čisti izgubi je zavajajoč, ker izguba ne pomeni nujno slabega poslovanja. Analizo bilance v letih pred odpovedjo bi lahko izdelal le izvedenec finančne stroke, ker sodišče nima zadostnih znanj, zato bi moralo slediti dokaznemu predlogu tožnika po njegovi pritegnitvi. Izpostavlja pravi razlog za odpoved, ki je v tem, da je tožnik pri nadrejenih nasprotoval organizaciji delovnega časa, v okviru katerega so morali opravljati veliko število nadur in delati v manj ugodnem delovnem času. Toženka je v odpovedi navedla drugačne razloge za odpoved, kot jih je zatrjevala v tem postopku: nezadovoljstvo s tožnikovim delom, kar ni poslovni razlog. Sodišče je tako zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in posledično zmotno uporabilo materialno pravo, izpodbijana sodba pa v zvezi z revidiranim poročilom toženke tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih in je glede zaključka o slabem poslovanju toženke ni mogoče preizkusiti (bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Ker iz sklepa o prerazporeditvi delovnega časa v mesecu oktobru izhaja, da se je obseg dela pri toženki v letu 2024 povečal in je bilo delavcem odrejeno nadurno delo, je ugotovitev sodišča prve stopnje napačna. Toženka tudi ni pojasnila, zakaj je od 19 zaposlenih na tožnikovem delovnem mestu odpoved izdala le tožniku in prav njemu ter v zvezi s tem ni navedla nobenih upoštevanih kriterijev. Sodišče je svojo odločitev oprlo na izpovedbi direktorja proizvodnje A. A. in vodje oddelka B. B., ki sta zaradi zaposlitve pri toženki na vodilnih položajih neverodostojni priči, ker nista delala v proizvodnji pa nista mogla ocenjevati tožnikovega dela. Sicer pa je tožnik delo opravljal samostojno, brez potrebe po usmerjanju ali nadzoru, zaradi uspešnega dela je celo prejel stimulacijo oziroma premijsko nagrado. V pritožbi tožnik nadalje izpostavlja, da se je sam proces proizvodnje montažnih hiš sedaj povečal, zaradi česar prihaja do prerazporeditve delovnega časa in je bil tudi objavljen oglas za prosto delovno mesto izvajalec zahtevnih del (ki ga pritožbi prilaga, saj ga glede na datum objave ni mogel predložiti v postopku na prvi stopnji). Sodišče je v nasprotju s četrtim odstavkom 286. člena ZPP kot prepozne zavrnilo dokaze, ki jih je predlagal tožnik, iz katerih izhaja, da je toženka v letu 2024 poslovala uspešno (sodelovala na EU projektih in prejemala nagrade), čeprav navedeni dokazi nikakor ne bi zavlekli reševanja spora. Nepravilno je zavrnilo tudi dokazni predlog po opravi poizvedb pri družbi C. d.o.o. o možnosti opravljanja korekcij evidence delovnega časa. Zaradi neizvedbe predlaganih dokazov tožniku ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem (bistvena kršitev procesnih določb po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP), poleg tega je ostalo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno, materialno pravo pa je bilo zmotno uporabljeno. Tožnik predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje ter priglaša pritožbene stroške.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena ZPP. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti, niti teh kršitev, ki jih v pritožbi izpostavlja tožnik. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

5.Neutemeljena je pritožbena graja bistvene kršitve procesnih določb po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP (odvzem možnosti obravnavanja pred sodiščem), ki naj bi jo storilo sodišče prve stopnje z zavrnitvijo dokaznih predlogov - listinskih dokazov (člankov in izpisov) o uspešnem poslovanju toženke v letu 2024, ki jih je tožnik predložil prepozno, šele na naroku 24. 10. 2024, na katerem je sodišče obravnavo zaključilo. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je tožnik navedene listine predložil prepozno, saj bi jih moral v skladu z 286. členom ZPP predložiti že na prvem naroku za glavno obravnavo. Res je sicer, da lahko sodišče v skladu z relativizacijo prekluzije po tretjem odstavku 286. člena ZPP dopusti tudi po prvem naroku predložene dokaze, če po presoji sodišča taka dopustitev ne bi zavlekla reševanja spora. Vendar pa je v obravnavani zadevi glede na predložitev dokazov na zadnjem naroku sodišče prve stopnje po presoji sodišča druge stopnje pravilno zaključilo, da taki razlogi za omilitev strogih pravil prekuzije v konkretnem primeru niso podani, in utemeljeno dalo prednost načelu hitrosti postopka. Neutemeljen je tudi enak pritožbeni očitek bistvene kršitve procesnih določb zaradi zavrnitve dokaznega predloga za opravo poizvedb pri družbi C. d.o.o. o možnosti opravljanja korekcije delovnega časa. Sodišče prve stopnje je navedeni dokazni predlog prvenstveno zavrnilo kot nepotreben, ker okoliščine, ki naj bi jih z njim sodišče ugotavljalo, niso relevantne za odločitev v sporu, zgolj podrejeno pa kot prepoznega, ker je bil predlagan šele v četrti pripravljalni vlogi (kar edino graja tožnik). Sodišče druge stopnje kot pravilno sprejema prvostopno odločitev o nepotrebnosti navedenega dokaza. Ni namreč jasno, katero za odločitev pomembno okoliščino je tožnik želel z navedenimi poizvedbami sploh dokazovati. To ne izhaja niti iz pritožbenih navedb, iz katerih je sicer razbrati pavšalen očitek o nepravilnostih toženke pri vodenju evidenc delovnega časa, ne pa tudi, kako naj bi to vplivalo na obstoj zatrjevanega (in ugotovljenega) odpovednega razloga. Posledično je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da naj bi zaradi (pravilne) zavrnitve navedenih dokaznih predlogov ostalo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno, materialno pravo pa bilo zmotno uporabljeno.

6.Sodišče prve stopnje je presojalo zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je toženka podala tožniku 16. 1. 2024. Po prvi alineji prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) je poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi podan, če pride do prenehanja potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Sodišče prve stopnje je svoj (pravilen) zaključek, da je toženka dokazala objektiven in resen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi (konkretno ekonomski in organizacijski razlog), na podlagi ugotovitev in zaključkov izpeljanega dokaznega postopka prepričljivo pojasnilo (obrazložitev prvostopne sodbe v točkah 9 do 13). Zato je neutemeljena pritožbena graja bistvene kršitve procesnih določb iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, da izpodbijana sodba v zvezi z revidiranim poročilom toženke nima razlogov o odločilnih dejstvih in je glede zaključka o slabem poslovanju toženke ni mogoče preizkusiti. Očitek ne drži. Sodišče prve stopnje je pri preizkušanju utemeljenosti zatrjevanega poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi pravilno izhajalo iz dejanskega razloga za odpoved, kot je bil naveden v izpodbijani odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ta se je nanašal na bistveni upad naročil v letu 2023 in posledično manjši obseg dela, kar vse je sodišče prve stopnje na podlagi predloženih listin in izvedenih osebnih dokazov pravilno potrdilo. Glede izkazov poslovnega izida je pravilno ugotovilo, da je toženka v letu 2021 izkazovala čisti dobiček v višini 462.416,00 EUR, v letu 2022 dobiček v višini 77.995,00 EUR, v letu 2023 pa že čisto izgubo v višini 219.700,03 EUR. Spregledalo ni niti revidiranega letnega poročila toženke (priloga B13), ki ga v pritožbi izpostavlja tožnik (zato je neutemeljen pritožbeni očitek umanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih in posledične nezmožnosti preizkusa sodbe), vendar iz njega, nasprotno od tega, na kar namiguje tožnik, utemeljeno ni moglo razbrati razlogov za dvom v pravilnost zaključka o težavah pri poslovanju toženke v smislu padca naročil in manjšega obsega dela. S tem v zvezi tožnik neuspešno uveljavlja tudi pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ko izpostavlja podatke v revidiranem letnem poročilu za leto 2023 o novih zaposlitvah, da je toženka v letu 2023 zaposlila 8 delavcev za določen čas in 13 delavcev za nedoločen čas, česar pa sodišče prve stopnje sploh ni spregledalo. V obrazložitvi prvostopne sodbe v točki 10 je namreč natančno povzelo, da se je pri toženki v letu 2023 na novo zaposlilo 21 delavcev, vendar pa tudi (kar tožnik v svoji pritožbeni graji zamolči), da je v istem obdobju delovno razmerje pri toženki prenehalo 40 delavcem (od tega 5 na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga). Pritožbeni očitek, da naj bi toženka v navedenem obdobju (ko je tožniku podala odpoved pogodbe iz poslovnega razloga) število zaposlenih še povečala, po vsem obrazloženem ni na mestu (kar pokaže preprosta matematična operacija), posledično pa tudi ne dvom v težave pri poslovanju toženke, ki ga tožnik izpeljuje iz neutemeljeno očitanega povečanega zaposlovanja toženke. Poleg tega je sodišče prve stopnje celo raziskalo strukturo manjšega obsega novih zaposlitev (pretežno podhranjeni sektorji računovodstva, ponovno prenesenega na toženko, kadrovske službe in prodaje), torej ne področje proizvodnje, na katerem je svoje delo opravljal tožnik.

7.Tožnik po toženki predložene listine (izkaze poslovnega izida) v pritožbi parcialno tolmači z izpostavljanjem posameznih postavk, ki so pri toženki v spornem obdobju pozitivne kljub slabemu poslovnemu izidu v letu 2023 (čista izguba v višini 219.700,03 EUR). Višina prihodkov (od prodaje) v letu 2023 (24,6 mio EUR), za katero tožnik sicer priznava, da je zaostajala za rekordnim letom 2022 (sodišče prve stopnje je celo ugotovilo, da je šlo kar za 25 % padec čistih prihodkov od prodaje glede na preteklo leto - obrazložitev prvostopne sodbe v točki 9) ne potrjuje pritožbenih prizadevanj za sklepanje, da se torej obseg dela in s tem potreba po delu tožnika nista mogla zmanjšati, ker bi se v tem primeru zmanjšali tudi prihodki. Tožnik namreč spregleda, da so se ti dejansko zmanjšali in to kar za 25 %, kot je bilo že izpostavljeno. Evidentno napačna je nadaljnja pritožbena navedba, da naj bi bil poslovni rezultat v letu 2023 drugi najboljši in je presegal vsa pretekla leta, saj je glede na predložene računovodske izkaze (katerih verodostojnosti tožnik ni prerekal) pri toženki ob pozitivnem poslovanju v preteklih letih v letu 2023 celo prvič prišlo do čiste izgube. S pavšalnimi pritožbenimi navedbami, da izguba v določenih okoliščinah ne pomeni nujno slabega poslovanja, tožnik ne more uspeti, saj take (posebne) okoliščine v obravnavani zadevi niso bile niti zatrjevane. Čeprav je toženka s koncem leta 2023 pričela z odplačevanjem dolgoročnega namenskega kredita, je že sodišče prve stopnje prepričljivo pojasnilo, da okoliščina toženkinega poravnavanja zapadlih obveznosti sama po sebi ne dokazuje njenega dobrega poslovanja, zato tožnik niti s ponavljanjem takih navedb v pritožbi ne more uspeti. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, da bi analizo bilance v letih pred odpovedjo lahko izdelal le izvedenec finančne stroke, pri čemer tožnik zaradi zavrnitve tega dokaznega predloga sodišču prve stopnje ne očita procesnih kršitev, temveč smiselno le zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Pritožbeni pomislek o tako pomanjkljivem znanju sodišča, da iz izkazov poslovnega izida ne bi znalo razbrati pozitivne ali negativne številke poslovnega izida in višine le-te v posameznih letih, je neutemeljen, podrobnejša analiza bilanc pa v obravnavani zadevi niti ni bila potrebna. Toženka je namreč zatrjevani poslovni razlog temeljila na bistvenem upadu naročil in manjšem obsegu dela, v zvezi s čimer je predložila še druge listinske dokaze (npr. B3, B5 - B7).

8.Neutemeljen je v pritožbi izražen dvom v obstoj poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki ga tožnik temelji na okoliščini, da se je izmed 19 delavcev, zaposlenih na delovnem mestu "izvajalec zahtevnih del", zmanjšala potreba po delu le enega delavca, konkretno tožnika. Kot že zgoraj pojasnjeno je bilo v postopku na prvi stopnji ugotovljeno, da je prišlo pri toženki v letu 2023 vendarle do večjega števila prenehanj delovnega razmerja pri toženki (skupno 40 delavcev), od tega je pet delavcev prejelo odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Zgolj okoliščina, da je na konkretnem delovnem mestu tožnika prenehala potreba po delu enega delavca, glede na vse ostalo ugotovljeno ne upravičuje dvoma v pravilnost ugotovitev sodišča prve stopnje o upadu obsega dela zaradi bistvenega upada naročil. Tožnik v povezavi s tem tudi izpostavlja, da toženka ni pojasnila, zakaj je od 19 zaposlenih na tožnikovem delovnem mestu odpoved podala le tožniku in prav njemu, ter v zvezi s tem ni navedla nobenih upoštevanih kriterijev. Že sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je šlo v obravnavani zadevi za individualni odpust, zato je bila toženka povsem prosta v izbiri delavca, ki mu bo na konkretnem delovnem mestu po njenem izboru prenehala pogodba o zaposlitvi, omejena zgolj s splošnimi pravili o prepovedi diskriminacije in zlorabe odpovedi. Upoštevaje tako načelno izhodišče je toženka zadovoljivo pojasnila razloge za izbor tožnika kot (edinega) presežnega delavca na konkretnem delovnem mestu (manj kvalitetno delo, zaradi česar bi ga lažje pogrešali). Gre za na delu utemeljene okoliščine, pri katerih sodišče prve stopnje pravilno ni ugotovilo kršitve prepovedi diskriminacije. Obstoj navedenih razlogov je toženka potrdila z izpovedbama pri njej zaposlenih nadrejenih delavcev, prič A. A. in B. B., katerima tožnik v pritožbi neutemeljeno odreka verodostojnost (zaradi logične zaposlitve pri toženki) in zanesljivost (zaradi njunega nadrejenega položaja in posledične izločenosti iz proizvodnega procesa). Upravičenosti izbora tožnika kot presežnega delavca na konkretnem delovnem mestu ne more omajati njegovo pritožbeno izpostavljanje uspešnega dela, nagrajenega s stimulacijo več let pred odpovedjo. Po drugi strani pa tožnik po toženki pojasnjene razloge za izbor njega kot presežnega delavca v pritožbi neutemeljeno in zavajajoče enači z razlogom za samo odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku. Ta je še vedno poslovni razlog in ne nezadovoljstvo s tožnikovim delom (razlog nesposobnosti ali krivdni razlog), kot poskuša prikazati tožnik in s tem vzbuditi dvom v zakonitost odpovedi. Sodišče prve stopnje tudi utemeljeno ni ugotovilo, da bi bil pravi razlog za odpoved tožnikovo nasprotovanje organizaciji delovnega časa pri toženki, saj tovrstnih pavšalnih navedb tožnika izpeljan dokazni postopek ni potrdil.

8.Neutemeljen je v pritožbi izražen dvom v obstoj poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki ga tožnik temelji na okoliščini, da se je izmed 19 delavcev, zaposlenih na delovnem mestu "izvajalec zahtevnih del", zmanjšala potreba po delu le enega delavca, konkretno tožnika. Kot že zgoraj pojasnjeno je bilo v postopku na prvi stopnji ugotovljeno, da je prišlo pri toženki v letu 2023 vendarle do večjega števila prenehanj delovnega razmerja pri toženki (skupno 40 delavcev), od tega je pet delavcev prejelo odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Zgolj okoliščina, da je na konkretnem delovnem mestu tožnika prenehala potreba po delu enega delavca, glede na vse ostalo ugotovljeno ne upravičuje dvoma v pravilnost ugotovitev sodišča prve stopnje o upadu obsega dela zaradi bistvenega upada naročil. Tožnik v povezavi s tem tudi izpostavlja, da toženka ni pojasnila, zakaj je od 19 zaposlenih na tožnikovem delovnem mestu odpoved podala le tožniku in prav njemu, ter v zvezi s tem ni navedla nobenih upoštevanih kriterijev. Že sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je šlo v obravnavani zadevi za individualni odpust, zato je bila toženka povsem prosta v izbiri delavca, ki mu bo na konkretnem delovnem mestu po njenem izboru prenehala pogodba o zaposlitvi, omejena zgolj s splošnimi pravili o prepovedi diskriminacije in zlorabe odpovedi. Upoštevaje tako načelno izhodišče je toženka zadovoljivo pojasnila razloge za izbor tožnika kot (edinega) presežnega delavca na konkretnem delovnem mestu (manj kvalitetno delo, zaradi česar bi ga lažje pogrešali). Gre za na delu utemeljene okoliščine, pri katerih sodišče prve stopnje pravilno ni ugotovilo kršitve prepovedi diskriminacije. Obstoj navedenih razlogov je toženka potrdila z izpovedbama pri njej zaposlenih nadrejenih delavcev, prič A. A. in B. B., katerima tožnik v pritožbi neutemeljeno odreka verodostojnost (zaradi logične zaposlitve pri toženki) in zanesljivost (zaradi njunega nadrejenega položaja in posledične izločenosti iz proizvodnega procesa). Upravičenosti izbora tožnika kot presežnega delavca na konkretnem delovnem mestu ne more omajati njegovo pritožbeno izpostavljanje uspešnega dela, nagrajenega s stimulacijo več let pred odpovedjo. Po drugi strani pa tožnik po toženki pojasnjene razloge za izbor njega kot presežnega delavca v pritožbi neutemeljeno in zavajajoče enači z razlogom za samo odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku. Ta je še vedno poslovni razlog in ne nezadovoljstvo s tožnikovim delom (razlog nesposobnosti ali krivdni razlog), kot poskuša prikazati tožnik in s tem vzbuditi dvom v zakonitost odpovedi. Sodišče prve stopnje tudi utemeljeno ni ugotovilo, da bi bil pravi razlog za odpoved tožnikovo nasprotovanje organizaciji delovnega časa pri toženki, saj tovrstnih pavšalnih navedb tožnika izpeljan dokazni postopek ni potrdil.

9.Že sodišče prve stopnje je pravilno presojalo obstoj zatrjevanih poslovnih (ekonomskih in organizacijskih) razlogov za odpoved v času podaje odpovedi (januar 2024). Na pravilnost zaključka o dokazanosti obstoja tega razloga zato ne morejo vplivati pritožbene navedbe, v okviru katerih tožnik izpostavlja povečanje obsega dela v mesecu oktobru 2024 (10 mesecev po odpovedi), ko je toženka izdala sklepe o prerazporeditvi delovnega časa. Enako velja za v pritožbi zatrjevano objavo oglasa za prosto delovno mesto izvajalec zahtevnih del, ki naj bi se nanašala na to kasnejše obdobje (pri čemer iz priložene objave relevantnega datuma niti ni mogoče razbrati).

10.Ker je sodišče druge stopnje ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi to sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9.Že sodišče prve stopnje je pravilno presojalo obstoj zatrjevanih poslovnih (ekonomskih in organizacijskih) razlogov za odpoved v času podaje odpovedi (januar 2024). Na pravilnost zaključka o dokazanosti obstoja tega razloga zato ne morejo vplivati pritožbene navedbe, v okviru katerih tožnik izpostavlja povečanje obsega dela v mesecu oktobru 2024 (10 mesecev po odpovedi), ko je toženka izdala sklepe o prerazporeditvi delovnega časa. Enako velja za v pritožbi zatrjevano objavo oglasa za prosto delovno mesto izvajalec zahtevnih del, ki naj bi se nanašala na to kasnejše obdobje (pri čemer iz priložene objave relevantnega datuma niti ni mogoče razbrati).

11.Tožnik s pritožbo ni uspel, zato krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

10.Ker je sodišče druge stopnje ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi to sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

11.Tožnik s pritožbo ni uspel, zato krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 89, 89/1, 89/1-1

Pridruženi dokumenti:*

Zveza:

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.